Jedro

Tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti (in razveljavitev) redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov ni utemeljen, saj je tožena stranka dokazala, da je izvajala spremembe v organizaciji družbe in sistemizaciji delovnih mest iz ekonomskih razlogov, s ciljem uspešnejšega finančnega poslovanja, in ne zaradi tožnikovega političnega prepričanja, kar bi bil neutemeljen razlog za odpoved.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožeči stranki z dne 22. 1. 2008, na ugotovitev, da tožena stranka tožniku ni ponudila sklenitve nove pogodbe, na reintegracijo in reparacijo ter povrnitev pravdnih stroškov tožeči stranki (vse točka I izreka). Odločilo je, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (točka II izreka).

Zoper navedeno sodbo se (razen glede odločitve, da tožena stranka nosi svoje stroške postopka) pritožuje tožeča stranka, iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.). Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo razveljavi in jo po opravljeni glavni obravnavi spremeni. V obširni pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, izrek sodbe nasprotuje razlogom, sodba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišče se je sklicevalo na spremenjena akta o organizaciji in o sistemizaciji, ki pa nista bila objavljena, zato ne moreta biti veljavna. Ponudba nove pogodbe o zaposlitvi tožniku ni bila dana v skladu s temeljnimi obligacijskimi načeli. Datum nastopa dela je bil namreč v ponudbi določen za nazaj. V zvezi s tožnikovimi trditvami glede diskriminacije se je sodišče oprlo na izpoved namestnice direktorja tožene stranke, pri tem pa ni upoštevalo drugih dokazov, ki jih je v spis vložil tožnik in pričevanja priče Z.S.. Tudi v zvezi z ugotavljanjem obstoja poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi se je sodišče oprlo na izpoved P.L., ki pa je neresnična in prirejena potrebam tega postopka. Tožnikovih zatrjevanj bodisi ni upoštevalo, ali pa jih je povzelo napačno, čeprav gre po stališču pritožbe za relevantne navedbe, kar pomeni kršitev 22. člena Ustave Republike Slovenije kot tudi 1. odstavka 6. člena EKČP. Zaradi bistvenih kršitev določb postopka je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, tako v zvezi z veljavnostjo akta o spremembi v organizaciji in sistemizaciji delovnih mest pri toženi stranki, ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi ob redni odpovedi prejšnje pogodbe, kot glede ugotovitve, da je tožena stranka dokazala utemeljenost poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi, da je bila odpoved dana pred potekom 6 mesečnega roka iz 6. odstavka 88. člena ZDR in neupoštevanja dejstev, ki kažejo na to, da je bila reorganizacija pri toženi stranki izvedena z namenom šikaniranja tožnika. Zmotno uporabo materialnega prava vidi pritožba v tem, ko sodišče prve stopnje ni pravilno upoštevalo določbe 2. odstavka 47. člena ZDR, ki govori o sklenitvi nove pogodbe o zaposlitvi in ne o novaciji pogodbe, saj se novo pogodbo o zaposlitvi lahko sklene le z veljavnostjo od sklenitve dalje. S tem niso bili izpolnjeni pogoji iz 90. člena ZDR. Če gre za ponudbo „nove“ pogodbe o zaposlitvi, ki povzroča posledice za obdobje pred odpovedjo, ne gre za novo pogodbo. Sodišče tudi ni pravilno upoštevalo določb 1. in 2. odstavka 88. člena ZDR glede obstoja utemeljenega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi, prav tako ni presojalo, ali je tožena stranka izpolnila zahtevo iz 3. odstavka 88. člena ZDR. Zaradi bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava sodišče prve stopnje tudi ni uporabilo 9. alinee 89. člena ZDR, čeprav obstajajo vsi razlogi za njegovo sublimacijo.

