Jedro

Zmotno je stališče, da bi v KPND moralo biti izrecno zapisano, da ni mogoča kombinacija javnega prevoza in kilometrine. V resnici je ravno obratno. Glede na veljavno ureditev, po kateri se primarno povrnejo stroški javnega prevoza, stroški kilometrine pa le, če javni prevoz ni možen, bi morala biti v KPND izrecno določena izjema, da se lahko delno povrnejo stroški javnega prevoza, delno pa stroški kilometrine. Pravna ureditev povračila stroškov prevoza na delo in z dela je takšna, da delodajalca zavezuje k povrnitvi stroškov javnega prevoza z javnimi prevoznimi sredstvi. Če tak prevoz ni možen, je javnemu uslužbencu dolžan priznati kilometrino v višini 8 % cene neosvinčenega motornega bencina – 95 oktanov. Pravna ureditev torej ne omogoča kombinacije različnih načinov povračila stroškov prevoza, ne glede na to, kaj bi bilo za eno ali drugo stran ugodneje.

Izrek

I. Reviziji se ugodi in se sodbi sodišč druge in prve stopnje v odločitvi o zavrnitvi zahtevka za plačilo razlike v stroških prevoza na delo in z dela spremenita tako, da se ugodi tožbenemu zahtevku, ki se glasi: „Tožena stranka je dolžna tožniku plačati znesek 1.808,37 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo za mesec: - oktober 2018 od zneska 138,09 EUR od 6. 11. 2018 dalje do plačila, - november 2018 od zneska 103,53 EUR od 6. 12. 2018 dalje do plačila, - december 2018 od zneska 26,86 EUR od 6. 1. 2019 dalje do plačila, - januar 2019 od zneska 115,26 EUR od 6. 2. 2019 dalje do plačila, - marec 2019 od zneska 162,78 EUR od 6. 4. 2019 dalje do plačila, - april 2019 od zneska 60,62 EUR od 6. 5. 2019 dalje do plačila, - maj 2019 od zneska 149,97 EUR od 6. 6. 2019 dalje do plačila, - junij 2019 od zneska 150,08 EUR od 6. 7. 2019 dalje do plačila, - julij 2019 od zneska 105,53 EUR od 6. 8. 2019 dalje do plačila, - avgust 2019 od zneska 2,76 EUR od 6. 9. 2019 dalje do plačila, - september 2019 od zneska 132,45 EUR od 6. 10. 2019 dalje do plačila, - oktober 2019 od zneska 162,54 EUR od 6. 11. 2019 dalje do plačila, - november 2019 od zneska 47,92 EUR od 6. 12. 2019 dalje do plačila, - december 2019 od zneska 166,88 EUR od 6. 1. 2020 dalje do plačila, - januar 2020 od zneska 205,44 EUR od 6. 2. 2020 dalje do plačila, - februar 2020 od zneska 77,66 EUR od 6. 3. 2020 dalje do plačila.“

II. Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 1.435,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom dopustilo spremembo tožbe (I. točka izreka) in ustavilo postopek v delu, na katerega se nanaša delni umik tožbe (II. točka izreka). S sodbo je zavrnilo zahtevek za plačilo razlike v povračilu stroškov prevoza na delo in z dela za čas od oktobra 2018 do februarja do 2020, v skupnem znesku 1.808,37 EUR (III. točka izreka). Zavrnilo je tudi zahtevek za plačilo stroškov predpravdnega postopka (IV. točka izreka) ter tožniku naložilo, da toženi stranki povrne stroške postopka (V. točka izreka). Odločitev o zavrnitvi zahtevka za plačilo razlike med že prejetimi povračili stroškov prevoza na delo in z dela in pripadajočimi povračili ob upoštevanju kilometrine temelji na presoji, da v spornem času veljavni Aneks h kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti (Aneks h KPND, Ur. l. RS, št. 40/2012) sicer izrecno ne določa kombinacije javnega prevoza in kilometrine, vendar pa ga tudi ne prepoveduje. V primerih, kot je obravnavani, ko delavec nima možnosti uporabe javnega prevoza le na delu poti od bivališča do delovnega mesta, je tak način obračuna stroškov ustrezen in v okviru predpisov. Zavrnitev zahtevka za plačilo stroškov predpravdnega postopka temelji na stališču, da tožnik do tega v nobenem primeru ne bi bil upravičen, saj se ti stroški nanašajo na denarno terjatev, ki bi jo tožnik lahko neposredno uveljavljal pred delovnim sodiščem, ne da bi pri tem uveljavljal notranje varstvo pri delodajalcu.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Soglašalo je z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči prvostopenjskega sodišča. 3. Vrhovno sodišče je s sklepom VIII DoR 260/2020 z dne 16. 2. 2021 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je v skladu s tretjim odstavkom 5. člena Aneksa h KPND pri povračilu stroškov prevoza možna kombinacija kilometrine in javnega prevoza, če javni uslužbenec v kraju bivanja nima možnosti uporabe javnega prevoza.

