Jedro

Po prenehanju delovnega razmerja pri toženki je prišlo do prenosa toženkinega podjetja na podjetnika prevzemnika (A.A. s.p.). Skladno z 8. odstavkom 72.a člena ZGD-1 podjetnik z vsem svojim premoženjem odgovarja za obveznosti, ki so mu nastale v zvezi s podjetjem pred vpisom prenosa podjetja v Poslovni register Slovenije, če jih ne izpolni podjetnik prevzemnik. A.A. ni izpolnila vtoževanih obveznosti, ki so nastale pred vpisom prenosa podjetja nanjo, zato je podana subsidiarna odgovornost toženke za vtoževane terjatve.

Čeprav tožnica v določenem obdobju ni imela urejenega bolniškega staleža, ji nadomestilo plače za ta čas pripada že zaradi dejstva, ker je bila v tem času zaposlena pri toženi stranki. Tožnica je za navedeno obdobje upravičena do plačila, kakršnega bi prejemala, če bi delala in ne do nadomestila zaradi začasne zadržanosti od dela zaradi bolezni.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe v IV. točki izreka delno spremeni tako, da se v tem delu glasi: „IV. Ugotovi se, da je tožnica umaknila tožbo v delu, ki se nanaša na zahtevek za priznanje pravic iz delovnega razmerja za čas od 12. 11. 2012 do 30. 11. 2012 in se postopek v tem delu ustavi.

Tožnici je delovno razmerje pri toženki trajalo do dne 20. 12. 2012, zato ji je toženka dolžna za čas od 23. 5. 2012 do 20. 12. 2012 obračunati: - sorazmerni del nadomestila plače za del meseca maja 2012 za čas od 23. 5. 2012 do 31. 5. 2012 v bruto znesku 434,72 EUR, od tega zneska odvesti akontacijo dohodnine v skladu z zakonom, iz naslova prispevkov za socialno varnost pa obračunati in plačati le razliko med že obračunanimi in plačanimi ter pripadajočimi prispevki, tožnici pa izplačati neto znesek, izračunan od celotnega bruto zneska 434,72 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 6. 2012 dalje do plačila, - nadomestilo plače za junij 2012 v bruto znesku 1.250,00 EUR, od tega zneska odvesti akontacijo dohodnine v skladu z zakonom, iz naslova prispevkov za socialno varnost pa obračunati in plačati le razliko med že obračunanimi in plačanimi ter pripadajočimi prispevki, tožnici pa izplačati neto znesek, izračunan od celotnega bruto zneska 1.250,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 9. 2012 dalje do plačila, - nadomestilo plače za julij 2012 v bruto znesku 1.250,00 EUR, od tega zneska odvesti akontacijo dohodnine v skladu z zakonom, iz naslova prispevkov za socialno varnost pa obračunati in plačati le razliko med že obračunanimi in plačanimi ter pripadajočimi prispevki, tožnici pa izplačati neto znesek, izračunan od celotnega bruto zneska 1.250,00 EUR. z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 8. 2012 dalje do plačila, - nadomestilo plače za avgust 2012 v bruto znesku 1.250,00 EUR, od tega zneska odvesti akontacijo dohodnine v skladu z zakonom, iz naslova prispevkov za socialno varnost pa obračunati in plačati le razliko med že obračunanimi in plačanimi ter pripadajočimi prispevki, tožnici pa izplačati neto znesek, izračunan od celotnega bruto zneska 1.250,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 9. 2012 dalje do plačila, - nadomestilo plače za september 2012 v bruto znesku 1.250,00 EUR, od tega zneska odvesti akontacijo dohodnine v skladu z zakonom, iz naslova prispevkov za socialno varnost pa obračunati in plačati le razliko med že obračunanimi in plačanimi ter pripadajočimi prispevki, tožnici pa izplačati neto znesek, izračunan od celotnega bruto zneska 1.250,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 10. 2012 dalje do plačila, - nadomestilo plače za oktober 2012 v bruto znesku 1.250,00 EUR, od tega zneska odvesti akontacijo dohodnine v skladu z zakonom, iz naslova prispevkov za socialno varnost pa obračunati in plačati le razliko med že obračunanimi in plačanimi ter pripadajočimi prispevki, tožnici pa izplačati neto znesek, izračunan od celotnega bruto zneska 1.250,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 11. 2012 dalje do plačila, - sorazmerni del bruto nadomestila plače za del meseca novembra 2012 za čas od 1. 