Jedro

Med dokumenti, na podlagi katerih je bila sklenjena med pravdnima strankama Pogodba, je v 2. členu Pogodbe navedena med drugim tudi Uredba Sveta (ES) št. 1083/2006 z dne 11. julija 2006 o splošnih določbah o Evropskem skladu za regionalni razvoj, Evropskem socialnem skladu in Kohezijskem skladu in razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1260/1999, torej je pri presoji spornega razmerja treba uporabiti tudi pravna pravila te Uredbe in ne določila OZ, v kolikor so slednja v nasprotju z Uredbo. Določba drugega odstavka 98. člena navedene Uredbe pa nalaga državi članici, da izvede potrebne finančne popravke v povezavi s posameznimi ali sistemskimi nepravilnostmi, ki so bile odkrite v delovanju projektov ali operativnih programov. Popravki države članice obsegajo preklic celote ali dela javnega prispevka iz operativnega programa. Navedena določba torej omogoča vrnitev danih sredstev in s tem presega uporabo določbe 191. člena OZ.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni: - v 2. točki izreka tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v 15 dneh vrniti 23.831,11 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 2. 2012 do plačila, - v 3. točki izreka tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 1.047,67 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

II. V preostalem nespremenjenem izpodbijanem delu se pritožba zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 292,61 EUR pritožbenih stroškov v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citirano sodbo je prvostopenjsko sodišče toženi stranki naložilo da mora tožeči stranki vrniti znesek 471,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 2. 2012 do plačila, v roku 15 dni (1. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek tožeče stranke za vračilo zneska 23.831,11 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 10. 2011 do plačila in zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 471,46 EUR od 26. 10. 2011 do 15. 2. 2012 (2. točka izreka). Tožeči stranki je še naložilo, da mora toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 1.201,15 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje (3. točka izreka).

2. Zoper 2. in 3. točko izreka sobe se je pravočasno pritožila tožeča stranka. Uveljavljala je vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena ZPP in predlagala spremembo sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku v celoti s stroškovno posledico, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje.

3. V odgovoru na pritožbo je tožena stranka predlagala zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Tožeča stranka je uveljavljala tožbeni zahtevek na vračilo zneskov za plačilo honorarjev za avtorska dela, stroške komunikacijskih in poštnih storitev ter pisarniškega materiala v skupnem znesku 24.302,57 EUR, plačanih po obdobju upravičenosti 9. 9. 2011, 26. 10. 2011 in 27. 10. 2011. S toženo stranko je dne 16. 6. 2009 sklenila pogodbo o sofinanciranju izvedbe projekta št. ... za sofinanciranje programov usposabljanja strokovnih delavcev v športu v letih 2009, 2010 in 2011 (v nadaljevanju Pogodba). Po 6. členu Pogodbe so bili za leto 2011 financirani stroški izvedbe tega projekta, ki so nastali od 1. 9. 2010 do 31. 8. 2011 in so bili skladno s 4. členom Pogodbe tudi plačani v obdobju upravičenosti do 31. 8. 2011. Znesek 24.302,57 EUR pa je tožena stranka prejela neupravičeno izven tega obdobja.

6. Ker je tožena stranka tožbeni zahtevek na plačilo zneska 471,46 EUR, ki predstavlja posredne stroške, priznala, ne pa tudi tožbenega zahtevka za vračilo stroškov v znesku 23.831,11 EUR za izplačilo avtorskih honorarjev in zakonskih zamudnih obresti od zneska 471,46 EUR za čas od 26. 10. 2011 do dneva vložitve tožbe 25. 5. 2015, se je prvostopenjsko sodišče osredotočilo na sporna vprašanja v zvezi s spornim delom tožbenega zahtevka.

O pritožbi glede vračila plačanih stroškov za avtorske honorarje

7. V teku prvostopenjskega postopka se je kot sporno izpostavilo vprašanje obdobja upravičenosti povračila stroškov avtorskih honorarjev in v zvezi s tem razlaga 4. in 6. člena Pogodbe (A8 in B3) v zvezi s točko 3.6.2. priloženega Navodila Ministrstva za šolstvo in šport za izvajanje projektov ESS z dne 1. 8. 2008, verzija 1.2 (v nadaljevanju Navodilo-B6) kot sestavnega dela Pogodbe.

