Jedro

Nepremičnine, ki so last drugega pravnega subjekta, ne morejo biti del stečajne mase in upniki se iz tujega premoženja ne morejo poplačati. Temu logično sledi, da toženec ne more imeti ločitvene pravice na premoženju stečajnega dolžnika, ki ni več v njegovi lasti.

Tožnica je v zadostni meri in substancirano izpodbijala terjatev toženca do stečajnega dolžnika, zato bi se moralo sodišče do tega vprašanja opredeliti oziroma konkretneje obrazložiti, zakaj terjatve ni substancirano izpodbijala.

Izrek

I. Pritožba tožene stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v I. točki izreka potrdi.

II. Pritožbi tožeče stranke se ugodi, in se sodba v izpodbijani II. in III. točki izreka razveljavi ter se zadeva v razveljavljenem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

III. O stroških postopka bo odločeno s končno odločbo.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Krškem je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da ne obstoji ločitvena pravica tožene stranke (v nadaljevanju toženec) na nepremičninah: katastrska občina ..., parcela 125 (ID 000), katastrska občina ..., parcela 126 (ID 000), katastrska občina ..., parcela 127 (ID 000), katastrska občina ..., parcela 128 (ID 000), katastrska občina ..., parcela 129 (ID 000), katastrska občina ..., parcela 130 (ID 000), katastrska občina ..., parcela 204/3 (ID 000), katastrska občina ..., parcela 205/3 (ID 000), katastrska občina ..., parcela 206 (ID 000), katastrska občina ..., parcela 269 (ID 000), katastrska občina ..., parcela 281 (ID 000), katastrska občina ..., parcela 307 (ID 000), katastrska občina ..., parcela 308 (ID 000), katastrska občina ..., parcela 315 (ID 000), katastrska občina ..., parcela 322 (ID 000), katastrska občina ..., parcela 323 (ID 000), katastrska občina ..., parcela 324/2 (ID 000), katastrska občina ... parcela 325 (ID 000), katastrska občina ..., parcela 326 (ID 000), katastrska občina ..., parcela 327 (ID 000), katastrska občina ..., parcela 328 (ID 000), katastrska občina ..., parcela 329/1 (ID 000), katastrska občina ..., parcela 335 (ID 000), katastrska občina ..., parcela 343/1 (ID 000), katastrska občina ..., parcela 344 (ID 000), katastrska občina ..., parcela 345 (ID 000), katastrska občina ..., parcela 1031 (ID 000), katastrska občina ..., parcela 1057 (ID 000), katastrska občina ..., parcela 205/4 (ID 000), in katastrska občina ..., parcela 992 (ID 000), prerekana pod zaporedno številko 8 končnega seznama preizkušenih terjatev pred Okrožnim sodiščem v Krškem, opr. št. St 000/2018 z dne 5.10.2018 (I. točka izreka). Ugotovitveni zahtevek tožeče stranke (v nadaljevanju tožnica), da ne obstoji terjatev toženca v višini 48.820,79 EUR zoper stečajnega dolžnika A. d. o. o. – v stečaju (v nadaljevanju stečajni dolžnik), je zavrnilo (II. točka). V stroškovnem delu je sodišče odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (III. točka).

2. Zoper sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki.

3. Tožnica se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe (II. točka) in odločitev o stroških postopka (III. točka), iz vseh pritožbenih razlogov po 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo v razveljavljenem delu vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču, oziroma, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku. V obrazložitvi navaja, da toženec ni zatrjeval, da je v stečaj prijavil terjatev na podlagi pravnomočnega sklepa o izvršbi opr. št. VL 000/2016 Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 27. 6. 2016. Tak zaključek je naredilo sodišče samovoljno, brez trditvene podlage strank, kar predstavlja kršitev načela kontradiktornosti in s tem absolutno bistveno kršitev pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Toženec ni imel terjatve do stečajnega dolžnika, ampak do direktorja stečajnega dolžnika (B. B.). Toženec je to terjatev prijavil v stečaj na podlagi notarskega zapisa in ne na podlagi sklepa o izvršbi. O isti terjatvi ne moreta obstajati dva izvršilna naslova. Terjatev, o kateri govori sodišče, ne obstoji, zato bi moralo sodišče v tem delu tožbenemu zahtevku ugoditi. Prav tako terjatev po sklepu o izvršbi ni bila nikoli zavarovana z ločitveno pravico, zavarovana je bila le terjatev do B. B. Več kot očitno je, da je bila v stečaj prijavljena ta terjatev.