11. 2012 do 11. 11. 2012 v višini 340,90 EUR, od tega zneska odvesti akontacijo dohodnine v skladu z zakonom, iz naslova prispevkov za socialno varnost pa obračunati in plačati le razliko med že obračunanimi in plačanimi ter pripadajočimi prispevki, tožnici pa izplačati neto znesek, izračunan od celotnega bruto zneska 1.250,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 12. 2012 dalje do plačila, - sorazmerni del nadomestila plače za čas od 1. 12. 2012 do 17. 12. 2012 v višini 520,78 EUR ter nadomestilo plače za čas od 18. 12. 2012 do 20. 12. 2012 v višini 178,57 EUR, od tega zneska odvesti akontacijo dohodnine v skladu z zakonom, iz naslova prispevkov za socialno varnost pa obračunati in plačati le razliko med že obračunanimi in plačanimi ter pripadajočimi prispevki, tožnici pa izplačati neto zneska, izračunana od celotnih bruto zneskov 520,78 EUR oziroma 178,57 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 1. 2013 dalje do plačila, vse v roku 15 dni, pod izvršbo.

Kar zahteva tožnica več (zahtevek za obračun nadomestil plače za 22. 5. 2012, odvod davkov in prispevkov ter izplačilo neto zneska ter zahtevek za plačilo razlike do vtoževanih prispevkov za socialno varnost za čas od 23. 5. 2012 do 11. 11. 2012 ter od 1. 12. 2012 do 20. 12. 2012), se zavrne.

V preostalem delu se pritožba zavrne in potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 35,01 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje ustavilo postopek v delu, ki se nanaša na plačo za čas od 12. 11. 2012 do 30. 11. 2012 (točka I izreka) in ni dopustilo predlagane razširitve tožbe na novo toženko A.A. s.p. (točka II izreka). Zavrglo je tožbo v delu, ki se nanaša na zahtevek za ugotovitev, da tožnici delovno razmerje pri toženki ni prenehalo 22. 5. 2012 (točka III izreka). Ugotovilo je, da je tožnici delovno razmerje pri toženki trajalo do 20. 12. 2012, zato ji je toženka za čas od 22. 5. 2012 do 20. 12. 2012 dolžna priznati vse pravice iz delovnega razmerja in ji za navedeno obdobje obračunati nadomestilo plače v mesečnih zneskih, ki so navedeni v izreku, od teh zneskov odvesti prispevke za socialno varnost in akontacijo dohodnine v skladu z zakonom, tožnici pa izplačati ustrezne neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. v mesecu za nadomestilo prejšnjega meseca (točka IV izreka). Toženki je naložilo, da za tožnico odvede akontacijo dohodnine od bruto zneska neplačanega regresa za letni dopust za leto 2010 v višini 734,15 EUR ter tožnici izplača dobljeni neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2010 (točka V izreka). Toženki je naložilo, da za tožnico odvede akontacijo dohodnine od bruto zneska neplačanega regresa za leto 2011 v višini 748,10 EUR ter tožnici izplača dobljeni neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2011 (točka VI izreka). Toženki je naložilo, da za tožnico odvede akontacijo dohodnine od bruto zneska neplačanega regresa za letni dopust za leto 2012 v višini 763,06 EUR ter tožnici izplača dobljeni neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2012 dalje do plačila (točka VII izreka). Zavrnilo je, kar zahteva tožnica več, to je glede maja 2012, razliko v višini 0,06 EUR bruto s pp, glede novembra 2012 razliko v višini 56,83 EUR bruto s pp, glede decembra 2012 razliko v višini 133,98 EUR s pp, glede regresa za letni dopust za leto 2011 razliko v višini 0,06 EUR, glede regresa za letni dopust za leto 2012 pa razliko v višini 1,00 EUR, zakonske zamudne obresti od mesečnih zneskov od 18. dne namesto od 19. dne, zakonske zamudne obrestmi od regresov za letni dopust od 1. 7. namesto 2. 7.; zavrnilo je kar je tožnica zahtevala drugače, to je plačilo plač namesto nadomestila plač in izplačilo po višini opredeljenega neto zneska regresa za letni dopust (točka VIII izreka). Odločilo je, da toženka sama krije svoje stroške postopka, tožnici pa je dolžna v roku 15 dni povrniti stroške postopka v znesku 985,75 EUR, po izteku roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka IX izreka).

