Jedro

V obravnavanem primeru je tožnica (vlagateljica za dodelitev državne štipendije) polnoletna oseba, ki zato ni dodeljena v varstvo in vzgojo nobenemu od staršev, starši pa so jo dolžni preživljati, ker še ni dopolnila 26 let in se redno šola. To pa ne pomeni, da se tožnico upošteva kot samsko osebo iz 10. odstavka 10. člena ZUPJS. Bistvenega pomena za odločitev v tej zadevi je namreč to, da so tožnico še vedno dolžni preživljati starši. Pri določitvi oseb, ki se upoštevajo pri ugotavljanju materialnega položaja, je potrebno upoštevati tudi starše oziroma, ker ne živijo v zakonski skupnosti, enega od njiju, to je tistega, pri katerem ima tožnica prijavljeno stalno prebivališče, kot to izhaja iz 9. odstavka 10. člena ZUPJS. Ker ima tožnica stalno prebivališče prijavljeno na istem naslovu kot njen oče, to pomeni, da se pri ugotavljanju materialnega položaja v zvezi z ugotovitvijo dohodka na družinskega člana za priznanje pravice do državne štipendije poleg tožnice upošteva tudi njen oče, in to kljub temu, da je tožnica predložila potrdilo iz gospodinjske evidence, da živi v ločenem oziroma samostojnem gospodinjstvu.

Izrek

Pritožbi toženca se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 15. 1. 2013 in št. ... z dne 21. 9. 2012 in se tožnici prizna pravica do državne štipendije za študijsko leto 2012/2013 ter se ji izplača skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakomesečnih zneskov državne štipendije, podredno, da se tožencu naloži izdajo odločbe o državni štipendiji, in na povrnitev stroškov postopka, zavrne.

Pritožba tožnice se zavrne.

Obrazložitev

S sodbo je sodišče prve stopnje odpravilo odločbi toženca št. ... z dne 15. 1. 2013 in št. ... z dne 21. 9. 2012 (I. točka izreka). Tožnici je priznalo pravico do državne štipendije za šolsko leto 2012/2013 (II. točka izreka). Tožencu je naložilo izdajo odločbe o odmeri državne štipendije in izplačilo že zapadlih zneskov državnih štipendij, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 12. 2012 (III. točka izreka). S IV. točko izreka je zavrnilo tožbeni zahtevek za priznanje zakonskih zamudnih obresti od zapadlosti vsakega posameznega zneska mesečne državne štipendije do 16. 12. 2012. Obenem je odločilo, da je toženec dolžan tožnici povrniti stroške postopka v znesku 7,14 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper takšno sodbo se pritožujeta obe stranki.

