Jedro

Izvedenec je res ugotovil nekoliko povečano dovoljeno raven hrupa izven stanovanjske hiše tožeče stranke, vendar pa dovoljeno podlago za dejavnost tožene stranke (športno dejavnost v moto crossu), predstavlja zakupna pogodba pravdnih strank. Tožeča stranka je ob podpisu te pogodbe prav gotovo vedela, v kakšen namen bo tožena stranka uporabljala v najem dane parcele tožnikov, in se je ob tem tudi zavedala, da motorji povzročajo določeno raven hrupa, pa je v to s svojim pristopom k pogodbi vseeno privolila in zato sedaj od tožene stranke ne more zahtevati, da preneha uporabljati nepremičnino za svojo dejavnost.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Pravdni stranki sami trpita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je ta zahtevala da se toženi stranki naloži opustitev rabe nepremičnine, ki sestoji iz parc. štev., razvidnih iz izreka prvostopenjske sodbe, za treninge in tekmovanja v moto crossu. Tožeči stranki je z izpodbijano sodbo hkrati naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 26.799,00 SIT.

Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge po čl. 353/1 Zakona o pravdnem postopku (ZPP). V pritožbi navaja, da tožbeni zahtevek temelji na določilu I. odst. 5. čl. Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR) in je tudi izvedenec pojasnil, da hrup presega krajevno običajno mero. Poleg tega tožena stranka ni izkazala ustreznega pravnega naslova, ki bi takšne imisije dovoljeval, saj je zakupna pogodba pravdnih strank, na katero se je oprlo sodišče prve stopnje, glede na njena specialna določila prenehala veljati. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe v smeri ugoditve zahtevku oziroma njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo tožeče stranke, v katerem predlaga, da naj se kot neutemeljena zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo glede vseh uveljavijanih pritožbenih razlogov, kot tudi glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz II. odst. 365. čl. ZPP, upoštevnih po uradni dolžnosti, na katere se sicer sklicuje tudi pritožnik, a jih ne obrazloži, vendar ugotavlja, da nobena od teh kršitev ni podana.

Že prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da so bile okoliščine glede neutemeljenega vznemirjanja tožeče stranke s prašenjem iz nepremičnine tožene stranke ugotovljene že s pravnomočno sodbo istega sodišča pod opr. štev. P 129/87. Ker gre torej za pravnomočno razsojeno stvar in citirana pravnomočna sodba predstavlja izvršilni naslov, na podlagi katerega ima tožeča stranka pravico predlagati izvršbo, je o teh okoliščinah nedopustno ponovno razpravljati, tako da je sodišče prve stopnje o postavljenem tožbenem zahtevku v tej pravdi pravilno odločalo le glede vznemirjanja s hrupom. Pritožbeno sodišče nima prav nobenih pomislekov o ugotovljenih dejstvih iz izpodbijane sodbe, ki temeljijo na v postopku izvedenih in ocenjenih dokazih. Izvedenec je res ugotovil nekoliko povečano dovoljeno raven hrupa izven stanovanjske hiše tožeče stranke, vendar pa kot je ugotovilo že sodišče prve stopnje, dovoljeno podlago za dejavnost tožene stranke (športno dejavnost v moto crossu), predstavlja zakupna pogodba pravdnih strank. Tožeča stranka je ob podpisu te pogodbe prav gotovo vedela v kakšen namen bo tožena stranka uporabljala v najem dane parcele tožnikov in se je ob tem tudi zavedala, da motorji povzročajo določeno raven hrupa, pa je v to s svojim pristopom k pogodbi vseeno privolila in zato sedaj od tožene stranke ne more zahtevati, da preneha uporabljati nepremičnino za svojo dejavnost. Poleg tega do tako povečane stopnje hrupa, kot jo je ugotovil izvedenec, prihaja le ob večjih tekmovanjih, ki pa so trikrat letno, tako da tožeča stranka že zaradi tega ne more biti pretirano prizadeta pri rabi svoje nepremičnine. V celoti irelevantne so pritožbene navedbe, da je zakupna pogodba glede na specialna odločila prenehala veljati. Da je zakupna pogodba še vedno veljavna, izhaja iz dejstva, da je tožeča stranka s tem, ko toženi stranki ni nasprotovala ponovne uporabe v najem danih parcel kljub temu, da jih ta več let ni uporabljala in tudi ni uveljavljala ugotovitve prenehanja pogodbe takrat, ko je imela za to možnost (ob začetku ponovne rabe), molče privolila v obnovo oziroma nadaljevanje njunega pogodbenega razmerja. Glede na navedeno je tako povsem jasno, da ob veljavnem pravnem naslovu, ki ga predstavlja zakupna pogodba, pomanjkanje lokacijskega in gradbenega dovoljenja tožene stranke ne terja drugačne odločitve sodišča, s tem pa se izkaže za neupoštevno tudi sklicevanje tožeče stranke na določbe 5. člena ZTLR.

Ker po obrazloženem niso podani ne uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo na podlagi določbe 368. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti in sodbo sodišča prve stopnje potrditi.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 154.člena ZPP (glede stroškov tožeče stranke,ki s pritožbo ni uspela) oziroma na določbi 1. odstavka 155. člena ZPP (glede stroškov tožene stranke v zvezi z odgovorom na pritožbo, ki jih ni bilo mogoče šteti za potrebne pravdne stroške).