4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je ves čas postopka zastopal stališče, da kombinacija kilometrine in javnega prevoza ni možna, ker ima možnost uporabiti javni prevoz iz kraja bivanja, vendar s tem prevozom ne more priti pravočasno na delo, kar skladno s tretjim odstavkom 5. člena Aneksa h KPND pomeni, da javni prevoz ni možen. Kadar javni prevoz ni možen, je delavec upravičen do kilometrine. Bistvena je dejanska ugotovitev, da ima tožnik iz kraja bivanja možnost javnega prevoza, pri tem pa zaradi voznega reda z uporabo tega javnega prevoza ne more izpolniti dnevne delovne obveznosti. V Aneksu h KPND in obstoječi sodni praksi ni podlage za stališče, da se v takšnem primeru delavcu lahko plača kilometrino za prevoz iz kraja bivanja do nekega drugega kraja na poti, od koder ima na voljo ustrezen javni prevoz in se mu potem v nadaljevanju povrnejo stroški javnega prevoza. Iz določbe 5. člena Aneksa h KPND in celotnega namena povračila potnih stroškov izhaja, da se povračilo potnih stroškov veže na kraj bivanja. Razlaga, ki jo navajata sodišči druge in prve stopnje bi vodila do tega, da povračilo kilometrine za celotno razdaljo nikoli ne bi prišlo v poštev, saj je za vsak posamezen primer mogoče najti ustrezen javni prevoz izven kraja bivanja in potem zaključiti, da javni prevoz obstaja. V kolikor bi veljalo stališče, da je kombinacija kilometrine in javnega prevoza možna, bi kot časovno izgubo morali opredeliti tudi čas vožnje z osebnim avtomobilom.

5. Tožena stranka je v odgovoru na revizijo prerekala revizijske navedbe in predlagala zavrnitev revizije kot neutemeljene.

6. Revizija je utemeljena.

7. V skladu s 371. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena.

8. Revizija je bila dopuščena le glede pravilne uporabe materialnega prava v zvezi z odločitvijo o povrnitvi stroškov prevoza na delo in z dela. Dopuščeno vprašanje zato omogoča le presojo odločitve sodišča druge stopnje o zavrnitvi tožnikove pritožbe zoper III. točko izreka prvostopenjske sodbe in zoper odločitev o stroških postopka, ne pa tudi glede zavrnitve pritožbe zoper IV. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje (stroški predsodnega postopka). Tožnikov uspeh v sporu glede povrnitve stroškov prevoza na delo in z dela tudi sicer ne more vplivati na odločitev o stroških predsodnega postopka. Sodišče je ta del zahtevka namreč zavrnilo z argumentom, da tožnik v nobenem primeru ne more biti upravičen do povrnitve teh stroškov, saj bi v skladu s četrtim odstavkom 200. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013) denarne terjatve, ki so bile predmet presodnega postopka, lahko uveljavljal neposredno pred sodiščem.

9. Za odločitev v tem sporu so bistvene naslednje dejanske ugotovitve sodišč druge in prve stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano: - tožnik je v spornem obdobju stalno prebival na Ptuju, od koder se je vsakodnevno vozil na delo na sedež Uprave kriminalistične policije v Ljubljani; - tožnikovo stalno prebivališče je od kraja opravljanja dela oddaljen 127 kilometrov v eno smer; - iz kraja bivanja je sicer imel organiziran javni prevoz (vlak ali avtobus), vendar zaradi voznega reda z uporabo tega javnega prevoza ne bi mogel izpolniti dnevne delovne obveznosti; - tožena stranka je tožniku do vključno septembra 2018 plačevala stroške prevoza na delo in z dela v višini kilometrine za celotno razdaljo od stalnega prebivališča do delovnega mesta; - z oktobrom 2018 je tožena stranka povračilo stroškov prevoza na delo in z dela pričela obračunavati tako, da je tožniku za pot s Ptuja do železniške postaje v Pragerskem obračunala kilometrino, od tam naprej pa ceno vozovnice za vlak in mestni promet;

10. V skladu s prvim odstavkom 5. člena Aneksa h KPND je javni uslužbenec upravičen do povračila stroškov prevoza na delo in z dela, če je razdalja od kraja bivališča do delovnega mesta večja od 2 kilometrov. Stroški prevoza na delo in z dela se povrnejo v višini stroškov javnega prevoza z javnimi prevoznimi sredstvi; če pa javni uslužbenec nima možnosti prevoza z javnimi prevoznimi sredstvi, se mu prizna kilometrina v višini 8 % cene neosvinčenega motornega bencina – 95 oktanov (drugi odstavek 5. člena Aneksa h KPND).