Toženec se pritožuje zoper I., II., III. in V. točko izreka sodbe iz vseh pritožbenih razlogov. Opozarja na 10. člen Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (ZUPJS), ki določa, katere osebe se poleg vlagatelja upoštevajo pri ugotavljanju materialnega položaja. Če je vlagatelj oseba, ki so jo starši dolžni preživljati, se pri tem upoštevajo tudi starši vlagatelja. Določbe 3. in 9. odstavka 10. člena ZUPJS pa odgovarjajo na vprašanje, kateri od staršev se upošteva, če starši vlagatelja ne živijo v zakonski oziroma zunajzakonski skupnosti. Določila 10. člena ZUPJS je tako potrebno tolmačiti skupaj z določbami Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR). Sodišče prve stopnje se je sklicevalo na 117. člen ZZZDR, vendar ta določba ni pravno relevantna za presojo, ali se poleg vlagatelja upoštevajo tudi njegovi starši. Pri določitvi kroga povezanih oseb v skladu z 10. členom ZUPJS je namreč potrebno izhajati iz dolžnosti preživljanja, kot jo ureja 2. odstavek 123. člena ZZZDR. Tožnica je študentka, ki so jo dolžni preživljati starši, zato se upošteva tudi njihove dohodke. Tožnica bi se kot samska oseba lahko štela le v primeru, določenem v 4. točki 11. člena ZUPJS, ko gre za nasilje v družini. Glede na navedbe tožnice in dokazila v spisu takšno stanje v obravnavanem primeru ni podano. Poudarja, da namen takšne določitve kroga povezanih oseb izhaja tudi iz zgodovinske razlage, poleg tega pa je pri razlagi določb ZUPJS potrebno izhajati tudi iz ciljev zakona. Med cilji zakona sta tudi pravično dodeljevanje pravic iz javnih sredstev in manjša možnost zlorab. Ni v skladu z namenom zakona, da bi bili študenti, ki prijavijo svoje gospodinjstvo in se s starši dogovorijo o preživnini, obravnavani kot samske osebe. Četudi študent živi sam, se upoštevajo dohodki njegovih staršev, ki so ga dolžni preživljati. Drugačna razlaga bi odprla možnost zlorab, saj bi se breme preživljanja študenta preselilo s staršev na državo. V 8. odstavku 12. člena ZUPJS je določen krivdni razlog, na podlagi katerega oseba do pravic iz javnih sredstev ni upravičena. Tožnica je neutemeljeno opustila uveljavljanje pravice do preživnine v primerni višini, kot izhaja iz 129. člena ZZZDR. Zato je pri tožnici podan krivdni razlog, zaradi katerega do štipendije ne more biti upravičena tudi, če bi se obravnavala kot samska oseba. Sodišče prve stopnje je izpodbijano sodbo oprlo le na ugotovitev, da tožnica živi sama v svojem gospodinjstvu, čeprav to po ZUPJS ni ključno pri določanju kroga povezanih oseb. V 10. odstavku 10. člena ZUPJS je definirana samska oseba. Pri polnoletnem študentu se upoštevajo njegovi starši, ki so ga dolžni preživljati. Navaja, da tako izhaja tudi iz besedila Predloga Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev. Če si polnoletni otrok ni ustvaril svoje družine, krog povezanih oseb ostaja enak, kot če bi vlogo vložili starši. Da tožnica ne more vložiti vloge za državno štipendijo kot samska oseba, izhaja tudi iz 3. odstavka 35. člena ZUPJS, ki določa, katere podatke mora vsebovati vloga. Tožnica vloge ni izpolnila skladno s to določbo, saj ni navedla podatkov o svojih starših, ki so jo dolžni preživljati. Poudarja, da je imela tožnica v času vložitve zahteve za državno štipendijo prijavljeno stalno prebivališče na istem naslovu kot njen oče. Tako bi lahko vsak študent prijavil svoje gospodinjstvo na istem naslovu kot njegovi starši in bi se po tem obravnaval kot samska oseba. V zvezi s tem poudarja, da potrdilo iz gospodinjske evidence izda upravna enota le na podlagi izjave stranke. Pomembna okoliščina glede na 9. odstavek 10. člena ZUPJS je, kje ima otrok oziroma vlagatelj prijavljeno stalno prebivališče. Pri polnoletnem otroku sicer ne gre več za varstvo in vzgojo otroka, kar pa ne pomeni, da se ne bi mogla smiselno uporabiti določba 9. odstavka 10. člena ZUPJS.

