Jedro

Glede na navedeno objektivna odgovornosti ni določena za vsako nevarnost, pač pa le za večjo nevarnost, ki je posledica dejstva, da določenih stvari ni mogoče imeti pod nadzorom in odvrniti nastanka škode, ki izvira iz nje. Sodišče druge stopnje se sicer strinja, da je možnost poškodb pri eksplozivnem teku v danih okoliščinah večja, kot če je oseba lahko bolj osredotočena na teren po katerem teče in ne na tretjega, ki ga zasleduje. Vendar pa ne gre prezreti dejstva, da gre v obravnavanem primeru za izkušenega in izurjenega policista. Odgovornost tožnikovega delodajalca je glede na standard, ki ga je postavilo Vrhovno sodišče RS, podana v tistih primerih, ko je zmožnost obvladovanja ravnanja v smeri preprečitve nastanka škode bistveno zmanjšana.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranka se zavrne in se v zavrnilnem delu (III. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje (II. in IV. točka izreka ter posledično III. točka izreka) spremeni tako, da v celoti glasi: - »Tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki zahteva od tožene stranke plačilo 3.400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 12. 2012 do plačila ter povrnitev pravdnih stroškov, vse v roku 15 dni, se zavrne.«

III. Tožeča stranka je dolžna plačati toženi stranki pravdne stroške v znesku 432,98 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, po preteku 15 dni od dneva vročitve te sodbe do plačila, v roku 15 dni.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo zaradi delnega umika tožbe za znesek 1.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 12. 2012 dalje do plačila ustavilo postopek (I. točka izreka). Toženi stranki (v nadaljevanju toženki) je naložilo plačati tožeči stranki (v nadaljevanju tožniku) znesek 1.610,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 12. 2012 dalje do plačila (II. točka izreka), v presežku zahtevek zavrnilo (III. točka izreka) in toženki naložilo, da tožniku povrne pravdne stroške v znesku 446,97 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

2. Zoper citirano sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki.

3. Tožnik se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku, (v nadaljevanju ZPP). Uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ker je sodišče prve stopnje prisodilo tožniku soprispevek v višini 30%, ker je stekel za kršiteljem brez ročne svetilke. Poudarja, da svetilk ni bilo dovolj. Četudi bi bilo na razpolago dovolj svetilk, tožniku svetilka ne bi koristila, saj bi z njo osvetljeval kršitelja in ne tla pred seboj. Nadalje pritožba graja odločitev sodišča prve stopnje v zvezi z zavrnitvijo odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi prestanega strahu. Tudi v tem delu uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja in posledično zmotno uporabo materialnega prava. Četudi je tožnik usposobljen za premagovanje stresnih situacij, le-teh ni mogoče enačiti z utrpelim strahom zaradi individualno utrpele poškodbe. Tožnik je trpel tako primarni kot sekundarni strah, kar je potrdil tudi izvedenec medicinske stroke. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožniku prisodi še odškodnino v znesku 700,00 EUR, podredno pa izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške.

4. Toženka se pritožuje iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Izpostavlja, da okoliščine, kot so lovljenje kršitelja v nočnem času na neravnem terenu, ki ga tožnik ni poznal, pri čemer je šlo za hiter in eksplozivni tek, niso predstavljale neobičajnega ali nadpovprečnega tveganja za nastanek škode. Obravnavani tek po mnenju pritožbe ni mogoče šteti za nevarno dejavnost, ko bi bil policist ogrožen in za katero bi bil odgovoren njegov delodajalec. Pri tem opozarja na odločbo VSL II Cp 2568/2015 in odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 206/2011. Prereka tudi prisojeno višino odškodnine in meni, da je previsoka glede na podobne primere v sodni praksi (II Ips 523/2000). Predlaga, da sodišče druge stopnje ugodi pritožbi in spremeni izpodbijano sodbo tako, da zahtevek v celoti zavrne. Priglaša stroške.

5. Pravdni stranki na pritožbo nasprotne stranke nista odgovorili.

6. Pritožba tožnika ni utemeljena, pritožba toženke je utemeljena.

7. V skladu s 350. členom ZPP preizkusi sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

8. Tožnika neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka, pri čemer pa ne pove, katero kršitev bi naj sodišče prve stopnje storilo. Zato je sodišče druge stopnje lahko preizkusilo le uradno upoštevne bistvene kršitve določb postopka, ki pa jih ni našlo. Sodišče druge stopnje po preizkusu zadeve ugotavlja, da je sodbo sodišča prve stopnje mogoče preizkusiti, ker vsebuje razloge o odločilnih dejstvi, da je dejansko stanje pravilno ugotovljeno, vendar je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo.

