Jedro

Pri uporabi pravil splošnega obligacijskega prava v zvezi z odškodninsko odgovornostjo države ne gre za očitano izvotlitev ustavne pravice, pač pa za uporabo teh pravil, ki je prilagojena značilnostim javnopravne odškodninske odgovornosti za ravnanje ex iure imperii.

Tožeča stranka ne more uspeti z zahtevkom za izplačilo izgubljenega dobička zaradi preprečenega opravljanja dejavnosti na lokaciji, na kateri ni bilo pogojev za pridobitev gradbenega dovoljenja.

Glavni razlog za nerealizacijo sanacije opuščene gramozne jame in v zvezi s tem nastale stroške ni bil v tem, da je bilo izdano gradbeno dovoljenje odpravljeno (kar ga je izdal nepristojen organ), temveč v tem, da je bila tožeči stranki z odločbo gradbene inšpekcije že v letu 2010 naložena ustavitev sanacije gramoznice (ker jo je izvajala v nasprotju z izdanim gradbenim dovoljenjem).

Izrek

I. Revizija zoper sklep sodišča druge stopnje o stroških pritožbenega postopka se zavrže. II. Revizija zoper sodbo sodišča druge stopnje se zavrne.

III. Tožeča stranka sama krije stroške revizije.

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka**

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo 5,842.478,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 10. 2011 (II. (pravilno III.) točka izreka sodbe in sklepa). Gre za povračilo škode na podlagi 26. člena Ustave Republike Slovenije (zaradi odprave gradbenega dovoljenja, ki ga je izdal nepristojen organ). Znesek 15.156,31 EUR predstavlja sorazmeren strošek pridobivanja gradbenega dovoljenja, znesek 47.079,73 EUR sorazmeren strošek investicijskih gradbenih storitev, znesek 35.082,00 EUR sorazmeren strošek plač delavcev,1 znesek 368.260,40 EUR škodo zaradi nezmožnosti predelave celih odpadnih gum in znesek 5,336.900,00 EUR škodo zaradi nezmožnosti prevzema mlete gume oziroma granulata. Posledično je tožeči stranki naložilo povrnitev 33.207,50 EUR stroškov postopka z morebitnimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. (pravilno IV.) točka izreka sodbe in sklepa).

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (I. točka izreka sodbe). Posledično je tožeči stranki naložilo povrnitev 22.060,00 EUR stroškov pritožbenega postopka z morebitnimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

3. Tožeča stranka je zoper sodbo sodišča druge stopnje vložila revizijo iz vseh revizijskih razlogov. Sklicevala pa se je tudi na kršitev Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustave). Primarno je predlagala spremembo sodb sodišč druge in prve stopnje z ugoditvijo tožbenemu zahtevku (vsaj z vmesno sodbo glede temelja tožbenega zahtevka), podredno pa razveljavitev sodb sodišč nižjih stopenj z vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Posebej je nasprotovala priznanju stroškov tožene stranke za pritožbeni odgovor, ki naj bi (po njeni presoji) po svoji vsebini ne pripomogel k izidu pritožbenega postopka. Pri tem je priglasila stroške revizijskega postopka.

4. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

**Uporaba ZPP(-E)**

5. Odločba, s katero se je končal postopek pred sodiščem prve stopnje, je bila izdana 1. 4. 2016, kar je pred 14. 9. 2017, ko se je začel uporabljati Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 10/2017; v nadaljevanju ZPP-E). Zato se je postopek pred Vrhovnim sodiščem (na podlagi 125. člena ZPP-E) nadaljeval po določbah Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki se uporabljajo do začetka uporabe ZPP-E. **Povzetek pravno relevantnih dejanskih ugotovitev**

6. Ministrstvo za okolje in prostor (v nadaljevanju MOP) je 4. 12. 2006 tožeči stranki izdalo okoljevarstveno dovoljenje za predelavo odpadkov na premični napravi »Drobilnik tip SHP 2000« tudi za lokacijo k. o. ...

7. MOP je 24. 10. 2007 tožeči stranki izdalo gradbeno dovoljenje za sanacijo opuščene gramozne jame z granulatom odpadnih gum, odpadnim gradbenim materialom in rečnim muljem, ki ga je 2. 12. 2007 dopolnilo.

