Jedro

Pogoj za denarno odškodnino so dovolj intenzivne in dolgotrajne duševne bolečine, ki jih trpi oškodovanec zaradi kršitve njegove osebne integritete. Tožnik v tožbi (niti pozneje) svojih duševnih bolečin ni določno zatrjeval. Potemtakem njegova tožba ni bila sklepčna in že zato ni upravičen do zahtevanega pravnega varstva.

Vložitev kazenske ovadbe sama po sebi ni protipravna, čeprav pristojni organ ovadbo pozneje zavrže. Pač pa je odškodninska odgovornost lahko posledica krive ovadbe, ko ovaditelj koga naznani, čeprav ve, da ni storil kaznivega dejanja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov zahtevek, da mu mora toženec za duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti plačati 4.000.000,00 SIT odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.6.2006 dalje. Obenem je tožniku naložilo, da mora tožencu povrniti 3.570,64 EUR pravdnih stroškov z obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Tožnik se je pravočasno pritožil. Sodišču prve stopnje očita zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, zmotno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve pravil pravdnega postopka. Predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in ugodi njegovemu tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, naj sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje. Sodišče prve stopnje je sodbo oprlo na dejstva in dokaze, ki so bili predloženi prepozno. Pričama K. Z. in S. M. je postavljalo vprašanja, za katera ni bilo ustrezne trditvene podlage. Tožniku je sicer omogočilo, da se izjasni o izpovedi priče K. Z. , ni pa izvedlo nobenega dokaza, ki ga je v zvezi s tem predlagal tožnik, niti ga ni zavrnilo. Priča je izpovedovala o tem, kar je slišala od drugih, saj se je zaposlila na šoli šele v letu 2004. Njena izpoved ni verodostojna, sploh pa ne gre za pričo, ki nima interesa za izid postopka, saj je morala šolo zapustiti, ker bi ji v nasprotnem primeru odpovedali pogodbo o zaposlitvi. Tožnik vztraja, da toženec ni ustrezno opravil dela, za katerega je bil plačan, je pa več kot 200 študentom vpisal izpit, ki ga niso opravili. Priča L. R. je pojasnila, kakšen je postopek prijave na izpit, in nič drugega. Finančne nepravilnosti na šoli se niso dogajale, sicer pa je tožnik že na prvem naroku predlagal poizvedbe pri Okrožnem državnem tožilstvu v Novem mestu o tem, ali je D. N. v zvezi s preiskavo v letu 2006 podal kakšno ovadbo proti tožniku. Sodišče tega dokaza ni izvedlo, niti ga ni zavrnilo. Tožnik nikoli ni zagovarjal trženja programov z vpisom velikega števila študentov. Žalostno je, da se sodišče pri ugotavljanju resnice opira na anonimno prijavo, katere vsebina se je v dokaznem postopku izkazala za neresnično. Ni res, da bi tožencu preprečili vstop v šolo. Tožencu je sodišče prve stopnje že v sodbi Pg 28/2000 z dne 15.1.2001, torej pred vložitvijo sporne kazenske ovadbe, pojasnilo, da je bil statut šole sprejet pravilno in zakonito. Toženec je bil pravilno vabljen tudi na sejo Upravnega odbora 3.6.2002. V ovadbi se je sprenevedal, da o seji ni vedel ničesar. Ovadba je bila podana izključno z namenom škodovanja tožniku. Krivec za neurejene odnose med ustanovitelji je bil toženec in ne tožnik. Toženčeva izjava v časopisu D., da "imajo B. v mislih le zaslužek, kvaliteta, kriteriji, profesionalnost itd. jih niso zanimali", je objektivno žaljiva in pomeni negativno vrednostno sodbo o tožniku. Dejstvo, da toženec ni nikjer navedel tožnikovega imena, ne zmanjšuje njegove odgovornosti. Gre za neposreden napad na dobro ime in čast tožnika in gre za izjavo, podano z namenom zaničevanja. Tudi na R. K. je toženec namigoval, da je bil prenos ustanoviteljskih pravic nezakonit. Do njegovih izjav na 24ur.com se sodišče ni vsebinsko opredelilo. Očitek, da je tožnik opravljal "šnelkurze" in podeljeval diplome, je zanj ponižujoč, saj si kot profesor gradi svojo avtoriteto med drugim tudi na spoštovanju okolice. Napačen je zato zaključek sodišča prve stopnje, da toženec ni ravnal nedopustno, ko je vložil kazensko ovadbo proti tožniku in dajal izjave za medije.