V odgovoru na pritožbo toženca tožnica poudarja, da predlog zakona ni del veljavnega prava. Navaja, da toženec šele v pritožbi navaja materialno podlago, s čimer skuša obiti 286. člen ZPP. Pojasnjuje, da je vedno dobivala štipendijo, pri tem pa toženec neupravičeno šteje, da živi v enostarševski družini. Meni, da je namen Zakona o štipendiranju (ZŠtip) socialni korektiv, sicer bi študij postal privilegij premožnejših, pri čemer opozarja na pravico do izobraževanja iz 57. člena Ustave RS. Meni, da se 35. člen ZUPJS, na katerega se toženec prvič sklicuje šele v pritožbi, uporabi šele, ko so izpolnjene dejanske okoliščine, navedene v 10. členu ZUPJS. Toženec zmotno razlaga tudi 9. odstavek 10. člena ZUPJS, saj smiselna uporaba glede na določbe ZZZDR ni mogoča. Kot navezno okoliščino ZUPJS upošteva le vzgojo in varstvo otroka. Če bi obveljala razlaga toženca, 2., 3. in 9. odstavek 10. člena ZUPJS ne bi bili potrebni, 8. odstavek 10. člena ZUPJS pa bi bil v nasprotju s 3. odstavkom 123. člena ZUPJS. Poleg tega je tudi nelogično, da bi se pri ločenih starših pri mladoletnem otroku upošteval zgolj tisti od staršev, pri katerem je otrok v vzgoji in varstvu, pri polnoletnem pa bi se upoštevala oba starša. Navezna okoliščina zato ni dolžnost preživljanja, temveč življenjska skupnost. Upošteva se premoženje tiste življenjske skupnosti, v kateri vlagatelj živi. Toženec tudi zanemarja njeno poslovno sposobnost. Ker je 11. člen ZUPJS izjema, jo je treba razlagati restriktivno. Toženec tudi meša inštituta preživnine in državne štipendije in ne upošteva sodne prakse Vrhovnega sodišča RS. Poudarja, da študira na fakulteti, poleg tega pa dela preko študentskega servisa. Namen ZUPJS je bil, da bi se v sistem državnih štipendij vključilo več upravičencev. Navaja še, da je potrdilo iz gospodinjske evidence javna listina.

Tožnica se pritožuje zoper IV. točko izreka sodbe zaradi zmotne uporabe materialnega prava in nepopolno in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je odločitev o zakonskih zamudnih obrestih oprlo na 2. odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika (OZ), tožnica pa meni, da bi bilo potrebno uporabiti 1. odstavek 299. člena OZ. ZUPJS namreč v 39. členu določa, da se državne štipendije izplačujejo mesečno, po 32. členu ZUPJS pa državna štipendija pripada upravičencu od prvega naslednjega meseca po vložitvi zahteve. Pojasnjuje, da je vlogo za dodelitev državne štipendije vložila dne 14. 9. 2012, zato ji le-ta pripada od oktobra 2012 dalje in je toženec od z izplačilom štipendije za oktober v zamudi od 1. 11. 2012 dalje. Tudi sicer je sodišče prve stopnje spregledalo, da je pritožbo vložila že dne 1. 10. 2012, pisni poziv po 72. členu Zakona o delovnih in socialnih sodiščih pa dne 4. 12. 2012. S tem je pozvala toženca na izpolnitev obveznosti.

Pritožba toženca je utemeljena, pritožba tožnice ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004, 10/2004), in na pravilno uporabo materialnega prava. Po tem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Je pa ob dovolj popolno in pravilno ugotovljenem dejanskem stanju zmotno uporabilo materialno pravo.

V tej zadevi, ko tožnica izpodbija pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca z dne 15. 1. 2013 v zvezi s prvostopenjsko odločbo toženca z dne 21. 9. 2012, se spor nanaša na priznanje pravice do državne štipendije. Bistvo spora je v tem, ali se pri ugotavljanju pogojev za priznanje te pravice oziroma materialnega položaja tožnice poleg tožnice kot vlagateljice upošteva tudi njenega očeta.

Toženec je namreč z izpodbijanima odločbama tožničino vlogo za dodelitev državne štipendije za študijsko leto 2012/2013 zavrnil ob ugotovitvi, da dohodek na družinskega člana presega 53 % neto povprečne mesečne plače. Pri tem je pri ugotavljanju materialnega položaja poleg tožnice upošteval tudi njenega očeta oziroma njegovo premoženje, ker imata s tožnico prijavljeno skupno prebivališče. Sodišče prve stopnje se v izpodbijani sodbi s takšno odločitvijo toženca ni strinjalo. Zaključilo je, da je tožnica samska oseba, zato je pri ugotavljanju materialnega položaja upoštevalo le tožnico, ker je roditeljska pravica očeta do tožnice prenehala s polnoletnostjo. Takšno stališče sodišča prve stopnje je materialnopravno zmotno. Pritožbeno sodišče namreč pritrjuje stališču toženca, da je potrebno pri ugotavljanju materialnega položaja upoštevati tudi tožničinega očeta. Pri določitvi oseb, ki se upoštevajo pri ugotavljanju materialnega položaja, je po stališču pritožbenega sodišča, potrebno izhajati iz dolžnosti preživljanja, ne pa iz roditeljske pravice.

