Jedro

Iz izpodbijanega sklepa ni razvidno, na kakšen način je tožnik prečkal mejo, ko je iz Katarja pripotoval do Zagreba. Iz izpodbijanega sklepa ne izhaja oz. tožena stranka ne zatrjuje, da bi tožnik na Hrvaško prišel z nezakonitim prečkanjem meje, kot se zahteva po drugi alineji prvega odstavka 59. člena ZMZ.

Določilo druge alineje prvega odstavka 59. člena ZMZ se lahko uporabi le v primeru, ko obstaja dokaz oz. posredna okoliščina iz navedene alineje, na podlagi katere se ugotovi, da je prosilec ob prihodu iz tretje države nezakonito prečkal mejo države članice, ne pa tudi v primeru ilegalnega prečkanja meje med državami članicami.

Izrek

Tožbi se ugodi, izpodbijani sklep Ministrstva za notranje zadeve in javno upravo št. 2142-191/2013/3 (1313-06) z dne 1. 8. 2013 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponovno odločanje.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom tožniku omejila gibanje na območje Azilnega doma do prenehanja razloga, vendar najdalj za 3 mesece, z možnostjo podaljšanja še za 1 mesec, in sicer od dne 30. 7. 2013 od 15.45 ure do dne 30. 10. 2013 do 15.45 ure. V obrazložitvi sklepa navaja, da je tožnik pri toženi stranki zaprosil za priznanje mednarodne zaščite. Tožnik je pri podaji prošnje za mednarodno zaščito povedal, da je z družino iz Sirije odpotoval proti Libanonu z avtom, v Bejrutu so po tednu dni odpotovali v Katar v mesto Doha, iz Katarja pa so potem odpotovali do Zagreba, kjer so zaprosili za mednarodno zaščito. Na Hrvaškem so ostali mesec dni. Tam je spoznal sprovajalca, da bi jih pripeljali do Milana. Slovensko mejo so prečkali peš, ciljna država pa jim je bila Italija, vendar pa je zadovoljen tudi v Sloveniji, nikakor pa se ne želi vrniti nazaj na Hrvaško. Iz spisovne dokumentacije je razvidno, da je tožnik na Hrvaškem z družino zaprosil za mednarodno zaščito in bil nastanjen v nekem hotelu, ker pa so bile razmere v tem hotelu nevzdržne, so Hrvaško zapustili. Tožnik in njegova družina na Hrvaškem niso počakali na odločitev o njihovi prošnji za mednarodno zaščito.

2. Tožena stranka se pri svoji odločitvi sklicuje na drugo alinejo prvega odstavka 59. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ), ki določa, da lahko pristojni organ prosilca do predaje pristojni državi nastani v skladu z drugim, tretjim in četrtim odstavkom 51. člena tega zakona, če obstaja dokaz ali posredna okoliščina iz Uredbe 2003/343/ES, vključno s podatki iz poglavja III Uredbe 2000/2725/ES, na podlagi katerega se ugotovi, da je prosilec ob prihodu iz tretje države nezakonito prečkal mejo države članice. Na podlagi spisovne dokumentacije in uradnega zaznamka o razgovoru s tožnikom je razvidno, da je tožnik že zaprosil za mednarodno zaščito na Hrvaškem. Ker iz dokumentacije upravne zadeve ni mogoče z zadostno mero gotovosti ugotoviti, ali je za obravnavanje njegove prošnje odgovorna Slovenija ali Hrvaška, se je tožena stranka odločila, da tožniku omeji gibanje iz razloga po drugi alineji prvega odstavka 59. člena ZMZ. Ukrep omejitve gibanja iz tega razloga je nujen, da tožnik v času postopka ugotavljanja, katera država je pristojna za reševanje njegove prošnje za mednarodno zaščito, ne bo zapustil ozemlja Republike Slovenije, ter ga bo, v kolikor se ugotovi, da je za reševanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito odgovorna Hrvaška, mogoča realizacija predaje tožnika tej državi. Tožena stranka je prepričana, da tožnik v primeru predaje Hrvaški ne bi počakal na izvršitev predaje, zato ugotavlja, da je ukrep omejitve gibanja nujen. Tožena stranka se je odločila, da se tožniku gibanje omeji na območje Azilnega doma v Ljubljani. S takšno omejitvijo bo mogoče zagotoviti, da bo tožnik ostal na območju Republike Slovenije, dokler se ne bo ugotovilo, ali je za obravnavanje njegove prošnje odgovorna Slovenija ali pa Hrvaška. Iz spisovne dokumentacije je razvidno, da je tožnik zaprosil za mednarodno zaščito na Hrvaškem, le-to pa je samovoljno zapustil, mejo med Hrvaško in Slovenijo je prečkal ilegalno z namenom, da bi prišel v Italijo, z ilegalnim prehajanjem meje pa tožnik po mnenju tožene stranke kaže na izrazito begosumnost in zlorabljanje sistemov mednarodne zaščite.