Zoper IV., V., VI., VII. in IX. točko izreka izpodbijane sodbe se toženka pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami). Navaja, da je sodišče prve stopnje povsem pavšalno in neobrazloženo navedlo, da naj bi pooblaščenec tožene stranke vlogi z dne 26. 3. 2013 in 10. 4. 2013 vložil le za A.A. s.p., zaradi česar teh vlog ni upoštevalo. Takšen zaključek je v nasprotju z vsebino vlog. Pooblaščenka je na naroku 26. 3. 2012 (pravilno 26. 3. 2013) zastopala samo toženko B.B., ki je bila takrat tudi osebno navzoča. Tudi vloga z dne 10. 4. 2012 (pravilno 10. 4. 2013) je bila vložena za toženko B.B.. Šele vloga z dne 16. 5. 2013 se nanaša na obe toženki, in šele tej vlogi je bilo predloženo pooblastilo druge toženke A.A.. Zaradi navedenih pomanjkljivosti je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, posledično pa je bilo dejansko stanje napačno in nepopolno ugotovljeno. Sodišče prve stopnje je prekoračilo tožbeni zahtevek, ko je ugotovilo, da je tožnici delovno razmerje pri toženki trajalo do 20. 12. 2012, zaradi česar ji je toženka za obdobje od 22. 5. 2012 do 20. 12. 2012 dolžna priznati vse pravice iz delovnega razmerja. Tožnica je namreč tožbeni zahtevek oblikovala tako, da je zahtevala ugotovitev, da ji delovno razmerje pri prvi toženki ni prenehalo dne 22. 5. 2012, temveč šele 20. 12. 2012 ter ji je prva toženka dolžna priznati za čas od 22. 5. 2012 dalje do 20. 12. 2012 vse pravice iz delovnega razmerja. Tožnica je kot prvo toženko označila A.A. s.p., zoper katero pa sodišče prve stopnje ni dopustilo subjektivne spremembe tožbe. Navedeno pomeni, da bi sodišče prve stopnje tožbo tožnice v tem delu moralo zavreči. Odločitev sodišča prve stopnje, vsebovana v točki IV izreka, je v delu, ki se nanaša na čas od 11. 11. 2012 do 20. 12. 2012 tudi vsebinsko napačna. V skladu z delno sodbo na podlagi pripoznave z dne 7. 11. 2012 je bila tožnica z 12. 11. 2012 reintegrirana v delovno razmerje pri toženi stranki. Tožena stranka je za čas od vključno 12. 11. 2012 tožnici že priznala vse pravice iz delovnega razmerja s tem, ko jo je nesporno vključila v vsa zavarovanja in jo prijavila v delovno razmerje, zaradi česar tožnica morebitne zahtevke za čas od 12. 11. 2012 dalje ne more uspešno uveljavljati v okviru reparacijskega zahtevka. Tožnici je delovno razmerje prenehalo 20. 12. 2012 na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožnica te izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni izpodbijala, s čimer je priznala njeno utemeljenost. Odločitev sodišča prve stopnje, da je toženka tožnici dolžna obračunati sorazmerni del nadomestila plače za december 2012, pa je napačna tudi zaradi tega, ker tožnici v tem času ni bila upravičeno odsotna z dela. Sodišče prve stopnje je tožnici priznalo nadomestilo plače tudi za čas od 18. 12. 2012 do 20. 12. 2012, torej za čas, za katerega je tožnica sama navedla, da ni bila upravičena odsotnost z dela in da na delo ni prišla iz razlogov, ki so bili na njeni strani. Tožnica ni izkazala obstoja bolniškega staleža za december 2012, saj toženi stranki ni predložila originalnega zdravniškega potrdila. Tožnica za čas od 1. 