Jedro

Za javno odškodninsko obveznost veljajo pravila o adekvatni vzročnosti (na katera se mimogrede v pritožbi sklicuje tudi tožeča stranka), ko je torej škodo mogoče pripisati protipravnemu ravnanju države, če je do nje prišlo po normalnem teku stvari, zato je treba najprej ugotoviti, kakšen bi bil normalen tek stvari, če bi državni organ ravnal tako, kot bi bilo treba in potem, kako bi se to poznalo na premoženjskem položaju oškodovanca - samo, če bi bil v tem primeru oškodovančev položaj boljši, je škodo mogoče pripisati protipravnemu ravnanju organa.

Kot odškodnino, ki bi jo bilo tožeči stranki mogoče priznati kot posledico protipravnega ravnanja tožene stranke, bi bilo mogoče obravnavati le dejansko škodo, torej stroške, ki so tožeči stranki nastali v posledici (po nepristojnem organu) izdanega, pa kasneje odpravljenega gradbenega dovoljenja, pa ji sicer ne bi nastali.

Tožeča stranka pa neutemeljeno kot tak strošek uveljavlja sorazmerni del stroška pridobivanja gradbenega dovoljenja (za pridobljeno projektno dokumentacijo, varnostni načrt, dopolnitve projekta, izdelavo STS, takse, analize tveganj, strokovno oceno). Navedeni stroški so torej tožeči stranki nastali kot nujen sestavni del zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja brez kakršnekoli garancije, da bo gradbeno dovoljenje tudi izdano. Zato rizik neuspeha zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja tožeče stranke in s tem povezane stroške nosi tožeča stranka sama in jih ni mogoče obravnavati kot pravno priznano škodo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 22.060,00 EUR stroškov pritožbenega postopka v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je s sodbo in sklepom z dne 1. 4. 2016 spremembo tožbe z dne 19. 12. 2014 dopustilo (I. točka izreka - sklep) delni umik tožbenega zahtevka za plačilo 518.550,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 7. 2014 dalje do plačila je vzelo na znanje in postopek v tem delu ustavilo (II. točka drugi odstavek izreka - sklep), s sodbo pa je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki v 15 dneh 5.842.478,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 10. 2011 dalje do plačila (II. točka tretji odstavek izreka) in tožeči stranki naložilo povračilo stroškov prvostopenjskega postopka tožene stranke v znesku 33.207,50 EUR v 15 dneh od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP in predlagala spremembo sodbe z ugoditvijo njenemu tožbenemu zahtevku in stroškovno posledico, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila, predlagala je zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in zahtevala povrnitev stroškov pritožbenega postopka..

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Odškodninsko odgovornost tožene stranke za zatrjevano nastalo škodo tožeča stranka utemeljuje na 26. členu Ustave RS. Navaja, da je Ministrstvo za okolje in prostor dne 4. 12. 2006 izdalo okoljevarstveno dovoljenje za predelavo odpadkov na premični napravi "drobilnik tip X.", med drugim tudi na lokaciji gramozne jame k.o. ..., dne 24. 10. 2007 pa je bilo izdano in 2. 12. 2007 dopolnjeno še gradbeno dovoljenje z sanacijo opuščene gramozne jame na navedeni lokaciji z granulatom odpadnih gum, odpadnim gradbenim materialom in rečnim muljem. Z dejavnostjo sanacije gramozne jame in celotno predelavo odpadkov za sanacijo gramoznice po okoljevarstvenem dovoljenju pa je prenehala zaradi odprave gradbenega dovoljenja z odločbo Vlade RS z dne 7. 7. 2001 po nadzorstveni pravici, ker je gradbeno dovoljenje izdal nepristojen organ - Ministrstvo za okolje in prostor namesto Upravna enota P. Z zahtevo za pridobitev gradbenega dovoljenja pri Upravni enoti P. tožnik ni bil uspešen, ker po Odloku o prostorskih ureditvenih pogojih za območje občine K. predmetna gradnja na nepremičninah k.o. ... ni dovoljena. Zaradi protipravnega ravnanja tožene stranke, ki je v izdaji gradbenega dovoljenja po nepristojnem organu, je tožeča stranka uveljavljala dejansko škodo in sicer sorazmeren strošek pridobivanja gradbenega dovoljenja v višini 15.156,31 EUR, sorazmeren strošek investicijskih gradbenih storitev v višini 47.079,73 EUR, sorazmeren strošek plač delavcev v višini 35.082,00 EUR ter izgubljeni dobiček zaradi nezmožnosti predelave celih odpadnih gum v znesku 368.260,40 EUR in nezmožnosti prevzema mlete gume za neposredno sanacijo gramoznice v znesku 5.336.900,00 EUR.

