Jedro

Vsako delo policistov (tudi če gre za intervencijo) samo po sebi ni nevarno. Že ob sami intervenciji so sicer policisti izpostavljeni določenemu tveganju (za nastanek škode), vendar to glede na njihovo posebno izurjenost ni neobičajno. Lahko pa takšno postane v določenih posebnih okoliščinah, zaradi katerih je sicer za policista običajno tvegana dejavnost postala nevarna.

Izrek

I. Reviziji tožeče stranke se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožnik je zahteval povrnitev škode, ki jo je utrpel, ko se je 23. 6. 2012 kot policist poškodoval med delom, ko je v temi in po neravnem terenu lovil kršitelja javnega reda in miru. Tožbo je vložil zoper zavarovalnico, pri kateri je imel njegov delodajalec sklenjeno pogodbo o zavarovanju pred odgovornostjo (965. člen Obligacijskega zakonika, 179. člen Zakona o delovnih razmerjih-1).

2. Sodišče prve stopnje je toženki (ob upoštevanju tožnikovega 30 % soprispevka) naložilo plačilo 1.610,00 EUR odškodnine za zvin kolena in nateg desnega sklepa med lopatico in ključnico. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je, da je bilo policijsko delo v okoliščinah konkretnega primera nevarna dejavnost. Zato je podana objektivna odgovornost delodajalca, posledično pa obveznost tožene zavarovalnice.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo, pritožbi toženke pa je ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo, tako da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Zavzelo je stališče, da ni podana objektivna odškodninska odgovornost delodajalca. Za presojo krivdne odgovornosti pa tožnik ni ponudil ustrezne trditvene podlage.

4. Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 106/2017 z dne 6. 7. 2017 dopustilo tožnikovo revizijo glede vprašanja, ali hiter in eksploziven tek policista, ki lovi in je osredotočen na bežečo osebo, ob prisotnosti ovir med lovljenjem pomeni dejavnost s povečano nevarnostjo.

5. Tožnik je zoper sodbo sodišča druge stopnje vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo sodbe sodišča druge stopnje in potrditev prvostopenjske odločitve. Opozarja, da se višje sodišče sklicuje na neprimerljivo zadevo II Ips 206/2011. Izpodbijani sodbi očita odstop od sodne prakse višjih sodišč, in sicer od zadev VSK I Cp 622/2006, VSL II Cp 491/2009, VSL II Cp 3446/2013, VSM I Cp 454/2014 in VSL II Cp 2663/2016. Kot bistveno navaja, da je tožnikovo delo policista v okoliščinah konkretnega primera pomenilo nevarno dejavnost. Pojasnjuje, da se je tožnik poškodoval ponoči, v temi, med hitrim in eksplozivnim tekom po neravnem terenu, kjer so obstajale ovire, in medtem ko je bil (pod vplivom adrenalina) osredotočen na bežečo osebo (in ne na podlago). Po mnenju revidenta bi moralo višje sodišče upoštevati Katalog standardnih policijskih postopkov, v katerem je delodajalec postopek opredelil za nevarnega (ne glede na izkušenost policista). Meni, da izpodbijana sodba pošilja policistom napačno sporočilo, naj ne lovijo storilcev kaznivih dejanj, saj bodo v primeru nastanka poškodbe morali sami nositi odgovornost za nastalo škodo.

6. Sodišče je revizijo vročilo toženki, ki je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev. Priglasila je stroške odgovora na revizijo.

7. Tožnikova revizija je utemeljena.

8. Vrhovno sodišče je pri odločanju vezano na dejansko podlago, ki sta jo ugotovili nižji sodišči (tretji odstavek 370. člena ZPP). Po ugotovitvah nižjih sodišč se je tožnik (policist) poškodoval med hitrim in eksplozivnim tekom, ko je v temi lovil bežeče kršitelje javnega reda po neravnem, neurejenem terenu, ki ga ni poznal. Med zasledovanjem, pri katerem je bil tožnik osredotočen na bežečo osebo, je stopil v 10 cm globoko luknjo velikosti 40 x 50 cm.1

