Jedro

Regijska bolnišnica bi morala ravnati aktivneje in se s tožencem že tekom specializacije dogovoriti za sklenitev delovnega razmerja.

Toženec dogovora glede svojih obveznosti ni kršil – ponudbe za zaposlitev v regiji ni dobil (pravočasno), sprejel pa je zaposlitev v javni zdravstveni službi in tako ni ravnal v nasprotju s prvim odstavkom 9. člena OZ, zato stroškov specializacije ni dolžan vrniti. Podlaga dogovora se je uresničila, zato tudi ni mogoče uporabiti določbe o neupravičeni pridobitvi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za vračilo stroškov specializacije v višini 11.845,49 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 9. 2014 do plačila. Tožniku je naložilo plačilo pravdnih stroškov toženca v znesku 1.064,45 EUR v roku 15 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, v nadaljevanju pa tudi zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Navaja, da je sodišče pravno praznino v smislu premalo določenega postopka za sklenitev delovnega razmerja zapolnilo z napačno uporabo 3. člena Zakona o sodiščih, ki določa, da mora sodišče v takšnih primerih upoštevati predpise, ki urejajo podobne primere. Sodišče je prezrlo Zakon o pravniškem državnem izpitu, ki ga lahko primerjamo z opravljanjem specializacije in ki določa, da se k sklenitvi delovnega razmerja pozove najpozneje v 30 dneh po opravljenem izpitu. Rok 13 dni, v katerem je toženec prejel poziv, je tako celo krajši, kot ga predvideva navedeni zakon. Sodišče poleg tega ni upoštevalo, da je potrebno določeno časovno obdobje, da se zadeve administrativno procesirajo. Prestrogo in neživljenjsko je presodilo, da bi izvajalec moral ponudbo poslati še preden je specializant opravil specialistični izpit. Nadalje ni moč razumeti stališča sodišča, da sankcije takrat niso bile aktualne, zato toženec ni imel interesa za izpolnitev zaveze. Sodišče je napačno uporabilo 9. člen OZ, saj se je pri njegovem tolmačenju preveč čustveno oprlo na izjave toženca, zanemarilo pa je druga pravna načela. Podpisana izjava toženca, vedenje o vračilu denarja in prejeta ponudba so dejstva, ki so po mnenju tožnika dovolj konkretizirana in jasno opredeljena, zato je odgovornost neizpolnitve podlage na strani toženca. Pritožnik nadalje navaja, da je zahtevek utemeljen tudi na podlagi tretjega odstavka 190. člena OZ. Iz dejanskega stanja je razvidno, da se podlaga (izpolnitev zaposlitvene izjave) ni uresničila, toženec pa je bil neupravičeno obogaten, saj kljub temu, da ni izpolnil svoje primarne obveznosti, poseduje specialistično znanje. Pritožnik sodišču nadalje očita, da v obrazložitvi prihaja v nasprotje samo s seboj. Zapisalo je namreč, da se toženec ni bil dolžan odzvati ponudbi, hkrati pa je kot nesporno sprejelo dejstvo, da je bil toženec s svojo obveznostjo seznanjen. Pritožnik ob tem poudarja, da obveznost vrnitve stroškov izhaja neposredno iz zakona, zato nasprotuje obrazložitvi sodišča, da toženec v izjavi ni bil opozorjen na posledice. Ob tem sodišče ni obrazložilo, zakaj ni upoštevalo izjave toženca, da je vedel za vračilo denarnih sredstev v primeru odklonitve ponudbe. Pritožnik poudarja, da toženec ni ravnal skrbno, JZZ … pa je opravil vse, kar je bilo možno, da toženca povabi k sklenitvi delovnega razmerja. Na podlagi navedenega pritožnik predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podredno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Toženec je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožencu (zdravniku) je bila na podlagi javnega razpisa odobrena specializacija za regijo X z odločbo Zdravniške zbornice Slovenije z dne 15. 6. 2004. Pred nastopom specializacije je toženec dne 30.4.2004 podpisal izjavo, s katero se je zavezal, da bo po končani specializaciji sprejel ponudbo za zaposlitev izvajalca javne zdravstvene službe v X regiji. Če ponudbe ne prejme, pa je dolžan sprejeti zaposlitev v javni zdravstveni službi za enkratno časovno obdobje trajanja specializacije. Toženec je po končani specializaciji radiologije opravil specialistični izpit dne 30. 9. 2009, dan kasneje pa se je zaposlil v Univerzitetnem kliničnem centru ... (UKC ...). Dne 13. 10. 2009 je toženec prejel vabilo Splošne bolnišnice ... za sklenitev delovnega razmerja, na katerega se ni odzval. Tožnik v tem postopku vtožuje vračilo 11.845,49 EUR, kolikor so znašali stroški toženčeve specializacije, na podlagi določbe 25. člena Zakona o zdravniški službi (ZzdrS),(1) po kateri mora specializant, ki po končani specializaciji odkloni sklenitev delovnega razmerja pri izvajalcu zdravstvenih storitev v mreži javne zdravstvene službe v okviru regije, za katero je opravljal specializacijo, za enkratno časovno obdobje trajanja specializacije zavodu(2) povrniti vse stroške nastale v zvezi s specializacijo. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločitev je materialnopravno pravilna, v okviru trditvene in dokazne podlage pravdnih strank je sodišče prve stopnje tudi dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, zagrešilo pa tudi ni očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka, niti ostalih tovrstnih kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

6. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila tožencu specializacija odobrena z odločbo Zdravniške zbornice Slovenije, obveznost glede sprejetja ponujene zaposlitve v X regiji pa je bila opredeljena v izjavi z dne 30. 4. 2004, ki jo je prav tako pripravila Zdravniška zbornica Slovenije, toženec pa jo je izpolnil ter podpisal. Obveznost toženca je bila tako dogovorjena s pisno izjavo (ki ji je sledila odločba o odobritvi specializacije) in tako ni izhajala neposredno iz zakona, zato o očitani pravni praznini – nepopolnosti pravne ureditve,(3) ni mogoče govoriti. Obveznost toženca temelji na dogovoru, ki bi ga stranki lahko konkretizirali. Zdravniška zbornica je imela možnost, da obveznosti v pisni izjavi določi podrobneje ter da vanjo vključi tudi rok, ob vedenju, da ta v predpisih ni določen.

7. Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da bi morala regijska bolnišnica ravnati aktivneje in se s tožencem že tekom specializacije dogovoriti za sklenitev delovnega razmerja. Takšna je bila po neprerekanih ugotovitvah sodišča prve stopnje tedanja praksa, zato praviloma noben specializant ob zaključku specializacije ni ostal brez zaposlitve, temveč je že takoj naslednji dan pričel z delovnim razmerjem. To še toliko bolj velja ob ugotovljenem dejstvu, da je radiologov tedaj primanjkovalo, zato je bilo pričakovati, da bo specializant radiologije ponudbe za zaposlitev prejemal tudi od drugih zavodov. Glede na navedeno je po mnenju pritožbenega sodišča tudi toženec utemeljeno pričakoval, da se bo regijski zavod za zaposlitev z njim dogovoril pred potekom petletne specializacije. Ker toženec v tem času pisne ponudbe ... bolnišnice ni dobil, ustnih dogovorov pa tožnik ni izkazal, je bil po zaključku specializacije upravičen sprejeti ponudbo drugega izvajalca javne zdravstvene službe. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da je bil regijski zavod ob nekonkretiziranem dogovoru in ob opisani praksi, preveč pasiven, in zavrača pritožbene očitke, da je toženec tisti, ki ni ravnal skrbno. Toženec dogovora glede svojih obveznosti ni kršil – ponudbe za zaposlitev v regiji ni dobil (pravočasno), sprejel pa je zaposlitev v javni zdravstveni službi in tako ni ravnal v nasprotju s prvim odstavkom 9. člena Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/2001 s spremembami – OZ), zato stroškov specializacije ni dolžan vrniti (25. člen ZZdrS). Podlaga dogovora se je uresničila, zato tudi ni mogoče uporabiti določbe 190. člena OZ.

8. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje premalo upoštevalo pravnorelevantne okoliščine primera. Ne glede na to, da se je sodišče oprlo tudi na čustvene izjave toženca, se je primerno opredelilo do vseh pravnorelevantnih dejstev. Presojalo je razmerje in dogovor med tožencem in Zdravniško zbornico Slovenije, njuna ravnanja in ravnanja regijskega zavoda ter tedanjo prakso. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo.

9. Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo zatrjevane bistvene kršitve določb postopka. Ne drži pritožbena navedba, da je sprejelo kot nesporno dejstvo, da so se zdravniki specializanti dolžni podvreči Zakonu o zdravniški službi in vračilu denarja, če se ne zaposlijo v regiji specializacije. Je pa sodišče kot nesporno ugotovilo, da je bil toženec seznanjen z obveznostjo, da mora sprejeti ponujeno zaposlitev v X regiji. Temu pa nadaljnja ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila ponudba prepozna in da regijska bolnišnica ni ravnala dovolj skrbno, ne nasprotuje. Pravilna je zato ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil postopek premalo konkretiziran in da bi regijska bolnišnica morala ravnati aktivneje, kljub temu da je bil toženec z obveznostjo seznanjen. Ker navedene ugotovitve sodišča prve stopnje niso v medsebojnem nasprotju, je pritožbeni očitek neutemeljen.

10. Pritožbeni očitki, da je toženec vedel oziroma bi moral vedeti za sankcijo v primeru zavrnitve regijske ponudbe, so nerelevantni. Ugotovitev, ali je toženec za sankcijo v obliki vračila stroškov specializacije vedel ali ne, namreč ne vpliva na dejstvo, da je bila ponudba zavoda prepozna ter da je toženec upravičeno sprejel zaposlitev v UKC ..., ter ne spreminja odločitve sodišča prve stopnje. Pritožbeno sodišče se zato do teh očitkov ni podrobneje opredeljevalo. Ob tem še dodaja, da za odločitev prav tako ni pomembno, zakaj je toženec povabilo bolnišnice zavrnil z neodzivom in molkom ter ne izrecno.

11. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

12. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, nosi sam svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 154. člena ZPP). Toženec ni upravičen do povrnitve stroškov odgovora na pritožbo, saj z njim ni prispeval k razjasnitvi zadeve ali k presoji pritožbenega sodišča (prvi odstavek 155. člena ZPP).

Op. št. (1): Ki je v relevantnem obsegu v bistvenem enaka v sedanjem besedilu kot v besedilu veljavnem v spornem obdobju.

Op. št. (2): Tožniku, iz čigar sredstev so se zagotovila sredstva v zvezi s specializacijo.

Op. št. (3): ker ne zakon in ne drugi predpisi ne določajo roka, v katerem mora specializant po opravljenem specialističnem izpitu prejeti ponudbo za zaposlitev.