Osebe, ki se poleg vlagatelja upoštevajo pri ugotavljanju materialnega položaja v zvezi z ugotovitvijo dohodka na družinskega člana za priznanje pravice do državne štipendije kot denarnega prejemka, o katerem se odloča po določbah Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (ZUPJS, Ur. l. RS, št. 62/2012 s spremembami), so določene v 10. členu ZUPJS.

Poleg vlagatelja se pri ugotavljanju materialnega položaja po 1. odstavku 10. točke ZUPJS upoštevajo naslednje osebe: zakonec oziroma oseba, s katero vlagatelj živi v zunajzakonski skupnosti, ki je po predpisu, ki ureja zakonsko zvezo in družinska razmerja, v pravnih posledicah izenačena z zakonsko zvezo oziroma oseba, s katero vlagatelj živi v registrirani istospolni partnerski skupnosti; otroci in pastorki, ki so jih vlagatelj ali oseba iz prejšnje točke dolžni preživljati po zakonu. Če je vlagatelj oseba iz 2. točke prejšnjega odstavka, se poleg njega pri ugotavljanju materialnega položaja upoštevajo: starši oziroma eden izmed staršev, ki mu je vlagatelj dodeljen v varstvo in vzgojo, in oseba, s katero eden izmed staršev živi v zakonski ali zunajzakonski skupnosti, ki je po predpisu, ki ureja zakonsko zvezo in družinska razmerja, v pravnih posledicah izenačena z zakonsko zvezo ali v registrirani istospolni partnerski skupnosti ter bratje in sestre oziroma pastorki, ki so jih osebe iz prejšnje točke dolžne preživljati po zakonu, ki ureja družinska razmerja (2. odstavek 10. člena ZUPJS).

Določitev oseb, ki se upoštevajo pri ugotavljanju materialnega položaja, tako temelji na dolžnosti preživljanja, kot utemeljeno opozarja toženec v pritožbi. Med osebe, ki se upoštevajo pri ugotavljanju materialnega položaja, se namreč upoštevajo zakonec oziroma oseba, s katero vlagatelj živi v življenjski skupnosti, ki je po Zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR; Ur. SRS, št. 15/76 s spremembami) v pravnih posledicah izenačena z zakonsko zvezo, ter otroci in pastorki, ki so jih vlagatelj ali njegov partner dolžni preživljati po ZZZDR.

Tudi v primeru, ko pravico uveljavlja polnoletni otrok, ki so ga starši še dolžni preživljati (in si ni ustvaril svoje družine), temelji določitev kroga oseb, ki se upoštevajo pri ugotavljanju materialnega položaja, na dolžnosti preživljanja. Dolžnost preživljanja otroka ureja ZZZDR v 123. členu. Starši so dolžni preživljati svoje otroke do polnoletnosti, tako da v skladu s svojimi sposobnostmi in zmožnostmi zagotovijo življenjske razmere, potrebne za otrokov razvoj (1. odstavek 123. člena ZZZDR). Če se otrok redno šola, pa tudi če se redno šola vpisan na izredni študij, so ga starši skladno z 2. odstavkom 123. člena ZZZDR dolžni preživljati tudi po polnoletnosti, vendar največ do dopolnjenega šestindvajsetega leta starosti. Roditeljska pravica, v okvir katere sodita varstvo in vzgoja otrok, po 1. odstavku 117. člena ZZZDR sicer preneha s polnoletnostjo otroka, dolžnost preživljanja pa ob tem preneha le, če se otrok ne šola redno. To pomeni, da so v primeru, ko pravico uveljavlja polnoletni otrok, ki so ga starši še dolžni preživljati, osebe, ki se upoštevajo pri ugotavljanju materialnega položaja, iste kot če bi vlogo vložili njegovi starši (upošteva se tudi starše in brate oziroma sestre).