3. Tožnik v tožbi navaja, da tožena stranka v obrazložitvi navaja, da se je tožnik pred vstopom v Slovenijo nahajal v Republiki Hrvaški oz. da je tam zaprosil za mednarodno zaščito in da ni mogoče ugotoviti, katera država je pristojna za obravnavanje njegove prošnje. Glede na določilo druge alineje prvega odstavka 59. člena ZMZ in Dublinske uredbe je za obravnavanje odgovorna država članica, v katero je prosilec ilegalno vstopil iz tretje države in ne, da se je prosilec v tej državi članici prej nahajal ali da je bil prosilec tam predhodno obravnavan. Tožena stranka v obrazložitvi nikjer ne omeni, da je tožnik iz tretje države ilegalno vstopil na Hrvaško ali pa v katerokoli drugo državo članico. Tožena stranka je sicer navedla, da je tožnik ilegalno vstopil iz Hrvaške v Slovenijo, vendar pa to ni relevantna okoliščina glede na drugo alinejo prvega odstavka 59. člena ZMZ oz. 10. člen Dublinske uredbe. Okoliščina, ki bi jo morala tožena stranka ugotoviti, je, ali obstajajo dokazi ali posredne okoliščine, da je tožnik nezakonito vstopil v drugo državo članico, v konkretnem primeru na Hrvaško, iz tretje države. Takšne ugotovitve pa v izpodbijanem sklepu ni. Tako se izkaže, da okoliščine iz druge alineje prvega odstavka 59. člena ZMZ niso podane. Nadalje se tožnik ne strinja, da samovoljna zapustitev Hrvaške in ilegalno prehajanje meje z namenom, da bi prišel v Italijo, kažeta na izrazito begosumnost in zlorabo postopka. Tožnik je že ob podaji prošnje opisal nehumane razmere, v katerih je bil prisiljen bivati na Hrvaškem in tudi pokazal fotografije. Tako je imel utemeljen razlog, da je želel zapustiti Hrvaško, pri čemer je na prošnji tudi navedel, da je bila njegova ciljna država ob odhodu Italija, vendar pa je sedaj videl, da je odnos policistov veliko boljši kot na Hrvaškem, predvsem pa razmere za bivanje, zaradi česar si želi ostati v Sloveniji. Takšnih navedb pa tožena stranka ni upoštevala, pač pa je neutemeljeno zaključila, da je tožnik begosumen. Tožnik predlaga, da sodišče izpodbijani sklep odpravi.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe, pri čemer se v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa in predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne.