11. Kdaj javni prevoz ni možen je določeno v tretjem odstavku 5. člena Aneksa h KPND. Javni prevoz ni možen: - če ne obstaja, - če ga glede na delovni čas javnega uslužbenca ni možno uporabiti, - če bi javnega prevoza glede na vozni red in delovni čas javnega uslužbenca, neupoštevaje čas trajanja vožnje, za javnega uslužbenca pomenila več kot eno uro dnevne časovne izgube v eno smer.

12. Med strankama ni sporno dejstvo (glej 10. točko obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje), da je iz kraja tožnikovega bivanja do tožnikovega delovnega mesta organiziran javni prevoz (vlak ali avtobus), vendar pa zaradi voznega reda z uporabo tega javnega prevoza tožnik ne bi mogel izpolniti dnevne delovne obveznosti, kar samo po sebi pomeni, da se v smislu tretjega odstavka 5. člena Aneksa h KPND šteje, da javni prevoz ni bil možen, zaradi česar je tožnik v skladu z drugim odstavkom 5. člena Aneksa h KPND upravičen do povračila stroškov prevoza na delo in z dela v višini kilometrine.

13. Zmotno je stališče sodišč druge in prve stopnje, da okoliščina, da javni prevoz ni možen iz kraja tožnikovega bivališča, ne pomeni, da v konkretnem primeru ni mogoče upoštevati, da je bil javni prevoz možen iz drugega kraja (ta je od tožnikovega bivališča sicer oddaljen več kot 20 kilometrov), češ da tretji odstavek 5. člena h KPND možnost javnega prevoza izrecno ne navezuje na kraj bivališča. Takšna razlaga bi pomenila, da je javni prevoz vedno možen. Tudi, če v kraju bivanja javnega uslužbenca javni prevoz ne obstaja, bo vedno možno najti nek drug (lahko tudi zelo oddaljen kraj), v katerem bo tak prevoz obstajal. Ob takšni razlagi tretjega odstavka 5. člena Aneksa h KPND bi bila ta določba dejansko povsem odveč.

14. Zmotno je stališče, da bi v KPND moralo biti izrecno zapisano, da ni mogoča kombinacija javnega prevoza in kilometrine. V resnici je ravno obratno. Glede na veljavno ureditev, po kateri se primarno povrnejo stroški javnega prevoza, stroški kilometrine pa le, če javni prevoz ni možen, bi morala biti v KPND izrecno določena izjema, da se lahko delno povrnejo stroški javnega prevoza, delno pa stroški kilometrine. Pravna ureditev povračila stroškov prevoza na delo in z dela je takšna, da delodajalca zavezuje k povrnitvi stroškov javnega prevoza z javnimi prevoznimi sredstvi. Če tak prevoz ni možen, je javnemu uslužbencu dolžan priznati kilometrino v višini 8 % cene neosvinčenega motornega bencina – 95 oktanov. Pravna ureditev torej ne omogoča kombinacije različnih načinov povračila stroškov prevoza, ne glede na to, kaj bi bilo za eno ali drugo stran ugodneje.

15. Tožena stranka se v odgovoru na revizijo neutemeljeno sklicuje na domnevno drugačno sodno prakso, ki naj bi izhajala iz sodbe VIII Ips 199/2014 z dne 13. 1. 2015, saj je v navedeni zadevi sodišče dosodilo le en (izključujoč) način povrnitve stroškov prevoza in ni šlo za kombinacijo stroškov javnega prevoza in kilometrine. Predlagatelji so v navedenem kolektivnem sporu zahtevali, da nasprotni udeleženec ob povračilu stroškov javnega prevoza prizna in izplača tudi kilometrino za razdaljo od kraja bivanja do javnega prevoznega sredstva oziroma delovnega mesta, ki posamično znašajo manj kot 2 kilometra, skupno pa več kot 2 kilometra. Revizijsko sodišče je zavzelo stališče, da v takšnem primeru javnemu uslužbencu ne gre posebna kilometrina v okviru povračila stroškov prevoza na delo, saj je poraba časa za običajno hojo na posameznih krajših relacijah v zvezi z uporabo javnega prevoza krita z normativom porabe časa v zvezi s tem. Na to stališče se navezuje iz konteksta iztrgan citat, da nasprotni udeleženec javnim uslužbencem že sam priznava pravico do kilometrine, zaradi česar ne more biti uspešen z revizijskim ugovorom, da kombinacija povračila stroškov javnega prevoza in kilometrine ni mogoča. 16. O istem pravnem vprašanju je Vrhovno sodišče RS odločalo v sodbi VIII Ips 50/2020 z dne 16. 2. 2021 in zavzelo nikalen odgovor na vprašanje, ali je v obravnavani zadevi možna povrnitev stroškov prevoza na delo in z dela v kombinaciji povrnitve stroškov javnega prevoza in kilometrine. Tudi v navedeni zadevi je tožena stranka javnemu uslužbencu z bivališčem v Dobrovniku stroške prevoza na delo in z dela priznavala s kombinacijo kilometrine za razdaljo od bivališča do 17 km oddaljene Murske Sobote, od tam dalje do delovnega mesta v Ljubljani pa v višini cene javnega prevoza. Vrhovno sodišče je v navedeni zadevi zavzelo stališče, da je takšna razlaga pravnih pravil o povrnitvi stroškov prevoza na delo in z dela zmotna, saj ta pravila kot primaren način predvidevajo povrnitev stroškov javnega prevoza, povrnitev v višini kilometrine pa le, če javni prevoz ni možen. Jezikovna razlaga teh pravil kaže na izključujočo naravo povrnitve stroškov, po kateri se potem, ko se za javnega uslužbenca izključi možnost javnega prevoza, priznava le kilometrina. Ne glede na morebiten drugačen namen delodajalca višina stroškov ne more biti merilo pri odločitvi, saj besedilo Aneksa h KPND ne omogoča take razlage . Glede na to, da je bila v navedenem primeru razdalja od bivališča do kraja javnega prevoza 17 km, je sprejemljiv le zaključek, da javni prevoz ni možen.

