Jedro

Tožnika - poklicnega pripadnika Slovenske vojske, ki je razporejen v nazivu tretje stopnje, je treba šteti za višjega upravnega delavca. Zaradi tega ob razporeditvi na drugo formacijsko dolžnost ne more obdržati že doseženih napredovanj.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se ugodi in sodba sodišča prve stopnje delno spremeni v točkah 1 - 8 in 10 izreka tako, da se v tem delu glasi: „Zavrne se tožbeni zahtevek, ki se glasi: „1. Razveljavijo se odločbe tožene stranke šifra ... z dne 22. 9. 2004, šifra ... z dne 21. 3. 2007, šifra ... z dne 21. 7. 2005 in številka ... z dne 17. 4. 2007. 2. Tožena stranka je dolžna izdati tožeči stranki novo odločbo, s katero se bo tožeča stranka za čas od 14. 6. 2004 do 31. 5. 2005 razporedila v plačilni razred s količnikom 7,60, vse v roku 8 dni, pod izvršbo.

3. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 8 dni pod izvršbo za mesec: - junij 2004 obračunati razliko v plači v znesku 87,52 EUR bruto, od tega zneska odvesti vse pripadajoče davke in prispevke ter dobljeni neto znesek plačati tožniku skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 7. 2004 dalje; - julij 2004 obračunati in plačati razliko v plači v znesku 89,72 EUR bruto, od tega zneska odvesti vse pripadajoče davke in prispevke ter dobljeni neto znesek plačati tožniku skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 8. 2004 dalje; - avgust 2004 obračunati razliko v plači v znesku 89,72 EUR bruto, od tega zneska odvesti vse pripadajoče davke in prispevke ter dobljeni neto znesek plačati tožniku skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 9. 2004 dalje; - september 2004 obračunati razliko v plači v znesku 89,72 EUR bruto, od tega zneska odvesti vse pripadajoče davke in prispevke ter dobljeni neto znesek plačati tožniku skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 10. 2004 dalje; - oktober 2004 obračunati razliko v plači v znesku 89,72 EUR bruto, od tega zneska odvesti vse pripadajoče davke in prispevke ter dobljeni neto znesek plačati tožniku skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 11. 2004 dalje; - november 2004 obračunati razliko v plači v znesku 89,72 EUR bruto, od tega zneska odvesti vse pripadajoče davke in prispevke ter dobljeni neto znesek plačati tožniku skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 12. 2004 dalje; - december 2004 obračunati razliko v plači v znesku 89,72 EUR bruto, od tega zneska odvesti vse pripadajoče davke in prispevke ter dobljeni neto znesek plačati tožniku skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 1. 2005 dalje; - januar 2005 obračunati razliko v plači v znesku 89,72 EUR bruto, od tega zneska odvesti vse pripadajoče davke in prispevke ter dobljeni neto znesek plačati tožniku skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 2. 2005 dalje; - februar 2005 obračunati razliko v plači v znesku 89,72 EUR bruto, od tega zneska odvesti vse pripadajoče davke in prispevke ter dobljeni neto znesek plačati tožniku skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 3. 2005 dalje; - marec 2005 obračunati razliko v plači v znesku 89,72 EUR bruto, od tega zneska odvesti vse pripadajoče davke in prispevke ter dobljeni neto znesek plačati tožniku skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 4. 2005 dalje; - april 2005 obračunati razliko v plači v znesku 89,72 EUR bruto, od tega zneska odvesti vse pripadajoče davke in prispevke ter dobljeni neto znesek plačati tožniku skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 5. 2005 dalje; - maj 2005 obračunati razliko v plači v znesku 89,72 EUR bruto, od tega zneska odvesti vse pripadajoče davke in prispevke ter dobljeni neto znesek plačati tožniku skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 6. 2005 dalje.

4. Tožena stranka je dolžna za obdobje od junija 2005 do novembra 2007 obračunati za vsak mesec razlike v plači med količnikoma 7,60 in 8,00, od tega zneska odvesti pripadajoče davke in prispevke ter dobljeni znesek plačati tožniku skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega posameznega zneska dalje do plačila, vse v 15 dneh, pod izvršbo.

