Jedro

Res je vpis v javno evidenco eden izmed pokazateljev lastništva, vendar pa zgolj vpis v evidenco lastništva še ne dokazuje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v zvezi s popravnim sklepom z dne 9. 6. 2015 ugotovilo, da je A. A. lastnik traktorja znamke Universal, VIN 420153, moči 31 Kw s prostornino 22490 cm3, datum prve registracije v RS ..., proizveden v Romuniji, leto izdelave 1983 (I. točka izreka). Tožeči stranki (B. B. in C. C.) je naložilo povračilo stroškov tožene stranke (A. A. in D. D.) v višini 1.619,46 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka). Zavrnilo je tožbene zahtevke tožeče stranke: da je A. A. dolžan B. B. vrniti in izročiti traktor znamke Universal 445DT, prva registracija ...; da je A. A. dolžan plačati B. B. 8.900,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov po 100,00 EUR in od datumov, ki so razvidni iz III. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje; zahtevek, da je A. A. dolžan plačati tožeči stranki B. B. in C. C. znesek 319,19 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2010 do plačila; zahtevek, da sta A. A. in D. D. dolžna plačati B. B. in C. C. znesek 1.499,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 11. 2009 do plačila ter zahtevek na povračilo pravdnih stroškov.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka po tožbi, B. B. in C. C. V izogib nejasnostim bo sodišče druge stopnje v nadaljevanju kot tožečo stranko označevalo B. B. in C. C., to je tožnika po tožbi. Glede vrnitve traktorja znamke Universal 445DT in plačila uporabnine ter glede ugotovitve lastninske pravice na traktorju se tožeča stranka ne strinja z ugotovitvami in zaključki sodišča, da je prvi toženec uspel dokazati, da je lastnik spornega traktorja oziroma, da prvi tožnik lastništva nad traktorjem ni uspel dokazati. Takšni zaključki so napačni in temeljijo na pomanjkljivi, enostranski in neustrezni oceni izvedenih dokazov. Tožeča stranka obširno izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje, navaja, da ta ne ustreza metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP in je povsem neprepričljiva. Traktor je dejansko v lasti prvega tožnika, ki je traktor kupil sam, s svojimi sredstvi in s sredstvi svoje žene, preko svojega računa, kot lastnik in uporabnik je vpisan tudi v uradne javne evidence. O tem sta izpovedala tudi oba tožnika, o tem obstajajo tudi listinski dokazi. Sodišče pa je enostransko in nekritično sledilo izpovedbam tožencev. Sodišče navaja, da vpis v uradnih evidencah ni jasen pokazatelj samega lastništva in da se lastninska pravica pridobi z izročitvijo v posest. To ne drži, saj je vpis lastništva v javnih evidencah zagotovo pomemben pokazatelj lastništva. Oba tožnika sta izpovedala, da je tožnik s svojimi sredstvi in sredstvi svoje žene kupil predmetni traktor, to izhaja tudi iz listin. Traktor je bil tudi registriran na prvega tožnika. Pri navedbi, da naj bi bil račun fiktiven, sodišče nekritično sledi izpovedbam tožencev. Opre se še na izpovedbo priče E. E., ki je izpovedal, da je traktor vseskozi uporabljal prvi toženec, vendar priča o okoliščinah samega nakupa traktorja in o samem lastništvu ni povedala ničesar. Sama posest na vozilu ne pomeni lastništva. Tudi zatrjevana naknadno kupljena oprema za traktor dokazuje le to, da je prvi toženec traktor uporabljal, ne pa lastništva. Sodišče je nekritično sledilo navedbam in izpovedbam tožencev, da naj bi devize za nakup traktorja pridobila od prijateljev oziroma znancev tožnika, kar sta tožnika odločno zanikala, sodišče se do njune trditve ni opredelilo, temveč je sledilo izpovedbi tožencev. Toženca sta zatrjevala, da naj bi denar za nakup traktorja prejela od kupnine od prodane hiše, kar je bilo ovrženo že z izpovedbo prvega toženca, ki je izpovedal, da je kupnino od hiše porabil za nakup avtomobila in da je vsaki od sester izplačal dedni odpravek v višini 10.000.000,00 SIT. Ker je kupnina znašala 2.500.000,00 SIT, je logično, da ni bila namenjena in uporabljena za nakup predmetnega traktorja. Sodišče je to rešilo tako, da je kar zaključilo, da se je toženec uštel. Sklicuje se na to, da je v sklepu o dedovanju vrednost zapuščine ocenjena na 30.000,00 DIN, kar pa je brez vsakršne teže, saj je ocena vrednosti zapuščine podana zgolj zaradi odmere sodne takse. Toženec je tudi navedel, da je pri plačilu kupnine prejel potrdilo o plačilu, ki ga v postopku ni predložil, o čemer se sodišče ni opredelilo. Sodišče je tudi nekritično in mimo trditev strank sledilo tožencu, da naj bi ta podaljšal registracijo, čeprav registracija nikoli ni bila podaljšana in je bil traktor registriran le enkrat. Tožnika sta v času spornega nakupa začasno delala v N., kjer so bile plače bistveno višje kot doma in sta imela devize za nakup predmetnega traktorja. Če sta v tistem času gradila hišo, to še ne izkazuje, da ne bi imela denarja za nakup traktorja, kot enostavno in brez dokazne osnove zaključi sodišče. Imela sta zemljo, imela sta tudi gozd, zato so neutemeljene navedbe sodišča, da traktorja očitno nista potrebovala. Sodišče prihaja samo s seboj v nasprotje, saj navaja, da tožnika nista imela zemlje, na drugi strani pa, da sta imela gozd, kjer se je opravljala sečnja in iz katerega se je vozil posekan les. Če je tožnikoma les iz gozda vozil E. E., to ne pomeni, da traktorja nista potrebovala. Pomembno je le, da je traktor kupil prvi tožnik in ni pomembno, ali je tožnik traktor potreboval in ali ga je uporabljal. Sodišče se tudi ne opredeli do dejstva, zakaj prvi toženec v 30 letih ni uredil prepisa lastništva in zakaj traktorja ni registriral na svoje ime, nasprotno pa je tožnik od toženca večkrat zahteval, da