Jedro

Zgolj dejstvo zmanjšanja življenjskih aktivnosti ne predstavlja pravno priznane nepremoženjske škode. Za utemeljenost prisoje denarne odškodnine iz tega naslova mora obstajati in biti zatrjevana tudi ustrezna intenzivnost oziroma trajanje duševnih bolečin. Izvedenec je pojasnil, da so takšne posledice, kakor jih je zaradi poškodbe utrpela tožeča stranka, tako malenkostne, da jih večina ljudi sploh ne opazi.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v stroškovni odločitvi spremeni tako, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki 754,01 EUR pravdnih stroškov, v 15 dneh od prejema sodbe sodišča prve stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16 dne po prejemu te sodbe dalje.

Pritožba tožeče stranke se zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna v 15 dneh od prejema sodbe sodišča druge stopnje toženi stranki povrniti njene stroške s pritožbo v višini 157,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude, ki tečejo do plačila.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki glavnico v znesku 1.920,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 29. 9. 2005 dalje do plačila, tožbeni zahtevek glede zneska 3.524,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 29. 9. 2005 dalje do plačila ter glede zakonskih zamudnih obresti od zneska 20,86 EUR od dne 15. 9. 2005 do dne 28. 5. 2005 pa je zavrnilo. Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožeči povrniti njene pravdne stroške v znesku 1.427,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude.

Zoper takšno odločitev se pritožujeta obe pravdni stranki. Tožeča stranka uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu ZPP in sodišču druge stopnje predlaga, da njeni pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožeči stranki prisodi še nadaljnjo odškodnino v višini 3.524,80 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi, podredno pa izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ne strinja se s prisojeno višino odškodnine ter z odločitvijo o stroških. Glede višine navaja, da bi moralo sodišče tožeči stranki glede na ugotovljeno intenzivnost in trajanje telesnih bolečin ter prestanih neugodnosti, predvsem pa ob upoštevanju enakosti pred zakonom, prisoditi celotni zahtevani znesek, tj. še dodatnih 1.621,05 EUR. Pri tem se sklicuje na sodbo VS RS II Ips 427/94 z dne 11. 6. 1992, v katerem je za skoraj enak obseg škode sodišče oškodovancu priznalo 400.000,00 SIT (1.669,17 EUR) odškodnine iz tega naslova. Kot prenizko ocenjuje tudi prisojeno odškodnino iz naslova strahu, saj je v že citirani zadevi oškodovancu iz tega naslova pripadla odškodnina v višini 200.000,00 SIT, (sedaj 834,94 EUR), kar je 6,5-kratnik takratne povprečne neto plače. Sodišče prve stopnje pa je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo, ko je v celoti zavrnilo zahtevek iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Iz izvedenskega mnenja namreč jasno izhaja, da je obravnavana poškodba tožnici pustila trajne posledice v obliki bleščanja ob močnejši svetlobi in posamezne motnjave steklovine. Izvedenec je sam ocenil, da je pri tožnici podan za 10 odstotkov slabši vid. Izvedenec je sicer ocenil, da takšne posledice ne vplivajo na tožničino delovno zmožnost, naveden zaključek pa je podprl z razlago, da veliko ljudi s takšno okvaro zanjo sploh ne ve. Poleg tega je izvedenec navedel, da je možno težavo z bleščavostjo odpraviti z zatemnjenimi očali. Že takšna navedba po mnenju tožeče stranke pomeni, da o odsotnosti zmanjšanja življenjske aktivnosti v tožničinem primeru ni mogoče govoriti. Poleg tega je tudi tožeča stranka sama prepričljivo izpovedala, da jo slabši vid moti pri delu, pri branju in gledanju televizije in da jo moti in ovira tudi bleščavost. Po oceni izvedenca tožeča stranka tudi slabše vidi na levo oko, zaradi česar potrebuje očala, podana pa je tudi njena 3,33-odstotna trajna invalidnost. Sodišče bi moralo tudi upoštevati dejstvo, da je od nastanka nezgode preteklo že pet let, tožena stranka pa tožeči stranki še ni izplačala nobene odškodnine. Glede stroškov pa opozarja, da je tožena stranka stroške priglasila po določilih odvetniške tarife, čemur je sodišče prve stopnje sledilo, ni pa upoštevalo, da so toženo stranko tekom postopka zastopali njeni zaposleni, in ne odvetnik, zato sodišče ni imelo pravdne podlage za uporabo odvetniške tarife. Priglaša stroške s pritožbo.

Tožeča stranka se pritožuje zgolj zoper odmero stroškov, in sicer iz razloga zmotne uporabe materialnega prava. Sodišču druge stopnje predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da stroške odmeri glede na dejanski uspeh pravdnih strank. Meni namreč, da je sodišče napačno izračunalo pravdni uspeh strank. Navedlo je namreč, da je tožeča stranka uspela v celoti po temelju in 35,27-odstotno po višini ter končni uspeh strank izračunalo kot aritmetično sredino navedenih uspehov. Tožena stranka pa meni, da bi moralo sodišče upoštevati zgolj uspeh po višini, saj je tožena stranka že na prvem naroku za glavno obravnavo ugovor po temelju umaknila, zato se glede temelja sploh ni izvajal dokazni postopek. Priglaša stroške s pritožbo.