6. Prvostopenjsko sodišče je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo z nosilnim razlogom, da je bila vzročna zveza med zatrjevanim protipravnim ravnanjem tožene stranke in uveljavljano škodo pretrgana z ravnanjem same tožeče stranke. Ugotovilo je, da je tožeča stranka dela sanacije gramoznice opravljala v nasprotju z izdanim gradbenim dovoljenjem, zaradi česar je bila tožeči stranki v inšpekcijskih nadzorih naložena ustavitev del že eno leto pred odpravo gradbenega dovoljenja po Vladi RS.

7. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem prvostopenjskega sodišča o neobstoju vzročne zveze med protipravnim ravnanjem tožene stranke in zatrjevano uveljavljano škodo v obsegu in iz razlogov, navedenih v nadaljevanju.

8. Pravilno pritožnik opozarja, da je v primeru, ko država in njeni organi povzročijo škodo pri izvrševanju dejanj oblasti, pravna podlaga odškodninske odgovornosti države 26. člen Ustave RS, ker jamčevanje države v takih primerih sodi v javno sfero. Vendar za javno odškodninsko obveznost veljajo pravila o adekvatni vzročnosti (na katera se mimogrede v pritožbi sklicuje tudi tožeča stranka), ko je torej škodo mogoče pripisati protipravnemu ravnanju države, če je do nje prišlo po normalnem teku stvari, ne pa zaradi posebnih, povsem neverjetnih in nepričakovanih okoliščin. Zato je treba najprej ugotoviti, kakšen bi bil normalen tek stvari, če bi državni organ ravnal tako, kot bi bilo treba in potem, kako bi se to poznalo na premoženjskem položaju oškodovanca - samo, če bi bil v tem primeru oškodovančev položaj boljši, je škodo mogoče pripisati protipravnemu ravnanju organa (glej Odškodninska odgovornost države, GV Založba, Ljubljana 2015, Jan Zobec - odgovornost sodnika in odgovornost države za sodniške napake, stran 134).

9. Prevedeno v obravnavani primer torej po normalnem teku stvari Ministrstvo za okolje in prostor tožeči stranki kot nepristojen organ gradbenega dovoljenja za sanacijo gramozne jame v k.o. ... ne bi izdalo. Ne bi ga izdala niti zanj pristojna Upravna enota P., ker po Odloku o prostorskih ureditvenih pogojih za območje občine K. predmetna gradnja na nepremičninah k.o. ... ni dovoljena. Tožeča stranka torej gradbenega dovoljenja ne bi pridobila. To pa pomeni, da iz dejavnosti sanacije gramozne jame tudi ne bi pridobivala dobička, ker same dejavnosti brez gradbenega dovoljenja ne bi smela opravljati. Med očitanim protipravnim ravnanjem tožene stranke in uveljavljano škodo zaradi izgubljenega dobička (zaradi nezmožnosti predelave celih odpadnih gum in nezmožnosti prevzema mlete gume oz. granulata) torej vzročna zveza ni podana. Že zato je bilo tožbeni zahtevek na povračilo škode zaradi izgubljenega dobička treba zavrniti. Zato se pritožbeno sodišče ni ukvarjalo z vprašanjem zastaranja dela uveljavljanega tožbenega zahtevka iz naslova izgubljenega dobička, ker le to glede na zgoraj obrazloženo ni relevantno.

10. Kot odškodnino, ki bi jo bilo tožeči stranki mogoče priznati kot posledico protipravnega ravnanja tožene stranke, bi bilo mogoče obravnavati le dejansko škodo, torej stroške, ki so tožeči stranki nastali v posledici (po nepristojnem organu) izdanega, pa kasneje odpravljenega gradbenega dovoljenja, pa ji sicer ne bi nastali.

11. Tožeča stranka pa neutemeljeno kot tak strošek uveljavlja sorazmerni del stroška pridobivanja gradbenega dovoljenja (za pridobljeno projektno dokumentacijo, varnostni načrt, dopolnitve projekta, izdelavo STS, takse, analize tveganj, strokovno oceno). Navedeni stroški so torej tožeči stranki nastali kot nujen sestavni del zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja brez kakršnekoli garancije, da bo gradbeno dovoljenje tudi izdano. Zato rizik neuspeha zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja tožeče stranke in s tem povezane stroške nosi tožeča stranka sama in jih ni mogoče obravnavati kot pravno priznano škodo.