5. Tožena stranka je dolžna za obdobje od junija 2005 do novembra 2007 obračunati za vsak mesec razlike v dodatku za delovno dobo med količnikoma 7,60 in 8,00 in pri tem upoštevati vsakoletno povečanje dodatka v mesecu oktobru za 0,5 odstotka, od tega zneska odvesti pripadajoče davke in prispevke ter dobljeni znesek plačati tožniku skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega posameznega zneska dalje do plačila, vse v 15 dneh, pod izvršbo.

6. Tožena stranka je dolžna za obdobje od junija 2005 do novembra 2007 obračunati za vsak mesec razlike v dodatku za stalnost med količnikoma 7,60 in 8,00, in pri tem upoštevati vsakoletno povečanje dodatka v mesecu februarju za 0,5 odstotka, od tega zneska odvesti pripadajoče davke in prispevke ter dobljeni znesek plačati tožniku skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega posameznega zneska dalje do plačila, vse v 15 dneh, pod izvršbo.

7. Tožena stranka je dolžna za obdobje od junija 2005 do novembra 2007 obračunati za vsak mesec razlike v 20-odstotnem dodatku za vrednotenje posebnih pogojev dela in odgovornosti med količnikoma 7,60 in 8,00, od tega zneska odvesti pripadajoče davke in prispevke ter dobljeni znesek plačati tožniku skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od zapadlosti vsakega posameznega zneska dalje do plačila, vse v 15 dneh, pod izvršbo.

8. Tožena stranka je dolžna za obdobje od junija 2005 do novembra 2007 obračunati za vsak mesec razlike v 15-odstotnem dodatku za posebne obremenitve in prepovedi med količnikoma 7,60 in 8,00, od tega zneska odvesti pripadajoče davke in prispevke ter dobljeni znesek plačati tožniku skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega posameznega zneska dalje do plačila, vse v 15 dneh, pod izvršbo.“ Tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka, toženi stranki pa je dolžna povrniti stroške postopka v znesku 538,40 EUR, v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila, pod izvršbo.“ Pritožba tožeče stranke se zavrne in se potrdi nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje (9. točka izreka) Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, toženi stranki pa je dolžna povrniti stroške pritožbe v 210,68 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila, pod izvršbo.

Revizija se dopusti.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razveljavijo odločbe tožene stranke šifra ... z dne 22. 9. 2004, šifra ... z dne 21. 3. 2007, šifra ... z dne 21. 7. 2005 in številka ... z dne 17. 4. 2007 (1. točka izreka) in toženi stranki naložilo izdajo nove odločbe, s katero se bo tožeča stranka za čas od 14. 6. 2004 do 31. 5. 2005 razporedila v plačilni razred s količnikom 7,60, vse v roku 8 dni, pod izvršbo (2. točka izreka). Razsodilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki obračunati razliko v plači za obdobje od junija 2004 do maja 2005 in sicer za junij 2004 v znesku 87,52 EUR bruto, za ostale mesece pa v znesku 89,72 EUR, od teh zneskov odvesti pripadajoče davke in prispevke ter neto znesek plačati tožniku, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega zneska v plačilo (3. točka izreka). Nadalje je tožena stranka dolžna za obdobje od junija 2005 do novembra 2007 obračunati za vsak mesec razlike v plači med količnikoma 7,60 in 8,00, od tega zneska odvesti pripadajoče davke in prispevke ter dobljeni znesek plačati tožniku skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega posameznega zneska dalje do plačila (4. točka izreka) in za obdobje od junija 2005 do novembra 2007 obračunati za vsak mesec razlike v dodatku za delovno dobo med količnikoma 7,60 in 8,00, pri tem upoštevati vsakoletno povečanje dodatka v mesecu oktobru za 0,5 odstotka, od tega zneska odvesti davke in prispevke ter dobljeni znesek plačati tožniku skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega posameznega zneska dalje do plačila (5. točka izreka). Tožena stranka je tudi dolžna: za obdobje od junija 2005 do novembra 2007 obračunati za vsak mesec razlike v dodatku za stalnost med količnikoma 7,60 in 8,00, in pri tem upoštevati vsakoletno povečanje dodatka v mesecu februarju za 0,5 odstotka (6. točka izreka); za obdobje od junija 2005 do novembra 2007 obračunati za vsak mesec razlike v 20-odstotnem dodatku za vrednotenje posebnih pogojev dela in odgovornosti med količnikoma 7,60 in 8,00 (7. točka izreka) in za obdobje od junija 2005 do novembra 2007 obračunati za vsak mesec razlike v 15-odstotnem dodatku za posebne obremenitve in prepovedi med količnikoma 7,60 in 8,00 (8. točka izreka) in od teh zneskov odvesti davke in prispevke ter dobljene zneske plačati tožniku skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega posameznega zneska dalje do plačila. Kar je zahtevala tožeča stranka več ali drugače, je zavrnilo (9. točka izreka) ter odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 759,09 EUR, v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila, pod izvršbo (10. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki.