Na vročeno pritožbo je odgovorila tožeča stranka, ki predlaga, da se pritožba tožene stranke kot neutemeljena zavrne. Pri tem se sklicuje na določbo 2. odstavka 154. člena ZPP (1) in dodaja, da je tožena strank z umikom ugovora glede temelja na naroku smiselno pripoznala zahtevek po temelju, kar je šteti kot uspeh tožeče stranke v postopku. Priglaša stroške z odgovorom na pritožbo.

Pritožba tožene stranke proti odločitvi o stroških je utemeljena, pritožba tožeče stranke pa ni utemeljena.

O pritožbi tožeče stranke zoper odločitev o glavni stvari: Pritožbeno sodišče v celoti sprejema dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje. Te so plod sklenjene in prepričljive dokazne ocene, ki je pritožba zgolj z navajanjem drugačnih dejanskih izhodišč ne uspe izpodbiti.

Dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje o obsegu tožnici prizadejane škode, le-to uvrščajo med škode majhnega obsega. Tožnica je namreč utrpela lahko poškodbo levega očesa (odrgnino leve roženice in udarnino levega zrkla). Zdravila se je približno mesec dni, imela 3 dni hude, 3 dni srednje in še teden dni lahke bolečine, kar pa ni terjalo njene hospitalizacije, temveč zgolj kontrolne preglede, kjer je prejemala očesne kapljice in mazila. Sodišče prve stopnje ji je za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem prisodilo 1.300,00 EUR, kar je glede na ugotovljeno trajanje in intenzivnost bolečin ter število nevšečnosti tudi po oceni sodišča pravična odškodnina za ugotovljeno škodo. Njenega zviševanja ne utemeljuje niti primerjava z zadevo VS RS, opr. št. II Ips 427/94 z dne 11. 6. 1992 ali zadevo, ki je v zbirki Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo (2) evidentirana pod št. 119, na kateri se sklicuje tožeča stranka v pritožbi. Konkretne okoliščine navedenih primerov namreč z obravnavanim niso primerljivi. Oškodovanec v navedenih zadevah je utrpel drugačen, tj. večji obseg škode, ki je terjal tudi drugačno zdravljenje. V drugo navedenem primeru je tako fant, star 16 let, utrpel udarnino levega zrkla s tujki in erozijo na roženičnem epitelu, luksacijo leve leče nazaj, steklovino v prednjem prekatu, raztrganino spodnjega trepalničnega roba v notranjem levem očesnem kotu in razpoko zakotja levega očesa, odstop mrežnice in kratkovidnost).

Enako velja tudi za prisojeno odškodnino iz naslova strahu. Sodišče prve stopnje je merila iz 179. člena OZ uporabilo pravilno. Navedeno pravilo res terja tako upoštevanje konkretnih okoliščin primera, kakor tudi njihovo primerjavo z zadevami, ki so bile v sodni praksi prisojene za primerljive škode (načelo objektivizacije). Vendar pa navedeno ne pomeni, da je sodišče vezano na nekakšno tarifo odškodnin. Kot je že poudarilo Vrhovno sodišče v sodbi II Ips 419/99 z dne 23. 2. 2000, je vsaka škoda vendarle primer zase ob upoštevanju posebnosti posameznih oškodovancev. Kriterij primerljivosti je sicer pomembna podlaga za določitev odškodnine po posameznih postavkah, vendar pa je treba zahtevo iz 179. člena OZ razumeti kot primerljivost odškodnin za določen obseg škode glede na razlikovanje med majhnimi, velikimi in katastrofalnimi škodami.

V zvezi z izpodbijano zavrnitvijo zahtevka iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pa je treba poudariti, da zgolj dejstvo zmanjšanja življenjske aktivnosti ne predstavlja pravno priznane nepremoženjske škode. Za utemeljenost prisoje denarne odškodnine iz tega naslova mora obstajati in biti seveda zatrjevana tudi ustrezna intenzivnost oziroma trajanje duševnih bolečini zaradi takšnega stanja. Ker slednjega v obravnavani zadevi ni, je bil zahtevek iz tega naslova pravilno zavrnjen. Izvedenec je namreč prepričljivo pojasnil, da so takšne posledice, kakor jih je zaradi poškodbe utrpela tožeča stranka (vključno s kratkovidnostjo, ki je morebiti nastala ravno zaradi poškodbe), tako malenkostne, da jih večina ljudi, ki ima podobne težave, sploh ne opazi. Sodišče druge stopnje o pravilnosti takšnega izvedenskega mnenja ne dvomi niti na podlagi življenjskih oziroma izkustvenih pravil. Posledice torej ne dosegajo tiste stopnje intenzivnosti, ki bi predstavljala pravno priznano obliko nepremoženjske škode v skladu s 179. členom OZ. Ker bi bila torej prisoja denarne odškodnine iz tega naslova v konkretnem primeru v nasprotju z njenim namenom, je sodišče druge stopnje tudi v tem delu pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo glede odločitve o glavni stvari.