8. Gradbeni inšpektor je v letu 2010 (z odločbo z dne 6. 7. 2010) ugotovil, da tožeča stranka izvaja sanacijska dela v nasprotju z izdanim gradbenim dovoljenjem, projektom za pridobitev gradbenega dovoljenja (PGD) in projektom za izvedbo (PZI): višina nasipa zmletih gum je presegla projektirano višino, vgrajen je bil drobljeni gumi agregat večjih frakcij od predpisanih in ni bil upoštevan predpisani standard. Zato ji je naložil ustavitev gradnje-sanacije opuščene gramoznice.

9. Vlada Republike Slovenije je 7. 7. 2011 po nadzorstveni pravici odpravila gradbeno dovoljenje,2 ker ga je izdal nepristojen organ.

10. MOP je 4. 10. 2011 tožeči stranki prepovedalo obratovanje naprave na gradbišču v k. o. ..., zaradi česar je tožeča stranka s 5. 10. 2011 prenehala s predelavo cele odpadne gume in prevzemi mlete odpadne gume.

11. Upravna enota Ptuj (v nadaljevanju UE Ptuj) je 18. 1. 2012 zavrnila novo zahtevo tožeče stranke za pridobitev gradbenega dovoljenja za sanacijo opuščene gradbene jame. Ministrstvo za infrastrukturo in prostor pa je 5. 6. 2012 zavrnilo pritožbo tožeče stranke. (UE Ptuj je 10. 12. 2012 zavrnilo še predlog tožeče stranke za obnovo postopka.)

12. MOP je 12. 6. 2012 zavrnilo vlogo tožeče stranke za izdajo novega okoljevarstvenega dovoljenja.

**Pravna presoja sodišč prve in druge stopnje**

13. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je bila vzročna zveza med zatrjevanim protipravnim ravnanjem tožene stranke in uveljavljano škodo pretrgana z ravnanjem same tožeče stranke, ki je dela sanacije gramoznice opravljala v nasprotju z izdanim gradbenim dovoljenjem, zaradi česar je bila tožeči stranki naložena ustavitev del že eno leto pred odpravo izdanega gradbenega dovoljenja.

14. Sodišče druge stopnje je (ob upoštevanju teorije adekvatne vzročnosti) zaključilo, da tudi sicer med očitanim protipravnim ravnanjem tožene stranke in škodo, uveljavljano zaradi izgubljenega dobička, ni podana vzročna zveza. Po normalnem teku stvari namreč gradbenega dovoljenja za sanacijo gramozne jame v k. o. ... ne bi izdalo MOP (ki ni bil pristojen organ) niti pristojna UE Ptuj (ker po Odloku o prostorskih ureditvenih pogojih za območje Občine Kidričevo gradnja na nepremičninah k. o. ... ni bila dovoljena). To pa pomeni, da brez gradbenega dovoljenja dejavnosti ne bi smela opravljati, kar nadalje pomeni, da ne bi mogla pridobivati dobička.

15. Glede škode zaradi protipravnega ravnanja tožene stranke je zaključilo, da bi bilo mogoče obravnavati le dejansko škodo, to je stroške, ki so tožeči stranki nastali zaradi izdanega, pa kasneje odpravljenega gradbenega dovoljenja, pa ji sicer ne bi nastali, ne pa uveljavljanih sorazmernih stroškov pridobivanja gradbenega dovoljenja, ki so tožeči stranki nastali brez garancije, da bo gradbeno dovoljenje izdano, zaradi česar ne gre za pravno priznano škodo.

16. Glede uveljavljanih stroškov investicijskih gradbenih storitev pa je ugotovilo, da tožeča stranka ni podala ustreznih trditev: ni specificirala posameznega sklopa škode z zneski in metodo izračuna ter opisanih investicijskih gradbenih storitev in plač delavcev ni opredelila po vrsti in posameznem strošku. Pri tem je pojasnilo, da manjkajočih podatkov za presojo višine škode ni mogoče nadomestiti z izvedbo dokazov, s katerimi bi se dopolnjevala trditvena podlaga.

**Presoja utemeljenosti revizije**

17. Vrhovno sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih razlogov, zaradi katerih je bila revizija vložena (371. člen ZPP).