5. Tožba je utemeljena.

6. Sodišče je na glavni obravnavi dne 8. 8. 2013 vpogledalo v upravni spis, ki ga je predložila tožena stranka in v skladu z določbo 51. člena ZMZ zaslišalo tožnika. Tožnik je povedal, da je živel v Ameriki, vrnil se je na skrivaj, ker je bil preganjan s strani varnostnih organov v Siriji. Iz Sirije je šel v Libanon z avtom v spremstvu enega tihotapca, ki mu je zaračunal 2.500,00 dolarjev za pot. Želel je priti do ameriške ambasade v Bejrutu, vendar se je vrnil nazaj v Sirijo in se skrival 6 mesecev. V tem času je šel v banko za potrdilo o svojem imetju, vendar, ko se je vračal domov, so ga dobili na nadzorni točki in mu vzeli vse, kar je imel. Ko je šel v Libanon v spremstvu tihotapca, mu je vnaprej plačal 2.500,00 dolarjev, tam je bil svoboden in je šel z letalom do Amana. Edina ambasada, ki ga je sprejela, je bila ambasada Bosne in Hercegovine v Amanu, nakar so mu dali vizo tako zanj kot za ostale člane njegove družine. Vrnil se je v Libanon z družino, nato pa odšel z avionom v Doho, iz Dohe pa v Zagreb. V Zagrebu je izstopil iz aviona. Na letališču v Zagrebu je prosil mejne organe naj mu dajo vizo, tako njemu kot članom njegove družine, nakar so njegovo prošnjo zavrnili. Odšel je na wc in tam uničil svoje dokumente. Dva dni je ostal na letališču v Zagrebu in ker je bilo otrokom zelo slabo, so jih odpeljali v bolnico na zdravljenje. Iz bolnice so jih odpeljali v hotel in jim rekli, da lahko ostanejo tukaj en mesec, nato pa morajo zapustiti državo. Otroke so peljali v bolnico uradni organi na letališču, kajti sam je imel zdravstveno zavarovanje. Na letališču ni dobil kakšnega posebnega dokumenta, da bi se lahko gibal po Zagrebu, odšel pa je na policijsko postajo, kjer so mu odvzeli prstne odtise. V Zagreb je sicer prišel s potnim listom. Na Hrvaškem ni zaprosil za azil, temveč ga je sodni tolmač priganjal, naj zanj zaprosi. Vendar v Zagrebu ni oddal nobene prošnje. Iz Hrvaške v Slovenijo pa jih je vodil en tihotapec, dva dni so hodili peš in skrivaj prečkali državno mejo. Družina je bila z njim, vendar so bili razdeljeni v dveh skupinah. Družina je bila v drugi skupini. Ni mu bilo pomembno, katera država bi bila njegov cilj, to bi bila katerakoli država, ki bi skrbela za njegovo zdravje in za njegovo družino. V Sloveniji se je sam predal policiji zaradi zdravstvenih razlogov, ker mu srce popušča in ima vrtoglavice. Predal se je zato, da bi ga vsaj predali v bolnico. Drugi so mu svetovali, naj zaprosi za azil, ali pa da ga bodo zaprli za 6 mesecev. Na Hrvaškem oz. v Zagrebu za azil ni zaprosil zato, ker mu niso hoteli nuditi zdravstvene pomoči. V Azilnem domu v Ljubljani pa so mu rekli, da če ne zaprosi za azil, da ga bodo zaprli. Tožnik je ponovno izrecno zanikal, da bi na Hrvaškem dal vlogo za azil. Tožniku so bile tudi predočene fotografije o stanju v hotelu, ki jih je priložil k tožbi, pri čemer je rekel, da je to slikal zato, da bi imel dokazilo, kako so z njim ravnali na Hrvaškem. Te fotografije so iz Zagreba.

