Jedro

Trditveno in dokazno breme sta na revidentu.

Pomembno pravno vprašanje mora biti postavljeno natančno in konkretno in mora biti pomembno za odločitev v konkretni stvari. Navedbe, s katerimi revident po vsebini uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, same po sebi, brez natančne in konkretne opredelitve pomembnega vprašanja v obravnavani zadevi, ne zadoščajo za presojo pomembnosti tega vprašanja v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. S pavšalnimi navedbami o domnevnih kršitvah ustavnih pravic ni mogoče izkazati zelo hudih posledic izpodbijane odločitve.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper pravnomočno sodbo je tožnica (revidentka) vložila revizijo. Njeno dovoljenost uveljavlja po 2. in 3. točki drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Priglaša stroške revizijskega postopka.

2. Revizija ni dovoljena.

3. S pravnomočno sodbo, ki jo revidentka izpodbija z revizijo, je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo revidentkino tožbo zoper sklep tožene stranke z dne 11. 4. 2011. Tožena stranka je z navedenim sklepom na podlagi 2. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) zavrgla tožničino zahtevo, da se dovoljenje za stalno prebivanje, izdano A.A., roj. ... v kraju ..., državljanu BIH, izreče za nično (1. točka izreka) in odločila, da navedeno dovoljenje za stalno prebivanje ostane v veljavi.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki jo revidentka uveljavlja, je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

6. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 655/2008 z dne 4. 12. 2008) in določbo prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 69/2009 z dne 19. 3. 2009, X Ips 592/2007 z dne 21. 5. 2009, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009) in z določbo četrtega odstavka 367. b člena ZPP mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse sodišča prve stopnje.

7. Po presoji Vrhovnega sodišča revidentka ni zadostila v prejšnji točki opisanemu standardu natančnosti in konkretnosti opredelitve pomembnega pravnega vprašanja, ki bi bilo pomembno za odločitev v obravnavani zadevi. Revidentka namreč pravnega vprašanja, glede katerega pričakuje odločitev Vrhovnega sodišča, ni izpostavila. Navedbe, s katerimi utemeljuje dovoljenost te revizije, pa po vsebini predstavljajo revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu, ki pa sama po sebi, brez natančne in konkretne opredelitve pomembnega pravnega vprašanja v tej zadevi, nista razloga za dovoljenost revizije.

8. Po presoji Vrhovnega sodišča pa revidentka ni izkazala niti izpolnjevanja pogoja za dovoljenost revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, po kateri je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko.

9. Revidentka v obravnavani zadevi navaja, da ima izpodbijana odločitev zanjo zelo hude posledice, ker prijava stalnega prebivališča A.A. na njenem naslovu brez njenega soglasja predstavlja poseg v njene ustavno zagotovljene pravice do zasebnosti, zasebne lastnine, in v načelo pravne države.

10. Zelo hude posledice kot pogoj za dovoljenost revizije so pravni standard, katerega vsebino je treba presojati v vsakem primeru posebej. Da pa bi ga lahko Vrhovno sodišče presojalo, bi moral revident upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu in ustaljeno upravnosodno prakso (X Ips 535/2007, X Ips 97/2009, X Ips 428/2009, X Ips 477/2009, X Ips 168/2010, X Ips 273/2010) opisane posledice in razloge, zaradi katerih so te posledice zanj zelo hude, tudi izkazati.

11. Glede na pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu revidentka s svojimi navedbami zelo hudih posledic v smislu 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izkazala. Le s pavšalnimi navedbami o domnevnih kršitvah njenih ustavno zagotovljenih pravic v obravnavani zadevi (brez opredelitve konkretnih posledic izpodbijane odločitve in razlogov, zaradi katerih so te posledice zanjo zelo hude) namreč ne more izkazati zelo hudih posledic izpodbijane odločitve v obravnavanem sporu.

12. Glede na obrazloženo revidentka ni izkazala izpolnjevanja zatrjevanih pogojev za dovoljenost revizije. Vrhovno sodišče je zato revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

13. Ker je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo, revidentka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP in prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).