18. Vendar pa revidentka ne konkretizira pritožbenih očitkov, na katere naj ne bi dobila odgovora. Poleg tega pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih, kar predstavlja absolutno bistveno postopkovno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, meša z dokazno oceno, kar po tretjem odstavku 370. člena ZPP predstavlja nedovoljeno izpodbijanje dejanskega stanja. Meša pa tudi očitke, naslovljene na sodbo sodišča prve stopnje, ki ni predmet revizijskega preizkusa, z očitki naslovljenimi na sodbo sodišča druge stopnje.3 **Bistvene postopkovne kršitve**

19. Revidentka je oporekala dokazni oceni (po 8. členu ZPP), kar je utemeljevala s sklicevanjem na sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 354/2004 (z dne 24. 3. 2005), vendar neutemeljeno, saj iz te sodbe ne izhaja ničesar v zvezi z zatrjevano kršitvijo metodoloških napotkov za dokazno oceno oziroma v zvezi z zatrjevano kršitvijo formalnih okvirov proste dokazne ocene. Ta sodba namreč razloži vsebino bistvene postopkovne kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter pojasni, da »revizijsk[e] navedb[e] v delu, v katerem tožnik z njimi analizira izpovedbe v postopku na prvi stopnji zaslišanih prič in strank[,] s tem da povzema dele njihovih izpovedb, jih primerja in vrednoti«, pomenijo izpodbijanje dokazne ocene v obrazložitvah sodb sodišč druge in prve stopnje ter s tem nedovoljeno izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja.

20. Revidentka se je očitno želela sklicevati na sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 354/2008 (z dne 5. 11. 2009), na 6. točko njene obrazložitve, vendar pa tudi to (pravilno) sklicevanje ne bi bilo utemeljeno. Da bi bil njen očitek o zgraditvi dokazne ocene sodišča prve stopnje v nasprotju z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP upošteven (kot kršitev po prvem odstavku 339. člena ZPP), bi ga namreč morala izrecno (in konkretno) uveljavljati že s pritožbo, ne pa šele z revizijo, saj preskakovanje pravnih sredstev ni dopustno.

21. Poleg tega je revidentka zatrjevala, da naj bi sodišče prve stopnje številnih izvedenih dokazov sploh ne ocenilo, pri čemer pa ni konkretizirala, za katere dokaze gre. Sicer pa pri tem ne gre za kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, pač pa bi kvečjemu lahko šlo za kršitev po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP, katere pa ni uveljavljala že s pritožbo, temveč šele z revizijo.

22. Revidentka je sodišču druge stopnje očitala, da iz njegove sodbe ni razvidno, katere so bile tiste pritožbene navedbe, na katere je kot na bistvene odgovorilo. Vendar pa očitek ni utemeljen. Pritožbeno sodišče namreč ni dolžno navesti, temveč presoditi pritožbene navedbe, ki so bistvene za odločitev.4 Poleg tega iz izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče druge stopnje na takšne navedbe odgovorilo. To namreč izhaja iz 7. do 14. točke obrazložitve njegove sodbe. Če tožeča stranka morebiti na kakšno pritožbeno navedbo ni dobila izrecnega odgovora, pa ta izhaja iz konteksta celotne obrazložitve,5 kar zadošča, saj tožeča stranka iz obrazložitve izpodbijane sodbe lahko spozna, kakšni so bili razlogi za odločitev, nanašajoči se na uveljavljano odškodninsko terjatev.

23. Revidentka se je s tem v zvezi sklicevala na sklep Vrhovnega sodišča II Ips 217/2015 (z dne 16. 2. 2017), vendar neutemeljeno, saj pritožbeno sodišče v navedeni zadevi (za razliko od obravnavane zadeve) na pritožbene navedbe sploh ni podalo vsebinskega odgovora.6 V obravnavani zadevi se je namreč sodišče druge stopnje opredelilo do (za odločitev pomembnih) očitkov glede (ne)obstoja vzročne zveze kot elementa odškodninske odgovornosti ter do očitkov glede vrste, obsega in višine uveljavljane odškodnine, s čimer je zadostilo napotilu iz prvega odstavka 360. člena ZPP.