12. 2012 do 18. 12. 2012 ni upravičena do plačila nadomestila plače. Do tega plačila ni upravičena tudi glede na določbo 35. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ-1, Ur. l. RS, št. 9/1992 s spremembami) o tem, da zavarovanec ni upravičen do nadomestila plače med začasno bolniško zadržanostjo dela, če v tem času opravlja pridobitno delo. Sodišče prve stopnje je tožnici neutemeljeno priznalo plačo za 22. 5. 2012, saj je do nezakonitega prenehanja delovnega razmerja prišlo šele 23. 5. 2012. Reparacijski zahtevek za plačilo nadomestila plače zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja je po svoji naravi odškodninski zahtevek. V takšne zahtevke pa v skladu z 169. členom Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS; št. 83/2001 s spremembami) velja načelo popolne odškodnine. Zato je potrebno upoštevati tudi vse prejemke, ki jih je delavec prejel v spornem obdobju. Sodišče prve stopnje bi tako moralo upoštevati dohodke, ki jih je tožnica z delom ustvarila v času nezakonitega prenehanja delovnega razmerja ter obvezne socialne prispevke, ki so bili tožnici za celotno sporno obdobje kriti za polni delovni čas. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka je podana, ker sodišče prve stopnje ni pojasnilo razlogov za svoje stališče, da bi tožničine prihodke iz registrirane kmetijske dejavnosti lahko upoštevalo le, če bi tožnica to dejavnost opravljala samo v času nezakonitega prenehanja delovnega razmerja in če ne bi šlo za dopolnilno dejavnost. Tožnica je bila v spornem obdobju od 23. 5. 2012 do 11. 11. 2012 polno zavarovana na drugi pravni podlagi, zato je sodišče prve stopnje tožnici za to obdobje neutemeljeno dosodilo nadomestilo v bruto znesku. Toženi stranki ni jasno, kako naj bi za tožnico plačala prispevke za nazaj za sporno obdobje, če pa je ZPIZ z odločbo z dne 28. 12. 2012 zavrnil prijavo tožnice v zavarovanje iz naslova zaposlitve za čas od 23. 5. 2012 do 11. 11. 2012 in se tožnica zoper to odločbo ni pritožila. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do navedb in dokaznih predlogov tožene stranke glede pozivanja tožnice, da se vrne nazaj na delo, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je nekritično sledilo navedbam tožnice, da naj bi njena osnovna bruto plača po pogodbi o zaposlitvi z dne 21. 11. 2007 znašala 1.250,00 EUR. Sodišče prve stopnje bi tožbeni zahtevek zoper toženko moralo v celoti zavrniti tudi zato, ker toženka v skladu z 8. odstavkom 72. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1; Ur. l. RS, št. 42/2006) odgovarja le subsiduarno in v konkretnem primeru niso bili izpolnjeni pogoji za njeno subsiduarno odgovornost. Toženka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da ga razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je delno utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, na katere opozarja pritožba.