9. O nevarni dejavnosti pri delu policista govorimo, kadar ta opravlja tako delo, pri katerem obstaja neobičajno veliko tveganje za nastanek škode na življenju ali zdravju ljudi. Nevarnost lahko izvira iz običajnega načina opravljanja dejavnosti, pri katerem še s tako skrbnim nadzorom in spoštovanjem pravil ni mogoče preprečiti nastanka škode, lahko pa povečana nevarnost izhaja iz posebnih okoliščin, v katerih je bila sicer nenevarna dejavnost izvajana. Pravilno je sicer stališče izpodbijane sodbe, da je kriterij nevarnosti pri presoji tveganja za nastanek škode pri policistih višji kot pri občanih, ker so policisti posebej izurjeni za ukrepanje v nevarnih situacijah2. Vsako delo policistov (tudi če gre za intervencijo) samo po sebi ni nevarno. Že ob sami intervenciji so sicer policisti izpostavljeni določenemu tveganju (za nastanek škode), vendar to glede na njihovo posebno izurjenost ni neobičajno. Lahko pa takšno postane v določenih posebnih okoliščinah, zaradi katerih je sicer za policista običajno tvegana dejavnost postala nevarna. Prav takšne okoliščine je tožnik v obravnavani zadevi zatrjeval in dokazal. 10. Okoliščine dogodka, v katerem je moral tožnik nujno in takoj (s hitrim in eksplozivnim tekom v trdi temi po neravnem in nepoznanem terenu) posredovati zoper kršitelje javnega reda, ki so se upirali (z begom), kažejo, da potek intervencije ni sodil med povsem običajne, nenevarne naloge policista. Po presoji Vrhovnega sodišča je v opisanih okoliščinah (zaradi hitrega, eksplozivnega teka v trdi temi po neravnem, neurejenem terenu, ki ga tožnik ni poznal, pri čemer zaradi zasledovanja kršiteljev pozornosti ni mogel usmeriti v podlago) delo tožnika postalo nevarno. Tožnik se je namreč moral pri policijski intervenciji izpostaviti večjemu tveganju, kot je to običajno. Objektivna odškodninska odgovornost tožnikovega delodajalca in posledično obveznost zavarovane toženke je torej podana.

11. Da je tožnik kot izkušen policist ustrezno usposobljen za take intervencije3, na drugačno presojo ne more vplivati. Ravno zato, ker je lahko marsikatera policijska naloga nevarna, se policisti zanje (posebej) usposabljajo. Vendar to ne pomeni, da zaradi policistove usposobljenosti naloga ni nevarna, prav nasprotno. Ni dopustno sklepanje, da je policistovo delo takšno, da mora morebitno škodo vzeti v zakup. Takšno stališče bi privedlo do situacije, ko policisti ne bi bili pripravljeni zasledovati storilcev prekrškov ali kaznivih dejanj zaradi strahu, da bodo morebitno škodo nosili sami.

12. Ker ni šlo za običajno intervencijo, pri kateri se morajo policisti pri opravljanju svojega dela vsakodnevno izpostavljati, obravnavanega primera ni mogoče primerjati z zadevo II Ips 206/2011. V citirani zadevi je šlo namreč za spremljanje vinjene osebe do intervencijskega vozila, kar samo po sebi ni nevarna dejavnost, saj so temu izpostavljeni tudi ljudje pri vsakdanjem življenju. Povečana nevarnost (za nastanek škodnih posledic) pa ni izhajala niti iz konkretnih okoliščin.4

13. Sodišče druge stopnje zaradi napačnega materialnopravnega izhodišča glede obstoja objektivne odgovornosti ni presojalo preostalih pritožbenih navedb toženke. Vrhovno sodišče je zato njegovo sodbo razveljavilo in mu zadevo zaradi izčrpanja pritožbe vrnilo v novo odločanje (drugi odstavek 380. člena ZPP).

14. Odločitev o stroških revizijskega postopka je Vrhovno sodišče skladno z določbo tretjega odstavka 165. člena ZPP pridržalo za končno odločbo.

1 Iz dejanskih ugotovitev prvostopenjskega sodišča, na katere se izpodbijana sodba sklicuje, pa izhaja še, da je bila na mestu padca do kolen visoka trava, zmehčana zemlja, razmočen teren z vdrtinami in grbinami. 2 Glej sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 206/2011 z dne 31. 5. 2012. 3 Tj. da mu delodajalec omogoča redno urjenje in od njega pričakuje dobro psihofizično kondicijo. 4 Prav tako z obravnavano zadevo niso primerljivi primeri sodne prakse, ki jih navaja toženka (VSL II Cp 354/2015 in II Cp 2752/2012), saj je šlo le za hiter, eksploziven tek policista za voznikom, ki je skušal pobegniti in ne tudi za tek po neravnem terenu in v temu. Enako velja za zadevo VSL II Cp 2568/2015, v kateri ni šlo za tek v temi po neravnem terenu. Tudi v zadevi VSL II Cp 1896/2014 je bilo stališče o neobstoju objektivne odgovornosti delodajalca zavzeto na podlagi drugačnega dejanskega stanja od obravnavanega: do poškodbe ni prišlo zaradi padca v luknjo med hitrim tekom v trdi temi, temveč zaradi zdrsa po malo osvetljenem mokrem, rahlo neravnem (vendar brez vidnih vdolbin in izboklin), travnatem terenu. S stališčem iz zadeve VSC Cp 10/2017, da lovljenje in sledenje osumljencev kaznivih dejanj v nočnih razmerah ni nevarno zaradi policistove posebne izurjenosti, pa Vrhovno sodišče ne soglaša. Drugačno stališče nenazadnje izhaja tudi iz zadev VSL II Cp 3446/2013, II Cp 2663/2016, VSC Cp 712/2014, I Cp 622/2006, I Cp 1850/2015 in VSM I Cp 454/2014, po katerih lahko sodelovanje policista pri intervenciji v določenih okoliščinah pomeni opravljanje dela s povečano nevarnostjo.