Toženec v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Za pričo K. Z. je izvedel šele med postopkom. Toženčeve izjave so bile zgolj posledica tožnikovega ravnanja. Toženec je na ta način poskušal preprečiti nezakonito ravnanje in nekvalitetno izvajanje pedagoškega procesa. Nikogar ni hotel žaliti, ampak je z upravičeno strokovno kritiko izvrševal le svoje pravice, ki mu pripadajo kot ustanovitelju šole.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnik očita tožencu, da je z neresničnimi in žaljivimi izjavami posegel v njegovo pravico do časti in dobrega imena. Po 1. odstavku 179. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 97/07-UPB1) pripada oškodovancu denarna odškodnina, med drugim za pretrpljene duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti, če okoliščine primera, zlasti stopnja bolečin in njihovo trajanje, to opravičujejo. Za razliko od nematerialnih sankcij iz 178. člena OZ, kot so objava sodbe ali popravka, preklic izjave in podobno, za katere zadošča že sam poseg v osebnostno pravico, so pogoj za denarno odškodnino dovolj intenzivne in dolgotrajne duševne bolečine, ki jih trpi oškodovanec zaradi kršitve njegove osebne integritete. Tožnik v tožbi (niti pozneje) svojih duševnih bolečin ni določno zatrjeval. Potemtakem njegova tožba ni bila sklepčna in že zato ni upravičen do zahtevanega pravnega varstva. Sicer pa je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da je tožnikova odškodninska terjatev za škodo, ki naj bi mu jo povzročil toženec s svojimi dopisi v letih 1999 in 2000, že zastarala. Temu tožnik v pritožbi več ne oporeka. Pravilna pa je tudi presoja sodišča prve stopnje, da v preostalih primerih, na katere se sklicuje tožnik, toženčevo ravnanje ni bilo nedopustno in zato njegova odškodninska odgovornost ni podana.

Vložitev kazenske ovadbe sama po sebi ni protipravna, čeprav pristojni organ ovadbo pozneje zavrže. Vsakdo ima namreč pravico (in dolžnost), da naznani kaznivo dejanje, če izve zanj. Pač pa je odškodninska odgovornost lahko posledica krive ovadbe, ko ovaditelj koga naznani, čeprav ve, da ni storil kaznivega dejanja. Za tak očitek tožencu v trditvenem in dokaznem gradivu ni podlage. Tudi pritožbena trditev, da je bila ovadba vložena izključno z namenom škodovati tožniku, nima opore v izvedenih dokazih. Trditev, da se je toženec pri navajanju dejstev, s katerimi je utemeljil ovadbo, samo sprenevedal, ne zadošča za njegovo odškodninsko odgovornost. Ob tem ni bistveno, da je sodišče v gospodarskem sporu že leta 2001 zavzelo stališče, da za sprejem statuta (V.) ni bilo nujno soglasje vseh ustanoviteljev, ampak je zadoščala večina glasov članov začasnega upravnega odbora šole. Sodišče je tedaj odločalo o veljavnosti sklepa z dne 22.7.1999, medtem ko je toženec tožnika ovadil v zvezi s poznejšim sklepom Upravnega odbora z dne 3.6.2002, ki se nanaša na izstop enega od ustanoviteljev šole in prenos njegovih ustanoviteljskih pravic, vpis spremembe v sodni register ter pripravo prečiščenega besedila Akta o ustanovitvi šole. Ker je za krivo ovadbo potreben direktni naklep, ni dovolj toženčevo zmotno prepričanje, da je šlo za ponarejanje listin, ker se sam seje 3.6.2002 ni udeležil in ker z navedenim sklepom ni soglašal. Ne gre namreč za krivo ovadbo, če nekdo prijavi dejanje, za katerega se izkaže, da ni kaznivo dejanje.