Sodišče prve stopnje je svojo odločitev podrobno pojasnilo in zadostno obrazložilo, pri čemer je v obrazložitvi pravilno povzelo vsebino vseh prebranih listin. Ni prekoračilo tožbenega zahtevka, ko je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je tožnici delovno razmerje pri toženki trajalo do 20. 12. 2012, zaradi česar ji je toženka za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja dolžna priznati vse pravice iz delovnega razmerja. Sodišče namreč ni dovolilo subjektivne spremembe tožbe glede (prvo)tožene stranke A.A. s.p., ki jo je tožnica podala v pripravljalni vlogi z dne 18. 4. 2013 (in v kateri je tožnica tak ugotovitveni zahtevek naperila proti A.A. s.p. kot prvotoženi stranki), dovolilo pa je objektivno spremembo tožbe glede tožene stranke B.B.. Sodišče je zato pravilno odločalo o tožbenem zahtevku, delno modificiranem dne 22. 4. 2013, razen v delu, ki se nanaša na prvotoženo stranko A.A. s.p. Ker razširitev tožbe na A.A. s.p. kot prvotoženko ni bila dovoljena, sodišče o delu, ki se nanjo nanaša sploh ni bilo dolžno odločati, zato je neutemeljena pritožbena navedba, da bi bilo ta del tožbe potrebno zavreči. Tožnica je ves čas uveljavljala, da ji delovno razmerje pri toženki ni prenehalo 22. 5. 2012 (ta del tožbenega zahtevka je toženka celo pripoznala) temveč je trajalo do 20. 12. 2012, zato je zahtevek za obstoj delovnega razmerja do 20. 12. 2012 ter s tem povezan reparacijski zahtevek lahko ostal uperjen le zoper toženko, to je zoper B.B.. Tožnica je bila zaposlena pri toženki B.B. s.p. in ta ji je tudi podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno in skladno z 98. členom ZPP tudi, ko ni upoštevalo navedb iz pripravljalnih vlog z dne 26. 3. 2013 in 10. 4. 2013. V obeh navedenih vlogah je kot tožena stranka navedena le A.A. s.p., kar pomeni, da je ti dve pripravljalni vlogi pooblaščenec tožene stranke (Odvetniška pisarna C.) vložil za A.A. s.p., ki za vložitev teh pripravljalnih vlog ni podala pooblastila, kasneje pa je izrecno poudarila, da izvedenih dejanj pred 16. 5. 2013 ne odobrava. Pooblastilo za zastopanje Odvetniški pisarni C. je A.A. s.p. podala šele s pripravljalno vlogo z dne 16. 5. 2013. S sodbo na podlagi pripoznave z dne 7. 11. 2012 je bilo med drugim ugotovljeno, da delovno razmerje tožnici pri toženki ni prenehalo 22. 5. 2012 in še traja, zato jo je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo, ki ga je tožnica opravljala pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi v roku 15 dni Nerelevantne za predmetni postopek so pritožbene navedbe o tem, da se tožnica ni odzvala na toženkine pozive, naj se vrne na delo. Toženka bi namreč lahko tožničino domnevno pasivnost in neupravičeno odsotnost z dela štela kot razlog za odpoved, vendar tega ni storila in je štela, kot da je tožnica pri njej zaposlena - vse do 21. 12. 2012, ko je tožnici vročila izredno odpoved. Zato je sodišče prve stopnje ravnalo prav, ko ni upoštevalo navedb toženke glede pozivov tožnici, naj se vrne nazaj na delo, in z zavrnitvijo dokaznih predlogov s tem v zvezi ni storilo zatrjevane bistvene kršitve določb postopka. Pred pravnomočno odločitvijo o zakonitosti izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, se tožnica ni bila dolžna odzivati morebitnim pozivom toženke, da naj se vrne nazaj na delo. Zaradi navedenega so bili irelevantni dokazni predlogi toženke, v zvezi z domnevnim pozivanjem tožnice nazaj na delo, saj odločitev sodišča prve stopnje v tem sporu ne bi mogla biti drugačna niti v primeru, če bi se pokazalo, da je toženka tožnico pred izdajo delne sodbe na podlagi pripoznave v resnici pozivala nazaj na delo.

Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je po prenehanju tožničinega delovnega razmerja pri toženki prišlo do prenosa toženkinega podjetja na A.A. s.p.. Skladno z 8. odstavkom 72.a člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1) podjetnik z vsem svojim premoženjem odgovarja za obveznosti, ki so mu nastale v zvezi s podjetjem pred vpisom prenosa podjetja v Poslovni register Slovenije, če jih ne izpolni podjetnik prevzemnik. A.A. ni izpolnila vtoževanih obveznosti, ki so nastale pred vpisom prenosa podjetja nanjo, zato je podana subsidiarna odgovornost toženke za vtoževane terjatve.

Pač pa je utemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje tožnici neutemeljeno priznalo plačo in pravice iz delovnega razmerja za 22. 5. 2012. Tega dne je bila tožnica namreč še zaposlena pri toženki in zato tudi še vključena v vsa socialna zavarovanja, kar izhaja tudi iz priloge A2. Zato je potrebno reparacijski zahtevek za ta dan zavrniti.

