Jedro

Predlog za dopustitev revizije ne izpolnjuje pogojev iz četrtega odstavka 367.b člena ZPP in ne vsebuje sestavin, predpisanih v 367.a členu ZPP.

Izrek

Predlog se zavrže.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženo stranko zavezalo za plačilo odškodnine v znesku 1.920,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 9. 2005 dalje do plačila. Tožbeni zahtevek je zavrnilo glede plačila 3.524,80 EUR zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 9. 2005 dalje do plačila in za zakonske zamudne obresti od zneska 20,86 EUR od dne 15. 9. 2005 do 28. 5. 2005 (pravilno 28.9.2005). Odločilo je, da je toženka dolžna tožnici povrniti njene pravdne stroške v znesku 1.427,64 EUR.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi toženke ugodilo in stroškovno odločitev spremenilo tako, da je znesek pravdnih stroškov znižalo na 754,01 EUR, in tožnici naložilo povrnitev 157,78 EUR toženkinih stroškov pritožbenega postopka. Pritožbo tožnice je zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper odločbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila predlog za dopustitev revizije s predlogom, da sodišče dopusti revizijo zoper zavrnilni del izpodbijanje sodbe in zoper odločitev o stroških postopka. Predlog utemeljuje z navedbo, da je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odgovor na pravno vprašanje, glede katerega izpodbijana odločitev odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča, in na pravno vprašanje, glede katerega praksa Vrhovnega sodišča ni enotna, uveljavlja pa revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Povzema vrste in obseg tožničinih poškodb, trajanje in intenzivnost telesnih bolečin, nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem in strahu ter meni, da je sodišče pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo zmotno uporabilo materialno pravo, saj ni (pravilno) upoštevalo načela individualizacije odškodnine in načela objektivne pogojenosti višine odškodnine. Odškodnina je odmerjena bistveno prenizko in odstopa od primerljivih primerov v sodni praksi. Za telesne bolečine in za strah bi sodišče moralo prisoditi celotna vtoževana zneska. Pri tem se predlagateljica sklicuje na primer II Ips 427/94 z dne 11. 6. 1994, ki naj bi obravnaval skoraj identičen obseg škode in v katerem je sodišče za telesne bolečine odmerilo odškodnino 400.000 SIT (13 povprečnih mesečnih neto plač) in za strah v višini 200.000 SIT (6,5 povprečnih mesečnih neto). Nadalje navaja, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko je zavrnilo zahtevek iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Ob pravilni uporabi materialnega prava, upoštevaje dosedanjo sodno prakso in načelo enakosti pred zakonom, bi tožnici moralo dosoditi vso zahtevano odškodnino. Sicer pa bi zahtevku moralo ugoditi v celoti že zaradi dlje časa trajajočega škodnega stanja in posledično večjega obsega škode. Obrazložitev izpodbijane sodbe je protislovna: drugostopenjsko sodišče je tožničino primerjalnopravno navajanje zavrnilo, češ da je vsaka škoda primer zase, ob upoštevanju posebnosti posameznih oškodovancev, v nadaljevanju pa povzelo zaključke izvedenca, da so posledice (vključno s kratkovidnostjo) tako malenkostne, da jih večina ljudi, ki ima podobne težave, sploh ne opazi. Meni, da je sodišče izhajalo iz kriterija povprečne škode, ne da bi ugotavljalo, kako se škoda manifestira pri tožnici. Sodišče druge stopnje pritožbenih razlogov sploh ni preizkusilo, temveč je pritožbo tožnice pavšalno zavrnilo. V ostalem tožnica izpodbija odločitev sodišča o stroških postopka.