9. V izpodbijani sodbi je ugotovljeno naslednje dejansko stanje: - tožnik je bil poškodovan kot policist pri zasledovanju kršiteljev javnega reda in miru, ki so bežali, - do škodnega dogodka je prišlo, ko je bila že trda tema, - tožnik je stopil v luknjo (40x50x10) na neravnem neurejen makadamskem parkirišču, - terena ni poznal, - tekel je hitro in eksplozivno, - ročne svetilke ni uporabil, ker sta bili v intervencijskem vozilu le dve, na intervenciji pa sta bila s tožnikom še dva policista, - tožnik je izkušen in izurjen policist. 10. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje ocenilo, da je podana objektivna odgovornost tožnikovega delodajalca. Menilo je, da so bile v obravnavanem primeru podane okoliščine, ki za usposobljenega policista predstavljajo tveganje, ki ga ni mogoče v celoti obvladati. Zaključilo je, da te okoliščine predstavljajo večjo nevarnost za nastanek škode, zato je tožnikovo delo v takih okoliščinah predstavljalo nevarno dejavnost. 11. Takšna odločitev je materialnopravno zmotna. Vrhovno sodišče RS(1) je postavilo glede odgovornosti za nevarne dejavnosti pri opravljanja dela policistov precej strog standard. Kot nevarno dejavnost, ki povzroči objektivno odškodninsko odgovornost, Vrhovno sodišča RS šteje le dejavnost, pri kateri obstaja neobičajno veliko tveganje za nastanek škode na življenju ali zdravju ljudi. Nevarnost lahko izvira iz običajnega načina opravljanja dejavnosti, pri katerem s še tako skrbnim nadzorom in spoštovanjem pravil za njeno izvajanje ni mogoče preprečiti nastanka škode, lahko pa povečana nevarnost izhaja iz posebnih okoliščin, v katerih je bila sicer nenevarna dejavnost izvajana.

12. Glede na navedeno objektivna odgovornosti ni določena za vsako nevarnost, pač pa le za večjo nevarnost, ki je posledica dejstva, da določenih stvari ni mogoče imeti pod nadzorom in odvrniti nastanka škode, ki izvira iz nje. Sodišče druge stopnje se sicer strinja, da je možnost poškodb pri eksplozivnem teku v danih okoliščinah večja, kot če je oseba lahko bolj osredotočena na teren po katerem teče in ne na tretjega, ki ga zasleduje. Vendar pa ne gre prezreti dejstva, da gre v obravnavanem primeru za izkušenega in izurjenega policista. Ob izvrševanju skrbnosti, ki se od izkušenega policista pričakuje, nevarnost poškodb v ugotovljenih okoliščinah po oceni sodišče druge stopnje ni povečana v taki meri, da bi utemeljevala odgovornost tožnikovega delodajalca. Odgovornost tožnikovega delodajalca je glede na standard, ki ga je postavilo Vrhovno sodišče RS, podana v tistih primerih, ko je zmožnost obvladovanja ravnanja v smeri preprečitve nastanka škode bistveno zmanjšana. To pa, kot je bilo že obrazloženo, v danem primeru ni bilo podano.

13. Tožnik je podrejeno uveljavljal škodo tudi na podlagi krivdne odškodninske odgovornosti, pri čemer je zgolj pavšalno navajal, da njegov delodajalec ni zagotovilo varnih pogojev za delo, ker tožnik ni imel v avtomobilu na razpolago službene svetilke, s katero bi si osvetljeval pot. Sodišče prve stopnje bi moralo presojati obstoj krivdne odgovornosti le v primeru, ko bi tožnik podal za to potrebno trditveno podlago, in sicer navedbe o nedopustnem ravnanju povzročitelja škode, nastanku pravno priznane škode ter vzročni zvezi med nedopustnim ravnanjem in škodo. Tožnik bi moral kršitev delodajalčevih obveznosti konkretno in natančno opredeliti, saj je pogoj za opredelitev neke opustitve kot nedopustne nujno kršitev konkretiziranega dolžnostnega ravnanja. Zaradi izostanka ustrezne trditvene podlage odškodninskega zahtevka ni bilo potrebno presojati z vidika krivdne odškodninske odgovornosti.

14. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje ob pooblastilih iz 3. alineje 358. člena ZPP pritožbi toženke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem obsodilnem delu spremenilo tako, kot izhaja iz zgornjega izreka. Pritožbo tožnika pa posledično zavrnilo. Pri tem je izrek v celoti na novo oblikovalo.

15. Sprememba odločitve o glavni stvari je narekovala tudi spremembo prvostopenjske odločitve o stroških postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP). Sodišče prve stopnje jih je toženki pravilno odmerilo v višini 267,98 EUR. Ker je toženka po odločitvi s predmetno sodbo v obravnavanem sporu v celoti uspela, je naslovno sodišče ta znesek v plačilo naložilo tožniku, ki zaradi neuspeha v postopku svoje pravdne stroške krije sam.

16. Zaradi pritožbenega uspeha ima toženka pravico tudi do povračila stroškov pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP). Sodišče druge stopnje ji je kot potrebne pravdne stroške skladno s prvim odstavkom 155. člena ZPP priznalo zgolj 165,00 EUR za plačilo sodne takse za pritožbo. Ni pa ji priznalo iz naslova materialnih stroškov priglašenih 10,00 EUR, saj toženka teh stroškov v svojem stroškovnem zahtevku ni ustrezno specificirala oziroma izkazala (drugi odstavek 163. člena ZPP). Skupni znesek pravdnih stroškov, ki jih je tožnik v roku 15 dni zavezan povrniti toženki, tako znaša 432,98 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov pa, upoštevaje dejstvo, da so bili s to sodbo prvostopenjski stroški tožniku prvič naloženi v plačilo, prično teči po preteku 15 dni od dneva vročitve te sodbe (313. člen ZPP).

17. Ker tožnik ni uspel s pritožbo, je sodišče druge stopnje odločilo, da sam krije svoje stroške tega postopka (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

Op. št. (1) : Sodba II Ips 206/2011 z dne 31.5.2012.