Utemeljena je tudi pritožbena navedba, da je bila tožnica za čas od 23. 5. 2012 do 11. 11. 2012 vključena v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, in sicer kot upravičenec do delnega plačila za izgubljeni dohodek po predpisih o socialnem varstvu (kakor to izhaja iz odločbe ZPIZ v prilogi B22). Zato je nepravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je toženka tožnici za ta čas dolžna priznati vse pravice iz delovnega razmerja in ji za ta čas obračunati nadomestila plače ali plače v bruto zneskih in od teh zneskov odvesti prispevke za socialno varnost (in akontacijo dohodnine). Tožnici namreč za ta čas iz naslova prispevkov za socialno varnost pripada le razlika med že plačanimi prispevki ter prispevki za socialno varnost, ki tožnici pripadajo v okviru zavarovanja na podlagi delovnega razmerja (in ob upoštevanju bruto plače 1.250,00 EUR), zato je potrebno razliko do vtoževane višine prispevkov zavrniti.

Pritožba tudi utemeljeno navaja, da tožnica za čas od 12. 11. 2012 dalje ne more uveljavljati zahtevka za priznanje pravic iz delovnega razmerja (med katere sodi tudi pravica do obračuna in plačila prispevkov za socialno varnost), ker je toženka tožnico 12. 11. 2012 prijavila v socialna zavarovanja. Kot je razvidno iz priloge B37, je toženka tožnici za čas od 12. 11. 2012 do 30. 11. 2012 izplačala tudi plačo in pripadajoče prispevke. Tožnica je v tem delu zahtevek umaknila, sodišče prve stopnje pa je postopek ustavilo le glede dela, ki se nanaša na plačo za november od 12. 11. 2012 do 30. 11. 2013, pritožbeno sodišče je zato s sklepom ustavilo tudi postopek v delu, ki se nanaša na priznanje ostalih pravic iz delovnega razmerja za čas od 12. 11. 2012 do 30. 11. 2012. Tožnica je bila vključena v socialna zavarovanja tudi v času od 1. 12. 2012 do 21. 12. 2012, zato ji je toženka za čas od 1. 12. 2012 do 20. 12. 2012 dolžna odvesti le še razliko med že plačanimi prispevki ter prispevki za socialno varnost, ki tožnici pripadajo ob bruto plači 1.250,00 EUR, razliko do vtoževane višine prispevkov pa je potrebno zavrniti. Poleg pravic, naštetih v izreku izpodbijane sodbe (pravica do plače oziroma nadomestila plače, pravica do regresa, pravica do plačila akontacije dohodnine in pravico do plačila prispevkov za socialno varnost), tožnici iz delovnega razmerja ne pripadajo nobene druge pravice. Zato pritožbeno sodišče v izreku ne povzema nepotrebnega podvajanja pravic iz delovnega razmerja, saj so posamezne pravice posebej naštete in poimenovane.

Pritožba neutemeljeno navaja, da bi bilo potrebno pri odločitvi o reparacijskem zahtevku upoštevati vse dohodke, ki jih je tožnica prejela v spornem obdobju, torej tudi dohodek iz dopolnilne kmetijske dejavnosti. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da tožnica dopolnilne kmetijske dejavnosti ni opravljala le v času nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Tožnica je namreč dopolnilno kmetijsko dejavnost registrirala že 14. 4. 2012 (torej pred vročitvijo nezakonite odpovedi in nezakonitim prenehanjem delovnega razmerja dne 22. 5. 2012), z njo pa se je tožnica ukvarjala tudi po 20. 12. 2012 (ko ji je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo na podlagi izredne odpovedi z dne ). Tožnica je torej dopolnilno dejavnost na kmetiji v času obstoja delovnega razmerja pri toženi stranki opravljala poleg dela po pogodbi o zaposlitvi za polni delovni čas, sklenjeno s toženo stranko, prejeti dohodek pa je bilo ustrezno plačilo za to delo.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da tožnici za čas od 1. 12. 2012 do 20. 12. 2012 tožnici ne pripada sorazmerni del nadomestila plače. Tožnica je bila v tem obdobju zaposlena pri toženki, svojo odsotnost pa je za čas od 1. 12. 2012 do 17. 12. 