Jedro

Tožnik je zahteval varstvo svoje pravice na podlagi določbe 179. člena OZ, po kateri za prisojo denarne odškodnine ne zadošča le objektivno dejstvo kršitve dobrega imena in časti, pač pa se zahteva tudi subjektivna komponenta: sodišče prisodi za pretrpljene duševne bolečine zaradi kršitve dobrega imena in časti pravično denarno odškodnino, če spozna, da okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in njihovo trajanje to opravičujejo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Gospodarski družbi P. d. o. o., katere družbenik je tožnik in B. d. o. o., katere družbenik je toženec, sta v letu 1998 skupaj z Mestno občino ... ustanovili visokošolski zavod V. (v nadaljevanju V.). Obe pravdni stranki sta visokošolska učitelja, vendar je za razliko od tožnika, ki na šoli predava vsa leta in je angažiran pri vodenju zavoda, toženec na šoli predaval le prvo študijsko leto.

2. Tožnik je v tožbi trdil, da je toženec od leta 1999 dalje večkrat blatil njegovo osebno ime v medijih, z dopisi na Ministrstvo za šolstvo in šport, Svet za visoko šolstvo, Vrhovno državno tožilstvo in Mestno občino ..., v katerih je zatrjeval nepravilnosti pri poslovanju šole in odgovornost zanje pripisal tožniku, ki naj bi si zavod predstavljal kot družinsko podjetje (dekanja je bila namreč najprej tožnikova žena A. A., ko je leta 1999 odšla na bolniški dopust, pa naj bi se za vršilca dekana oklical tožnik), krojil naj bi njegovo usodo in povzročil, da je postal le še senca tistega, kar bi po pričakovanju toženca moral biti. Očital naj bi mu, enako tudi njegovi ženi, ogrožanje delovanja zavoda zaradi oblastniškega in nestrokovnega ter s sovraštvom do uspešnejših prežetega vodenja zavoda, storitev kaznivega dejanja ponareditve poslovnih listin v zvezi s prenosom ustanoviteljskih pravic Mestne občine ... na tožnikovo družbo, v intervjuju za C., ki je izšla 11. 5. 2006, pa naj bi dejal, da imajo A-evi, torej tudi tožnik, v mislih le zaslužek, kvaliteta, kriteriji in profesionalnost pa jih ne zanimajo. Tožnik je prepričan, da se je toženec z blatenjem tožnika in njegove žene poskušal dokopati do kakšne pomembnejše funkcije v zavodu. Pri tem se je posluževal medijev in organov, ki nadzorujejo zavod. Zahteval je odškodnino zaradi protipravnega posega v njegovo osebno dostojanstvo, čast in dobro ime.

3. Sodišče prve stopnje je tožnikov zahtevek zavrnilo: tudi, če bi bila podana toženčeva odgovornost za tožnikovo škodo, povzročeno pred junijem 2003, je terjatev zastarala pred vložitvijo tožbe 19. 6. 2006, za po tem datumu podano kazensko ovadbo in izjave medijem pa je ugotovilo, da sicer vsebujejo resno kritiko dela A., pomembnost vpetih v vodenje zavoda, v poslovanju katerega je bilo ugotovljenih več nepravilnosti, da pa kritika ni podana z žaljivim oziroma zaničevalnim namenom, pač pa z namenom opozarjanja partnerjev v projektu na potrebo po kvalitetnejšem delu, zaradi česar je ni mogoče opredeliti kot protipravne.

4. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in sodbo prvostopenjskega sodišča potrdilo. Sprejelo je vse njegove dejanske ugotovitve in materialnopravne zaključke, že v uvodnem delu svojih razlogov pa je navedlo še dodaten razlog za neutemeljenost zahtevka: zaradi odsotnosti trditev o duševnih bolečinah, njihovi intenziteti in trajanju je tožba nesklepčna.