ZUPJS v 3. odstavku 10. člena ureja situacijo, ko starši vlagatelja - otroka, ki so ga starši dolžni preživljati, ne živijo v zakonski oziroma zunajzakonski skupnosti oziroma v registrirani istospolni partnerski skupnosti. V tem primeru se pri ugotavljanju materialnega položaja vlagatelja upošteva le tisti izmed staršev, kot se starši sporazumejo, oziroma kateremu je bil vlagatelj dodeljen v varstvo in vzgojo. (Upošteva pa se tudi oseba, s katero tisti od staršev, kot se starši sporazumejo, oziroma kateremu je bil vlagatelj dodeljen v varstvo in vzgojo, živi v zakonski ali zunajzakonski skupnosti, ki je po predpisu, ki ureja zakonsko zvezo in družinska razmerja, v pravnih posledicah izenačena z zakonsko zvezo ali v registrirani istospolni partnerski skupnosti). V tem primeru namreč ZUPJS prav zato, ker starši ne živijo skupaj, določa, da se pri ugotavljanju materialnega položaja upošteva le eden izmed staršev (oziroma še oseba, s katero eden izmed staršev živi).

V 9. odstavku 10. člena ZUPJS je določeno, da se otrok pri ugotavljanju materialnega položaja, če se starši skladno s predpisi, ki urejajo zakonsko zvezo in družinska razmerja, sporazumejo, da imajo oziroma obdržijo varstvo in vzgojo otroka, upošteva pri tistem izmed staršev, kot se sporazumejo starši. Če se starši o tem ne sporazumejo, se otrok upošteva pri tistem izmed staršev, pri katerem ima prijavljeno stalno prebivališče. To določbo je potrebno smiselno uporabiti pri ugotavljanju premoženjskega stanja tudi v primeru, ko je vlagatelj otrok.

V obravnavanem primeru je tožnica kot vlagateljica polnoletna oseba, ki zato ni dodeljena v varstvo in vzgojo nobenemu od staršev, starši pa so jo dolžni preživljati, ker še ni dopolnila 26 let in se redno šola. To pa ne pomeni, da se tožnico upošteva kot samsko osebo iz 10. odstavka 10. člena ZUPJS. Bistvenega pomena za odločitev v tej zadevi je namreč to, da so tožnico še vedno dolžni preživljati starši. Pri določitvi oseb, ki se upoštevajo pri ugotavljanju materialnega položaja, je tako potrebno upoštevati tudi starše oziroma, ker ne živijo v zakonski skupnosti, enega od njiju, to je tistega, pri katerem ima tožnica prijavljeno stalno prebivališče, kot to izhaja iz 9. odstavka 10. člena ZUPJS. Ker ima tožnica nedvomno stalno prebivališče prijavljeno na istem naslovu kot njen oče, to pomeni, da se pri ugotavljanju materialnega položaja poleg tožnice, upošteva tudi njen oče, in to kljub temu, da je tožnica predložila potrdilo iz gospodinjske evidence, da živi v ločenem oziroma samostojnem gospodinjstvu. Pri določanju oseb, ki se upoštevajo pri ugotavljanju materialnega položaja, dejstvo samostojnega gospodinjstva ni pomembno.

Takšno tolmačenje navedenih določb ZUPJS je skladno tudi z namenom ZUPJS, ki sta med drugim tudi pravično dodeljevanje pravic iz javnih sredstev in manjša možnost zlorab. Toženec utemeljeno opozarja, da bi tolmačenje, kot ga je v izpodbijani sodbi zavzelo sodišče prve stopnje, in pri katerem tožnica vztraja v odgovoru na pritožbo, pomenilo, da se breme preživljanja otroka, ki še ni dopolnil 26 let in se redno šola, preseli s staršev na državo, kar pa ni namen zakona. Prav iz tega razloga je v 8. odstavku 12. člena ZUPJS določeno, da do pravic iz javnih sredstev po tem zakonu ni upravičena oseba, ki je neutemeljeno opustila uveljavljanje pravice do dohodkov iz prvega odstavka tega člena, razen pravic po tem zakonu, ki bi vplivali na socialno-ekonomski položaj te osebe ali drugih oseb, ki se poleg nje upoštevajo pri ugotavljanju materialnega položaja, kljub temu pa se pri uveljavljanju pravic po tem zakonu upoštevajo njeni dohodki in premoženje.