8. Po 4. in 6. členu Pogodbe so upravičeni stroški projekta za leto 2011 tisti, ki so nastali v obdobju upravičenosti od 1. 9. 2010 do 31. 8. 2011, so bili s strani upravičenca (tožene stranke) plačani v navedenem obdobju upravičenosti, so evidentirani na ustreznih knjigovodskih/računovodskih listinah in v računovodskih evidencah in izkazujejo, da je bilo plačilo izvedeno, storitve opravljene ter da so transparentni in preverljivi. Točka 3.6.2. Navodila pa je vsebovala poleg zahteve po predložitvi dokazila o plačilu za posamezno vrsto stroška tudi izjemo, ki je vključevala tudi delo po avtorski pogodbi, pri kateri je lahko upravičenec poravnal stroške najkasneje naslednji delovni dan po prejemu sredstev od Ministrstva. Vsebina navedenih določb Pogodbe in Navodila, kot je zgoraj povzeta, med pravdnima strankama ni bila sporna. Sporno pa je bilo, ali je izjema, določena v točki 3.6.2. Navodila pomenila glede na toženkin prejem sredstev od tožeče stranke dne 26. 10. 2011 tudi podaljšanje obdobja toženkine upravičenosti sofinanciranja stroškov dela po avtorskih pogodbah, kot si to razlaga tožena stranka ali pa je tudi navedeno izjemo treba razlagati v okviru s 6. členom Pogodbe določenega obdobja upravičenosti stroškov od 1. 9. 2010 do 31. 8. 2011, kot si to razlaga tožeča stranka, sklicujoča se pri tem tudi na določila javnega razpisa za sofinanciranje programov usposabljanja strokovnih delavcev v športu v letih 2009, 2010 in 2011. 9. Prvostopenjsko sodišče je pravilno ugotovilo, da so bila Navodila sestavni del Pogodbe in so dopolnjevala njena pogodbena določila z določitvijo izjem, pri katerih je dopustno plačilo upravičenih stroškov izvesti takoj po prejemu sredstev od Ministrstva. Ugotovilo je, da so avtorji svoje storitve po avtorskih pogodbah opravili znotraj obdobja upravičenosti in pred iztekom obdobja upravičenosti tudi naslovili na toženo stranko svoje zahtevka za plačilo avtorskih honorarjev, da je tožena stranka tožeči stranki zahtevo za plačilo le-teh posredovala 11. 10. 2011, tožeča stranka pa ji je ta sredstva nakazala 26. 10. 2011, tožena stranka pa je avtorske honorarje upravičencem izplačala delno že isti dan, preostanek pa naslednji dan po prejemu. Iz dejstva, da je Ministrstvo toženi stranki izplačalo v obravnavanem primeru stroške dela po avtorskih pogodbah po preteku obdobja upravičenosti, to je po 31. 8. 2011, je prvostopenjsko sodišče sklepalo, da je bilo plačilo takih stroškov skladno s Pogodbo tudi, če je bilo izvedeno tudi po izteku roka upravičenosti, če je tožena stranka izplačilo izvedla naslednji delovni dan po prejemu sredstev Ministrstva. Glede na to, da je navodila sprejela tožeča stranka, je po stališču prvostopenjskega sodišča tožena stranka upravičeno računala, da z upoštevanjem navodila svoje pogodbene obveznosti izpolnjuje v skladu s Pogodbo. Iz navedenih razlogov je prvostopenjsko sodišče zaključilo, da sredstva sofinanciranja, ki jih je tožena stranka prejela 26. 10. 2011, le-tej niso bila izplačana neutemeljeno. Drugače povedano: prvostopenjsko sodišče je izjemo iz 3.6.2. točke Navodila uporabilo tudi kot izjemo od sicer določenega obdobja upravičenosti.

10. Navedene razloge prvostopenjskega sodišča izpodbija s pritožbo tožeča stranka z očitkom, da je sodišče nedopustno širilo izjemo, določeno v točki 3.6.2. tudi na obdobje upravičenosti sofinanciranja stroškov tožene stranke, določeno tako v javnem razpisu kot v Pogodbi in točki 3.6. Navodila o splošnih pravilih o upravičenih stroških. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izjema, ki naj bi po presoji prvostopenjskega sodišča pomenila tudi izjemo od s Pogodbo sicer določenega obdobja upravičenosti, umeščena v točko 3.6.2. Navodila z naslovom: „Upravičeni stroški ter dokazila o njihovem nastanku in plačilu“. Glede na določilo prvega odstavka 4. člena Pogodbe, da so stroški projekta upravičeni le pod tam navedenimi pogoji, eden teh pa je bil, da so bili stroški plačani s strani upravičenca v okviru obdobja upravičenosti, to obdobje pa je bilo za leto 2011 opredeljeno v 6. členu Pogodbe od 1. 9. 2010 do 31. 8. 2011, je po presoji pritožbenega sodišča točko 3.6.2. Navodila pomenila le operativni oziroma izvedbeni del glede zahtevane predložene dokumentacije v utemeljitev zahteve tožene stranke za sredstva sofinanciranja glede posamezne vrste stroška. S prvim odstavkom 4. člena Pogodbe je bilo zahtevano,da je tožena stranka stroške v obdobju upravičenosti že plačala, ta dokazila pa je v točki 3.6.2. Navodila tožeča stranka tudi zahtevala. Izjeme določene v navedeni točki Navodila, pri katerih lahko upravičenec poravna stroške najkasneje naslednji delovni dan po prejemu sredstev od Ministrstva, ki se nanašajo med drugim tudi na stroške dela po pogodbi, je zato mogoče razlagati le kot izjemo glede vrste stroškov, za katere ni treba ob zahtevi predložiti tudi dokazila o njihovem plačilu. Izjeme od pravila, določenega v prvem odstavku 4. člena Pogodbe, ki je tudi glede obdobja upravičenosti povzeto tudi v točki 3.6.1. Navodila je treba razlagati restriktivno, sicer se hitro sprevržejo v pravilo. Tako se pokaže, da Navodilo glede obdobja upravičenosti (na katero se samo sklicuje) ne posega v to obdobje in ga z možnostjo sofinanciranja stroškov izvedbe projekta kot izjeme od predhodne utemeljitve stroška z njegovim predhodnim plačilom tudi ne širi.

