Jedro

Položaj polnoletnega otroka, ki po razvezi staršev ni bil dodeljen v varstvo in vzgojo ter samostojno živi v drugem stanovanju v samskem gospodinjstvu, ni mogoče izenačevati s položajem otrok, ki so bili dodeljeni v varstvo in vzgojo, saj imajo take polnoletne osebe že na podlagi 32. člena Ustave RS pravico do svobodne izbire prebivališča. Zato je sodišče druge stopnje zmotno presodilo, da se v smislu določb 3. točke drugega odstavka 10. člena ZUPJS tudi tožničin materialni položaj ugotavlja skupaj z materialnim položajem njenega očeta, ne glede na to, ali živita v istem stanovanju in skupnem gospodinjstvu ali ne.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se v točki I izreka spremeni tako, da se pritožba tožene stranke zavrne in se v točki I, II, III in V izreka potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka mora tožeči stranki plačati stroške revizijskega postopka v znesku 280,60 EUR v roku 15 dni.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožničinemu tožbenemu zahtevku za odpravo odločbe Centra za socialno delo R. z dne 21. 9. 2012 in dokončne odločbe tožene stranke z dne 15. 1. 2013 o zavrnitvi tožničine vloge za priznanje pravice do državne štipendije za šolsko leto 2012/2013. Hkrati je tožnici priznalo pravico do zahtevane državne štipendije in toženi stranki naložilo, da izda tožnici odločbo o višini štipendije in ji izplača že zapadle zneske skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 17. 12. 2012 dalje do plačila. Zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti do navedenega datuma je zavrnilo. Ob ugotovitvi, da tožnica, ki je sicer polnoletna oseba, živi v ločenem stanovanju v večstanovanjski hiši v lastnem gospodinjstvu, je presodilo, da je center za socialno delo oziroma tožena stranka pri zavrnitvi njene vloge za štipendijo zmotno upoštevala tudi dohodke njenega očeta, s katerim ne živi v skupnem gospodinjstvu, zgolj tožničini dohodki, vključno s prispevki razvezanih staršev k njenemu preživljanju, pa ne dosegajo cenzusa, pod katerim je bila kot študentka upravičena do dodelitve državne štipendije.

2. Na pritožbo tožene stranke je sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožničin tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Ugotavlja, da tudi v primeru, ko pravico do štipendije uveljavlja polnoletni otrok, ki so ga starši dolžni preživljati (zaradi šolanja do dopolnjenega 26 leta starosti), temelji določitev kroga oseb, ki se upoštevajo pri ugotavljanju materialnega položaja, od katerega je odvisna pravica prosilca do državne štipendije, na dolžnosti preživljanja. Če starši ne živijo skupaj, se pri ugotavljanju materialnega položaja upoštevajo dohodki tistega od staršev, pri katerem polnoletni otrok živi. Ker je tožnica prijavljena na istem naslovu, kot njen oče, je tožena stranka pri odločanju o tožničini vlogi za dodelitev državne štipendije poleg njenih dohodkov pravilno upoštevala tudi dohodke njenega očeta. Pri tem je štelo, da pri določanju oseb, ki se upoštevajo pri ugotavljanju materialnega položaja, dejstvo samostojnega gospodinjstva ni pomembno. Tudi sicer pa do pravic iz javnih sredstev ni upravičena oseba, ki je neutemeljeno opustila uveljavljene pravice do dohodkov, ki jih Zakon o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (v nadaljevanju ZUPJS) izrecno opredeljuje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnica revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) revizija sodišču očita, ker je odreklo veljavo potrdilu, da tožnica živi sama v ločenem gospodinjstvu, ki je javna listina in ga je tožnica predložila že v predsodnem postopku in ga tožena stranka ni izpodbijala, ter zato, ker je sodišče druge stopnje neutemeljeno upoštevalo prepozne pritožbene navedbe tožene stranke, da naj bi tožnica ne bila upravičena do štipendije, ker ni ustrezno uveljavljala pravice do preživnine v smislu določb 12. člena ZUPJS, na kar se je sodišče podredno sklicevalo. Poleg tega sodišču očita, da se ni opredelilo do pravnih stališč, ki jih je zagovarjala tožnica. Za presojo, da je bilo v tožničinem primeru pri ugotavljanju pravice do štipendije in premoženjskega stanja v zvezi s tem potrebno upoštevati tudi očetove dohodke, ne glede na to, da tožnica ob razvezi staršev kot polnoletna oseba ni bila dodeljena nobenemu od staršev v varstvo in vzgojo, in ne glede na to, ali živi z očetom v skupnem gospodinjstvu, sodišče po določbah ZUPJS, ki so veljale v času odločanja o tožničini vlogi za štipendijo, ni imelo pravne podlage.

