Jedro

Sankcija ničnosti je predvidena za primere protiustavnih, nazakonitih in nemoralnih pravnih poslov, katerih učinkovanje zaradi družbenih interesov ni sprejemljivo.

Izrek

Pritožba se zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je zavrnjen zahtevek zaradi ugotovitve ničnosti sodne poravnave, ugotovitve lastninske pravice, izdaje zemljiškoknjižne listine in nedopustnosti izvršbe. Tožnikoma je naložena obveznost, da tožencu povrneta 3.087,64 € pravdnih stroškov.

Pritožuje se tožeča stranka. Uveljavlja vse tri, z Zakonom o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo zahtevku ugodeno, podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo obravnavanje pred drugim sodnikom. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Za napačno označuje ugotovitev, da sporna nepremičnina predstavlja le eno od stvari, ki spadajo v skupno premoženje. Posledično je zgrešeno stališče, da zakonec, ki se z razpolaganjem drugega zakonca ne strinja, ne more uveljavljati ničnosti takega pravnega posla, ampak ga lahko le izpodbija. Za napačno označuje tudi ugotovitev o dobrovernosti tožene stranke pri podpisu sodne poravnave. Opozarja, da je sodišče zavrnilo dokaze s pričami, ki jih je v tej smeri predlagala. Dokazovanje skupnega premoženja avtomatsko obsega tudi predlog, kako se je to dejstvo manifestiralo v odnosu do drugih. Tožeči stranki je bilo preprečeno dokazovanje pomembnega dejstva, da hiša P. 16 spada v skupno premoženje in da je toženec to vedel. Sklicuje se na judikat II Ips 67/2010 in meni, da je toženec tisti, ki mora sprožiti postopek na ugotovitev deležev tožeče stranke na skupnem premoženju in šele potem zahtevati izvršbo. Obrazložitev dobrovernosti toženca označuje za nasprotujočo sami sebi, saj se navaja, da je toženec vedel za gradnjo hiše v trajanju zakonske zveze, pa tudi, da toženec ni vedel za vlaganja tožnice v to nepremičnino. Meni, da je prezrt 54. čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) in zato materialno pravo nepravilno uporabljeno. Opozarja, da je bila prvotno vložena tožba zaradi ničnosti celotne poravnave. Če sodišče meni, da ni mogoče ugotavljati le delne ničnosti sodne poravnave, spremembe tožbe ne bi smelo dopustiti.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče soglaša z odločitvijo, da je prvi tožnik s sodno poravnavo z dne 10.11.1999 pravno veljavno razpolagal s sporno nepremičnino. Prvi tožnik ni podal razlogov, zakaj je sploh sklepal sodno poravnavo, ki jo sedaj označuje za nično. Druga tožnica se sklicuje, da je mož brez njenega soglasja razpolagal z njenim nedoločenim deležem na nepremičnini, ki je skupno premoženje. Take dejanske trditve utemeljujejo zahtevek za razveljavitev sodne poravnave, kot pravilno ugotavlja že sodišče prve stopnje. Sankcija ničnosti je predvidena za primere protiustavnih, nazakonitih in nemoralnih pravnih poslov, katerih učinkovanje zaradi družbenih interesov ni sprejemljivo. Trditev tožeče stranke, da je toženec ob sklepanju sodne poravnave vedel, da tožnik razpolaga s tožničinim nedoločenim deležem na nepremičnini, ki je skupno premoženje, ne zadošča za sklep o ničnosti sodne poravnave; drugih dejstev, ki bi utemeljeval njeno ničnost pa tožnika ne navajata. Pritožbeno sodišče zato tožbo zaradi ugotovitve ničnosti sodne poravnave označuje za nesklepčno.