**Kršitve Ustave**

24. Revidentka se je sklicevala tudi na kršitev Ustave, in sicer na kršitev pravice do enakega varstva pravic v postopku pred sodiščem (iz 22. člena Ustave), ker naj bi sodišče druge stopnje ne odgovorilo na nobeno od ves čas postopka zatrjevanih pravno pomembnih okoliščin. Vendar Vrhovno sodišče ne more sprejeti (v tem delu revizije) zelo splošno predstavljenega očitka tožeče stranke, saj je sodišče druge stopnje na konkreten način in dovolj jasno navedlo razloge za svojo odločitev.

25. Revidentka polemizira s stališči sodne prakse glede zakonskih elementov odškodninske odgovornosti države, pri čemer se sklicuje na 15. člen Ustave, ki ureja uresničevanje in omejevanje pravic. Kakor je mogoče razumeti njeno polemiko, nasprotuje temu, da je sodna praksa kljub prvemu odstavku 26. člena Ustave, ki pravico do povračila škode veže le na protipravnost ravnanja državnega organa, zavzela stališče, da morajo biti v primerih odškodninske odgovornosti države podani vsi elementi odškodninske odgovornosti. Vendar pa za odstop od ustaljene sodne prakse, po kateri morajo biti poleg predpostavk za odgovornost države (iz prvega odstavka 26. člena Ustave) kumulativno podane vse splošne predpostavke odškodninske odgovornosti (iz prvega odstavka 131. člena Obligacijskega zakonika, OZ),7 ni navedla tehtnih razlogov. Pri uporabi pravil splošnega obligacijskega prava v zvezi z odškodninsko odgovornostjo države namreč ne gre za očitano izvotlitev ustavne pravice, pač pa za uporabo teh pravil, ki je prilagojena značilnostim javnopravne odškodninske odgovornosti za ravnanje ex iure imperii.

**Materialno pravo**

26. Revidentka očita sodišču druge stopnje, da bi ob pravilni uporabi materialnega prava (četudi po uradni dolžnosti) moralo ugotoviti, da v obravnavani zadevi ni prišlo do pretrganja vzročne zveze. V zvezi s tem opozarja na številna vprašanja, s katerimi naj se sodišče druge stopnje ne bi ukvarjalo. Vendar pa se večina vprašanj nanaša na inšpekcijsko odločbo (»odločbo o neskladni gradnji« z dne 6. 7. 2010), ki predstavlja dejansko podlago, ki je utemeljila zaključek o pretrganju vzročne zveze, in ki kot taka ni predmet revizijskega preizkusa (tretji odstavek 370. člena ZPP). Poleg tega bi morala tožeča stranka izpostavljena vprašanja, ki naj bi bila za utemeljitev uveljavljanega zahtevka odločilnega pomena, podkrepiti z navedbo tistih dejstev, ki so pravno odločilna za njihovo materialnopravno presojo oziroma za odgovor nanje.

27. Sicer pa revidentka poudarja, da bi bilo treba upoštevati, da je »MOP tožeči stranki dejansko izdal[o] gradbeno dovoljenje, na katerega se je tožeča stranka v dobri veri, da je zakonito, oprla«. Iz tega naj bi izhajalo, da »[n]e bi bilo odškodninske odgovornosti tožene stranke, če gradbeno dovoljenje ne bi bilo izdano«. Pravnomočno in dokončno izdano gradbeno dovoljenje naj bi namreč pomenilo, da so »izpolnjeni in dovoljeni pogoji za pričetek gradnje«. Vendar pa je poudarek drugje. Ker tožeča stranka vtožuje škodo zaradi odprave gradbenega dovoljenja, ki ga je izdal nepristojni organ, bi bilo praviloma (ne pa tudi v obravnavani zadevi) treba presoditi, ali je bila izdaja gradbenega dovoljenja tista okoliščina, ki je po rednem teku stvari pripeljala do nastanka uveljavljane škode.8 V obravnavani zadevi je bila namreč vzročna zveza pretrgana z ravnanjem tožeče stranke same (6. točka obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje), ki ji je bila »z veljavno odločbo gradbenega inšpektorja v letu 2010 [6. 7. 2010] naložena ustavitev gradnje-sanacije opuščene gramoznice, ker jo je izvajala v nasprotju z izdanim gradbenim dovoljenjem« (9. točka obrazložitve sodbe in sklepa sodišča prve stopnje). Ker gre za dejansko podlago sodb sodišč nižjih stopenj, na katero je Vrhovno sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), je brezpredmetno razpravljanje o domnevnem širjenju teorije adekvatne vzročnosti na elementa protipravnosti in škode. Tožeča stranka namreč ne more uspeti z zahtevkom za izplačilo izgubljenega dobička zaradi preprečenega opravljanja dejavnosti na lokaciji, na kateri ni bilo pogojev za pridobitev gradbenega dovoljenja. Poleg tega je tožeča stranka škodo zaradi nezmožnosti predelave celih odpadnih gum ter zaradi nezmožnosti prevzema mlete gume oziroma granulata vtoževala za obdobje po 4. 10. 2011 (ko je bila izdana odločba o prepovedi obratovanja naprave – drobilnika).