7. Tožena stranka se je pri svoji odločitvi oprla na drugo alinejo prvega odstavka 59. člena ZMZ, ki določa, da pristojni organ lahko prosilca do predaje pristojni državi nastani v skladu z drugim, tretjim, četrtim in petim odstavkom 51. člena tega zakona, če obstaja dokaz ali posredna okoliščina iz Uredbe 2003/343/ES, vključno s podatki iz poglavja III Uredbe 2000/2725/ES, na podlagi katerega se ugotovi, da je prosilec ob prihodu iz tretje države nezakonito prečkal mejo države članice. Kot izhaja iz citiranega besedila tega določila, je torej ta razlog za omejitev gibanja podan v primeru, če je prosilec ob prihodu iz tretje države nezakonito prečkal mejo države članice. V konkretnem primeru bi moralo biti izkazano, da je tožnik v Republiko Hrvaško prišel tako, da je nezakonito prečkal mejo. To, da bi bila s strani tožnika ta meja prečkana nezakonito, pa iz izpodbijanega sklepa ni razvidno. Tako je v sklepu na prvi strani le povzeto, da iz prošnje izhaja, da je tožnik rekel, da so iz Katarja odpotovali do Zagreba na Hrvaškem, kjer so zaprosili za mednarodno zaščito, nakar v nadaljevanju tožena stranka opisuje, kako je tožnik prečkal mejo med Hrvaško in Slovenijo. Ni pa iz tega opisa razvidno, na kakšen način je tožnik prečkal mejo, ko je iz Katarja pripotoval do Zagreba. Nadalje na drugi strani izpodbijanega sklepa v predzadnjem odstavku piše, da so nedvomno podani razlogi iz druge alineje prvega odstavka 59. člena ZMZ, ker je iz spisovne dokumentacije in uradnega zaznamka o razgovoru s prosilcem razvidno, da so skupaj z družino junija 2013 na Hrvaškem zaprosili za mednarodno zaščito. Vendar pa iz tega ne izhaja oz. tožena stranka ne zatrjuje, da bi na Hrvaško prišel tožnik z nezakonitim prečkanjem meje, kot se zahteva po drugi alineji prvega odstavka 59. člena ZMZ. Nadalje na zadnji strani izpodbijanega sklepa piše, da je tožnik ob odhodu iz Hrvaške slovensko-hrvaško mejo prečkal ilegalno z namenom, da bi prišel v Italijo. Vendar pa je to prečkanje meje le prečkanje meje med dvema državama članicama, ne pa prečkanje meje iz tretje države v državo članico, kot se zahteva po drugi alineji prvega odstavka 59. člena ZMZ. Iz tožnikovih navedb na glavni obravnavi bi se celo dalo sklepati, da naj bi na Hrvaško prišel na zakonit način, saj je po njegovih lastnih navedbah pridobil v Amanu vizum za Bosno in Hercegovino in se je na hrvaško letališče pripeljal z letalom ter tam mejne organe na letališču prosil, naj mu dajo vizo, nakar so njegovo prošnjo zavrnili, za otroke so poskrbeli uradni organi na letališču, odšel pa je tudi na policijsko postajo, kjer so mu odvzeli prstne odtise. V Zagreb je po tožnikovih lastnih navedbah prišel s potnim listom, ki pa ga je tam uničil. Iz vseh navedenih razlogov se sodišče strinja s tožbeno navedbo, da tožena stranka v obrazložitvi nikjer ne omeni, da je tožnik iz tretje države ilegalno vstopil na Hrvaško ali pa v katerokoli drugo državo članico. Prav tako se sodišče strinja s tožbeno navedbo, da ni relevantno, da je tožnik ilegalno vstopil iz Hrvaške v Slovenijo glede na določilo druge alineje prvega odstavka 59. člena ZMZ.

8. Pri tej svoji odločitvi je sodišče sledilo stališču vrhovnega sodišča iz sklepa opr. št. I Up 264/2013 z dne 18. 7. 2013, iz katerega izhaja, da se določilo druge alineje prvega odstavka 59. člena ZMZ lahko uporabi le v primeru, ko obstaja dokaz oz. posredna okoliščina iz navedene alineje, na podlagi katere se ugotovi, da je prosilec ob prihodu iz tretje države nezakonito prečkal mejo države članice, ne pa tudi v primeru ilegalnega prečkanja meje med državami članicami (točka 7 obrazložitve).

9. V ponovljenem postopku bo morala tožena stranka ugotoviti, ali obstajajo okoliščine, ki kažejo na to, da je tožnik nezakonito vstopil iz tretje države v drugo državo članico, v konkretnem primeru na Hrvaško.

10. Sodišče je sklep odpravilo na podlagi 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ker je spoznalo, da so bila v bistvenih točkah dejstva nepopolno ugotovljena. Ker je sodišče sklep odpravilo zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, se do vseh tožbenih navedb ni opredeljevalo.