Jedro

Skupnost pokojninskega in invalidskega zavarovanja Slovenije (ZPIZ Slovenije) ni dolžna prodati stanovanja v stanovanjski hiši (po določilih o privatizaciji stanovanj), ki je bila v celoti namensko zgrajena za razreševanje stanovanjskih potreb upokojencev in ima poseben status.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna skleniti s tožečo stranko prodajno pgodobo za enosobno stanovanje št. 21 v IV. nadstropju stanovanjskega bloka na A. ulici pod pogoji, ki jih določa Stanovanjski zakon, ter za kupnino v znesku 736.546,00 SIT ter ji povrniti njene pravdne stroške z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopne odločbe dalje do plačila, pod izvršbo. Hkrati je sodišče odločilo, da je tožeča stranke dolžna povrniti toženi stranki pravdne stroške v višini 1.600,00 SIT v roku 15 dni.

Proti navedeni sodbi se je pritožila tožeča stranka ter uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odst . 353. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, naj sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi zahtevku tožnice, ali pa naj sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V obrazložitvi pritožbe navaja, da v danem primeru ne gre za prodajo stanovanja v objektu, ki je v skladu s 128. čl. Stanovanjskega zakona deležen posebnega statusa. Ne gre torej za objekt, ki je namenjen v celoti le za potrebe upokojencev in invalidov. V spornem bloku ima svoje prostore Društvo upokojencev, ki imajo dve pisarni in klubski prostor ter manjši bife, ki seveda ne služi za potrebe prebivalcev bloka, ampak za potrebe celotnega društva upokojencev. Zasebne družbe imajo v stavbi poslovne prostore. Za objekte, ki so izključno namenjeni le za potrebe upokojencev in invalidov, seveda zakonodajalec ni imel v mislih takšne, kot je sporni blok, ampak je šlo dejansko za različne oblike upokojeniških domov in različnih zavodov, kjer prebivajo izključno le upokojenci in invalidi, ki prebivajo sami brez svojih družinskih članov. Nerazumljiva in sama sebi v nasprotju je navedba sodišča, ko ugotavlja, da je SPIZ z dnem uveljavitve Stanovanjskega zakona postala lastnica stanovanj na ulici A. ter tožnici stanovanja, ki se nahaja v tem objektu ni dolžna prodati. V primeru, če bi ostala izpodbijana sodba v veljavi, bi bila tožnici odvzeta z Ustavo zajamčena človekova pravica do enakosti vseh državljanov glede njihovih pravic in dolžnosti. Najmanj 16 imetnikov stanovanjske pravice, torej z enakim statusom kot tožnica, je imelo pravico odkupiti svoja stanovanja v skladu s Stanovanjskim zakonom.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi ugotovilo, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani. Pritožba ne pove konkretno, v čem naj bi bile podane zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka, sodišče druge stopnje pa tudi ni ugotovilo kakih kršitev iz razlogov, na katere mora paziti v skladu z določilom 2. odst. 365. čl. ZPP po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje dovolj popolno ugotovilo ter v izvedenem dokaznem postopku ugotovilo vsa odločilna dejstva in v izpodbijani sodbi navedlo vse razloge, iz katerih je zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek. Sodišče druge stopnje nima pomislekov o dejanskih in pravnih ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki jih pritožbena izvajanja ne morejo omajati. Glede na trditve v pritožbi pa sodišče druge stopnje še dodaja: Katera dejstva je treba šteti za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj in na podlagi uspeha celotnega postopka. Tako je ravnalo sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi ob odločanju o tožničinem tožbenem zahtevku. Upoštevaje izvedene dokaze ter zbrane podatke v spisu, je v izpodbijani sodbi utemeljeno ugotovilo, da ima objekt, kjer se nahaja tudi sporno stanovanje, takšen status, kot je opredeljen v 1. odst. 128. čl. Stanovanjskega zakona (Ur.l. RS št. 18/91). Po navedenem zakonitem določilu in v zvezi s 114. čl. SZ pa tožeča stranka ni dolžna prodati stanovanj v stanovanjskih hišah, ki so bile v celoti namensko zgrajene za razreševanje stanovanjskih potreb upokojencev in imajo poseben status. Razlogi v tej smeri so v izpodbijani sodbi obširni, logični in prepričljivi ter se jim sodišče druge stopnje v celoti pridružuje v izogib ponavljanja. Tudi sodišče druge stopnje ni našlo nobenega razloga, da sodišče ne bi moglo verjeti temu, kar sta izpovedala P. T. in L.B., zaslišana na glavni obravnavi 10.4.1997 (list.št. 15-16), zlasti ob upoštevanju vseh listin, ki jih je sodišče vpogledalo v dokazne svrhe. Glede na ugotovljeni poseben status objekta, kjer se nahaja sporno stanovanje, pa je sodišče prve stopnje tudi pravilno poudarilo v izpodbijani sodbi, da na odločitev o tožničinem tožbenem zahtevku ne more vplivati tudi dejstvo, da je bilo v vmesnem času do prenosa lastništva na tožečo stranko nekaj stanovanj iz tega objekta že prodano nekaterim stanovalcem. Ob dejanskem stanju, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje je zato po mnenju pritožbenega sodišča odveč kakršnokoli dopolnjevanje postopka. Okoliščine in dejstva, na katera se sklicuje tožeča stranka v pritožbi, ne morejo omajati zaključkov sodišča prve stopnje, niti ne vzbujajo dvoma o pravilnosti odločitve o zahtevku. Sicer pa tožeča stranka v pritožbi niti ni predlagala kakih novih dokazov, ki naj bi jih sodišče še izvedlo.

Iz navedenih razlogov je sodišče druge stopnje pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo ter v skladu z določilom 368. čl. ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Ker tožnica s pritožbo ni uspela, nosi v skladu z določilom 1. odst. 154. čl. v zvezi s 1. odst. 166. čl. ZPP sama svoje stroške pritožbenega postopka.