Toženec je torej v izpodbijanih odločbah pri določitvi oseb za ugotavljanje materialnega položaja poleg tožnice, utemeljeno upošteval tudi njenega očeta oziroma njune dohodke in premoženje. S tem v zvezi je toženec pri ugotavljanju dohodkov med drugim upošteval tudi tožničine dohodke študentov v znesku 3.315,92 EUR in plače oziroma nadomestila njenega očeta, oboje iz leta 2010. Način upoštevanja dohodkov določa 15. člen ZUPJS. Pri ugotavljanju dohodka se po 2. odstavku ZUPJS upoštevajo podatki iz odločb o odmeri dohodnine, podatki iz davčnega obračuna akontacije dohodnine od dohodka iz dejavnosti, podatki, ki jih davčnemu organu posredujejo osebe, zavezane za dajanje podatkov, in podatki, potrebni za izračun akontacije dohodnine. Pri ugotavljanju upravičenosti do pravice iz javnih sredstev se primarno uporabijo podatki iz odločb o odmeri dohodnine in podatki iz davčnega obračuna akontacije dohodnine od dohodka iz dejavnosti za preteklo leto. Če ti podatki med odločanjem še niso na voljo, se upoštevajo podatki iz odločb o odmeri dohodnine in podatki iz davčnega obračuna akontacije dohodnine od dohodka iz dejavnosti, ki se valorizirajo.

Tožnica ni dokazala, da so bili zanjo in za njenega očeta v času odločanja toženca že na voljo podatki za leto 2011. Predložila pa je potrdilo študentskega servisa, da je v letu 2011 prejela dohodke študentov v skupnem znesku 2.651,53 EUR. Razlika med tožničinimi dohodki študenta v letu 2010 in 2011 tako znaša 664,39 EUR, povprečni mesečni dohodek na osebo pri tožnici oziroma skupaj z očetom pa, upoštevaje podatke iz leta 2010, znaša 763,99 EUR in presega 53 % neto povprečne mesečne plače, ki je v letu 2011 znašala 987,39 EUR. Tudi če bi se v dohodek tožnice upošteval dohodek dela študentov iz leta 2011, bi povprečni mesečni dohodek na osebo presegal 53 % neto povprečne mesečne plače, zato tožnica tudi v tem primeru ne bi bila upravičena do državne štipendije.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče ugodilo toženčevi pritožbi in na podlagi 5. alineje 1. odstavka 358. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca z dne 15. 1. 2013 in z dne 21. 9. 2012, da se tožnici prizna pravica do državne štipendije za študijsko leto 2012/2013, da si ji državna štipendija izplača skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakomesečnih zneskov državne štipendije dalje, podredno da se tožencu naloži izdajo odločbe o državni štipendiji, zavrnilo. Ker tožnica do državne štipendije za študijsko leto 2012/2013 ni upravičena, je neutemeljen tudi tožbeni zahtevek na izplačilo državne štipendije in zakonskih zamudnih obresti, kot jih tožnica uveljavlja. Ker tožnica v sporu ni uspela, na podlagi 154. člena ZPP tudi ni upravičena do povračila stroškov postopka na prvi stopnji. Hkrati je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP tožničino pritožbo glede odločitve sodišča prve stopnje o zakonskih zamudnih obrestih od zapadlosti vsakega posameznega zneska mesečne državne štipendije do 16. 12. 2012 kot neutemeljeno zavrnilo. Na podlagi 1. odstavka 360. člena ZPP se je sodišče druge stopnje dolžno opredeliti le do tistih navedb v pritožbi, ki so bistvenega pomena za odločitev.