Tožeča stranka se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje zaradi bistvenih kršitev določb postopka ter pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da toženi stranki naloži izdajo nove odločbe, s katero se bo tožeča stranka z dnem 1. 6. 2005 razporedila v plačilni razred s količnikom 8,00, v roku 8 dni pod izvršbo, toženi stranki pa naloži plačilo pritožbenih stroškov, oziroma podrejeno, da izpodbijani del sodbe razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je vložila dve tožbi in sicer je s prvo z dne 30. 4. 2007 zahtevala razveljavitev odločb z dne 22. 9. 2004 in 21. 3. 2007, izdajo nove odločbe, s katero se tožeča stranka razporedi za čas od 14. 6. 2004 do 1. 6. 2005 v plačilni razred s količnikom 8,00 ter plačilo razlik v plači, z drugo z dne 18. 5. 2007 pa je zahtevala razveljavitev odločb z dne 21. 7. 2005 in 17. 4. 2007 ter izdajo nove odločbe, s katero bi se tožeča stranka z 1. 6. 2004 razporedila v plačilni razred s količnikom 8,00 ter plačilo razlik v plači. Na narok za glavno obravnavno dne 14. 2. 2008 je tožeča stranka popravila napako v tožbi z dne 18. 5. 2007 tako, da se druga točka pravilno glasi, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki izdati novo odločbo, s katero se bo z 1. 6. 2005 razporedila v plačilni razred s količnikom 8,00, sodišče prve stopnje pa je s sklepom to spremembo tožbe dovolilo. Sodišče prve stopnje sploh ni odločalo o zahtevku iz tožbe z dne 18. 5. 2007, s katerim je tožeča stranka zahtevala izdajo odločbe, s katero bo z dnem 1. 6. 2007 razporejena v plačilni razred s količnikom 8,00. Po mnenju tožeče stranke naj bi ji sodišče prve stopnje priznalo pravico do razporeditve v plačilni razred 8,00 s 1. 6. 2005, saj iz izreka sodbe izhaja, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki za obdobje od junija 2005 do novembra 2007 za vsak mesec obračunati razlike v plači in dodatki med količnikoma 7,60 in 8,00, v obrazložitvi sodbe pa je navedlo, da je v izpodbijanih odločbah z dne 21. 7. 2005 in 17. 4. 2007 tožena stranka napačno upoštevala količnik 7,20 namesto 7,60, zato bi tožeči stranki morala priznati po tem napredovanju od 1. 6. 2005 dalje količnik 8,00. Zaradi tega razloga je sodišče prve stopnje razveljavilo z drugo tožbo izpodbijani odločbi in ugodilo tožnikovemu opisnemu zahtevku glede pripadajočih razlik v plači ter dodatkih. Priglaša stroške pritožbe.

Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, tožeči stranki pa naloži plačilo stroškov tožene stranke, oziroma podrejeno, da jo v tem delu razveljavi ter vrne zadevo prvostopnemu sodišču v ponovno sojenje. Predlaga tudi, naj pritožbeno sodišče dovoli revizijo, saj gre za pomembno pravno vprašanje. Navaja, da je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da tožnik kot vojaška oseba ni uradnik ter da zanj ne veljajo določila 196. člena ZJU ter določilo 31.a člena Pravilnika o napredovanju zaposlenih v državni upravi, v delu, ki se nanaša na višje upravne delavce. Opozarja na določbo 1. odstavka 88. člena Zakona o obrambi (ZObr), ki določa, da za delavce na obrambnem področju veljajo predpisi o javnih uslužbencih, če s tem zakonom ni določeno drugače. Pomen pojma delavca na obrambnem področju je obrazložen v 14.a točki 5. člena ZObr in vključuje tudi vojaško osebo. Iz navedenega izhaja, da je ZObr specialnejši predpis glede na ZJU , ki določena vprašanja na obrambnem področju zaradi posebnosti ureja drugače. V 3. odstavku 22. člena ZJU je določeno, da so posamezna vprašanja lahko za sodno osebje in državne tožilce, diplomate, poklicne pripadnike Slovenske vojske, javne uslužbence na področju obrambe in zaščite ter reševanja, policiste, inšpektorje, ... urejena drugače, kot so urejena v tem zakonu, če je to potrebno zaradi specifične narave njihove nalog, oziroma za izvrševanje posebnih pooblastil in dolžnosti. Delovno področje Generalštaba Slovenske vojske je urejeno v 2. odstavku 11. člena Uredbe o organih v sestavi ministrstev in sicer opravlja vojaške strokovne naloge na področju razvoja, načrtovanja, organizacije, usposabljanja in delovanja Slovenske vojske, kar je zadostna utemeljitev, da je tudi tožečo stranko kot vojaško osebo šteti za uradnika in za katerega veljajo in se uporabljajo predpisi, kot za ostale javne uslužbence. V 2. odstavku 195. člena ZJU je določeno, da se za pripadnike Slovenske vojske do začetka uporabe Zakona o sistemu plač v javnem sektorju določijo količniki za določitev osnovne plače z Vladno uredbo ob smiselni uporabi določbe prejšnjega odstavka. ZJU se v 3. odstavku 195. člena nanaša na uradniške nazive in z njimi povezane količnike za določitev osnovne plače, iz česar jasno izhaja, da je vojaške osebe treba šteti za uradnike. Enako izhaja tudi iz 30. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o obrambi (Uradni list RS, št. 40/04), ki določa, da je prevedba oziroma imenovanje vojaških oseb v naziv v skladu s predpisi o javnih uslužbencih izenačena z imenovanjem na formacijsko dolžnost po Zakonu o obrambi, izvaja pa se z akti vodenja in poveljevanja. Vojaška oseba je torej imenovana v naziv, kar je pogoj za opravljanje dela na uradniških delovnih mestih, saj skladno s 1. odstavkom 84. člena ZJU uradnik izvršuje javne naloge v nazivu. Opozarja tudi na 1. odstavek 7. člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (Uradni list RS, št. 56/02, s spremembami - ZSPJS), po katerem so pri plačni skupini C - uradniški nazivi v državni upravi in upravah lokalnih skupnosti ter drugih organih kot plačna podskupina navedeni tudi vojaki (C4). Zmotno je razlogovanje sodišča, da je morala tožena stranka tožniku ob razporeditvi na dolžnost načelnika oddelka - kabineta upoštevati vsa štiri že dosežena napredovanja tako, da bi mu plačo od 14. 6. 2004 dalje odmerila v višini količnika za določitev osnovne plače 7,60 in ga šele nato imenovala v naziv polkovnika ob smiselnem upoštevanju 194. in 195. člena ZJU ter Uredbe o notranji organizaciji, sistemizaciji delovnih mest in nazivih v organih javne uprave in pravosodnih organih (Uradni list RS, št. 58/03, s spremembami). Naziv polkovnika je namreč v skladu z 1. in 2. odstavkom 195. člena ZJU in prilogo 1A Uredbe o notranji organizaciji, sistemizaciji delovnih mest in nazivih v organih javne uprave in pravosodnih organih naziv tretje stopnje, ki sodi med višje upravne delavce in zato za odločitev glede njegovega zahtevka ni mogoče uporabiti 31. a člena Pravilnika o napredovanju zaposlenih v državni upravi (Uradni list RS, št. 41/94 s spremembami; Pravilnik) glede prenosa plačilnih razredov. Priglaša stroške pritožbe.