mu vrne traktor, kar vse je izkazano z listinami v spisu, sodišče pa se do tega ni opredelilo. Glede odškodnine za neupravičeno posekan les na parc. št. 1111/1 k. o. ... sta tožnika navajala, da sta sekala les nazadnje v letu 2005, takšne navedbe so bile ovržene z izvedenskim mnenjem in tudi sama sta izpovedala drugače, da naj bi v gozdu sekala zadnjič konec leta 2008, kar kaže na njuno neverodostojnost. Sodišče povzema izvedensko mnenje sodnega izvedenca za gozdarstvo F. F., ki je podal oceno starosti spornega lesa oziroma panjev. Iz njegovega mnenja jasno izhaja, da gre za približno oceno, torej je mogoče, da je bil sporni les posekan leta 2009. Sodišče je kljub temu tožbeni zahtevek zavrnilo, češ da ni bilo mogoče ugotoviti na čigavem zemljišču je bil opravljen sporni posek, saj naj ne bi bilo mogoče v naravo prenesti skice geometra iz pravdne zadeve P 35/2001 o poteku mapne meje. Takšne navedbe sodišča so neutemeljene. Iz izvedenih dokazov je jasno razvidno, da je toženec izvršil sporni posek na nepremičnini tožnikov. Navedbe toženca, da naj bi uživalna meja med parcelama potekala nekoliko bolj zahodno, so se pokazale kot neutemeljene. Sporna sečnja je bila izvršena na parc. št. 1111/1, ki je v lasti tožencev. Tožnika se tudi ne moreta strinjati s stališčem, da naj bi bil zahtevek zastaran. Do poseka je prišlo jeseni 2009 in zahtevek tožnikov ni zastaral. Tožnika odločno zavračata, da naj bi do spornega poseka prišlo že jeseni 2008. Ocena izvedenca gozdarja je le približek. Toženca sta sekala in vozila drevje iz gozda leta 2009, kar je izpovedala toženka v zadevi P 35/2001. Na izvedensko mnenje izvedenca gozdarske stroke sta tožnika podala obsežne pripombe. Izvedenec tudi v dopolnitvi mnenja ni odgovoril na vprašanja in pripombe tožnikov. Tožnika sta predlagala postavitev novega izvedenca, sodišče pa se do njunih pripomb ni opredelilo niti ni zavrnilo dokaznega predloga tožnikov in je sodba tudi procesno nepravilna. Sicer pa tudi v primeru, če bi dejansko prišlo do spornega poseka že jeseni 2008, sta tožnika za to izvedela šele jeseni 2009 in je torej odločitev sodišča glede zastaranja v vsakem primeru napačna oziroma sodba o subjektivnih okoliščinah nima razlogov. Tudi odločitev sodišča, da toženca nista dolžna tožnikoma povrniti ustreznega dela stroškov za izgradnjo skupnega vodovoda, je napačna in nesprejemljiva. Sodišče samo ugotavlja, da so leta 1973 štiri gospodinjstva združila delo in denar za izgradnjo vodovodnega sistema. Prav tako sodišče sledi tožnikoma, da so se investitorji dogovorili, da mora vsak, ki se bo na novo priključil na vodovod, investitorjem povrniti ustrezen del stroškov izgradnje. Sodišče pa zavrne zahtevek z utemeljitvijo, da med strankama ne obstaja dogovor, da sta toženca tožnikoma dolžna povrniti del stroškov. Takšni razlogi so napačni in nesprejemljivi. Ne gre za zahtevek v zvezi s pogodbeno obveznostjo tožencev, ampak zaradi neupravičene obogatitve, med drugim tudi na račun tožnikov. Ne drži, da naj bi bila voda v novo stanovanjsko hišo tožencev napeljana iz stare hiše. Sodišče se sklicuje na svoje ugotovitve z ogleda, čeprav je bil ogled opravljen zgolj v stari hiši. Če se voda v času ogleda v stari hiši ni uporabljala, to še ne pomeni, da sta toženca vodo v novo hišo napeljala iz stare hiše. Sodišče je takšne zaključke sprejelo zgolj na podlagi ogleda stare hiše, čeprav sta tožnika predlagala, da se opravi ogled na kraju samem. Dejstvo je, da sta toženca vodovodni priključek v novi objekt izvedla na glavnem vodu in ne iz starega objekta, kar bi sodišče na ogledu lahko in tudi moralo ugotoviti. Sodišče pa je nekritično sledilo izpovedbam tožencev in neutemeljeno zaključilo, da sta toženca vodovod v novo hišo napeljala iz stare hiše. Dejansko stanje je napačno in zmotno ugotovljeno in je odločitev sodišča napačna. Toženca sta zgradila očitno novo hišo in se brez dovoljenja priključila na skupni vodovod, zato sta dolžna tožnikoma kot soinvestitorjema povrniti ustrezen del stroškov izgradnje tega vodovoda. Sodišče izpostavlja, da je sosed G. potegnil vodo v delavnico in hišo in za to ni plačal ničesar, kar pa na obstoj obveznosti tožencev do tožnikov in ostalih investitorjev nima nobenega vpliva. Navedbe sodišča, da sta toženca na podlagi izročilne pogodbe vstopila v pravni položaj H. H. in D. D., niso utemeljene, to bi se lahko kvečjemu nanašalo na staro hišo, ne more pa se nanašati na nov priključek. Prav tako se tožnika ne strinjata s stališčem sodišča, da naj bi bil zahtevek za povračilo stroškov izgradnje vodovoda že zastaral. Tožnika sta bila seznanjena s tem, da sta si toženca uredila vodovodni priključek za novo hišo in se priključila na vodovod šele v letu 2009, ko sta videla, da iz okna nove hiše tožencev visi plastična vodovodna cev. Odločitev sodišča je napačna, posledično je napačna tudi odločitev o pravdnih stroških, ki je tudi neobrazložena in je ni mogoče preizkusiti.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo tej nasprotuje in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje napačno obravnavalo zahtevek na plačilo odškodnine v višini 319,19 EUR in zahtevek na plačilo 1.499,00 EUR skupaj z ostalimi zahtevki v rednem postopku. Oba navedena zahtevka bi namreč moralo iz postopka izločiti in obravnavati po določbah o sporu majhne vrednosti. Na pravilnost odločitve sicer takšno ravnanje ni vplivalo, je pa treba pri pritožbenem preizkusu to dejstvo upoštevati. Glede navedenih zahtevkov v skladu s 458. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pri preizkusu ni mogoče upoštevati relativno bistvenih določb postopka ter zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