17. Enako velja tudi za konkretni primer, kjer je razdalja od bivališča do kraja javnega prevoza, ki ga je kot primernega izbrala tožena stranka, znašala celo več kot 20 km.

18. Odgovor na dopuščeno revizijsko vprašanje se tako glasi, da glede na določbo tretjega odstavka 5. člena Aneksa h KPND pri povračilu stroškov prevoza ni možna kombinacija kilometrine in javnega prevoza, če javni uslužbenec v kraju bivanja nima možnosti uporabe javnega prevoza, ker ga glede na delovni čas uslužbenca ni možno uporabiti ali pa bi uporaba javnega prevoza glede na vozni red in delovni čas javnega uslužbenca, ne upoštevaje čas trajanja vožnje, za javnega uslužbenca pomenila več kot eno uro dnevne časovne izgube v eno smer.

19. Ker javni prevoz od tožnikovega prebivališča do delovnega mesta ni bil možen, je tožnik za celotno razdaljo upravičen do povrnitve stroškov prevoza na delo in z dela v višini kilometrine. Zmotno je stališče tožene stranke in nižjih sodišč, da je do tega upravičen le za razdaljo od prebivališča do Pragerskega.

20. Tožena stranka ni prerekala višine tožbenega zahtevka, saj je bil njen izračun identičen izračunu tožnika. Zato je revizijsko sodišče o zahtevku lahko odločalo tudi po višini in v skladu s prvim odstavkom 380. člena ZPP izpodbijano sodbo in sodbo sodišča prve stopnje (glede odločitve o stroških prevoza) spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo.

21. Glede na spremenjen uspeh tožnika v sporu je revizijsko sodišče znova odločilo o stroških celotnega postopka. Tožnik je z zahtevkom za plačilo stroškov prevoza na delo in z dela uspel, zato je upravičen do povrnitve utemeljeno priglašenih stroškov postopka. Utemeljeno priglašeni stroški postopka pred sodiščem prve stopnje znašajo 501,98 EUR (nagrada za tožbo 300 točk, nagrada za pripravljalno vlogo 225 točk skupaj 525 točko oziroma 315,00 EUR, izdatki za stranko v višini 2 % od skupne vrednosti storitve 6,30 EUR, 22 % DDV 70,68 EUR, taksa za tožbo 110,00 EUR). Utemeljeni priglašeni pritožbeni stroški znašajo 389,99 EUR (nagrada za pritožbo 375 točk, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR znaša 225,00 EUR, 2 % pavšal za materialne stroške 4,05 EUR, 22 % DDV 50,49 EUR, taksa za pritožbo 110,00 EUR). Utemeljeno priglašeni revizijski stroški znašajo 543,98 EUR (predlog za dopustitev revizije 375 točk, revizija ob upoštevanju 50 % odvetniških stroškov za predlog za dopustitev revizije 262,5 točk oziroma skupno 637,5 točk, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR znaša 382,50 EUR, 2 % pavšal za materialne stroške 7,65 EUR, 22 % DDV 85,83 EUR, sodna taksa 68,00 EUR).

22. Utemeljeni stroški postopka na vseh treh stopnjah, ki jih je tožena stranka povrniti tožniku tako znašajo 1.435,95 EUR.

23. Vrhovno sodišče je odločitev sprejelo soglasno.