11. Na drugačno presojo ne more vplivati niti dejstvo, da je tožeča stranka kljub kontrolam pred izplačilom sredstev toženi stranki tudi po obdobju upravičenosti dne 26. 10. 2011 izplačala sredstva sofinanciranja za strošek dela po avtorski pogodbi. V 17. členu Pogodbe se je namreč tožena stranka zavezala omogočiti med drugim tudi finančni nadzor nad izvajanjem projekta, katerega sofinanciranje je predmet pogodbe, pri čemer se nadzor izvaja s strani Ministrstva, pristojnih organov Republike Slovenije in s strani pristojnih organov Evropske skupnosti. Navedena določba kaže na uveljavljen sistem večstopenjskega postopka nadzora, ki velja tudi sicer na podlagi predpisov, ki regulirajo kohezijsko politiko, na kar utemeljeno opozarja pritožnica. Med dokumenti, na podlagi katerih je bila sklenjena med pravdnima strankama Pogodba, je v 2. členu Pogodbe navedena med drugim tudi Uredba Sveta (ES) št. 1083/2006 z dne 11. julija 2006 o splošnih določbah o Evropskem skladu za regionalni razvoj, Evropskem socialnem skladu in Kohezijskem skladu in razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1260/1999, torej je pri presoji spornega razmerja treba uporabiti tudi pravna pravila te Uredbe in ne določila OZ, v kolikor so slednja v nasprotju z Uredbo. Določba drugega odstavka 98. člena navedene Uredbe pa nalaga državi članici, da izvede potrebne finančne popravke v povezavi s posameznimi ali sistemskimi nepravilnostmi, ki so bile odkrite v delovanju projektov ali operativnih programov. Popravki države članice obsegajo preklic celote ali dela javnega prispevka iz operativnega programa. Navedena določba torej omogoča vrnitev danih sredstev in s tem presega uporabo določbe 191. člena OZ.

12. Iz zgoraj obrazloženega izhaja, da je prvostopenjsko sodišče zmotno uporabilo materialno pravo – določbe Pogodbe kot avtonomne ureditve pogodbenih razmerij med strankama in da je tožena stranka neutemeljeno prejela znesek 23.831,11 EUR kot sofinancirana sredstva za strošek dela po avtorskih pogodbah, ker je bil ta plačan izven obdobja upravičenosti. Utemeljeni pritožbi je zato pritožbeno sodišče ugodilo in na podlagi pete alineje 358. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijani 2. točki izreka delno spremenilo tako, kot izhaja iz 1. točke dispozitiva te sodbe, pri čemer bo obrazložitev glede povračila zakonskih zamudnih obresti od prisojenega zneska navedlo v nadaljevanju pri obrazložitvi glede delne zavrnitve obrestnega dela tožbenega zahtevka na plačilo zneska 471,46 EUR, ker so razlogi zanj enaki.

O pritožbi glede plačila zakonskih zamudnih obresti.

13. Tožeča stranka je zakonske zamudne obresti od celotne vtoževane glavnice zahtevala od dneva nakazila vtoževanih sredstev toženi stranki 26. 10. 2011 do plačila. Svoj obrestni zahtevek je utemeljevala na 14. členu Pogodbe. Nasprotno je tožena stranka utemeljenost obrestnega dela zahtevka (glede priznanega zneska 471,46 EUR) priznavala le od vložitve tožbe dalje.