4. Sodbo v ugodilnem delu, I. in III. točki izreka (odločitev o stroških postopka) izpodbija toženec. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, tožbo zavrže ali pa, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek, oziroma, da sodbo v ugodilnem delu razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje, vse s stroškovno posledico. V obrazložitvi navaja, da sodba ne vsebuje imena pravdnih strank, kar je absolutna bistvena kršitev po 339. členu ZPP. Tožba je nesklepčna, zato bi jo sodišče moralo zavreči. Toženec je pri sklepanju posojilne pogodbe ravnal kot dober gospodar in se zanesel na podatke v zemljiški knjigi. Sodišče je ignoriralo dejstvo, da je posojilna pogodba v notarskem zapisu izvršilni naslov. Z ugotovitvijo, da ne obstaja ločitvena pravica, je toženec dejansko izgubil terjatev, ker se ne bo mogel poplačati iz premoženja stečajnega dolžnika. Sodišče ni upoštevalo sodne prakse, na katero se je sklicevala tožena stranka in iz katere izhaja, da začetek stečaja ne vpliva na ločitvene pravice, ki so bile pridobljene po notarskem zapisu, torej ne z izvršbo. Toženec je pridobil hipoteko na nepremičninah v lasti stečajnega dolžnika in ne tožnice, zato ni razloga za izbris hipoteke na zastavljenih nepremičninah, ob pravilni uporabi 271. člena ZFPPIPP bi moralo sodišče tožbo zavreči. Tožnica je presegla dovoljen okvir pravdanja, ker ima zoper terjatev na voljo zgolj trditve, ki bi jih imela v postopku individualne izvršbe.

5. Obe pravdni stranki sta na pritožbo odgovorili in predlagali, naj jo višje sodišče zavrne.

6. Pritožba tožnice je utemeljena. Pritožba toženca ni neutemeljena.

7. Dejstva, na katerih temelji odločitev sodišča, so: - da se je s sklepom Okrajnega sodišča v Krškem, opr. št. St 000/2018 z dne 27. 2. 2018 začel stečajni postopek nad stečajnim dolžnikom A. d. o. o., - da je bil stečajni dolžnik v času sklepanja sporazuma vpisan kot lastnik zastavljenih nepremičnin, - da je bil stečajni dolžnik zastavitelj nepremičnin in sicer za tuj dolg (B. B.), - da je toženec kot upnik v stečajnem postopku prijavil terjatev na podlagi notarskega zapisa sporazuma o ustanovitvi hipoteke SV 000/2013 z dne 12. 7. 2013, sklepa o izvršbi VL 000/2016 Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 27. 9. 2016, obrestnega izračuna in treh dodatnih sklepov iz postopka izvršbe ter prijavil ločitveno pravico na nepremičninah, ki so bile predmet sporazuma o ustanovitvi hipoteke, - da je toženec za izterjavo terjatve v višini 35.000,00 EUR vložil predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine, s sklepom o izvršbi z dne 27. 9. 2018 je sodišče izvršbo dovolilo je bil izvršilni postopek s sklepom ustavljen dne 12. 6. 2019, zaradi uvedbe stečajnega postopka zoper stečajnega dolžnika, - da je tožnica uspela s tožbo zoper stečajnega dolžnika, da je sporazum med strankama ničen in nima pravnega učinka ter ugotovilo neveljavnost vknjižbe lastninske pravice na nepremičninah v korist stečajnega dolžnika (Okrožno sodišče v Krškem, opr. št. I P 000/2019), - da je na nepremičninah že vpisana lastninska pravica na tožnico, - da predmetne nepremičnine niso del stečajne mase.

_O pritožbi toženca_

8. Toženčeve trditve, da izpodbijana sodba ni v skladu z 180.a členom ZPP, so neutemeljene. Iz izreka izpodbijane sodbe sledi, na katero stranko in na katero pogodbo se nanaša tožbeni zahtevek, tako v I. kot II. točki izreka. Trditve, da je bila z izpodbijano sodbo kršena pravna varnost toženca in njegove ustavne pravice, so pavšalne in zato neutemeljene.

9. Tožnica je podala sklepčen tožbeni zahtevek na podlagi napotitve stečajnega sodišča. Zaključek, vsebovan v I. točki izreka izpodbijane sodbe, je materialnopravno pravilen. Tožnica ni presegla okvirja pravdanja, saj je vtoževala to, zaradi česar je bila napotena na pravdo – neobstoj terjatve in neobstoj ločitvene pravice. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da ne obstaja ločitvena pravica toženca na nepremičninah stečajnega dolžnika, ker stečajni dolžnik1 ni več lastnik teh nepremičnin. To je bil tudi razlog, da stečajna upraviteljica ni vključila navedenih nepremičnin v stečajno maso. Nepremičnine, ki so last drugega pravnega subjekta, ne morejo biti del stečajne mase in upniki se iz tujega premoženja ne morejo poplačati. Temu logično sledi, da toženec ne more imeti ločitvene pravice2 na premoženju stečajnega dolžnika, ki ni več v njegovi lasti. Pritožba toženca, ki izpodbija ugotovitev o neobstoju ločitvene pravice (I. točka izreka), se tako izkaže za neutemeljeno.