V odgovoru na pritožbo tožene stranke tožnik prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev ugodilnega dela sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba tožnika ni utemeljena, pritožba tožene stranke pa je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov in pri tem skladno z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti ter da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, vendar je zmotno uporabilo materialno pravo in sprejelo napačno odločitev.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana zatrjevana absolutna bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je kršitev podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju; ali če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe, v vsebini listin ali v zapisniku o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Tožnik neutemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje v obrazložitvi navedlo, da je že od 14. 6. 2004 dalje upravičen do količnika za določitev osnovne plače v višini 8,00, v izreku pa zmotno odločilo, da mu pripada količnik 7,60 ter v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo. Res je sicer, da je sodišče v zadnjem stavku na strani 5 sodbe zapisalo, da bi moral imeti tožnik 5 napredovanj po 0,40 količnika na osnovni količnik, ki bi ga moral imeti pred prevedbo, vendar iz sodbe jasno izhaja, da bi po mnenju sodišča prve stopnje moral imeti osnovni količnik 6,00 in ne količnik 8,00, saj sodišče v nadaljevanju jasno poudari, da bi z upoštevanjem že doseženih napredovanj moral biti tožnik razporejen v plačilni razred s količnikom 7,60 in ne 8,00. Zato izrek sodbe ne nasprotuje razlogom sodbe.

Prav tako ni odločilna pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ni odločilo o tistem delu tožbenega zahtevka iz tožbe z dne 18. 5. 2007, s katerim je tožnik zahteval izdajo odločbe, s katero se bo z 1. 6. 2005 razporedil v plačilni razred 8,00. Sodišče prve stopnje je namreč odločilo, da se v presežku tožbeni zahtevek zavrne, torej je mogoče šteti, da je tudi ta del tožbenega zahtevka pravilno zavrnjen (9. točka izreka), saj je, kot bo razvidno v nadaljevanju, tožbeni zahtevek tožnika neutemeljen..

Tožnik je bil z ukazom šifra ... z dne 1. 6. 2004 (priloga B5), razrešen s (prejšnje) dolžnosti načelnika štaba - ... v ... in z dnem 14. 6. 2004 imenovan na formacijsko dolžnost načelnika oddelka - kabineta pod zaporedno številko 9 po formaciji št. ... v ... Slovenske vojske, z istim ukazom je bil ob upoštevanju izhodiščnega količnika dolžnosti, s katere je bil razrešen, osebnega čina ter zahtevanih pogojev iz nove formacijske dolžnosti, imenovan v naziv polkovnik. Z odločbo šifra ... z dne 22. 9. 2004 (priloga A2) pa je bil, glede na formacijsko dolžnost načelnika oddelka - kabineta, na katero je bil imenovan zgoraj navedenim ukazom, razporejen v plačilni razred s količnikom v višini 7,20. Za pritožbeno rešitev zadeve je odločilno pravno vprašanje, ali tožnik pri razporeditvi na drugo delovno mesto obdrži zgolj količnik, ki ga je pridobil z napredovanji na prejšnjem delovnem mestu, ali tudi število napredovanj. Prevedba oziroma imenovanje vojaških oseb v naziv v skladu s predpisi o javnih uslužbencih je izenačeno z imenovanjem na formacijsko dolžnost po Zakonu o obrambi (Uradni list RS, št. 82/94 in nasl.; ZObr). Tožnik je bil imenovan v naziv vojaškega uslužbenca XIV. razreda, ki je skladno s 1. in 2. odstavkom Zakona o javni uslužbencih (ZJU – Ur. l. RS, št. 56/2002 s sprem.) ter Uredbe o notranji organizacij, sistemizaciji, delovnih mestih in nazivih v organih javne uprave in v pravosodnih organih naziv tretje stopnje. Za naziv tretje stopnje je na podlagi določil 3. točke 1. odstavka 195. člena ZJU določen količnik za določitev osnovne plače 6,00. Skladno s 1. odstavkom 196. člena ZJU in 30. členom Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o obrambi (ZObr-D – Ur. l. RS, št. 40/2004) je šteti med višje upravne delavce uradnike v nazivih prve do šeste stopnje in glede na to, da je bil tožnik razporejen v nazivu tretje stopnje, zanj po oceni pritožbenega sodišče veljajo določila, ki se glede pravic in obveznosti nanašajo na višje upravne delavce.

