Jedro

Stroški javnega prevoznega sredstva so primarno povračilo javnemu uslužbencu za prevoz na delo, vendar ob pogoju daljše razdalje od 2 km med bivališčem in krajem dela. Če obstaja taka razdalja in ni na voljo javnega prevoznega sredstva oziroma, če bi glede na vozni red in delovni čas javnega uslužbenca pomenilo za javnega uslužbenca več kot eno uro dnevne časovne izgube v eno smer, potem je uslužbenec upravičen do kilometrine. Upravičenost do kilometrine je torej predvidena podredno, zaradi odsotnosti ustreznega javnega prevoza. Za priznanje kilometrine kot načina povračila stroškov prevoza na delo in z dela je zato pomembna razlaga, kdaj se šteje, da javni prevoz ni možen. Aneks določa pravico do povračila stroškov prevoza na delo, ne glede na dejanski način prihoda na delo, za katerega se javni uslužbenec odloči. Kot ni pomemben način dejanskega prevoza, ni pomembna niti stroškovna primerjava višine kilometrine in stroškov javnega prevoza.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ustavilo postopek v delu, ki se nanaša na plačilo stroškov prihoda in odhoda z dela za mesece oktober 2018 do julij 2019 v zneskih, kot so navedeni v II. točki izreka. Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 1.808,37 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za mesece od oktobra 2018 do februarja 2020, v zneskih, navedenih v III. točki izreka sodbe. Zavrnilo je tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati stroške predpravdnega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (IV. točka izreka). Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške pravdnega postopka v višini 351,90 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka paricijskega roka dalje do plačila (V. točka izreka). Sklenilo je, da se dopusti sprememba tožbe, ki jo je tožeča stranka podala v pripravljalni vlogi z dne 30. 3. 2020 (I. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik zaradi zmotne uporabe materialnega prava in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v točkah III, IV in V spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku in toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka. V pritožbi navaja, da je bistvena okoliščina tega primera, ki jo je tudi ugotovilo sodišče prve stopnje, da ima tožnik iz kraja bivanja možnost javnega prevoza, pri tem da zaradi voznega reda z uporabo tega javnega prevoza ne more izpolniti dnevne delovne obveznosti. Aneks h KPND (Ur. l. RS, št. 40/2012) glede povračila stroškov prevoza določa, da povračilo stroškov prevoza pripada glede na razdaljo od kraja bivališča do delovnega mesta, če ta razdalja znaša več kot 2 km, da se stroški prevoza povrnejo v višini stroškov javnega prevoza, če možnosti prevoza z javnimi prevoznimi sredstvi ni, pa se povrnejo v višini kilometrine. V tretjem odstavku 5. člena Aneksa h KPND določa primere, kdaj se šteje, da javni prevoz ni možen. V konkretnem primeru je tožnikov kraj opravljanja dela oddaljen več kot 2 km od kraja bivanja in javni prevoz ima iz kraja bivanja ter se šteje, da javni prevoz ni možen, ker je podana ena izmed okoliščin iz tretjega odstavka 5. člena aneksa h KPND. Zato je tožnik upravičen do plačila kilometrine za celotno pot od kraja bivanja do kraja opravljanja dela. Vrhovno sodišče RS je v sodbi opr. št. VIII Ips 199/2014 z dne 13. 1. 