28. Revidentka sicer ponavlja, da je do odprave gradbenega dovoljenja prišlo zaradi napake države in ne tožeče stranke, pri čemer naj bi država že ob izdaji gradbenega dovoljenja (po nepristojnem organu) ravnala v nasprotju s svojo dolžnostjo. Vendar pa je treba upoštevati, da je bila tožeči stranki naložena ustavitev gradnje-sanacije opuščene gramoznice že 6. 7. 2010, medtem ko je bilo izdano gradbeno dovoljenje odpravljeno 7. 7. 2011, kar pomeni, da je tožeča stranka že od inšpekcijske odločbe dalje vedela za nedopustnost gradnje-sanacije opuščene gramoznice, kar kaže, da je ob nadaljevanju gradnje-sanacije ravnala nepošteno in nase prevzela tveganje nastanka škode v zvezi z nadaljevanimi gradbenimi deli, posledično pa v svoje breme pretrgala vzorčno posledični tok, povzročen s strani državnega organa (MOP), ki je privedel do nastanka škode.9 S tem pa je odpadel eden od nujno (kumulativno) potrebnih elementov odškodninske odgovornosti tožene stranke.

29. Revidentka v zvezi z uveljavljano odškodnino očita sodišču druge stopnje, da ni upoštevalo izravnalne funkcije odškodnine in načela popolne odškodnine, saj je zavzelo stališče, da bi kot posledico protipravnega ravnanja tožene stranke bilo mogoče upoštevati le dejansko škodo. Vendar pa je treba upoštevati, da glavni razlog za nerealizacijo sanacije opuščene gramozne jame in v zvezi s tem nastale stroške ni bil v tem, da je bilo izdano gradbeno dovoljenje odpravljeno (kar ga je izdal nepristojen organ), temveč v tem, da je bila tožeči stranki z odločbo gradbene inšpekcije že v letu 2010 naložena ustavitev sanacije gramoznice (ker jo je izvajala v nasprotju z izdanim gradbenim dovoljenjem). Z nadaljevanjem sanacije po izdani inšpekcijski odločbi je tožeča stranka namreč tvegala, da bo izdatke, ki so ji nastali po 6. 7. 2010, morala nositi sama. Ker je tožeča stranka vedela, da z že začeto gradnjo-sanacijo ne sme nadaljevati, v zvezi s tem nastali izdatki ne morejo predstavljati pravno relevantne škode.10

30. Revidentka sodišču druge stopnje nadalje očita, da ni upoštevalo, da je spremenila (tožbene) navedbe glede vrste uveljavljanih škod, pri čemer pa ne konkretizira za odločitev v zadevi pomembnih spremenjenih navedb. Tega tudi ne more sanirati sklicevanje na spremembo tožbe, saj mora vlagateljica v reviziji (konkretno) navesti razloge, ki naj bi jih revizijsko sodišče upoštevalo.11 Kolikor se njene revizijske navedbe nanašajo na plače delavcev (njihov sorazmeren del) »kot predhodno investicijo« oziroma »kot potreben strošek za začetek predmetne sanacije«, pa sklicevanje na spremembo tožbe oziroma na spremenjene navedbe ne more sanirati s strani sodišča druge stopnje ugotovljenih pomanjkljivosti, ki so v tem, da zadevne vrste škod niso bile opredeljene tako, da bi bilo mogoče preveriti njihovo višino oziroma izračun.