ZJU v 4. odstavku 195. člena določa, da uradniki in vojaki glede na določbo 30. člena ZObr-D obdržijo količnike za določitev osnovne plače, pridobljene z napredovanjem v skladu z Zakonom o razmerjih plač v javnih zavodih, državnih organih in v organih lokalnih skupnosti (ZRPJZ – Ur. l. 18/94 s sprem.), če so ti višji od količnika, določenega v 1. odstavku 195. člena ZJU ter dodatke, določene na podlagi zakona oziroma podzakonskega akta. Pravilnik o napredovanju zaposlenih v državni upravi (Ur. l. RS, št. 41/94 s sprem.) v 31. a členu, ki ureja razporeditev na drugo delovno mesto, določa, da zaposleni, če je razporejen na drugo delovno mesto v isti ali nižji tarifni skupini v istem ali drugem organu, za katerega velja ta pravilnik, obdrži število plačilnih razredov, ki jih je dosegel na prejšnjem delovnem mestu, vendar pa ta določba ne velja za višje upravne delavce. Sodišče prve stopnje je namreč zmotno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da 31.a člen Pravilnika o napredovanju zaposlenih v državni upravi ne velja za poklicne pripadnike Slovenske vojske, pri čemer se je oprlo na določbo 22. člena ZJU, po katerem so lahko posamezna vprašanja za poklicne pripadnike Slovenske vojske z zakonom drugače urejena kot v ZJU. Po določbi 30. člena ZObr-D je namreč prevedba oziroma imenovanje vojaških oseb v naziv v skladu s predpisi o javnih uslužbencih izenačena z imenovanjem na formacijsko dolžnost po Zakonu o obrambi, zato ni podlage za razlogovanje, da tožnika ne bi bilo mogoče šteti med višje upravne delavce v smislu 31. a člena Pravilnika o napredovanju zaposlenih v državni upravi, glede na to, da je bil razporejen v naziv tretje stopnje.

Glede na to, da ZJU v 4. odstavku 195. člena določa, da uradniki obdržijo količnike za določitev osnovne plače, pridobljene z napredovanjem, če je ta višji od količnika iz 1. odstavka istega člena, je bil tožnik (ki ga je šteti za višjega upravnega delavca v smislu 31. a. člena Pravilnika o napredovanju zaposlenih v državni upravi) pravilno razporejen v plačilni razred s količnikom v višini 7,20, kot ga je pridobil z odločbo tožene stranke št.... z dne 30. 1. 2002 (priloga B2) na podlagi štirih napredovanj na delovnem mestu načelnika štaba - ... v ... Slovenske vojske. Zaradi določbe 4. odstavka 195. člena ZJU torej ni odločilno, da je bil za delovno mesto načelnika štaba - ... v ... Slovenske vojske določen količnik za določitev osnovne plače v višini 5.60, za novo formacijsko dolžnost pa 6,00, saj doseženih napredovanj tožnik, v skladu z 31. a členom Pravilnika o napredovanju zaposlenih v državni upravi, na novi formacijski dolžnosti ne obdrži. Zato je tožbeni zahtevek za razveljavitev odločbe šifra ... z dne 22. 9. 2004 in odločbe šifra ... z dne 21. 3. 2007 neutemeljen.

