Jedro

Izpodbijano dovoljenje ni bilo izdano na prošnjo tožnice. Tožnica v upravnem postopku, v katerem je bilo dovoljenje izdano, ni sodelovala kot stranka (z interesom). Zato je tožena stranka njeno vlogo utemeljeno zavrgla.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka pod 1. točko izreka zavrgla tožničino zahtevo, da se dovoljenje za stalno prebivanje, dne 14. 5. 2011 izdano A.A., roj. ... 3. 1960 v kraju B., državljanu Republike Bosne in Hercegovine, v obliki nalepke št. ... izreče za nično in pod 2. točko izreka odločila, da dovoljenje za stalno prebivanje, izdano A.A., ostaja v veljavi. V obrazložitvi svojega sklepa navaja, da je bilo imenovanemu dne 14. 5. 2001, na podlagi 41. člena tedaj veljavnega Zakona o tujcih (Uradni list RS, št. 61/99) izdano dovoljenje za stalno prebivanje. Tožnica je dne 2. 11. 2010 vložila vlogo za izrek ničnosti tega dovoljenja. V svoji vlogi navaja, da je lastnica stanovanjske hiše na zgoraj navedenem naslovu in da imenovanemu ni nikoli dovolila prijave stalnega prebivališča na tem naslovu. Poleg tega je imenovani ostal brez lastnih sredstev za preživljanje in je dne 8. 2. 2010 tudi storil prekršek zoper javni red zoper njeno hčerko. V nadaljevanju sklepa se tožena stranka sklicuje na določila 280., 279. in 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Ker je tožnica podala zahtevo za izrek ničnosti predmetnega dovoljenja, je (tožena stranka) v nadaljevanju ugotavljala ali takšno zahtevo tožnica kot stranka sploh lahko poda. Glede na to, da ima položaj stranke v postopku, ko je vložena zahteva za izrek ničnosti, le tisti, ki mu je bila v postopku izdana odločba oziroma tisti, na čigar prošnjo se postopek izdaje dovoljenja začne, je ugotovila, da je imel v upravnem postopku izdaje predmetnega dovoljenja položaj stranke le A.A., ne pa tudi tožnica. Ker tožnica ni imela položaja stranke, tudi ni upravičena zahtevati izreka ničnosti odločbe, izdane v predmetnem upravnem postopku. Zato je bilo potrebno njeno zahtevo za izrek ničnosti izdanega predmetnega dovoljenja zavreči, kot izhaja iz 1. točke izreka tega sklepa. V nadaljevanju je tožena stranka po uradni dolžnosti preverjala tudi, ali ima A.A. izdano dovoljenje za stalno prebivanje, takšne nepravilnosti, da bi ga bilo potrebno izreči za ničnega. Po pregledu spisovne dokumentacije v predmetni upravni zadevi je ugotovila, da je bilo imenovanemu dovoljenje za stalno prebivanje izdano v skladu z določbami tedaj veljavnega Zakona o tujcih, torej zakonito, in v postopku izdaje tega dovoljenja ni bilo nezakonitosti, kot jih ZUP opredeljuje v 279. členu in ki morajo biti podane, da se odločba lahko izreče za nično. Zato je bilo potrebno odločiti tako, kot izhaja iz 2. točke izreka tega sklepa.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da je odločba tožene stranke nezakonita. Tožena stranka, kot prvo, zmotno ocenjuje položaj tožnice v upravnem postopku in zmotno navaja, da tožnica ni oseba, ki bi bila legitimirana za vložitev zadevnega predloga za izrek ničnosti. Po ZUP ima namreč tožnica položaj prizadete stranke. Ona je namreč tista, ki pri Upravni enoti Krško ni podala nobenega soglasja, da se lahko na njenem naslovu C., to je v njeni hiši, prijavi A.A.; še najmanj pa, da bi imel v njeni hiši stalno bivališče. Kljub temu pa mora A.A. vsa ta leta, ne da bi torej slednji imel podlago za bivanje v njeni hiši, prenašati in je bila s tem v zvezi že izdana izpraznitvena sodba pred Okrajnim sodiščem v Krškem, na podlagi katere se mora A.A. izseliti, vendar ta sodba še ni pravnomočna. Poleg tega je bil A.A. med bivanjem v njeni hiši tudi kaznovan, nazadnje dne 8. 3. 2010 za prekršek zaradi kršitve javnega reda in miru, zoper tožničino hčerko. Izpodbijani sklep tudi zmotno ugotavlja, da je dobil A.A. prijavo stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji na podlagi najemne pogodbe, kar ne drži. Tožnica z njim ni sklenila nobene najemne pogodbe in zato pristne najemne pogodbe v upravnem spisu zagotovo ne more biti. Glede na navedeno A.A. ni mogel prijaviti svojega stalnega prebivališča v Sloveniji in posledično tudi ni mogel pridobiti dovoljenja za stalno prebivanje v Sloveniji. Če je predložil kakšno najemno pogodbo, obstaja utemeljen sum, da je ponarejena, kar je razlog za ničnost; na drugi strani pa obstaja tudi utemeljen sum, da je upravni uslužbenec zaobšel zakonske določbe o pogojih za prijavo stalnega bivališča, saj je A.A. izdal prijavo stalnega prebivališča brez kakršnih koli dokazil o tem, da ima sklenjeno najemno pogodbo ali izrecno dovoljenje lastnice, to je tožnice, za prijavo prebivališča. Tudi to dejstvo, ki je listinsko dokazljivo, je razlog za ničnost in posledično razlog za ničnost dovoljenja za stalno prebivanje v Sloveniji. Kot ugotavlja že izpodbijani sklep, lahko sproži postopek za ugotovitev ničnosti že sam upravni organ po uradni dolžnosti, kar bi tožena stranka tudi morala storiti, ko so ji bila predložena vsa dejstva in dokazi, iz katerih je razvidno, da tožnica A.A. ni nikoli dovolila prijave stalnega bivališča na njenem naslovu. Tožnica sodišču predlaga, da njeni tožbi ugodi in hkrati predlaga tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja, da je tožničino zahtevo za izrek ničnosti stalnega dovoljenja za prebivanje, izdanega 14. 5. 2001 A.A., utemeljeno zavrgla, saj tožnica v upravnem postopku izdaje predmetnega dovoljenja ni bila stranka. Stranka je bil le A.A., saj je bil on tisti, ki je vložil svojo prošnjo za izdajo predmetnega dovoljenja. Stališče, da oseba, ki ni imela položaja stranke v upravnem postopku, ni upravičena zahtevati ničnosti odločbe, ki je bila izdana v upravnem postopku, je zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS v svojem sklepu I Up 677/2001. Tožena stranka je poleg tega po uradni dolžnosti preverjala ali ima predmetno dovoljenje za stalno prebivanje kakšno takšno pomanjkljivost, zaradi katere bi ga bilo potrebno izreči za nično. Po pregledu spisovne dokumentacije je ugotovila, da izdano predmetno dovoljenje kakšne takšne nepravilnosti ne vsebuje, saj je bilo izdano v skladu z določbami tedaj veljavnega Zakona o tujcih, torej je bilo izdano zakonito. Kot dokazilo o izpolnjevanju pogoja zagotovljenega primernega stanovanja je A.A. v postopku predložil najemno pogodbo za stanovanje v stanovanjski hiši na naslovu C., ki jo je dne 7. 5. 2001 sklenil s tožnico. Dne 6. 6. 2001 je A.A. na navedenem naslovu tudi prijavil svoje stalno prebivališče, ki ga kasneje ni spreminjal ali odjavil. Tožena stranka ni ugotavljala, na podlagi katerih dokazil je A.A. v Sloveniji prijavil svoje stalno prebivališče, saj je tožnica od nje zahtevala le, da se za nično izreče dovoljenje za stalno prebivanje, ki mu je bilo izdano. Prijava prebivališča, tudi stalnega, v Sloveniji, pa je v pristojnosti upravne enote in ne v pristojnosti Ministrstva za notranje zadeve. Na navedbo v tožbi o tem, da A.A. na tožničinem naslovu ni mogel zakonito prijaviti svojega stalnega prebivališča v Sloveniji (ker tožnica z njim ni sklenila najemne pogodbe) in posledično tudi ni mogel pridobiti dovoljenja za stalno prebivanje v Sloveniji, tožena stranka odgovarja, da lahko tujec v Sloveniji, glede na določbe Zakona o prijavi prebivališča, prijavi stalno prebivališče le, če ima izdano dovoljenje za stalno prebivanje, kar pomeni, da prijavljeno stalno prebivališče tujca v Sloveniji ni pogoj oziroma podlaga za izdajo oziroma pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje, temveč velja ravno obratno; to je, da izdaji dovoljenja za stalno prebivanje sledi prijava stalnega prebivališča v Sloveniji. Glede na navedeno, tožena stranka sodišču predlaga, da tožbo tožeče stranke zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Iz upravnega spisa izhaja, da je tožnica dne 2. 11. 2010 vložila vlogo, da naj se A.A. izdano dovoljenje za stalno prebivanje, izreče za nično.