Tožena stranka je odgovorila na pritožbo. V odgovoru se sklicuje na pravilno presojo sodišča prve stopnje, zato predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrne kot neutemeljeno.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo tudi na pravilno uporabo materialnega prava ter na absolutno bistvene kršitve določb postopka, kot mu to nalaga 2. odstavek 350. člena ZPP. Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče v postopku ni zagrešilo s pritožbo uveljavljanih bistvenih kršitev pravil postopka, tudi ne tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter na tej podlagi ob pravilni uporabi materialnega prava odločilo, da tožbeni zahtevek ni utemeljen.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov pravilno ugotovilo, da je tožena stranka odpovedala pogodbo o zaposlitvi tožniku iz poslovnega razloga v skladu s 1. alineo 1. odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nasl.) in mu istočasno, v skladu z 90. členom ZDR ponudila sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi, kar je tožnik odklonil. Pred tem je vodstvo tožene stranke ugotovilo, da ima podjetje preveliko število zaposlenih na podlagi individualnih pogodb o zaposlitvi, da so nekatera delovna mesta previsoko vrednotena. V okviru varčevalnih ukrepov je zato ponudilo v podpis nove individualne pogodbe z znižano plačo. Naslednji ukrep so bile spremembe v organiziranosti družbe in s tem v zvezi sistemizaciji delovnih mest. Tako je Vlada Republike Slovenije, kot ustanovitelj in edini družbenik sprejela 19. 7. 2007 spremembe statuta tožene stranke (A7, B10), v katerem je bilo predvideno, da sta delavca s posebnimi pooblastili in odgovornostmi izvršna direktorja za tehnično področje in za gospodarsko področje (29. člen statuta), za razliko od statuta iz leta 2006 (A6), v katerem je imel tak status, poleg drugih, tudi direktor splošno kadrovskega sektorja, to je tožnik. V statutu je bilo navedeno (31. člen prečiščenega besedila Statuta z dne 19. 7. 2007), da se v splošnem aktu podrobneje uredijo vprašanja pogojev in zasedbe delovnih mest s posebnimi pooblastili. Tako je poslovodstvo tožene stranke 7. 12. 2007 sprejelo akt o organiziranosti družbe in organizacijski strukturi ter spremembe in dopolnitve akta o sistemizaciji delovnih mest s pogoji za zasedbo in vrednotenjem, s pričetkom veljavnosti od 1. 1. 2008 dalje (B9, B4/2 - B4/8). Uvedena je bila nova sistemizacija delovnih mest. Iz makroorganizacijske sheme, ki je priloga aktu o organiziranosti družbe in organizacijski strukturi je razvidno, da je bil ukinjen splošno kadrovski sektor, katerega direktor je bil do tedaj tožnik, kadrovske zadeve pa so umeščene v gospodarsko področje, v splošno pravno kadrovski oddelek. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da je z opisano reorganizacijo in spremembo v sistemizaciji delovnih mest prenehala potreba po tožnikovem delu pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, kot direktorja splošno kadrovskega sektorja, da je bila odpoved dana znotraj roka iz 5. odstavka 88. člena ZDR in da je za odpoved obstojal zakoniti poslovni razlog v smislu 1. alineje 1. odstavka 88. člena ZDR. Zato so v tem delu neutemeljena pritožbena izvajanja glede obstoja odpovednega razloga in pomisleki v zvezi z dejanskimi spremembami v organizaciji poslovanja in sistemizaciji delovnih mest pri toženi stranki, kar je gotovo v domeni tožene stranke kot delodajalca. Neupoštevne so nadalje pritožbene navedbe glede neobjave navedenih splošnih aktov. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka v postopku nekajkrat zatrdila, da ne napada sprememb akta o organizaciji in akta o sistemizaciji (npr. v pripravljalni vlogi z dne 27. 3. 2008, listovna št. 14 - 16 spisa), da je na prvem naroku glavne obravnave le navajala, da v listinah, ki jih je predložila tožena stranka ni razvidno, da bi bila sprememba organizacije in sistemizacije objavljena na oglasni deski podjetja, zato ne drži pritožbena navedba, da je tožeča stranka na prvi glavni obravnavi ugovarjala, da akta nista bila objavljena. Pritožbeno zatrjevanje, da akta nista bila objavljena, tako predstavlja nedovoljeno novoto v smislu 1. odstavka 337. člena ZPP.

Neutemeljena je pritožba v delu, ko vztraja pri stališču, da tožena stranka tožniku ni ponudila sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi v smislu 90. člena ZDR. Iz sporne odpovedi (A11) je iz točke 2. izreka jasno razvidno, da je tožena stranka tožniku ponudila sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas, za sklop delovnih mest, šifra 710, z nazivom samostojni pravni referent, sedmi tarifni razred, da gre za ustrezno zaposlitev (3. odstavek 90. člena ZDR), za katero se zahteva enaka vrsta in ista stopnja izobrazbe, kot se je zahtevala za opravljanje dela na prejšnjem tožnikovem delovnem mestu. Sodišče prve stopnje je glede tega pravilno ugotovilo, da je tožbeni zahtevek v tem delu neutemeljen, saj je tožena stranka tožniku ponudila sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi v skladu s 3. odstavkom 90. člena ZDR, za ustrezno zaposlitev. Pritožbeno sodišče dodaja, da iz sporne odpovedi s ponudbo sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi ne izhaja, da je nova pogodba sklenjena za nazaj.

Pritožbeno sodišče se strinja tudi z ugotovitvami in presojo sodišča prve stopnje v zvezi z očitanim diskriminatornim ravnanjem tožene stranke. Izvedeni dokazi v resnici ne dajejo podlage za zaključek, da je bil celoten postopek reorganizacije in nove sistemizacije pri toženi stranki, od sprejema sprememb statuta s strani ustanovitelja, izveden z namenom, da se ukine tožnikovo delovno mesto direktorja splošno kadrovskega sektorja in da se tožnika na podlagi odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaposli na novem delovnem mestu samostojnega pravnega referenta. Tožena stranka je uspela dokazati, da je izvajala opisane spremembe v organizaciji družbe, organizacijski strukturi in spremembe v sistemizaciji delovnih mest, iz ekonomskih razlogov, s ciljem uspešnejšega finančnega poslovanja, kot je ugotovilo prvostopenjsko sodišče, ne pa, kot je uveljavljala tožeča stranka, zaradi tožnikovega političnega prepričanja, kar bi glede na določbo 8. alineje 89. člena ZDR pomenilo neutemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku izvedlo vse relevantne dokaze, ugotovilo vsa odločilna dejstva in na podlagi sprejete dokazne ocene, s katero se pritožbeno sodišče strinja, utemeljeno zaključilo, da tožbeni zahtevek ni utemeljen, zato ga je v celoti zavrnilo.

Po povedanem pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, pa tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, zato je v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.