2015 izrecno potrdilo, da aneks h KPND šteje nezmožnost uporabe javnega prevoznega sredstva, glede na delovni čas, kot razlog za priznanje kilometrine. S tem pa tožniku pripada pravica do plačila kilometrine, ki jo zahteva v sodnem postopku. Sodišče prve stopnje je napačno zaključilo, da aneks h KPND ne prepoveduje kombinacije javnega prevoza in kilometrine in da je zato v primeru, kot je tožnikov, obračun potnih stroškov s kombinacijo kilometrine in javnega prevoza pravilen. Namen kolektivne pogodbe ni v tem, da prepoveduje določena ravnanja, ampak je v tem, da določa pravice in obveznosti, ki so jih stranke dogovorile in da v normativnem delu vsebuje določbe, s katerimi se urejajo pravice in obveznosti delavcev in delodajalcev pri sklepanju pogodbe o zaposlitvi. Iz določbe 5. člena aneksa in glede celotnega namena povračila potnih stroškov je razvidno, da se povračilo potnih stroškov veže na kraj bivanja. To pa pomeni, da se celotna ureditev povračila stroškov prevoza ureja glede na kraj bivališča, od koder se javni uslužbenec vozi na delo. Da aneks predvideva, da zaposlenemu pripada povračilo v višini stroška javnega prevoznega sredstva in če prevoz z javnim prevoznim sredstvom ni mogoč, se zaposlenemu prizna kilometrina, izhaja tudi iz sodb Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 21/2014 in VIII Ips 199/2014. V sodbi opr. št. VIII Ips 75/2019 je Vrhovno sodišče RS izrecno navedlo, da v določbah ZUJF in aneksa h KPND ni nobene podlage za razlago pojma "kraja bivališča", po kateri je delavka upravičenka do povrnitve stroškov prevoza iz sosednjega kraja, čeprav ima v kraju bivališče na voljo javni prevoz. Sodišče prve stopnje je sicer navedlo, da stališče vrhovnega sodišča v konkretni zadevi ni uporabljivo, ker gre za različno dejansko stanje, kar pa ni res. Tožena stranka javnega uslužbenca ne sme iz kraja bivališča, v katerem ima možnost javnega prevoza, peš poslati v drugi kraj, kjer ima tudi možnost javnega prevoza, potem pa je jasno, da ga tudi z avtom ne sme poslati v drug kraj izven bivališča. Ker v tožnikovem primeru ni mogoče uporabiti javnega prevoza, to posledično pomeni, da je dolžna tožena stranka povrniti tožniku stroške kilometrine za celotno pot od kraja bivališča do delovnega mesta. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, ki so navedeni v pritožbi in v skladu z določilom drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem., ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni kršilo določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in da je sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Tožnik v sporu uveljavlja razliko povračila stroškov na delo in z dela v višini kilometrine, medtem ko mu je tožena stranka izplačevala stroške kot kombinacijo kilometrine in cene vozovnice javnega prometa. Stroške prevoza na delo in z dela je za sporno obdobje urejal 168. člen Zakona o uravnoteženju javnih financ (ZUJF, Ur. l. RS, št. 40/2012 s sprem.), ki določa, da pripada javnemu uslužbencu povračilo stroškov prevoza na delo in z dela, glede na razdaljo od kraja bivališča do kraja opravljanja dela, če ta razdalja znaša več kot 2 km, in sicer v višini stroškov javnega prevoza, razen če javni uslužbenec nima možnosti javnega prevoza (v tem primeru kilometrine v višini 8 % cene neosvinčenega motornega bencina - 95 oktanov). Povračilo stroškov prevoza na delo in z dela se podrobneje uredi s kolektivnimi pogodbami dejavnosti ali poklicev. Enako kot v prvem in drugem ter tretjem odstavku 168. člena ZUJF določa tudi aneks h Kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (Ur. l. RS, št. 40/2012). V prvem odstavku 5. člena je določeno, da povračilo stroškov prevoza na delo in z dela pripada javnemu uslužbencu glede na razdaljo od kraja bivališča do delovnega mesta, če ta razdalja znaša več kot 2 km. V drugem odstavku 5. člena aneksa je določeno, da se stroški prevoza na delo in z dela povrnejo v višini stroškov z javnimi prevoznimi sredstvi, če pa javni uslužbenec nima možnosti prevoza z javnimi prevoznimi sredstvi, se mu prizna kilometrina v višini 8 % cene neosvinčenega motornega bencina. V petem odstavku 5. člena aneksa pa je določeno, kdaj javni prevoz ni možen, in sicer če ne obstaja oziroma če ga glede na delovni čas javnega uslužbenca ni mogoče uporabiti ali če bi uporaba javnega prevoza glede na vozni red in delovni čas javnega uslužbenca - neupoštevaje čas trajanja vožnje, za javnega uslužbenca pomenilo več kot eno uro dnevne časovne izgube v eno smer.

