Jedro

Po določbi šestega odstavka 88. člena ZDR mora delodajalec podati odpoved najkasneje v šestih mesecih od nastanka utemeljenega razloga. To v primeru poslovnega razloga pomeni od takrat, ko dejansko preneha potreba po opravljanju določenega dela pod pogoji pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka sama krije svoje stroške za odgovor na revizijo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 22. 1. 2008. Posledično je zavrnilo tudi reintegracijski in reparacijske zahtevke. Ugotovilo je, da je imel tožnik sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delo direktorja splošno kadrovskega sektorja. Vlada RS kot ustanovitelj in edini družbenik tožene stranke je 19. 7. 2007 sprejela spremembe Statuta, s katerimi je bilo zmanjšano število delavcev s posebnimi pooblastili in odgovornostmi, kar je pripeljalo tudi do sprememb Akta o organizaciji družbe in organizacijski strukturi ter Akta o sistemizaciji in vrednotenju delovnih mest. S temi spremembami je prišlo do ukinitve tožnikovega delovnega mesta. Tožniku je bila ponujena pogodba o zaposlitvi za drugo ustrezno delovno mesto, odpoved ni bila podana prepozno in ni šlo za diskriminacijo zaradi članstva tožnika v določeni politični stranki.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča. 3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnik revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je podana bistvena kršitev določb postopka v skladu s 14. in 15. točko drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ima sodba pomanjkljivosti zaradi katerih se ne more preizkusiti, ker izrek sodbe nasprotuje razlogom sodbe oziroma sodba niti ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišči nista ocenjevali vseh izvedenih dokazov, zato sta sodbi brez razlogov o odločilnih dejstvih in s tem povsem arbitrarni. Tako trditev utemeljuje z obrazložitvijo, da sodišče druge stopnje ni odgovorilo na pritožbene navedbe o tem: da je imel predlog nove pogodbe o zaposlitvi datum za nazaj, zaradi česar ni mogoče šteti, da je bila ponudba dana; kako je sodišče ugotovilo, da sta spremenjena akta o organizaciji in sistemizaciji stopila v veljavo, ker nista bila objavljena; da je šlo za diskriminacijo tožnika; da je bila odpoved dana prepozno, po preteku šest mesečnega roka iz šestega odstavka 88. člena ZDR. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, ker je upoštevalo akta o organizacij in sistemizaciji, ki nista bila objavljena in zato ne moreta veljati. Tožena stranka ni izpolnila pogojev iz 90. člena ZDR o istočasnosti ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi, kljub temu, da je predlog nove pogodbe dala sočasno z odpovedjo, ker naj bi nova pogodba veljala za nazaj. Sodišče je napačno uporabilo določbo 88. člena ZDR, ker ni presojalo utemeljenega razloga za redno odpoved, saj sama reorganizacija brez ugotavljanja potreb po opravljanju dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi ni utemeljen razlog. Sodišče tudi ni uporabilo določbe devete alineje 89. člena ZDR.

4. Tožena stranka je na revizijo odgovorila in predlaga, da jo revizijsko sodišče zavrne kot neutemeljeno.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP v zvezi z 19. členom ZDSS-1). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP v zvezi z drugim odstavkom 130. člena ZPP-D).

7. Zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana. Tožnik sicer uveljavlja bistveno kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (ker je treba uporabiti ZPP pred novelo ZPP-D dejansko le 14. točke). Toda iz obsežne obrazložitve revizije izhaja, da uveljavlja predvsem nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem in dokazno oceno. To pa ni dovoljen revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP). Revizijsko sodišče je vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in upoštevalo pri svoji odločitvi tudi sodišče druge stopnje. Kolikor pa tožnik v tem delu uveljavlja nepopolno ugotovitev dejanskega stanja za pravilno materialno pravno presojo, gre za uveljavljanje revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava.

8. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

9. ZDR v prvi alineji prvega odstavka 88. člena opredeli poslovni razlog kot prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Organizacija dela in poslovanja je v pristojnosti družbe oziroma njenih organov. Sodišče ne presoja (in tudi tožnik ne) ali je sprememba v organizaciji družbe potrebna in smotrna. Preverja lahko le, ali ni morda le navidezna. Tožnik je bil direktor splošno kadrovskega sektorja, ki je bil po Statutu tožene stranke določen kot delavec s posebnimi pooblastili in odgovornostmi. Sodišče je ugotovilo, da je Skupščina tožene stranke (Vlada RS) sprejela spremembe Statuta, s katerimi sta bila kot delavca s posebnimi pooblastili in odgovornostmi določena le še izvršna direktorja za tehnično in za gospodarsko področje. S splošnimi akti je bil nato ukinjen (kot samostojen) splošno kadrovski sektor, kadrovske zadeve pa umeščene v gospodarski sektor. Take spremembe nedvomno pomenijo, da je prenehala potreba po opravljanju dela tožnika pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto direktorja splošno kadrovskega sektorja. Takega delovnega mesta ni bilo več. Sodišče pri tem ni ugotovilo, da bi bile navedene organizacijske spremembe sprejete z namenom, da se ukine tožnikovo delovno mesto in se ga razporedi na drugo delovno mesto, še posebej ne zaradi njegovega političnega prepričanja. Na kaj takega ne kažejo niti predhodne ponudbe tožene stranke za sporazumno spremembo pogodbe o zaposlitvi.

10. Po določbi šestega odstavka 88. člena ZDR mora delodajalec podati odpoved najkasneje v šestih mesecih od nastanka utemeljenega razloga. To v primeru poslovnega razloga pomeni od takrat, ko dejansko preneha potreba po opravljanju določenega dela pod pogoji pogodbe o zaposlitvi. V obravnavani zadevi se je res že ob sprejemu sprememb Statuta lahko predvidevalo, da delo tožnika pod enakimi pogoji ne bo več potrebno, ne pa tudi kdaj in kako. Dokler reorganizacija ni bila ustrezno izvedena – tudi s prejemom potrebnih splošnih aktov – razlog še ni nastal. Nenazadnje je pogodba o zaposlitvi tožnika kot direktorja splošno kadrovskega sektorja veljala najmanj do 31. 12. 2007. 11. Tožnik je šele v pritožbi uveljavljal dejstvo, da akta o spremenjeni organizaciji in sistemizaciji nista veljavna, ker nista bila objavljena. Sodišče druge stopnje je utemeljeno štelo, da gre za pritožbeno novoto v smislu prvega odstavka 337. člena ZPP. Tožnik je sicer res na prvem naroku navedel, da tožena stranka ni predložila listin, iz katerih bi bilo razvidno, da je bila sprememba sistemizacije in organizacije objavljena na oglasni deski podjetja. Toda sočasno je vztrajal pri svojih dotedanji navedbah, tudi navedbah v pripravljalni vlogi z dne 27. 3. 2008, kjer je izrecno navedel, da „ne napada Akta o organizaciji ali Akta o sistemizaciji“ oziroma sprememb teh aktov. Ker tožnik ni zatrjeval, da z vsebino navedenih aktov ni bil seznanjen (nenazadnje jih je v sodnem postopku predložil tudi sam), je sodišče njegove navedbe pravilno štelo kot navedbo, da ne izpodbija veljavnosti teh aktov.

12. Povsem neutemeljena in v nasprotju z dejanskimi ugotovitvami sodišča, sprejetimi na podlagi listin, ki jih je predložil tudi tožnik sam, je trditev, da mu tožena stranka ni ponudila nove pogodbe o zaposlitvi. Že v odpovedi pogodbe o zaposlitvi (točka 2., priloga A11) je bila tožniku ponujena sklenitev nove pogodbe za – kot je ugotovilo sodišče prve stopnje – ustrezno delovno mesto. Predlog pogodbe je bil odpovedi tudi priložen. S tem je tožena stranka izpolnila svojo obveznost iz tretjega odstavka 88. člena ZDR. Datum nastopa dela na novem delovnem mestu, ki je v pogodbi in napotitvi na delo z dne 22. 1. 2008 (priloga A 12) res zapisan za nazaj (od 1. 1. 2008 dalje) na odločitev ne more vplivati, še posebej ne tako, da bi se štelo, kot da ponudba ni bila dana. Tožena stranka je že v odgovoru na tožbo tudi pojasnila, da se datum 1. 1. 2008 nanaša na uveljavitev splošnih aktov in na nastanek poslovnega razloga, medtem ko predlog pogodbe (priloga A 3) v 17. členu povsem jasno določa, da začne pogodba veljati šele potem, ko jo podpišeta obe pogodbeni stranki.

13. Ker je bilo glede na ugotovljeno dejansko stanje materialno pravo pravilno uporabljeno, je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

14. O stroških revizijskega odgovora je sodišče odločilo na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP, saj navedbe v odgovoru za odločitev niso prispevale ničesar bistvenega.