6. Glede vrnitve traktorja znamke Universal, plačila uporabnine ter glede ugotovitve lastninske pravice na traktorju tožeča stranka obširno izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje, vendar neutemeljeno. Sodišče prve stopnje je napravilo celovito in prepričljivo dokazno oceno, ki je skladna z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP, drugačna pritožbena navedba ni utemeljena. Res je vpis v javno evidenco eden izmed pokazateljev lastništva, vendar pa zgolj vpis v evidenco lastništva še ne dokazuje. Lastninsko pravico na nepremičnini se namreč pridobi v skladu s 1. odstavkom 34. člena Zakona o temeljnih lastninsko pravnih razmerjih (ZTLR) in 1. odstavkom 60. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ) z izročitvijo stvari v posest pridobitelja, kot je pravilno navedlo že sodišče prve stopnje. Prvi toženec je prepričljivo pojasnil razlog, zakaj je bil traktor kupljen preko deviznega računa prvega tožnika (prvi tožnik je takrat imel odprt tak račun na banki, prvi toženec pa ne). Tožnik ni uspel dokazati, da si je prvi toženec traktor prisvojil. Sklicuje se na opomine in pozive na vrnitev stvari, vendar vsi ti izhajajo iz obdobja, ko sta pravdni stranki že prišli v spor. Traktor je bil kupljen v letu 1983, poziv na vračilo pa izhaja iz leta 2010. Tudi naknadno kupljena oprema za traktor ni zanemarljiva, kot hoče prikazati tožeča stranka, namreč, da naj bi dokazovala le uporabo traktorja. Vse okoliščine, ki jih je sodišče prve stopnje ugotovilo, sicer posredno, vendar v celoti prepričljivo dokazujejo lastništvo prvega toženca in ne prvega tožnika. To velja tudi glede izpovedbe priče E. E., ki je na traktorju videl samo prvega toženca in ne tudi prvega tožnika. Dokazno oceno sodišče druge stopnje ocenjuje kot pravilno in se nanjo, v izogib ponavljanju, sklicuje.

