Jedro

Tožniku je bilo pri prevedbi zagotovljeno varstvo pridobljenih pravic, saj je bila upoštevana višina plače pred prevedbo. ZJU pri prevedbi varuje plačo v absolutnem znesku in ne posameznih napredovanj.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razveljavilo odločbi tožene stranke 105-01-2/2004-815 z dne 22. 9. 2004 in 105-09-248/2004-3 z dne 21. 3. 2007, s katerima je bil tožnik na podlagi četrtega odstavka 195. člena ZJU in ob smiselni uporabi 196. člena Zakona o javnih uslužbencih – ZJU (Ur. l. RS, št. 56/2002 in naslednji) razporejen v plačilni razred s količnikom 7,2. Razveljavilo je tudi odločbi 185-04-2/2004-1607 z dne 21. 7. 2005 in 105-09-949/2005-2 z dne 17. 4. 2007, s katerima je bil tožniku ob upoštevanju obstoječega količnika 7,2 zaradi napredovanja priznan nov plačni količnik 7,6. Ugodilo je denarnemu zahtevku za izplačila razlik plače posameznih zneskov za obdobje od junija 2004 do maja 2005 in toženi stranki za obdobje od junija 2005 do novembra 2007 naložilo v plačilo razlike v plači med količnikoma 7,6 in 8,0 s pripadajočimi dodatki. Toženi stranki je naložilo v plačilo tožnikove stroške postopka.

2. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožene stranke in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek. Po presoji sodišča druge stopnje je treba uporabiti prehodne določbe Zakona o javnih uslužbencih – ZJU (Ur. l. RS, št. 56/2002 in naslednji), ki v četrtem odstavku 195. člena določa, da uradniki obdržijo količnik za določitev osnovne plače, pridobljen z napredovanjem, če je ta višji od količnika iz prvega odstavka. Sporno vprašanje se je nanašalo na to, ali je imel tožnik ob prevedbi z razporeditvijo na novo delovno mesto pravico obdržati le količnik, ki ga je pridobil z napredovanji na prejšnjem delovnem mestu, ali tudi število napredovanj, kar bi pomenilo tudi višji količnik za določitev plače. Sodišče je ugotovilo, da je bil tožnik z ukazom 1. 6. 2004 imenovan v naziv polkovnik, ki je v skladu s prvim odstavkom 195. člena Zakona o javnih uslužbencih ter Uredbe o notranji organizaciji, sistemizaciji, delovnih mestih in nazivih v organih javne uprave in v pravosodnih organih (Ur. l. RS, št. 58/2003 in naslednji; v nadaljevanju Uredba) naziv III. stopnje. Glede pravic in obveznosti, ki jih predpisi določajo za višje upravne delavce, se za te delavce štejejo uradniki v nazivih prve do šeste stopnje (prvi odstavek 196. člena ZJU v povezavi s 195. členom ZJU). Za višje upravne delavce ne velja določba, da v primeru razporeditve na drugo delovno mesto v isti ali nižji tarifni skupini, v istem ali drugem organu, obdržijo število plačilnih razredov, ki so jih dosegli na prejšnjem delovnem mestu (31.a člen Pravilnika o napredovanju zaposlenih v državni upravi – Ur. l. RS, št. 41/94 in naslednji; v nadaljevanju Pravilnik). Glede na to je tožena stranka tožnika pravilno razporedila v plačilni razred s količnikom 7,20, ki ga je dosegel na podlagi napredovanj in vrednotenja prejšnjega delovnega mesta.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je vojaški uslužbenec v skladu z Zakonom o obrambi – ZObr (Ur. l. RS, št. 82/94 in naslednji) in ne uradnik, zato zanj 31.a člen Pravilnika ne bi smel biti uporabljen. Višje upravne delavce je definirala sedaj ne več veljavna določba 15. člena Zakona o delavcih v državnih organih – ZDDO (Ur. l. RS, št. 15/90 in naslednji) za položajne uradnike, med katere tožnik ne spada. Ob imenovanju na novo formacijsko dolžnost v sklopu prevedbe bi moral ohraniti vsa napredovanja, ki jih je dosegel na prejšnji dolžnosti.