Tudi toženčeva izjava, ki jo je povzel članek v D. z dne 11.2.2006, da "imajo B. v mislih le zaslužek, kvaliteta, kriteriji, profesionalnost itd. jih niso zanimali", ne predstavlja nedopustnega posega v tožnikovo čast in dobro ime. Kot je tožniku pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, je šlo za resno kritiko tožnikovega javnega delovanja v okviru zavoda, ki opravlja dejavnost visokošolskega izobraževanja, pri tem pa niti iz vsebine izjave niti iz načina izražanja ni mogoče razbrati toženčevega zaničevalnega namena. Toženčeva kritika je bila resda ostra in polemična, vendar tožnik glede na svoj poklic visokošolskega profesorja in položaj prodekana na šoli brez dvoma sodi med osebe javnega življenja, pri teh pa je prag dopustne javne kritike višji kot sicer. Končno Ustava vsakomur zagotavlja svobodno izražanje svojega mnenja, toženec kot eden od ustanoviteljev šole in zadolžen za področje znanstvenoraziskovalnega dela na šoli pa je bil do kritike še posebej upravičen. Sporna izjava predstavlja toženčevo mnenje, zato niti ni bistveno, ali so se na šoli v resnici dogajale nepravilnosti, ki sta jih pravdni stranki zatrjevali v tej pravdi. Dokazovanje resničnosti ali neresničnosti trditev je dopustno le, ko gre za trditve o dejstvih, medtem ko je pri izražanju mnenja že pojmovno izključeno dokazovanje njegove pravilnosti ali ustreznosti. Res pa je, da tudi mnenje ne sme biti žaljivo, razen ko je izraženo v posebnih okoliščinah (v znanstvenem, književnem ali umetniškem delu, pri resni kritiki, izvrševanju uradne dolžnosti, časnikarskega poklica, politične ali druge družbene dejavnosti, pri obrambi kakšne pravice ali pri varstvu upravičenih koristi), če ni bilo izraženo z namenom zaničevanja. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da je protipravnost toženčeve vrednostne ocene izključena zaradi odsotnosti njegovega zaničevalnega namena, tožnikove pritožbene trditve pa drugačnega sklepa ne omogočajo.

O sporni toženčevi izjavi za R. K. v tožbi ni bilo nobene trditve, medtem ko je iz sodbe razvidno, da je toženec v svoji izjavi le potrdil, da je vložil kazensko ovadbo v zvezi s prenosom ustanoviteljskih pravic, pri tem pa tožnika ni omenjal. Temu tožnik tudi v pritožbi ne oporeka. Ker navedena izjava ni objektivno žaljiva, ne predstavlja podlage za toženčevo odškodninsko odgovornost. Pritožbena trditev, da je toženec v izjavi namigoval, da je bil prenos nezakonit, pa predstavlja nedopustno pritožbeno novoto, ki je sodišče po 1. odstavku 337. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 73/07-UBP3) pri odločanju o pritožbi ne sme upoštevati. Tožnik namreč ni niti trdil niti izkazal, da se na to dejstvo v postopku na prvi stopnji ni mogel sklicevati.

Članek v D. z dne 14.4.2006 in zapis na spletnem portalu 24ur.com obravnavata domnevno davčno utajo na šoli, vendar je bila po ugotovitvi sodišča prve stopnje, ki ji tožnik v pritožbi ne oporeka, vir za to pisanje anonimna prijava in ne toženec. Na dejstvo, da se v zapisu na 24ur.com pojavljajo tudi očitki na tožnikov račun o opravljanju "šnelkurzov" in lahkotnem podeljevanju diplom, ki naj bi tožnika poniževali in sramotili, pa se je tožnik prvič začel sklicevati šele v pritožbi, torej prepozno.