Posledično je neutemeljen tudi tožbeni zahtevek za razveljavitev oziroma spremembo (v delu, ki se nanaša na razporeditev v plačilni razred) odločbe tožene stranke šifra ... z dne 21. 7. 2005 in številka ... z dne 17. 4. 2007, saj je bilo z navedenima odločbama, s katerima je tožnik napredoval v višji plačilni razred, kot dosežen oziroma izhodiščni količnik pravilno upoštevan količnik v višini 7,20 in ne 7,60, kot bi bilo v primeru, če za tožnika ne bi veljala določba 31.a členom Pravilnika o napredovanju zaposlenih v državni upravi. Zaradi navedenega je neutemeljen tudi dajatveni del tožbenega zahtevka, s katerim je tožnik uveljavljal plačilo razlike v plači med količnikom 7,20 in 8,00. Glede na navedeno, je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je zahtevek tožnika zavrnilo v celoti, za kar je imelo podlago v 4. odstavku 358. člena ZPP, pritožbo tožnika pa v skladu z 353. členom ZPP zavrnilo.

Posledično temu se je spremenil uspeh strank v postopku, zato je bilo potrebno spremeniti tudi odločitev o stroških postopka. Tožeča stranka s tožbo ni uspela, zato je dolžna toženi stranki povrniti povzročene pravdne stroške skladno s 1. odstavkom 154. člena ZPP. Potrebni stroški tožene stranke skladno s 155. členom ZPP, Odvetniško tarifo (v nadaljevanju: OT, Ur. l. RS, št. 67/03 in nadalj.) in 16. členom Zakona o državnem pravobranilstvu (ZDPra, Ur. l. RS, št. 20/97 in nadalj.) so stroški za sestavo odgovora na tožbo z dne 30. 4. 2007 – 300 točk po OT, za vlogo z dne 22. 11. 2007 - 50 točk, za pripravljalno vlogo z dne 4. 2. 2008 - 300 točk, za odgovor na tožbo z dne 18. 5. 2007 – 300, za narok 14. 2. 2008 - 150 točk, za trajanje naroka - 50 točk, skupaj z 2 % materialnimi stroški, kar znaša 538,40 EUR. Ostali priglašeni stroški tožene stranke bodisi niso potrebni ali pa so vsebovani v že priznanih postavkah.

Tožena stranka je s pritožbo uspela, zato ji je tožeča stranka skladno s 1. odstavkom 154. člena ZPP v zvezi z 2. odstavkom 165. člena ZPP povrniti pritožbene stroške za sestavo pritožbe v višini 450 točk in 2% za materialne stroške, kar znaša 210,68 EUR.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam nosi svoje stroške pritožbe, v skladu z 2. odstavkom 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP.

Odgovor na pritožbo tožeče stranke ni v ničemer pripomogel k boljši razjasnitvi stvari, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da tožnik sam nosi svoje stroške odgovora na pritožbo, v skladu z 2. odst. 165. člena, v zvezi s 155. členom ZPP.

Ker se tožba v delu, ki se nanaša na razveljavitev odločb tožene stranke ne nanaša na primer, ko je revizija izrecno dovoljena, dajatveni del tožbe pa ne dosega revizijskega minimuma, je pritožbeno sodišče v skladu s 5. točko 31. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS št. 2/2004 in nadaljnji) in 32. členom moralo odločati tudi o tem, ali se revizija dopusti. V skladu s 1. odstavkom 32. člena ZDSS-1 sodišče druge stopnje dopusti revizijo le v primeru, če je od odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju (1. alinea 1. odstavka 32. člena ZDSS-1), ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo (2. alinea 1. odstavka 32. člena ZDSS-1). V konkretni zadevi gre za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, glede katerega se vrhovno sodišče doslej še ni opredelilo, pred pritožbenim sodiščem pa obstaja različna pravna praksa, kot to izhaja iz sodnih odločb (opr. št. Pdp 748/2006-2 z dne 29. 3. 2007 in opr. št. Pdp 524/2006-2 z dne 6. 4. 2007). Zato je pritožbeno sodišče odločilo, da se revizija v predmetni zadevi dopusti.