Jedro

O omejitvi gibanja se odloči z upravnim sklepom, v katerem pa morajo biti poleg predstavitve dejanskega stanja zadeve, navedb določb predpisov, na katerih odločitev temelji, navedeni tudi dokazi oziroma okoliščine, ki utemeljujejo uporabo določenega predpisa in s tem izrek določenega ukrepa.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ugodilo tožbi ter odpravilo sklep tožene stranke, št. 2142-191/2013/3 (1313-06) z dne 1. 8. 2013. Z navedenim sklepom je tožena stranka na podlagi četrtega odstavka 51. člena v povezavi z drugo alinejo prvega odstavka 59. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ) omejila tožnikovo gibanje na območje Azilnega doma, Cesta v Gorice 15, Ljubljana, do prenehanja razlogov, vendar najdalj za tri mesece, z možnostjo podaljšanja še za en mesec, in sicer od dne 30. 7. 2013 od 15.15 ure do dne 30. 10. 2013 do 15.45 ure.

2. V obrazložitvi sodbe sodišče prve stopnje navaja, da iz sklepa tožene stranke ne izhaja, da je tožnik na ozemlje Hrvaške vstopil nezakonito, po določbi druge alineje prvega odstavka 59. člena ZMZ pa se prosilcu lahko omeji gibanje le v primeru, če se ugotovi, da je ob prihodu iz tretje države nezakonito prečkal mejo države članice EU.

3. Tožena stranka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Na letališču v Zagrebu, kamor je priletel iz Katarja in je bil na poti v Bosno in Hercegovino (za vstop v to državo si je pridobil vizum), je tožnik zapustil mednarodni prostor in ker je bil brez vizuma, ilegalno vstopil na ozemlje Hrvaške. Hrvaški varnostni organi so v Dublinskem postopku dne 7. 8. 2013 sprejeli pristojnost za obravnavanje tožnikove prošnje na podlagi prvega odstavka 10. člena Uredba sveta (ES), št. 343/2003. Predlaga, da Vrhovno sodišče pritožbi ugodi in spremeni izpodbijano sodbo tako, da tožbo zavrne.

4. V odgovoru na pritožbo tožnik pritrjuje odločitvi prvostopnega sodišča in navaja, da v izpodbijanem sklepu ni navedeno, da je na Hrvaško iz tretje države vstopil nezakonito, kar je pogoj za omejitev gibanja po določbi druge alineje prvega odstavka 59. člena ZMZ, tožena stranka pa s pritožbenimi navedbami pomanjkljivosti sklepa ne more odpraviti. Sklepanje, da je tožnik v Republiko Hrvaško vstopil nezakonito, tudi sicer ni utemeljeno. Na zagrebškem letališču je bil v tranzitu, ker mu hrvaški mejni organi niso izdali vstopne vize, je „v izogib potovanju v Bosno in Hercegovino uničil svoj potni list“, zato mejnim organom ni preostalo drugega, kot da so mu dovolili vstop v državo.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Iz dejanskega stanja zadeve izhaja, da je tožnik, ki je državljan Sirije, z družino na poti iz Katarja v Bosno in Hercegovino (za vstop v to državo si je v Jordaniji pridobil vizum) v juniju 2013 v tranzitu pripotoval na zagrebško letališče. Ker mu hrvaški mejni organi niso izdali vize za vstop v državo, je na stranišču letališča uničil (raztrgal) potne listine, po dveh dneh bivanja na letališču in po tem, ko so bili njegovi otroci odpeljani na zdravljenje v bolnico, je bil z družino nastanjen v hotelu v Zagrebu. Zaradi nevzdržnih razmer je po mesecu dni z družino zapustil Hrvaško in zaprosil za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji.

7. ZMZ v drugi alineji prvega odstavka 59. člena določa, da lahko pristojni organ prosilca do predaje pristojni državi nastani v skladu z drugim, tretjim, četrtim in petim odstavkom 51. člena tega zakona, če obstaja dokaz ali posredna okoliščina iz Uredbe 2003/343/ES, vključno s podatki iz poglavja III. Uredbe 2000/2725/ES, na podlagi katerega se ugotovi, da je prosilec ob prihodu iz tretje države nezakonito prečkal mejo države članice. O omejitvi gibanja se odloči z upravnim sklepom, v katerem pa morajo biti poleg predstavitve dejanskega stanja zadeve, navedb določb predpisov, na katerih odločitev temelji, navedeni tudi dokazi oziroma okoliščine, ki utemeljujejo uporabo določenega predpisa in s tem izrek določenega ukrepa.

8. Kot je pravilno ugotovilo prvostopenjsko sodišče, tožena stranka v izpodbijanem sklepu ni navedla okoliščin, ki utemeljujejo uporabo določbe druge alineje prvega odstavka 59. člena ZMZ, saj ni navedla, da je tožnik v Republiko Hrvaško vstopil ilegalno in zakaj je tak vstop ilegalen. Iz tožnikovih navedb v prošnji za mednarodno zaščito sicer izhaja, da je na zagrebškem letališču z uničenjem potne listine izsilil vstop v to državo, vendar pa tožena stranka tega dejstva, ki izhaja iz upravnega spisa, ni povzela v izpodbijanem sklepu in ga subsumirala pod zakonski dejanski stan, določen v drugi alineji prvega odstavka 59. člena ZMZ. S skopim pojasnilom v pritožbi, da je tožnik zapustil mednarodni prostor na letališču v Zagrebu in s tem ilegalno vstopil na ozemlje Republike Hrvaške ter da so hrvaški varnostni organi sprejeli pristojnost za obravnavanje tožnikove prošnje po členu 10./I Uredbe 343/2002, pa ni mogoče odpraviti pomanjkljivosti izpodbijanega sklepa.

9. Glede na navedeno so pritožbeni ugovori neutemeljeni, pritožbeno sodišče pa ni ugotovilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Zato je na podlagi določbe 76. člena ZUS-1 pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.