31. Revidentka je končno oporekala zaključkom sodišča druge stopnje glede višine škode zaradi nezmožnosti predelave celih odpadnih gum (v znesku 565.937,00 EUR)12. Vendar pa, kot je bilo že pojasnjeno, ne more uspeti z zahtevkom za izplačilo izgubljenega dobička zaradi preprečenega opravljanja dejavnosti na lokaciji, na kateri ni bilo pogojev za pridobitev gradbenega dovoljenja. Poleg tega ponujen ključ za izračun višine škode ne more nadomestiti manjkajočih podatkov za presojo višine (te vrste) škode.

**Odločitev o reviziji**

32. Vrhovno sodišče je s tem odgovorilo na revizijske navedbe, ki so bile po njegovi materialnopravni presoji bistvene za revizijsko odločitev.

33. Ker sklep sodišča druge stopnje o stroških pritožbenega postopka ni sklep, s katerim je bil postopek pravnomočno končan, je Vrhovno sodišče revizijo zoper njega kot nedovoljeno zavrglo (četrti odstavek 384. člena ZPP v zvezi s 377. členom ZPP) (I. točka izreka).

34. Ker revizija zoper sodbo sodišča druge stopnje ni utemeljena, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen ZPP) (II. točka izreka).

**Odločitev o stroških revizijskega postopka**

35. Ker tožeča stranka z revizijo ni uspela, sama krije njene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP) (III. točka izreka).

1 Pri sorazmerju gre za razmerje med »že realizirano sanacijo gramoznice« v višini 41,53 % in med »nerealiziranim gradbenim dovoljenjem« v višini 58,47 %. 2 Poseg organa v izdano gradbeno dovoljenje z njegovo odpravo je imel za posledico takojšnjo prepoved predelave cele odpadne gume in prevzema mlete odpadne gume, medtem ko v primeru razveljavitve odločbe o gradbenem dovoljenju prenehanje predelave odpadne gume in nastanka škode še ne bi bilo gotovo (primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 31/2015 z dne 7. 7. 2016 (9. točko obrazložitve)). 3 Glej zaključek revizije (na njeni 10. strani). 4 ZPP v prvem odstavku 360. člena določa, da mora sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe »presoditi navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena«. 5 Glej na primer sklep Ustavnega sodišča Up-429/01-5 z dne 24. 6. 2003 (2. točko obrazložitve). 6 Glej 18. točko obrazložitve navedenega sklepa. 7 Glej na primer sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 250/2015 z dne 17. 12. 2015 (8. točko obrazložitve). 8 Po teoriji adekvatne vzročnosti (teoriji pripisljivosti) je treba izmed več okoliščin, ki so v zvezi z nastankom škode, kot pravno upošteven vzrok šteti tiste okoliščine, ki po rednem teku stvari (normalno, običajno) pripeljejo do take posledice (primerjaj odločbo Ustavnega sodišča Up-239/15 z dne 7. 6. 2017 (24. in 25. točko obrazložitve)). 9 Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 31/2015 z dne 7. 7. 2016 (11. točko obrazložitve). 10 Tožeča stranka je v zvezi z dejansko škodo iz naslova stroškov pridobivanja gradbenega dovoljenja, investicijskih gradbenih storitev in plač delavcev (v tožbi in vlogi o spremembi tožbe) zatrjevala, da naj bi ji te vrste škode nastajale že od pričetka delovanja (v letu 2007) oziroma v obdobju veljavnosti gradbenega dovoljenja, vendar (iz pritožbeno neprerekanih) ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, »da tožeča stranka od avgusta 2008 do marca 2010 ni izvajala del« (12. točka obrazložitve njegove odločbe na 7. strani); »[k]o pa jih je pričela izvajati, jih kar mesec manj kot eno leto ni izvajala skladno z izdanim gradbenim dovoljenjem« (12. točka obrazložitve njegove odločbe na 8. strani). 11 Takšno stališče je Vrhovno sodišče zavzelo že v sodbi in sklepu III Ips 128/98 z dne 8. 12. 1999 ter sodbi III Ips 19/2001 z dne 20. 12. 2001. 12 Iz tega naslova je (po spremembi tožbe) vtoževala 368.260,40 EUR.