2012 tudi opravičila z ustreznimi potrdili. Nepravilno je pritožbeno stališče, da tožnica za čas 1. 12. 2012 do 18. 12. 2012 ni upravičena do nadomestila plače glede na 5. člen Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 9/1992 in spremembe; ZZVZZ), po katerem zavarovanec ni upravičen do nadomestila med začasno zadržanostjo od dela, če v tem času opravlja pridobitno delo. Vendar pa o pravici zavarovanca do nadomestila plače ne odloča delodajalec, temveč o tem v skladu z 2. točko 3. odstavka 256. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 79/1994 s spremembami, v nadaljevanju Pravila) odloča Območna enota Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije. Razen tega tožena stranka tudi ni izkazala, da naj bi tožnica bolniški stalež izrabila za opravljanje pridobitne dejavnosti v spornem obdobju, saj je tožničine račune iz dopolnilne dejavnosti na kmetiji predložila za dneve 24. 11. 2012, 21. 12. 2012, 22. 12. 2012 in 29. 12. 2012, torej za dneve, ki se ne nanašajo na čas 1. 12. 2012 do 18. 12. 2012. Tožničina dopolnilna dejavnost na kmetiji je bila sicer za tožnico postranskega pomena, ni vplivala na tožničine delovne obveznosti iz delovnega razmerja pri toženi stranki, in tudi ni šlo za pridobitno dejavnost v smislu Zakona o gospodarskih družbah (Ur. l. RS, št. 42/2006 in spremembe; ZGD-1), po katerem je pridobitna dejavnost taka, ki se opravlja na trgu zaradi pridobivanja dobička. Tožnica namreč ni ustanovila gospodarske družbe ali organiziranega podjetja, v okviru katerega bi na trgu samostojno opravljala pridobitno dejavnost kot svojo izključno dejavnost. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da četudi tožnica v času od 17. 12. 2012 do 20. 12. 2012 ni imela urejenega bolniškega staleža, ji nadomestilo plače za ta čas pripada že zaradi dejstva, ker je bila v tem času zaposlena pri toženi stranki. Tožnica je za navedeno obdobje (od 17. 12. 2012 do 20. 12. 2012) upravičena do plačila, kakršnega bi prejemala, če bi delala in ne do nadomestila zaradi začasne zadržanosti od dela zaradi bolezni. Izredna odpoved z dne 20. 12. 2012 nima (in ne more imeti) učinka za nazaj, kot je pravilno navedlo tudi sodišče prve stopnje. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe glede napačno upoštevane tožničine plače. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno upoštevalo tožničine navedbe o njeni bruto plači (1.250,00 EUR), saj so izkazane s podatki iz tožničinih plačilnih list za mesece januar, februar, maj, junij, julij, september, november, december 2009 in povzetka dohodkov za leto 2009. Ker so podani uveljavljani pritožbeni razlogi oziroma razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo ter na podlagi 5. alineje 358. člena ter 1. odstavka 351. člena ZPP delno spremenilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje tako, kot izhaja iz izreka te sodbe. Pritožbeno sodišče odločitve o stroških postopka ni spreminjalo, ker se uspeh tožnice ni bistveno zmanjšal. Ker v preostalem delu niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo nespremenjeni del izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbah 165. člena in 154. člena ZPP. Toženka je po oceni pritožbenega sodišča s svojo pritožbo uspel v 10%, zato ji je tožnica dolžna povrniti pritožbene stroške v takem obsegu. Pritožbeno sodišče je toženki priznalo nagrado za pritožbo v višini 267,00 EUR (tar. št. 3210), materialne stroške v višini 20,00 EUR (tar. št. 6002) in DDV v višini 63,14 EUR, kar skupaj znaša 350,14 EUR. Glede na 10% uspeh je pritožbeno sodišče toženki prisodilo 35,01 EUR pritožbenih stroškov, ki ji jih mora povrniti tožnica. Slednja pa svoje stroške pritožbenega postopka krije sama, ker njen odgovor na pritožbo ni bistveno pripomogel k reševanju pritožbe (1. odstavek 155. člena ZPP).