Tožena stranka je tožničino zahtevo zavrgla na podlagi 2. točke 1. odstavka 129. člena ZUP, ker tožnica ni bila stranka v upravnem postopku izdaje predmetnega dovoljenja. Po določilu 1. odstavka 42. člena ZUP je stranka v postopku lahko vsaka fizična oseba in pravna oseba zasebnega ali javnega prava, na katere zahtevo je postopek začet ali zoper katero postopek teče. Glede na navedeno zakonsko določilo je po mnenju sodišča tožena stranka, glede na podatke v spisu, pravilno ugotovila, da izpodbijano dovoljenje ni bilo izdano na prošnjo tožnice, saj je bilo izdano na prošnjo imenovanega in da tožnica v upravnem postopku, v katerem je bilo dovoljenje izdano, ni sodelovala kot stranka (z interesom). Zato je tožena stranka njeno vlogo utemeljeno zavrgla.

Nepravilnosti, zaradi katerih se odločba izreče za nično, pa so natančno določene v 279. členu ZUP. Po mnenju sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da izpodbijano dovoljenje, izdano skladno s tedaj veljavnim ZTuj, takšnih nepravilnosti nima in je zato utemeljeno odločila, da dovoljenje ostaja v veljavi.

Sodišče zato zavrača vse tožbene ugovore kot neutemeljene, ker na drugačno odločitev sodišča ne morejo vplivati. V obravnavanem primeru je sodišče presojalo pravilnost in zakonitost sklepa tožene stranke z dne 11. 4. 2011 in predmet tega upravnega spora ni bila (sama) izdaja dovoljenja za stalno prebivanje A.A., niti ne prijava njegovega stalnega prebivališča. Ker je odločitev tožene stranke po presoji sodišča pravilna in zakonita, je sodišče na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10, v nadaljevanju ZUS-1) tožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno. Zavrnitev tožbe zajema tudi stroškovni zahtevek (4. odstavek 25. člena ZUS-1)