Jedro

Zaradi zmotnih materialnopravnih izhodišč v postopkih pred drugostopnim in prvostopnim sodiščem niso bile ugotovljene vse odločilne okoliščine spora, ki so pogojevale pravilno uporabo materialnega prava to je v tem primeru določb 5. in 42. člena zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (naprej ZTLR). Po teh določilih so motnje kot so ropot, prah in podobno, če izvirajo iz nepremičnine ali iz dejanj pri uporabi nepremičnine, in če ne otežkočajo uporabe sosedove nepremičnine čez krajevno običajno mero ali ne povzročajo znatne škode, dovoljene. Direktne misije (drugi odstavek 5. člena ZTLR) pa so dovoljene samo, če zanje obstaja poseben pravni naslov. Iz navedenega izhaja, da vsako poseganje v lastninsko pravico na nepremičnini soseda še ne pomeni protipravnega posega, ki bi opravičevalo sodno varstvo. Poseg postane protipraven, ko preseže določen tolerančni prag. Tako gre lastniku nepremičnine sodno varstvo pred vznemirjenjem v primeru, ko je uporaba njegove nepremičnine otežkočena preko mere, ki je glede na naravo in namen nepremičnine ter glede na krajevne razmere običajna ali če poseg povzroča znatnejšo škodo.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in zadeva vrača sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Odločba o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnikov, da naj se naloži toženki opustitev rabe nepremičnin s parcelnimi številkami 380/10, 381/88, 380/11, 380/12, 380/14 in 380/15 k.o. C. za treninge in tekmovanja v moto cross vožnjah. Tožnikoma je bilo naloženo, da morata povrniti toženki stroške postopka. S pobijano sodbo pa je sodišče druge stopnje zavrnilo pritožbo tožnikov zoper prvostopno sodbo in jo potrdilo.

Revizijo zoper sodbo sodišča druge stopnje sta vložila tožnika iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. točke prvega odstavka 385. člena v zvezi s 13. točko drugega odstavka 354. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter predlagala, da naj se sodbi sodišč nižjih stopenj razveljavita. V reviziji navajata, da je sodišče druge stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, ker je ugotovilo, da je zakupna pogodba med pravdnima strankama še vedno veljavna. Tak sklep pa je napravilo na podlagi dejstva, češ da tožeča stranka ni nasprotovala ponovni uporabi v najem danih parcel ob začetku ponovne rabe in je s tem molče privolila v nadaljevanje zakupnega razmerja. Tako sklepanje pa nima podlage v izvedenih dokazih in ni jasno, od kod sodišču druge stopnje sklepanje o veljavnosti zakupne pogodbe. Tožnika namreč leta 1971 v zakup toženki dane parcele uporabljata izključno sama, zakupnega razmerja med pravdnima strankama ni več in predmet spora so prepovedane imisije iz nepremičnin toženke.

Če bi dovoljena pravna podlaga za toženkino dejavnost res obstajala, potem tožnika ne bi mogla uspeti v pravdi pod številko P 129/87, v kateri je bilo odločeno, da mora toženka postaviti ograjo med svojimi parcelami in parcelami tožnikov ter preprečevati prašenje parcel tožnikov. Po prvotnem prenehanju rabe pa do ponovne uporabe parcel tožnikov s strani toženke ni več prišlo. Sporen ropot, ki prihaja od tekmovalnih motorjev toženke, predstavlja direktne imisije po drugem odstavku 5. člena ZTLR, ki so prepovedane, ker toženka nima naslova. Mnenje izvedenca tudi ni ustrezno, ker je pri oceni upošteval pravilnik za izvajanje meritev maksimalno dovoljenih ravni hrupa v bivalnem in naravnem okolju, ne pa krajevno običajne mere. Ker je bilo z upoštevanjem zakupne pogodbe kot veljavnega pravnega naslova za dejavnost toženke napačno uporabljeno materialno pravo, tudi do ugotavljanja odločilnih dejstev ni prišlo. Končno je bilo v zadevi tudi preširoko tolmačeno pojmovanje razsojene stvari v zvezi s sodbo, ki je bila izdana pod številko P 129/87 glede prašenja parcel tožnikov.

V odgovoru na revizijo predlaga toženka, da naj se revizija zavrne, ker ni utemeljena.

Državno tožilstvo Republike Slovenije se o vročeni reviziji ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija je utemeljena.