14. Prvostopenjsko sodišče je presojalo 14. člen Pogodbe v povezavi tudi z zahtevkom tožeče stranke za vračilo sredstev z dne 16. 1. 2012 (A4) in odgovorom tožene stranke nanj z dne 31. 1. 2012 (A3). Glede na določilo 14. člena Pogodbe, po katerem je v primeru odstopa od pogodbe tožeča stranka od upravičenca (tožene stranke) upravičena zahtevati vrnitev vseh izplačanih sredstev s pripadajočimi sredstvi od dneva nakazila dalje in nadalje določilo, da se v primeru zamude pri vračilu sredstev obračunavajo zakonske zamudne obresti od prvega dne zamude obveznosti vračila do dneva vračila, je štelo, da je tožena stranka prišla v zamudo s plačilom terjanega zneska po preteku 15 dni od prejema zahtevka tožeče stranke na vračilo, torej od 16. 2. 2012 dalje, upoštevaje zahtevo tožeče stranke z dne 16. 1. 2012 (A4) in odgovor tožene stranke z dne 31. 1. 2012 (A3), iz katerega je sklepalo na prejem zahtevka tožeče stranke.

15. Pritožnica graja tako razlago navedenega določila Pogodbe. Meni, da bi bilo treba uporabiti le prvi del določila 14. člena Pogodbe, ki tožečo stranko upravičuje do vračila pripadajočih obresti od zahtevanih sredstev od njihovega nakazila toženi stranki dalje. Pri tem ne pojasni, kakšen pomen ima potem nadaljnja določba, da se v primeru zamude pri vračilu sredstev obračunavajo zakonske zamudne obresti od prvega dne zamude obveznosti vračila. Če bi namreč držala razlaga določbe 14. člena Pogodbe, kot jo ponuja tožeča stranka, potem nadaljnja vsebina te določbe o obračunavanju zakonskih zamudnih obresti od dneva zamude dalje, po presoji pritožbenega sodišča sploh ne bi bila potrebna. Nenazadnje pa je tudi prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da je tožeča stranka z zahtevo za vračilo sredstev z dne 16. 1. 2012 terjala od tožene stranke le vračilo glavnice in ji za to določila tudi 15-dnevni rok (A4), česar pa pritožnica pritožbeno ne izpodbija, niti v pritožbi ne pojasni, zakaj z navedenim zahtevkom ni terjala od tožene stranke zamudne obresti od 26. 10. 2011 dalje.

16. Ker je torej prvostopenjsko sodišče glede teka zakonskih zamudnih obresti pravilno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo tožeče stranke v tem delu zavrnilo in potrdilo v izpodbijanem zavrnilnem delu glede zakonskih zamudnih obresti od zneska 471,46 EUR in od zneska 23.831,11 EUR za čas od 26. 10. 2011 do 15. 2. 2012 sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), potem, ko je v tem delu uspešno prestala tudi pritožbeni preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Razlogi za zavrnitev dela obrestnega zahtevka in za delno ugoditev obrestnemu delu od celotnega vtoževanega zneska (471,46 EUR in 23.831,11 EUR) so namreč enaki.

17. Delna sprememba prvostopenjske sodbe je narekovala tudi odločitev o stroških celotnega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Po delni spremembi sodbe se je izkazalo, da je tožeča stranka z glavničinim delom zahtevka v celoti uspela ter s pretežnim delom obrestnega zahtevka. Zato ji gredo stroški prvostopenjskega postopka v celoti in sicer nagrada za sestavo tožbe 500 točk po tar. št. 18/1 OT, za prvo pripravljalno vlogo 500 točk po tar. št. 19/1 OT, za drugo pripravljalno vlogo 375 točk po tar. št. 19/2 OT, za tretjo pripravljalno vlogo 250 točk po tar. št. 19/3 OT, za zastopanje na naroku 21. 2. 2017 po tar. št. 20/3 OT 125 točk, za zastopanje na naroku 11. 4. 2017 500 točk po tar. št. 20/1 Ot, za izdatke za stranko po členu 11/3 OT 32,5 točk, upoštevaje odvetniško točko 0,459 EUR, torej 1.047,67 EUR. Pritožbeno sodišče je zato izpodbijano sodbo spremenilo tudi v 3. točki izreka, kot izhaja iz 1. točke dispozitiva te sodbe.

18. Ker je v pretežnem delu s pritožbo uspela (glede neuspelega dela ji posebni stroški niso nastali, kot tudi ne toženi stranki), pa gredo tožeči stranki tudi pritožbeni stroški in sicer nagrada za pritožbo 625 točk po tar. št. 21/1 OT in 12,5 točk za izdatke za stranko po členu 11/3 OT, upoštevaje vrednost odvetniške točke gre tako tožeči stranki 292,61 EUR pritožbenih stroškov. Sodišče pa tožeči stranki ni priznalo še 20,00 EUR materialih stroškov, ker so ti stroški že zajeti v členu 11 OT. Navedene stroške je tožeči stranki dolžna povrniti tožena stranka, ki glede na pritožbeni uspeh tožeče stranke ni upravičena do povračila svojih stroškov odgovora na pritožbo (prvi odstavek 154. v zvezi s 155. členom ZPP).