Jedro

Pritožba ne zadrži izvršitev odločbe o odmeri davka (1. odstavek 20. člena ZdavP), kar pa tudi po presoji Ustavnega sodišča ne predstavlja nedopustnega posega v pravico do pravnega sredstva.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper sklep Davčnega urada A, št. ... z dne..., s katerim je prvostopni organ zoper tožečo stranko uvedel postopek prisilne izterjave neporavnanih obveznosti v skupnem znesku 19.347.172,00 SIT. Tožena stranka se v obrazložitvi izpodbijane odločbe sklicuje na 40., 43. in 44. člen Zakona o davčnem postopku (ZDavP, Uradni list RS, št. 18/96, 87/97, 35/98 - odločba US, 82/98, 91/98, 108/99), ki normirajo postopek prisilne izterjave. Navaja, da se od (pri)tožnika izterjujejo obveznosti, kot so navedene v seznamu zaostalih obveznosti, št. ... z dne ..., v katerem so navedeni izvršilni naslovi, datumi izvršljivosti ter višina dolga in zamudnih obresti. Iz seznama zaostalih obveznosti izhaja, da se od (pri)tožnika izterjujejo obveznosti plačila davka od dobička za leto 1995, 1996, 1997 in prometnega davka po odločbi št....., izvršljivi dne 16. 12. 1999. Iz dokumentacije v spisu je razvidno, da (pri)tožnik ni poravnal svojih obveznosti po odločbi, s pretekom roka za plačilo pa je le-ta postala izvršljiva. Tožena stranka poudarja, da po 20. členu ZDavP pritožba ne zadrži izvršitve odločbe o odmeri davka, če s tem zakonom ni določeno drugače. Skladno s 43. členom ZDavP je izvršilni naslov izvršljiva odločba, ni pa potrebno, da je ta tudi pravnomočna. Tožena stranka tudi odgovarja na navedbe (pri)tožnika o nepravilnosti odločbe, ki se izvršuje, z argumentom, da po določbi 46. člena ZDavP s pritožbo zoper sklep o prisilni izterjavi ni možno izpodbijati odločb, ki se izvršujejo. V zvezi z navedbo, da bo (pri)tožniku z izvršitvijo nastala nepopravljiva škoda, pa tožena stranka pojasnjuje, da je odločanje o odlogu prisilne izterjave na podlagi 20. člena ZDavP v pristojnosti prvostopnega organa.

V tožbi tožeča stranka navaja, da je z izpodbijano odločbo poseženo v njene pravice, ko kljub vloženi pritožbi zoper inšpekcijsko odločbo tožena stranka iz monopolističnih razlogov, ki sicer temeljijo na 1. odst. 20. člena ZDavP, onemogoča tožeči stranki vložitev učinkovitega pravnega sredstva. Tožena stranka pri tem postavlja tožečo stranko v tak položaj, da jo lahko ob realizaciji izpodbijane odločbe popolnoma ekonomsko uniči, kar pa je v nasprotju s temeljnimi načeli ustavne ureditve in načeli davčnega postopka. Vložitev pritožbe zoper odločbo je tista okoliščina, ki bi jo tožena stranka morala upoštevati in ne bi smela uvesti postopka prisilne izterjave, saj se potem zastavlja vprašanje, čemu je sploh namenjena možnost pritožbe, če se zadeva lahko že naprej realizira. Pri tako občutljivi zadevi kot je davčni postopek, je potrebno zadevo razumeti življenjsko. Prisilna izvršba temelji na seznamu zaostalih obveznosti, kar še dodatno utemeljuje monopol tožene stranke, za kar je tožeča stranka primorana iskati pravno varstvo pred sodiščem, saj ji je s tem onemogočeno učinkovito pravno sredstvo zoper temelj seznama zaostalih davčnih obveznosti.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih, navedenih v izpodbijani odločbi, in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo RS ni prijavilo udeležbe v tem postopku.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče je pri presoji zakonitosti izpodbijane odločbe upoštevalo podatke upravnih spisov in ugotovilo, da ni podlage za dvom v pravilnost in popolnost sklepa o prisilni izterjavi, izdanega na temelju 40., 42., 43. in 60. člena ZDavP, in v pravilno uporabo določb 1. odst. 46. člena in 20. člena ZDavP, na katere se sklicuje tožena stranka v izpodbijani odločbi. Tožena stranka je po presoji sodišča iz pravilnih dejanskih in pravnih razlogov zavrnila pritožbo tožnika, zato se sodišče na te razloge, ki jih je prej povzelo, sklicuje, in jih skladno z določbo 2. odst. 67. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) na tem mestu ne ponavlja. V zvezi s tožbenimi ugovori pa dodaja: Skladno z določilom 1. odst. 20. člena ZDavP vložena pritožba ne zadrži izvršitve odločbe. Ker tožeča stranka smiselno zatrjuje neustavnost te določbe zaradi kršitve 25. člena Ustave RS (Uradni list RS, št. 33/91-I, 42/97, 66/2000, 24/2003), je potrebno tožeči stranki pojasniti, da je bila navedena določba že predmet presoje Ustavnega sodišča, ki je v zadevi št. U-I-297/95 odločilo, da 20. člen ZDavP ni v neskladju z ustavo in da poseg v pravico do pravnega sredstva s to določbo ni ustavnopravno nedopusten. Seznam zaostalih obveznosti pa že spet temelji na odločbah, zoper katere je dovoljeno pravno sredstvo. Zato je tudi v tem pogledu neutemeljen ugovor tožeče stranke, da v upravnem postopku pravno varstvo ni zagotovljeno.

Po navedenem je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 1. odst. 59. člena ZUS.