Sicer ne odgovarja dejstvom revizijska trditev, da je sodišče druge stopnje samo ugotovilo ter pri odločanju upoštevalo dejstvo, da je med pravdnima strankama še vedno veljavna zakupna pogodba, ki naj bi predstavljala naslov za sporno vznemirjenje. Namreč revizijsko sodišče ugotavlja, da je sodišče druge stopnje oprlo svojo odločitev na isto dejansko in pravno podlago, ki ju je ugotovilo oziroma uporabilo sodišče prve stopnje, razlogi sodbe sodišča druge stopnje so sicer razumljivi ter ne vsebujejo očitanih nejasnosti, zaradi česar ni utemeljen revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP.

Je pa utemeljena revizija iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava. Zaradi zmotnih materialnopravnih izhodišč v postopkih pred drugostopnim in prvostopnim sodiščem niso bile ugotovljene vse odločilne okoliščine spora, ki so pogojevale pravilno uporabo materialnega prava to je v tem primeru določb 5. in 42. člena zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (naprej ZTLR). Po teh določilih so motnje kot so ropot, prah in podobno, če izvirajo iz nepremičnine ali iz dejanj pri uporabi nepremičnine, in če ne otežkočajo uporabe sosedove nepremičnine čez krajevno običajno mero ali ne povzročajo znatne škode, dovoljene. Direktne misije (drugi odstavek 5. člena ZTLR) pa so dovoljene samo, če zanje obstaja poseben pravni naslov. Iz navedenega izhaja, da vsako poseganje v lastninsko pravico na nepremičnini soseda še ne pomeni protipravnega posega, ki bi opravičevalo sodno varstvo. Poseg postane protipraven, ko preseže določen tolerančni prag. Tako gre lastniku nepremičnine sodno varstvo pred vznemirjenjem v primeru, ko je uporaba njegove nepremičnine otežkočena preko mere, ki je glede na naravo in namen nepremičnine ter glede na krajevne razmere običajna ali če poseg povzroča znatnejšo škodo.

Pravna presoja spora v smereh, kot je opisana, doslej ni bila možna, ker ni bilo ugotovljeno, ali in kakšen vpliv na nepremičnino tožnikov imajo tudi treningi vozil toženke na moto cross stezi, ki naj bi bili časovno bistveno daljši od tekmovanj, kakšen pomen imajo sicer nesporno ugotovljene prekoračitve hrupa na dobrine tožnikov ter ali je še vedno veljavna zakupna pogodba med pravdnima strankama (iz katere sklepata sodišči nižjih stopenj na pristanek tožnikov na sporne posege, tožnika pa zatrjujeta svojo izključno rabo lastnih parcel in za kar govori tudi razmejitev med parcelami pravdnih strank s fiksno ograjo). Vprašanje vznemirjanj s prašitvijo parcel tožnikov pa tudi ni bilo pojasnjeno, ker ni bilo ocenjeno v povezavi z intenzivnostjo uporabe moto cross steze in s spornim hrupom.

Spredaj navedene ugotovitve so terjale razveljavitev sodb sodišč druge in prve stopnje iz razlogov drugega odstavka 395. člena ZPP. V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje dopolni dokazni postopek v zgoraj nakazanih smereh. Med drugim bo potrebno dodatno zaslišati že postavljenega izvedenca o pomenu ugotovljenih prekoračitev hrupa za nepremičnine tožnikov, vključno s hrupom ob treningu vozil toženke in prašenjem, ki nastaja tako pri tekmovanjih kot pri treningih. Za meritvena izhodišča se lahko upošteva pravilnik za izvajanje meritev maksimalno dovoljenih ravni hrupa v bivalnem in naravnem okolju (Ur. list SRS, št. 19/77), vendar pa pri tem ne bo mogoče zanemariti krajevno običajnih razmer iz prvega odstavka 5. člena ZTLR (ker tak kriterij direktno predpisuje zakon). Ker pa imisije niso prepovedane, če so dovoljene in kar naj bi izhajalo (vsaj posredno) iz zakupnega razmerja, ki naj bi obstajalo med pravdnima strankama, bo potrebno zanesljivo ugotoviti tudi te okolnosti. Pri tem pa je poudariti, da se revizijsko sodišče strinja s temeljnim izhodiščem sodišč nižjih stopenj, da je pravno pomembna tudi ugotovitev, ki se nanaša na gostoto oziroma redkost vznemirjanj. Namreč za vznemirjanje gre lahko le v primeru, če ta niso tako redka, da bi mogla biti znotraj tolerančnega praga, ki je nujen za vsako sosedstvo.

Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na tretjem odstavku 166. člena ZPP.