10. Pri tem je treba izpostaviti, da toženec ni kaznovan, kot to navaja v pritožbi. Hipoteka na nepremičninah ostaja, saj gre za stvarno pravico, ki učinkuje zoper vsakokratnega lastnika nepremičnine in ni vezana na konkretnega lastnika zastavljene nepremičnine. Izpodbijana sodba ne vsebuje zaključkov, ki bi posegali v toženčevo zavarovanje terjatve in ne krši načela zaupanja v zemljiško knjigo, na katerega se sklicuje toženec.

_O pritožbi tožnice_

11. Pritožbene navedbe, da je tožbeni zahtevek glede neobstoja terjatve med tožencem in stečajnim dolžnikom v zadostni meri substanciran, so utemeljene. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo. Iz vlog tožnice je razvidno, da zatrjuje neobstoj terjatve in neobstoj ločitvene pravice. V tožbi je trdila, da terjatev do stečajnega dolžnika ne obstaja (niti do B. B.), da je bila posojilna pogodba sklenjena fiktivno in da denar ni bil nikoli izročen. Navedbe je podprla tudi z dokazi. Tožnica je v zadostni meri in substancirano izpodbijala terjatev toženca do stečajnega dolžnika, zato bi se moralo sodišče prve stopnje do tega vprašanja opredeliti oziroma konkretneje obrazložiti, zakaj terjatve ni substancirano izpodbijala.

12. Pritožba tožnice ima prav v delu, kjer navaja, da ni nesporno, da je toženec prijavil terjatev na podlagi sklepa o izvršbi. Tožnica zatrjuje, da je bila terjatev prijavljena na podlagi notarskega zapisa SV 000/2013. Prav tako pravilno izpostavlja, da je pri prijavi terjatve toženec označil kot dolžnika le B. B., stečajnega dolžnika je označil kot zastavitelja.

13. Posledično glede tega vprašanja (II. točke) ni izvajalo dokaznega postopka in ni ugotavljalo pravno relevantnih dejstev, ki so potrebna za odločitev o tožbenem zahtevku. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava (preozko tolmačenje pogoja substanciranosti) je v prvostopenjski sodbi opredelitev do dela tožbenega zahtevka popolnoma izostala. Pomanjkljivosti oz. napak, ki jih je storilo sodišče prve stopnje, ne bi bilo primerno odpraviti v postopku pred pritožbenim sodiščem, saj bi to bistveno, nesorazmerno, poseglo v pravico do pritožbe obeh pravdnih strank (kršeno ustavnopravno načelo instančnosti). Gre za obsežen del dokaznega postopka, ki še ni bil izveden. Pritožbeno sodišče bi v danem primeru odločalo o vprašanjih, ki pomenijo samostojno pravno celoto in ne v dejanskem ne v pravnem pogledu niso bila predmet presoje sodišča prve stopnje. Dodatno pa z razveljavitvijo ni poseženo v pravico stranke do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Zato je bilo treba ugoditi pritožbi tožnice ter sodbo razveljaviti v II. in III. točki izreka in vrniti zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP).

14. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje bodisi bolj natančno obrazložiti, zakaj šteje navedbe tožnice za nesubstancirane, bodisi se bo moralo opredeliti do utemeljenosti tožbenega zahtevka v delu, ki se nanaša na (ne)obstoj terjatve med tožencem in stečajnim dolžnikom. Opredeliti se bo moralo do vseh navedb, ki jih je tožnica podala med postopkom na prvi stopnji, kot tudi do vprašanja, kakšen vpliv ima dejstvo, da stečajni dolžnik ni več lastnik nepremičnin, na katerih je zastavna pravica in kako to vpliva na obstoj terjatve do stečajnega dolžnika, ki je (bil) zgolj realni dolžnik.

15. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

1 Stečajni dolžnik je bil zgolj realni dolžnik. Zastavitelj za tuj dolg. 2 Odločanje o ločitveni pravici je tudi v skladu z navedenimi pravnimi pravili, na katere se toženec sklicuje v pritožbi. Gre za določbe 280. člena ZFPPIPP.