7. Tudi dokazno oceno o tem, da je tožena stranka imela dovolj denarja za nakup traktorja (od prodaje nepremičnin na ...) pritožba neutemeljeno izpodbija. Iz pridobljenega zneska je prvi toženec kupil avto Zastava 850 AK in tudi, kot je sam izpovedal, izplačal dedni odpravek sestram. Res je sodišče ugotovilo, da je ta znašal 10.000.000,00 DIN za vsako sestro, kupnina za nepremičnino pa je znašala 2.500.000,00 takratnih dinarjev, vendar je sodišče pravilno opozorilo, da je šlo za inflacijo, denominacijo dinarjev in spremembo valut v tolarje in nato v evre. Celotno prvemu tožencu izročeno premoženje je bilo ocenjeno na 30.000,00 DIN. Pritožba opozarja, da je šlo pri tej oceni za nerealno vrednost, vendar pa to ob dejstvu, da je bil dedni odpravek za eno od sester 10.000.000,00 DIN, ravno dokazuje, da se je toženec zaradi inflacije in denominacije lahko uštel, kot je ugotovilo že sodišče prve stopnje. Sodišče je pravilno verjelo prvemu tožencu, da je traktor kupil z devizami, ki jih je kupil od prijateljev tožeče stranke. Pritožba sodišču neutemeljeno očita, da se ni opredelilo o tem, da prvi toženec potrdila o plačilu ni predložil, saj tega potrdila prvi toženec ni predlagal kot dokaz. Sodišču očita tudi, da je mimo trditev sledilo prvemu tožencu, da je podaljševal registracijo in zatrjuje, da ta ni bila podaljšana. Zgolj upoštevanje toženčeve izpovedbe o registraciji na pravilnost odločitve ni vplivalo. (Je pa tudi druga tožnica izpovedala, da traktor ni več registriran, ker ga svak ni hotel več registrirati, kar tudi kaže na to, da ga je v preteklosti registriral). Pritožba sodišču neutemeljeno očita, da je storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka, ko je navedlo, da toženca nista imela zemlje, po drugi strani pa, da sta imela gozd. Sodišče je namreč navedlo, da je drva iz edinega kmetijskega zemljišča, ki ga prvi tožnik ima, zmeraj vozil E. E. Zatrjevanega nasprotja sodišče druge stopnje ni ugotovilo. Neutemeljen je tudi očitek sodišču, da se ne opredeli, zakaj v 30 letih prvi toženec ni uredil prepisa lastništva in traktorja registriral na svoje ime, medtem ko je tožnik zahteval vračilo, saj je tudi tožnik vračilo zahteval šele po skoraj 30 letih. Ob ugotovljenem dejanskem stanju je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je lastnik traktorja prvi toženec in je njegovemu zahtevku pravilno ugodilo in posledično pravilno zavrnilo zahtevek prvega tožnika na vračilo traktorja in na plačilo uporabnine.