4. Tožena stranka je v odgovoru prerekala revizijske navedbe in predlagala zavrnitev revizije.

5. Revizija je utemeljena.

6. Revizijsko sodišče soglaša, da predstavlja potrdilo iz gospodinjske evidence, ki ga je dne 21. 9. 2010 izdala Upravna enota R., da živi tožnica na naslovu R., T. c. 12, 0002 v samostojnem samskem gospodinjstvu, javno listino, za katero se v smislu določb prvega odstavka 254. člena ZPP domneva, da dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje. Sodišče druge stopnje ni zanikalo resničnosti podatkov tega potrdila, temveč je presodilo, da dejstvo samostojnega gospodinjstva pri ugotavljanju materialnega položaja tožnice ni pomembno, ker živi tožnica na istem naslovu, kot njen oče, ne da bi pri tem zanikalo, da živita oba v večstanovanjski hiši v različnih stanovanjih. Ob taki presoji ne gre za v reviziji očitano kršitev iz prvega odstavka 339. člena v zvezi s prvim odstavkom 224. člena ZPP, temveč za vprašanje uporabe materialnega prava. S svojim materialnopravnim razlogovanjem kroga oseb, ki se upoštevajo pri ugotavljanju materialnega položaja v zvezi s pravico do državne štipendije v tožničinem primeru, je sodišče dejansko odgovorilo tudi na tožničina pravna naziranja v zvezi s tem. Zato tudi revizijski očitek, da sodišče ni odgovorilo na tožničine navedbe, ni utemeljen.

7. V času odločanja o tožničini vlogi za dodelitev državne štipendije veljavni ZUPJS ob opredelitvi kroga oseb, ki se upoštevajo pri ugotavljanju materialnega položaja prosilca in njegove družine, ni posebej urejal primera, ko po razvezi zakonske zveze staršev polnoletni vlagatelj glede na svojo polnoletnost ob razvezi ni bil dodeljen v varstvo in vzgojo nobenemu od staršev in tudi sicer ne živi pri nobenem od razvezanih staršev, temveč živi v ločenem stanovanju v samostojnem (samskem) gospodinjstvu. V 3. točki drugega odstavka 10. člena je ZUPJS urejal le primere mladoletnih otrok, ki so bili po razvezi staršev dodeljeni v varstvo in vzgojo enemu od staršev in določal, da se njihov materialni položaj ugotavlja glede na dohodke starša, ki mu je prosilec dodeljen v varstvo in vzgojo ter glede na dohodke družine tega starša. 8. Položaj polnoletnega otroka, ki po razvezi staršev ni bil dodeljen v varstvo in vzgojo ter samostojno živi v drugem stanovanju v samskem gospodinjstvu, ni mogoče izenačevati s položajem otrok, ki so bili dodeljeni v varstvo in vzgojo, saj imajo take polnoletne osebe že na podlagi 32. člena Ustave RS pravico do svobodne izbire prebivališča. Zato je sodišče druge stopnje zmotno presodilo, da se v smislu določb 3. točke drugega odstavka 10. člena ZUPJS tudi tožničin materialni položaj ugotavlja skupaj z materialnim položajem njenega očeta, ne glede na to, ali živita v istem stanovanju in skupnem gospodinjstvu ali ne.

9. Ker je tožnica dokazala, da živi v lastnem samskem gospodinjstvu (resničnost potrdila upravne enote o tem ni bila izpodbita niti v predsodnem in niti v sodnem postopku), za njeno upravičenost do državne štipendije, kot ene od pravic iz javnih sredstev (4. točka 5. člena ZUPJS) velja splošna opredelitev iz 4. člena ZUPJS v zvezi z opredelitvijo samske osebe v enajstem odstavku 10. člena ZUPJS, da se pravica iz javnih sredstev dodeli, kadar dohodek osebe ne dosega meje dohodkov, ki jo za posamezno pravico določa zakon in kadar so izpolnjeni drugi določeni pogoji. Pri tem pa sodišče druge stopnje pravilno navaja, da pride tudi pri polnoletnih otrocih, ki se šolajo, v prvi vrsti v poštev dolžnost preživljanja s strani staršev v smislu drugega odstavka 123. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR), ki se v primeru samostojnega bivanja polnoletnega otroka praviloma kaže predvsem v obliki plačevanja primerne preživnine, ki se na podlagi 4. točke prvega odstavka 12. člena ZUPJS upošteva pri ugotavljanju materialnega položaja prosilca za priznanje pravice do državne štipendije, kot ene od pravic iz javnih sredstev. Ob tem pa se sodišče druge stopnje v tej zvezi (sicer zgolj podredno) neutemeljeno sklicuje na določbe 8. točke drugega odstavka navedenega člena ZUPJS, da do pravic iz javnih sredstev po tem zakonu ni upravičena oseba, ki je neutemeljeno opustila uveljavljanje pravice do dohodkov iz prvega odstavka tega člena, saj dejstva, da tožnica od razvezanih staršev ni uveljavljala ustrezne preživnine, niti sodišče prve stopnje in niti sodišče druge stopnje ni ugotovilo (dejansko je tožnica že skupaj s tožbo sodišču predložila notarsko listino o dogovoru o preživljanju, sklenjenem med tožnico in njenima razvezanima staršema, šele pritožbenih navedb tožene stranke o neprimerni višini preživnine iz tega dogovora pa kot prepoznih sodišče druge stopnje tudi sicer ne bi moglo upoštevati – člen 286/1 in 6 ZPP).

10. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje ob spremembi sodbe sodišča prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. Zato je revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je v ugodilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, s katero je bila tožnici ob upoštevanju njenega dohodkovnega položaja v smislu določb prvega odstavka 4. člena ZUPJS utemeljeno priznana pravica do državne štipendije.

11. Ker je tožeča stranka z revizijo uspela, ji mora tožena stranka na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP povrniti utemeljene stroške za vložitev revizije, obračunane po veljavni odvetniški tarifi v znesku 280,60 EUR.