12. Glede sorazmernega stroška investicijskih gradbenih storitev za grediranje cest, izkopov, premik strojev, nakladanje, planiranje... po PGD - ju (list. št. 6 in 64) in sorazmernega stroška plač delavcev za dela, ki se štejejo kot investicija (list. št. 64 in 65) pa je tožena stranka (sicer za vse vrste uveljavljane škode) oporekala višini škode in uveljavljala nesklepčnost tožbe (list. št. 84). Prvostopenjsko sodišče je zato glede obsega škode pravilno ugotovilo, da je tožeča stranka za posamezen sklop škode sicer navedla, kaj po vsebini predstavlja, ni pa jih natančno specificirala z zneski in metodo izračuna, da bi ga bilo sploh mogoče preveriti (npr. kako je izračunala plače delavcev). Temu pritožbeno sodišče dodaja, da tudi ni opredelitve zneskov opisanih investicijskih gradbenih storitev po posameznem strošku (grediranje cest, izkopov, premik strojev, nakladanje, planiranje) in plač delavcev (za odstranitev divjega odlagališča, sanacijo tal in brežin gramoznice s filtrno prodno peščeno blazino, skupaj z izvedbo drenaže), niti obsega posameznega od teh del, da bi sodišče utemeljenost teh stroškov po višini sploh lahko preverilo. Ob pomanjkanju teh trditev tudi ključa izračuna škode v deležu, kot ga glede na celotne stroške teh del ponuja pritožnik, prvostopenjsko sodišče ni moglo preveriti.

13. Pritožbeno sodišče pa ne soglaša s pritožbenim stališčem, da se je tožeča stranka glede izračuna škode sklicevala na izvedensko mnenje, pridobljeno v postopku pred Okrožnim sodiščem na Ptuju opr. št. I Pg 162/2013 in s tem zadostno specificirala škodo, saj je v trditveno podlago vključila izvedensko mnenje, ki je bilo pridobljeno v drugi pravdi. Kot izhaja iz tožbene naracije, se tožeča stranka ni sklicevala na izvedensko mnenje v zadevi Okrožnega sodišča na Ptuju I Pg 162/2013 v celoti kot del njene trditvene podlage, pač pa je v svojo trditveno podlago povzemala le del ugotovitev iz navedenega izvedenskega mnenja dr. I. L. in sicer, da je za obdobje 9 mesecev in 12 dni (21. 2. 2009 - 4. 12. 2009), ko tožeča stranka ni mogla predelovati izrabljenih gum za sanacijo gramoznice izračunala, da je nastala škoda v višini 565.937,00 EUR in so navedeno škodo takrat predstavljale naslednje postavke: stroški fizičnega varovanja, plače za 12 delavcev, nadomestilo za služnost po služnostni pogodbi med Občino K. in tožečo stranko, sorazmerni del (amortizacija) za nakladilec F., stroja S., nožev SA., sorazmerni del (amortizacija) mlina in izgubljeni dobiček (navedbe na list. št. 5) in da ceno 30,00 EUR na tono (predelane gume) potrjuje tudi izvedeniško mnenje sodne izvedenke dr. I. L. (navedbe na list. št. 7 in 8). Iz teh trditev pa manjkajočih podatkov za presojo višine navedenega vtoževanega dela stroškov ni razbrati. Zato tudi ni podana izrecno uveljavljana bistvena postopkovna kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi sodišče kot trditveno podlago ne upoštevalo izvedenskega mnenja, pridobljenega v drugi pravdi.

14. Pritrditi pa je prvostopenjskemu sodišču, da pomanjkljive trditvene podlage ni mogoče nadomestiti z izvedbo dokazov, s katerimi bi se šele dopolnjevala trditvena podlaga. Povezanost trditvene podlage z dokazno ponudbo je namreč dosledno izpeljana v 287. členu ZPP, po katerem izvedbo dokazov odredi sodišče s sklepom, v katerem se navede sporno dejstvo, o katerem naj se izvede dokaz, in dokazilo. Dokaznega postopka v zvezi z vtoževano škodo za sorazmerni del stroškov investicijskih gradbenih storitev in stroškov plač delavcev sodišče prve stopnje zato ni bilo dolžno izvajati. Posledično mu tudi ni mogoče očitati kršitve ustavne pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave) in pravice do sodnega varstva (23. člen Ustave).

15. Pritožbeno sodišče je odgovorilo le na tiste pritožbene navedbe, ki so odločilne za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijane sodbe (prvi odstavek 360. člena ZPP).

16. Glede na uporabljeno materialno pravo v zvezi z vzročno zvezo med protipravnim ravnanjem tožene stranke in zatrjevano škodo in v zvezi z pravno priznano škodo so se torej izrecno uveljavljani relevantni pritožbeni razlogi izkazali za neutemeljene, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere je po drugem odstavku 350. člena ZPP dolžno paziti po uradni dolžnosti, zato je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, mora sama trpeti svoje pritožbene stroške, dolžna pa je toženi stranki povrniti stroške nagrade za pritožbeni postopek po tar. št. 3210 ZOdvT 22.040,00 EUR in poštne in telekomunikacijske stroške po tar. št. 6002 ZOdvT 20,00 EUR. Navedene stroške je dolžna toženi stranki plačati v 15 dneh po prejemu te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.