8. Sodišče prve stopnje je tudi zahtevek na plačilo odškodnine in zahtevek na plačilo 1.499,00 EUR obravnavalo v rednem postopku, moralo pa bi ju obravnavati po pravilih o sporu majhne vrednosti. Vse pritožbene navedbe, ki jih tožeča stranka v zvezi s tema zahtevkoma podaja v zvezi z zatrjevanim nepopolno in zmotno ugotovljenim dejanskim stanjem so tako neupoštevne. Sodišče druge stopnje je vezano na dejanski zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka nazadnje sekala drevje v letu 2008 in na ostale dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje. Pritožba ima sicer prav, da je zmoten zaključek o zavrnitvi zahtevka, ker ni bilo mogoče ugotoviti na čigavem zemljišču je bil opravljen sporni posek. V primeru takšne ugotovitve je namreč lastništvo in mejo treba ugotoviti kot predhodno vprašanje, česar sodišče prve stopnje ni storilo in je zaključek o tem, da tožnika nista uspela dokazati protipravnosti dejanja prvega toženca, sodišče prve stopnje sprejelo preuranjeno.

9. Kljub temu pa je odločitev o zavrnitvi tega zahtevka pravilna. Pritožba neutemeljeno navaja, da sta toženca predlagala novega izvedenca in da sodišče o tem predlogu ni odločilo, saj je sodišče že na naroku vse preostale dokazne predloge zavrnilo. Kot že navedeno, je sodišče druge stopnje na ugotovitev, da je do spornega poseka prišlo v letu 2008, vezano. Tekom postopka je bil sporen čas poseka, ne pa tudi dejstvo, da sta bila tožnika s posekom seznanjena. Pritožba zato neutemeljeno šele v pritožbi navaja, da sta tožnika za sporni posek izvedela šele jeseni 2009. Ob ugotovljenem času spornega poseka in dejstvu, da seznanjenosti s spornim posekom tožnika nista ugovarjala, je zaključek sodišča prve stopnje, da je zahtevek na plačilo odškodnine zaradi spornega poseka zastaran, pravilen in drugačne pritožbene navedbe niso utemeljene.

10. Glede zahtevka za povračilo stroškov izgradnje vodovoda pritožba (v sporu majhne vrednosti) nedopustno izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da je v prizidek hiše napeljana voda iz objekta stare hiše, kjer se voda ne uporablja in da toženca nista zgradila novega vodovodnega priključka, ločenega od priključka k stari hiši. Na tovrstne pritožbene navedbe zato sodišče druge stopnje ne odgovarja. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da sta toženca z izročilno pogodbo vstopila v pravice staršev kot solastnikov vodovoda in zato na strani tožencev ni nastopilo okoriščenje, na strani tožnikov pa ni nastalo prikrajšanje. Zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve po 190. členu OZ torej ni utemeljen. Ker je zahtevek neutemeljen iz že opisanega razloga, pritožbene navedbe glede zastaranja zahtevka niso relevantne, so pa tudi neutemeljene. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je tožnikoma bivanje tožencev znano že od njune preselitve okoli leta 2000 in so drugačna zatrjevanja prirejena potrebam te pravde. Tudi trditev, da sta bila tožnika z ureditvijo vodovodnega priključka tožencev za novo hišo in priklopom na vodovod seznanjena šele leta 2009 predstavlja nedopustno izpodbijanje dejanskega stanja. Tudi zastaranje terjatve tožeče stranke zoper toženo stranko na povračilo stroškov izgradnje vodovoda je sodišče prve stopnje ugotovilo pravilno.

11. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna, zato je pravilna tudi stroškovna odločitev, da je tožeča stranka dolžna povrniti stroške toženi stranki. Sodišče prve stopnje se je pri odmeri stroškov sklicevalo na stroškovnik, ki je bil vložen v spis, zato je odločitev mogoče preizkusiti. Priznalo je sodno takso za postopek v višini 150,00 EUR ter nagrado in izdatke odvetnika (postopek po tožbi, nagrada za narok, postopek po nasprotni tožbi, nagrada za narok po nasprotni tožbi, pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev v višini 20,00 EUR, povišanje nagrade zaradi zastopanja dveh strank, kilometrino ter DDV). Tudi glede stroškovnega dela je pritožba neutemeljena.

12. Glede na navedeno in ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

13. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka. Svoje stroške pritožbenega postopka nosi tudi tožena stranka, saj njen odgovor na pritožbo ni bil potreben. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 154., 155. in 165. členu ZPP.