Sodišče prve stopnje je po navedenem pravilno ter celovito ugotovilo dejansko stanje in nato pravilno uporabilo tudi materialno pravo, ko je zavrnilo tožnikov zahtevek. Preostala dejstva, ki jih izpostavlja pritožba (o izvedbi izbirnega predmeta logistika, opravljanju izpitov, deležu izrednih študentov, davčni utaji in drugih finančnih nepravilnostih, neurejenih odnosih med ustanovitelji itd.), so za odločitev o zahtevani odškodnini brez pomena. Sodišču prve stopnje se z njimi ne bi bilo treba ukvarjati in tudi na pritožbene trditve o tem ni treba odgovarjati.

Glavnina pritožbe je namenjena zatrjevanim bistvenim kršitvam določb pravdnega postopka, vendar tudi ta pritožbeni razlog ni podan. Po 286. členu ZPP lahko stranke po koncu prvega naroka za glavno obravnavo navajajo nova dejstva in predlagajo nove dokaze samo, če izkažejo, da tega brez svoje krivde niso mogle storiti prej. Toženec ob predlogu za zaslišanje priče K. Z., ki ga je podal več kot 3 mesece po prvem naroku, navedenemu pogoju ni zadostil. Sodišče prve stopnje je pričo kljub temu zaslišalo in na njeno izpoved tudi oprlo svojo odločitev, vendar ta kršitev ni vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, zato ne gre niti za relativno postopkovno kršitev. Priča K. Z. (enako pa velja tudi za priči S. M. in L. R.) je namreč izpovedovala predvsem o domnevnih nepravilnostih v poslovanju šole, ki za presojo protipravnosti toženčevega ravnanja niso pomembne, kot je že bilo obrazloženo. Pritožbeni dvom o nepristranskosti te priče in verodostojnosti njene izpovedi je potemtakem odveč. Neumesten je tudi pritožbeni očitek, da sodišče ni izvedlo nobenega dokaza, ki ga je tožnik predlagal v zvezi z izpovedjo priče K. Z.. Tožnik je njeni izpovedi resda takoj oporekal in napovedal nove dokaze v roku 8 dni (pravilnik upravnega odbora šole, pravilnik o habilitaciji, dokumentacijo o prepisu diplomske naloge B. K. ter zaslišanje šolske knjižničarke), vendar nato sodišču ni predložil nobenega od teh listinskih dokazov, niti ni sporočil imena in priimka priče. Izvedbo teh dokazov je zato sodišče prve stopnje utemeljeno opustilo. V nasprotju s pritožbenimi trditvami pa se je jasno opredelilo tudi do vseh ostalih predlaganih dokazov. V izpodbijani sodbi je obrazložilo, da je neizvedene dokaze kot nepotrebne zavrnilo, kar velja tudi za predlagane poizvedbe pri Okrožnem državnem tožilstvu v Novem mestu v zvezi z ovadbo zaradi utaje davkov. Ta ni bila predmet spora, zato je bila takšna odločitev sodišča prve stopnje povsem pravilna in smotrna. Pritožbeni očitek o domnevni kršitvi načela kontradiktornosti postopka je torej brez podlage.

Glede na navedeno je sodišče druge stopnje tožnikovo pritožbo zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo prvo sodbo. Pritožbeni razlogi, ki jih je uveljavljal tožnik, niso utemeljeni, uradoma upoštevanih procesnih ali materialnih kršitev pa v postopku na prvi stopnji ni bilo.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 1. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena in 155. členom istega zakona. Tožnik je s pritožbo propadel, zato ni upravičen do povračila stroškov zanjo. Toženec pa z odgovorom ni bistveno prispeval k odločitvi o pritožbi, zato mora svoje stroške za odgovor kriti sam.