Jedro

S pritožbo zoper sklep o prisilni izterjavi ni mogoče izpodbijati odločb, ki se izvršujejo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS, zavrnilo tožbo tožeče stranke proti odločbi tožene stranke z dne 12. 3. 2002, s katero je bila zavrnjena njena pritožba zoper sklep Davčnega urada Ljubljana z dne 28. 7. 2000, s katerim je prvostopni organ zoper tožečo stranko uvedel postopek prisilne izterjave neporavnanih obveznosti v skupnem znesku 19.347.172,00 SIT.

2. Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe pritrjuje tako odločitvi kot razlogom tožene stranke ter dodaja, da skladno z določilom prvega odstavka 20. člena Zakona o davčnem postopku – ZDavP vložena pritožba ne zadrži izvršitev odločbe. Navaja, da je bila navedena določba že predmet presoje Ustavnega sodišča, ki je odločilo, da poseg v pravico do pravnega sredstva s to določbo ni ustavnopravno nedopusten.

3. Tožeča stranka vlaga revizijo (prej pritožbo) iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da naj sodišče odloči o sami vsebini odločbe, na kateri temelji sklep o prisilni izterjavi. Obširno navaja, zakaj ugovarja višini ugotovljenega dolga iz naslova prometnega davka kot iz naslova obveznosti iz dobička pravnih oseb. Navaja, da je treba ugotoviti resnično dejansko stanje.

4. Odgovor na revizijo (prej pritožbo) ni bil vložen.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Iz podatkov sodnega registra je razvidno, da je bila družba B. d.o.o., na podlagi vpisa z dne 19. 4. 2007 izbrisana iz sodnega registra. Podlago za izbris družbe je predstavljal pravnomočni sklep o izbrisu po Zakonu o finančnem poslovanju podjetij – ZFPPod. Edini družbenik izbrisane družbe je bil A.A., ki je njen pravni naslednik. V sodni praksi je bilo namreč zavzeto stališče, da so družbeniki gospodarske družbe, izbrisane iz sodnega registra po določbah ZFPPod, njeni pravni nasledniki. Enako izhaja tudi iz odločbe Ustavnega sodišča U-I-135/00-77 z dne 9. 10. 2002 (Ur.l.RS, št. 93/2002). Po 3. točki prvega odstavka 205. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP se postopek po zakonu prekine, če stranka, ki je pravna oseba, preneha obstajati. Ker pa ima izbrisana družba pravnega naslednika in ker so bila v tem upravnem sporu vsa procesna dejanja opravljena preden je prišlo do pravnega nasledstva, je Vrhovno sodišče v tej zadevi odločilo kljub prekinitvi postopka (drugi odstavek 207. člena ZPP).

7. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1. Ta je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče v vseh že vloženih zadevah odloča po ZUS-1. V drugem odstavku 107. člena pa je določil, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoj za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta, ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. Te zadeve označi Vrhovno sodišče kot pritožbe po 107. členu ZUS-1 in jih rešuje pred vsemi drugimi zadevami. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba in so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo je v tem primeru prvostopna sodba postala pravnomočna s 1. 1. 2007, vložena pritožba pa se obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1. 8. Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). V 85. členu ZUS-1 je določeno, da se revizija lahko vloži zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 oziroma zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek); da pa revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek). V 86. členu ZUS-1 je določeno, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava. V tem okviru je potekala tudi sodna presoja obravnavane revizije.

9. V obravnavanem primeru je za revidenta sporna pravilnost odločbe z dne 15. 9. 1999. Z navedeno odločbo je davčni organ revidentu naložil, da mora zaradi ugotovljenih nepravilnosti pri obračunavanju in plačevanju davkov in prispevkov plačati davčni dolg v skupni višini 19.347.172,00 SIT. Skladno s 44. členom ZDavP navedena odločba predstavlja izvršilni naslov.

10. Ker revident svojih obveznosti ni plačal v predpisanih rokih, je bil zoper njega v skladu s 40. členom ZDavP s sklepom z dne 28. 7. 2000 pravilno in utemeljeno uveden postopek prisilne izterjave davčnega dolga iz premičnega premoženja. Ker je revident dolgoval davek za več let oziroma iz različnih izvršilnih naslovov, je izvršilni naslov za izdani sklep predstavljal seznam zaostalih obveznosti z dne 14. 7. 2000, v katerem je bila upoštevana tudi zgoraj navedena odločba. Sklep o prisilni izterjavi vsebuje vse obligatorne sestavine, določene v 43. členu ZDavP, pri čemer je izvršilni naslov seznam zaostalih obveznosti, ki ga je sestavilo knjigovodstvo davčnega urada, tako kot je določeno v 44. členu ZDavP, in je sestavni del navedenega prvostopnega sklepa. V seznamu zaostalih obveznosti so za vsako vrsto obveznosti navedeni izvršilni naslov, datum izvršljivosti posameznih izvršilnih naslovov, višina dolga in višina obresti, kar je v skladu z določbami 43. in 44. člena ZDavP.

11. Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje glede na dejansko stanje, kot je bilo ugotovljeno v davčnem postopku (nanj je revizijsko sodišče vezano in glede na drugi odstavek 85. člena ZUS-1 tudi ni pristojno za presojo njegove pravilnosti), pravilno presodilo, da je sklep o prisilni izterjavi dolga iz premičnega premoženja z dne 28.7.2000, pravilen in pravilno temelji na določbah 40., 42., 43., 44. in 46. člena ZDavP. Kot je revidentu že pojasnilo sodišče prve stopnje, s pritožbo zoper sklep o prisilni izterjavi ni mogoče izpodbijati odločb, ki se izvršujejo, to je izvršilnega naslova (prvi odstavek 46. člena ZDavP). Ker predstavlja dolgovni seznam skladno z določbo drugega odstavka 44. člena ZDavP izvršilni naslov, v tem postopku ne morejo biti upoštevne revidentove navedbe, ki se nanašajo na pravilnost odločbe z dne 15. 9. 1999, ki je vsebovana v navedenem seznamu.

12. Glede na navedeno je revizijsko sodišče na podlagi 92. člena ZUS-1 revizijo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno, saj je presodilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, in ne razlogi, na katere revizijsko sodišče pazi po uradni dolžnosti.