Ker pritožba tožeče stranke ni utemeljena, podani pa tudi niso razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

O pritožbi tožeče stranke in tožene stranke zoper odločitev o stroških: Pritožba tožene stranke utemeljeno opozarja, da je uporaba merila uspeha, ki slednjega ločuje na vprašanje odškodninske podlage na eni in na vprašanje višine pravične denarne odškodnine na drugi strani, neustrezna. To v obravnavani zadevi velja še toliko bolj, ker podlaga odškodninskega zahtevka v tej pravdi sploh ni bila sporna. Prav tako ni mogoče pritrditi navedbam tožeče stranke v odgovoru na pritožbo, da je opisana procesna situacija primerljiva s pripoznavo zahtevka, ki jo je treba šteti kot uspeh nasprotne stranke. Pripoznava zahtevka namreč nujno pomeni konec sodnega spora (četudi je delna, v tem obsegu pomeni pripoznavo zahtevka tako po temelju kot po višini), ki pa je bil potreben, saj tožena stranka svoje obveznosti do vložitve tožbe ni izpolnila prostovoljno. S tem so tožeči stranki nastali stroški, ki jih je tako po pravilu uspeha kot tudi krivde dolžna povrniti nasprotna stranka. V primeru neprerekanega temelja zahtevka pa je procesna situacija drugačna. Ker tožena stranka temelja zahtevka ni prerekala, tožeči stranki v zvezi s temeljem niso nastali nobeni nadaljnji oziroma posebni stroški poleg tistih, ki jih je imela zato, da je zagotovila popolnost in sklepčnost tožbe. Za ugotovitev utemeljenosti zahtevka po višini pa je bilo dokazovanje potrebno. V takšnem procesnem položaju pa je edino to lahko podlaga za uporabo merila uspeha.

Pritožbeno sodišče je zato stroške odmerilo po merilu uspeha, brez ločevanja slednjega na vprašanji podlage in višine odškodnine. Ob tem je upoštevalo tudi utemeljeno pritožbeno navedbo tožeče stranke v njeni pritožbi. Tožeča stranka namreč pravilno opozarja, da je tožena stranka priglasila – sodišče prve stopnje pa je odmerilo – stroške postopka po Odvetniški tarifi, četudi v postopku ni bila zastopana po odvetniku, temveč po osebah, ki so pri njej zaposlene.

Pritožbeno sodišče je zato odločitev o stroških spremenilo tako, da je v skladu z 2. odstavkom 154. člena ZPP tožeči stranki glede na njen 35,27-odstotni uspeh od skupaj 2.219,85 EUR priznanih pravdnih stroškov (zoper njihovo odmero se tožena stranka ne pritožuje) prisodilo 782,94 EUR. Toženi stranki pa je od skupaj priznanih 44,69 EUR (9,00 EUR materialnih stroškov za poštnino ter 35,69 EUR stroškov za sodno takso za odgovor na tožbo, skladno s predhodno obrazloženim ji sodišče druge stopnje ni priznalo stroška v višini 400 odvetniških točk za sestavo odgovora na tožbo) glede na 64,73-odstoten uspeh prisodilo 28,93 EUR. Po pobotanju prisojenih zneskov je tako sodišče druge stopnje toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki povrniti 754,01 EUR pravdnih stroškov.

Pri odločitvi o pritožbenih stroških je sodišče druge stopnje upoštevalo, da je tožeča stranka v pritožbenem postopku izpodbijala tako odločitev o glavni stvari kot odločitev o stroških, pri čemer so bile njene pritožbene navedbe utemeljene le zoper slednjo, pa še to malenkostno. Njen odgovor na pritožbo je bil v smislu 155. člena ZPP nepotreben, saj navedbe v njem v ničemer niso prispevale k odločitvi sodišča druge stopnje o pritožbi tožene stranke. Po drugi strani pa je tožena stranka odločitev sodišča prve stopnje izpodbijala izključno v stroškovnem delu, s čimer je tudi v celoti uspela. Sodišče druge stopnje je zato odločilo, da ji mora tožeča stranka v celoti povrniti njene stroške s pritožbo (2. odstavek 154. člena ZPP). Le-te je sodišče odmerilo v skladu z Zakonom o sodnih taksah ob upoštevanju priglašenih postavk. Skupaj je toženi stranki tako priznalo 157,78 EUR stroškov, od česar 147,78 EUR za sodno takso in 10,00 EUR za poštnino in materialne stroške. Izrek o zakonskih zamudnih obrestih temelji na 378. členu OZ, glede teka zamudnih obresti pa tudi na pravnem mnenju občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. 12. 2006. Zakon o pravdnem postopku (Ur. list RS, št. 73/2007 in nasl.).

Dunja Jadek Pensa in drugi, GV založba, Ljubljana 2001, str. 155.