4. Predlog v delu, ki se nanaša na stroškovno odločitev sodišča druge stopnje, ni dovoljen, sicer pa ni popoln.

5. Stranke lahko vložijo revizijo tudi zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 384. člena Zakona o pravdnem postopku; ZPP). Med slednje pa sklep o stroških postopka ne sodi. Ker revizija zoper tak sklep ni dovoljena, je v skladu s četrtim odstavkom 367. člena ZPP tudi ni mogoče dopustiti. Vrhovno sodišče je zato predlog za dopustitev revizije v delu, ki se nanaša na stroškovno odločitev, zavrglo (prvi odstavek 367. c člena ZPP).

6. Po četrtem odstavku 367. b člena ZPP mora stranka v predlogu (med drugim) natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost in kratko obrazložiti, zakaj je sodišče druge stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve pa mora opisati natančno in konkretno. Zakon torej postavlja stroge zahteve po obveznih sestavinah predloga, ki pa jim predlagateljica ni zadostila.

7. Iz povzetih trditev tožničine vloge je razvidno, da predlagateljica v njej niza vrsto očitkov o zmotni uporabi materialnega prava in procesnih kršitvah, zaradi katerih naj bi bila sodba sodišča druge stopnje napačna, pri tem pa ne izpostavi in ne opredeli (niti enega) pravnega vprašanja, o katerem naj Vrhovno sodišče odloči. Iz petita njene vloge izhaja, da želi dopustitev revizije „na splošno“ zoper zavrnilni del izpodbijanje sodbe. Takšna vloga, ki zgolj zatrjuje (in obrazlaga), da je izpodbijana sodba materialnopravno ali procesnopravno nepravilna, praviloma ne zadosti zakonskim zahtevam o vsebini predloga za dopustitev revizije, kar je Vrhovno sodišče doslej že večkrat poudarilo(1). Ravno konkretna in natančna opredelitev pravnega vprašanja, ki se nanaša na odločilno materialnopravno stališče izpodbijane sodbe in o katerem se pričakuje odločitev Vrhovnega sodišča, je bistvena sestavina predloga za dopustitev revizije. Enako velja glede uveljavljanja bistvenih kršitev postopka.

8. Za nadaljnjo presojo utemeljenosti predloga bi morala predlagateljica izkazati tudi okoliščine, ki kažejo, da je vprašanje tako pomembno, da utemeljuje odločanje Vrhovnega sodišča (glej 367. a člen ZPP). V tem kontekstu bi se kot pravnorelevantna lahko izkazala le okoliščina, da odločitev sodišča druge stopnje, ki je potrdilo prvostopenjsko odmero odškodnine, odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča. Iz predloga je namreč mogoče izluščiti zatrjevanje, da je odmerjena odškodnina prenizka in bistveno odstopa od primerljivih primerov v sodni praksi, zaradi česar krši načelo enakosti pred zakonom. Vendar predlagateljica, na kateri je breme za verjeten izkaz odstopa od sodne prakse, tega ni zmogla. Njeno sklicevanje na en primer Vrhovnega sodišča, ki ni niti obrazloženo na način, da bi bila možna presoja, ali gre za podoben primer (podobnost utemeljuje zgolj s trditvijo da gre „za skoraj identičen obseg škode“), predstavlja neobrazloženo in pavšalno zatrjevanje odstopa od sodne prakse. Zato tudi presoja pomembnosti tega vprašanja ni mogoča. Ob tem je dodati še, da je to isto vprašanje obravnavalo že sodišče druge stopnje in o njem zavzelo stališče(2), ki pa mu predlagatelj v predlogu ne nasprotuje in njegove pravilnosti ne izpodbija.

9. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče predlog za dopustitev revizije zavrglo (šesti odstavek 367. b člen ZPP). Tožnica, ki s predlogom ni uspela, sama krije svoje stroške postopka za dopustitev revizije (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Primerjaj sklepe II DoR 49/2009 z dne 22. 10. 2009, II DoR 199/2010 z dne 8. 7. 2010, II DoR 287/2009 z dne 11. 2. 2010. Op. št. (2): Glej razloge na strani tri sodbe sodišča druge stopnje.