Tudi sodišče prve stopnje je prišlo do enakega zaključka (12. stran sodbe), pa kljub temu raziskalo edino po tožeči strani zatrjevano dejstvo, ki bi v nekaterih (dodatnih) okoliščinah lahko kazala, da gre za ničen posel - trditev, da je toženec ob sklenitvi sodne poravnave vedel, da prvi tožnik razpolaga s toženkinim nedoločenim deležem na skupnem premoženju. Pritožbeno sodišče soglaša s številnimi argumenti, ki jih je za zavrnitev te trditve prvostopenjsko sodišče navedlo na 14. in 15. strani sodbe. Tožnika tožencu pripisujeta, da je glede lastništva vedel za podatek, ki je drugačen od trditev, s katerimi je v pravdi, v kateri je bila sodna poravnava sklenjena, nastopala nasprotna stranka in drugačen od uradne evidence lastnikov nepremičnin (zemljiške knjige). Razen trditve, da je toženec spremljal gradnjo hiše na sporni parceli in zato vedel, da je sporna parcela z objektom skupno premoženje, ne navajata drugih okoliščin, ki bi to toženčevo vedenje potrjevala. Ker skupna gradnja lahko ustvarja posledice na stvarno pravnem področju ali pa tudi ne in ker se zakonca lahko dogovorita, da s skupnim premoženjem razpolaga eden od njiju (52. čl. ZZZDR), je že trditvena podlaga o tem dejstvu tako skopa, da sama po sebi ustvarja dvom o tem, da je toženec vedel, da je tožnik razpolagal s skupnim premoženjem. Dokazni postopek je to potrdil. Nobenih pomislekov ni v pravilnost zaključka, da tožencu ob sklepanju sodne poravnave ni mogoče očitati slabovernosti oz. da je vedel, da prvi tožnik ni imel pravice razpolagati s sporno nepremičnino.

Trditev o toženčevi nepoštenosti je podana v tožbi ( IV. točka), dokazovala pa naj bi se z zaslišanjem strank in vsemi do takrat predlaganimi dokazi, med katerimi je navedeno tudi zaslišanje prič. Iz trditev ni razvidno, da bi katera od prič zaznala, kako je toženec dojel ali izražal svoje vedenje o lastništvu sporne nepremičnine. Ker priče izpovedujejo o tem kar zaznajo s čutili, iz trditev pa ne izhaja, da bi tovrstne okoliščine zaznale, iz tožbe ni razvidno, da naj bi se z zaslišanjem prič dokazovala toženčeva poštenost; sam dokazni predlog pa ni obrazložen (236. čl. ZPP). Pritožbena trditev, da je bil dokaz z zaslišanjem prič predlagan tudi zaradi dokazovanja, kako je skupno gradnjo in njene posledice dojel toženec, ni sprejemljiva, ker dokazni predlog ni substanciran. Na zgoraj naveden način podan dokazni predlog ni ustrezna podlaga za dokazovanje, ki ga želi doseči pritožba.

Zakonec brez soglasja druga zakonca ne sme razpolagati niti s posamezno stvarjo iz skupnega premoženja niti s skupnim premoženjem kot celoto. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim, da je hiša P. 16, kolikor je sodila v skupno premoženje tožnikov, samo ena od stvari v njuni skupni lasti. Tožnika sama omenjata skupni avtomobil, verjetno pa so tudi premičnine, ki jih potrebujeta za vsakdanje življenje, pridobljene z delom v času trajanja zakonske zveze. Vrednost posameznih stvari pri razmejevanju, ali gre za eno ali več stvari skupnega premoženja, ni pomembna.

Pritožbeno razmišljanje, da bi moral toženec pred vložitvijo izvršbe na podlagi 57. čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih zahtevati določitev deležev na skupnem premoženju, je nerazumljivo. Toženec zahteva izpraznitev in izročitev svoje nepremičnine.

Ker sodna poravnava kot celota ni nična, se do pritožbenih razlogov, ki se tičejo delne ničnosti, pritožbeno sodišče ne opredeljuje. Sicer pa pritožbeno sodišče s prvostopenjskim soglaša, da uveljavljanje delne ničnosti, kakor jo želi uveljaviti tožeča stranka, ni sprejemljivo.

Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 353. čl. Zakona o pravdnem postopku pritožba zavrnjena. Zavrnitev pritožbe vsebuje tudi zavrnitev priglašenih stroškov pritožbenega postopka (1. odstavek 165. čl. v zvezi s 1. odstavkom 154. čl. ZPP).