4. Revizija je bila v skladu s 375. členom ZPP vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

7. Dne 28. 6. 2003 se je začel uporabljati ZJU, ki je v prvem odstavku 194. člena določil, da se nazivi višjih upravnih delavcev in upravnih delavcev v organih državne uprave, upravah lokalnih skupnosti in pravosodnih organih najkasneje do 1. 1. 2004 prevedejo v nove uradniške nazive glede na izhodiščne količnike za določitev plače. Prevedba nazivov v Slovenski vojski je bila določena ob smiselni uporabi prvega odstavka tega člena z vladno uredbo (peti odstavek 194. člena ZJU). Za čas do začetka uporabe Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS, Ur. l. RS, št. 56/2002 in naslednji) je ZJU v prvem odstavku 195. člena določil količnike za določitev osnovne plače z upoštevanjem uradniških nazivov (1. do 18. točka te določbe). Za pripadnike Slovenske vojske v skladu z 88. členom ZObr veljajo predpisi o javnih uslužbencih in se jim po določbi drugega odstavka 195. člena ZJU z začetkom uporabe ZSPJS določijo količniki za določitev osnovne plače z vladno uredbo ob smiselni uporabi prvega odstavka istega člena (drugi odstavek 195. člena ZJU). V 30. členu ZObr-D, je bilo določeno, da je prevedba oziroma imenovanje vojaških oseb v naziv v skladu s predpisi o javnih uslužbencih izenačeno z imenovanjem na formacijske dolžnosti po ZObr, izvaja pa se z akti vodenja in poveljevanja.

8. Glede na navedeno ni utemeljeno revizijsko stališče, da tožnika kot vojaško osebo ni mogoče šteti oziroma primerjati z uradniki in da v primeru izenačitve z uradniki njegovih pravic ne bi urejal ZObr kot specialni predpis. Zato je v skladu z 88. členom ZObr treba upoštevati tudi določbo 196. člena ZJU, po kateri se glede pravic in obveznosti, ki jih predpisi določajo za višje upravne delavce, za te štejejo uradniki v nazivih prve do šeste stopnje, uradniki v drugih nazivih pa se štejejo za upravne delavce.

9. Tožnik kot vojaški uslužbenec XIV. razreda (v nazivu tretje stopnje) je torej primerljiv z uradniki, za katere se uporabljajo predpisi za višje upravne delavce, kar pa tudi v skladu s prvim odstavkom 31.a člena Pravilnika pomeni, da tožnik ni mogel obdržati število vseh plačilnih razredov, ki jih je dosegel z napredovanji. V skladu s četrtim odstavkom 195. člena ZJU je bil revidentu po presoji revizijskega sodišča pravilno določen količnika 7,20, saj je pri tem obdržal višji količnik od osnovnega (6,00 za tretji naziv po prvem odstavku 195. člena ZJU), ki ga je pridobil z napredovanjem. Tožniku je bilo tako pri prevedbi zagotovljeno varstvo pridobljenih pravic, saj je bila upoštevana višina plače pred prevedbo. ZJU pri prevedbi varuje plačo v absolutnem znesku in ne posameznih napredovanj.

10. Neutemeljeno je revizijsko zavzemanje za to, da bi bilo treba pri opredelitvi višjih upravnih delavcev izhajati iz določb prejšnjega zakona, to je ZDDO in da ni nikakršnega razumnega razloga za razlikovanje med višjimi in ostalimi upravnimi delavci. Čeprav opredelitev višjih in ostalih upravnih delavcev oziroma razlikovanje med njimi res izhaja iz ZDDO, prav ZJU v prehodni določbi 196. člena opredeli, kdo se šteje za višje upravne delavce, za katere veljajo posebni predpisi. Opredelitev višjih upravnih delavcev po ZDDO sicer ni primerljiva z novo ureditvijo v ZJU. V ZDDO so bili višji upravni delavci opredeljeni kot delavci, ki se imenujejo za pomoč pri vodenju dela v upravnih organih in za opravljanje najzahtevnejših del (prvi odstavek 14. člena ZDDO). Tega razlikovanja ZJU ni ohranil, vendar je z namenom prevedbe določil, kateri uradniški nazivi po sistemu iz ZJU (85. člen) se štejejo za višje upravne delavce – ki jih je treba upoštevati pri določitvi pravic in obveznosti. Gre torej za prilagoditev novemu sistemu, ki pa je izhajala tudi iz prejšnjega razlikovanja (1).

11. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Op. št. (1): Revizijsko sodišče je enako odločilo tudi v primerljivih zadevah VIII Ips 236/2008 in VIII Ips 155/2009.