6. Stroški javnega prevoznega sredstva so torej primarno povračilo javnemu uslužbencu za prevoz na delo, vendar ob pogoju daljše razdalje od 2 km med bivališčem in krajem dela. Če obstaja taka razdalja in ni na voljo javnega prevoznega sredstva oziroma, če bi glede na vozni red in delovni čas javnega uslužbenca pomenilo za javnega uslužbenca več kot eno uro dnevne časovne izgube v eno smer, potem je uslužbenec upravičen do kilometrine. Upravičenost do kilometrine je torej predvidena podredno, zaradi odsotnosti ustreznega javnega prevoza. Za priznanje kilometrine kot načina povračila stroškov prevoza na delo in z dela je zato pomembna razlaga, kdaj se šteje, da javni prevoz ni možen. Aneks določa pravico do povračila stroškov prevoza na delo, ne glede na dejanski način prihoda na delo, za katerega se javni uslužbenec odloči. Kot ni pomemben način dejanskega prevoza, ni pomembna niti stroškovna primerjava višine kilometrine in stroškov javnega prevoza.

7. Tožnik stalno prebiva na naslovu A., od koder se vsakodnevno vozi na delo na sedež uprave B. na naslov C., kjer delo opravlja praviloma od 7.00 do 15.00 ure. Tožena stranka je tožniku do vključno septembra 2018 izplačevala stroške prevoza na podlagi kilometrine, od meseca oktobra 2018 pa mu stroške obračuna tako, da mu prizna povračilo kilometrine za pot od doma D. do železniške postaje E., nadalje pa stroške prevoza v višini cene vozovnice za vlak od E. do glavne železniške postaje Ljubljana. Tožniku povrne tudi stroške cene vozovnice za avtobus mestnega prevoza na relaciji glavna avtobusna postaja Ljubljana do kraja opravljanja dela na naslovu C.. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da čeprav tožnik javnega prevoza ne more uporabiti iz kraja svojega bivališča, še ne pomeni, da ga ne more uporabiti iz drugega kraja na njegovi siceršnji poti od bivališča do kraja dela. Sklicevanje tožnika na judikat Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 75/2019 z dne 19. 11. 2019 je neutemeljeno, ker obravnava drugačno dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje v konkretnem primeru. V zadevi opr. št. VIII Ips 75/2019 je bilo sporno predvsem, ali delodajalec krije stroške prevoza na delo in iz dela iz sosednjega kraja, kjer so bili prevozni stroški nižji kot iz kraja dejanskega bivališča. Šlo je za primer, ko je imela delavka zagotovljen javni potniški promet za prevoz na delo in je cena mesečne vozovnice znašala 68,40 EUR, medtem ko je mesečna vozovnica za prevoz z javnim prevoznim sredstvom iz sosednjega kraja bila bistveno nižja. V konkretnem primeru pa je tožena stranka tožniku do oktobra 2018 obračunavala stroške tako, da mu je priznala kilometrino za pot od bivališča D. do železniške postaje E., nadalje stroške prevoza v višini cene vozovnice za vlak od E. do glavne železniške postaje Ljubljana. Tožena stranka je tožniku, ki ni imel možnosti uporabe javnega prevoza le na delu poti od bivališča do delovnega mesta, utemeljeno plačevala potne stroške, kot kombinacijo kilometrine in stroškov javnega prevoza, saj takšno plačilo prevoznih stroškov ni v nasprotju z določbami ZUJF in aneksa h kolektivni pogodbi.

8. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

9. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 154. in 155. členom ZPP. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.