Jedro

Ker je bilo stanovanje zgrajeno iz sredstev ZPIZ in leži v zgradbi, ki je bila v celoti namenjena za reševanje stanovanjskih vprašanj upokojencev in invalidov, sta ob pravilni uporabi prvega odstavka 114. člena SZ pravilno ugotovili, da ima poseben status, zaradi katerega ga po prvem odstavku 128. člena tožena stranka ni dolžna prodati.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala sklenitev prodajne pogodbe za enosobno stanovanje v četrtem nadstropju stanovanjskega bloka v A. ulici 17 v Ljubljani, pod pogoji, ki jih določa Stanovanjski zakon, ter za kupnino 736.546 tolarjev. Tako je razsodilo zato, ker je ugotovilo, da je imela tožnica oziroma njena mama stanovanjsko pravico na enosobnem stanovanju v objektu, ki je bil v pretežni meri zgrajen s sredstvi tožene stranke, ki je z uveljavitvijo Stanovanjskega zakona (SZ, Ur.l. RS, št. 18/91 do 1/2000) postala lastnica stanovanj na A. ulici 15 do 19. Ker so bila stanovanja namenjena za upokojence, imajo po določilu 114. člena SZ poseben status in jih tožena stranka zaradi izjeme, ki je uzakonjena v prvem odstavku 128. člena SZ ni dolžna prodati. Tožeča stranka, ki se ni strinjala z zavrnitvijo tožbenega zahtevka, se je pritožila, toda sodišče druge stopnje je zavrnilo njeno pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti pravnomočni sodbi je tožeča stranka pravočasno vložila revizijo. Uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve pravil pravdnega postopka. Predlaga spremembo sodbe in ugoditev vsemu tožbenemu zahtevku, ali pa razveljavitev sodb in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da sta sodišči zmotno uporabili materialno pravo, ker niso izpolnjeni pogoji za uporabo prvega odstavka 128. člena SZ. Po njenem ZPIZ ni dolžna prodati stanovanj v tistih stanovanjskih hišah, ki so bile v celoti namensko zgrajene za razreševanje stanovanjskih potreb upokojencev in imajo poseben status. V danem primeru ni tako, ker so lastniki vsaj 16 stanovanj tudi fizične in pravne osebe, ki z upokojenci nimajo nobene zveze. Ker torej ves objekt ni namenjen upokojencem, tožnica trdi, da je po 117. členu ZS upravičena do odkupa stanovanja. Navsezadnje je plačala soudeležbo za stanovanje. Tožeča stranka uveljavlja tudi kršitev postopka pred sodiščem druge stopnje, ki mu očita, da se ni izjasnilo, zakaj je 16 stanovalcev lahko odkupilo njihova stanovanja, tožnica pa ne. Takšna neenakost pomeni kršitev z ustavo zajamčene pravice do enakosti strank pred sodiščem in favoriziranje enih pred drugimi. Ker trdi, da se pritožbeno sodišče o tej pritožbeni graji ni opredelilo oz.

izjasnilo, mu očita bistveno kršitev postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena procesnega zakona.

Po 390. členu člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP 1977, Ur. l. SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS, št. 55/92) je bila revizija vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizijsko sodišče je odločalo po pravilih ZPP 1977, čeprav je 14. julija 1999 začel veljati nov procesni zakon. Razlog za to je v določilu prvega odstavka 498. člena novega Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list RS, št. 26/99), po katerem je treba nadaljevati postopek po prejšnjih pravilih, če je bila pred uveljavitvijo ZPP na prvi stopnji izdana sodba, s katero se je končal postopek pred sodiščem prve stopnje.

Revizija ni utemeljena.

Uvodoma je treba pojasniti, da je revizija izredno pravno sredstvo, ki je namenjeno poenotenju uporabe materialnih in procesnih predpisov o pomembnih pravnih vprašanjih, zaradi česar je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, ki sta ga ugotovili sodišči prve in druge stopnje (tretji odstavek 382. člena ZPP 1977). Ker sta se navedeni sodišči na podlagi listinskih dokazov in izpovedi zaslišanih prič prepričali, da leži sporno stanovanje v zgradbi, ki je bila v pretežnem delu zgrajena s sredstvi tožene stranke in je bila v celoti namenjena za reševanje stanovanjskih vprašanj upokojencev in invalidov, sta ob pravilni uporabi prvega odstavka 114. člena SZ pravilno ugotovili, da ima poseben status, zaradi katerega ga po prvem odstavku 128. člena tožena stranka ni dolžna prodati. Zato revizijski očitek zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljen. Tudi dejstvo, da so nekateri stanovalci odkupili stanovanja, ne more vplivati na sodbo. Sodišče je pri izvajanju funkcije sojenja vezano na ustavo in zakon ter na načela mednarodnega prava in ratificirane, objavljene mednarodne pogodbe (prvi odstavek 3. člena Zakona o sodiščih, ZS, Ur.l. RS, št. 19/94 do 45/95), v katerih ni podlage za odkup stanovanja, ki je bilo preko odbora za solidarnost 25.3.1991 dodeljeno tožničini materi. Če je kdo v podobnih okoliščinah res kupil stanovanje, ga lahko doletijo ustrezne sankcije, toda tožnica zaradi tega ne more pridobiti nezakonitih upravičenj. Zaradi tega tudi ni kršeno ustavno načelo enakosti pred zakonom (14. člen U-stave Republike Slovenije, URS, št. 33/91-I), saj večina ljudi ni imela možnosti odkupa stanovanja po ugodnih pogojih, ki jih je SZ uzakonil zato, da bi privatiziral stanovanja v družbeni lasti.

Tudi očitana kršitev procesnih pravil pred sodiščem druge stopnje ni podana, saj je sodišče odgovorilo na ta tožničin pomislek na koncu drugega odstavka na 3. strani utemeljitve sodbe. Tudi sicer je sodba razumljiva in revizijsko sodišče ni imelo nobenih težav pri njenem preizkusu.

Tako se izkaže, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato je po 393. členu ZPP 1977 zavrnilo neutemeljeno revizijo. Ker revizija ni bila utemeljena, je po prvem odstavku 166. člena v zvezi s prvim in drugim odstavkom 154. člena ZPP 1977 zavrnilo tudi tožničin predlog za povrnitev revizijskih stroškov.