5. Tožnik sodbo pritožbenega sodišča izpodbija z revizijo iz revizijskih razlogov bistvene kršitve procesnih pravil in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga njeno spremembo z ugoditvijo tožbenemu zahtevku v celoti, podrejeno pa razveljavitev in vrnitev zadeve v novo odločanje. Vztraja, da je bila kazenska ovadba podana z izključnim namenom škodovanja tožniku in ni res, da dokazni postopek tega ni pokazal: dokazano je bilo, da je toženec vedel, da do spremembe ustanoviteljev ni prišlo na nezakonit način, presoje, da je bil v zmoti, pa pritožbeno sodišče ni pojasnilo. Toženčeve izjave medijem so bile ocenjene ob zmotni uporabi materialnega prava, saj sodišče ne bi smelo analogno uporabiti določbe tretjega odstavka 169. člena Kazenskega zakonika in na njegovi podlagi presoditi, da zaradi odsotnosti namena zaničevanja ni bilo protipravnosti; uporabiti bi moralo določbo drugega odstavka istega člena navedenega zakona in odločiti, da je protipravnost še hujša, ker je toženec za obračunavanje s tožnikom uporabil medije. Njegova kritika ni bila resna, pač pa je šlo za navadno kritiziranje in za osebno obračunavanje z namenom zaničevanja in škodovanja tožniku in njegovi družini, kar je bilo motivirano s toženčevo sovražno nastrojenostjo, škodoželjnostjo in privoščljivostjo. Ugotovitve o prevladujočem vplivu A. na V. je tožnik grajal v pritožbi, saj je na šoli poleg tožnika zaposlena le še njegova ob izpolnjevanju vseh pogojev na razpisu izbrana hči, pa se pritožbeno sodišče do njegove graje ni opredelilo. Ta okoliščina je ključna, saj je sodišče na njej, čeprav je ugotovljena napačno, gradilo oceno, da je šlo s strani toženca za resno kritiko. Nepravilen je tudi zaključek, da naj bi bil prag dopustne kritike pri tožniku kot osebi s poklicem visokošolskega učitelja in s položajem prodekana šole višji, ker sodi med osebe javnega življenja. Osebe javnega življenja so le politiki, ne pa učitelji, zdravniki in nosilci podobnih poklicev. Toženčevo blatenje se ne nanaša na tožnika kot nosilca katere od funkcij v okviru V., pač pa nanj osebno. Pri tem pa toženčevega pedagoškega dela na V. niso končali A., ampak organi šole zaradi toženčevega nekvalitetnega dela. Interesa javnosti za objavo članka »Klasična lokalna hobotnica« v C. ni bilo. Glede članka v Č. z dne 14. 4. 2006 se sodišče druge stopnje ni opredelilo do tožnikovih pritožbenih navedb, sporna pa je tudi toženčeva izjava na Radiu ..., da »ne ve, kako je šlo to mimo notarja«, ki namiguje na nezakonito ravnanje in sklepanje sumljivih transakcij. V nasprotju s procesnimi pravili in stališči Ustavnega sodišča so bili zavrnjeni nekateri tožnikovi dokazni predlogi, predvsem predlog, naj sodišče opravi poizvedbe pri Okrožnem državnem tožilstvu Novo mesto v zvezi z ovadbo o davčni utaji.

6. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

7. Revizija ni utemeljena.

8. Za primer kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin sta vsakomur zagotovljeni tako sodno varstvo kot pravica do odprave posledic njihove kršitve (četrti odstavek 15. člena Ustave). Tožnik je kot oškodovanec zahteval civilnopravno varstvo zaradi kršitve svoje pravice do časti in dobrega imena, in sicer v obliki povrnitve nepremoženjske škode. Povrnitev nepremoženjske škode zaradi kršitve osebnostne pravice je mogoče doseči z objavo sodbe oziroma popravka, s preklicem izjave, s katero je bila storjena kršitev ali na drug način, s katerim je mogoče doseči namen, ki se doseže z odškodnino (178. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ), ali s prisojo pravične denarne odškodnine (179. člen OZ).

9. Objavo sodbe, preklic izjave ali druge ustrezne ukrepe iz 178. člena OZ sodišče odredi na podlagi objektivnega dejstva, da je bila kršena osebnostna pravica oškodovanca in, ob analogni uporabi določbe drugega odstavka 177. člena OZ, da je kršitelj, če je oškodovančevo pravico kršil z žaljivo izjavo, vedel, da je izjava neresnična. A tožnik je zahteval varstvo svoje pravice na podlagi določbe 179. člena OZ, po kateri za prisojo denarne odškodnine ne zadošča le objektivno dejstvo kršitve dobrega imena in časti, pač pa se zahteva tudi subjektivna komponenta: sodišče prisodi za pretrpljene duševne bolečine zaradi kršitve dobrega imena in časti pravično denarno odškodnino, če spozna, da okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in njihovo trajanje to opravičujejo. Na vse navedeno je pritožbeno sodišče v razlogih svoje sodbe pravilno opozorilo.

10. Trditev o trpljenju duševnih bolečin, o njihovi intenziteti in trajanju kot ključnih elementih presoje o temelju (odškodnina ne pripada za vsako duševno trpljenje ne glede na intenziteto in trajanje) in o višini zahtevka (za različno intenzivna in različno trajajoča trpljenja, ki pa morajo presegati določeno stopnjo navedenih kriterijev, da sploh predstavljajo pravno priznano škodo, pripadajo različno visoke denarne odškodnine) ni postavil nobenih trditev. Zato ni omogočil presoje, ali je – pod predpostavko, da je podan temelj toženčeve odškodninske odgovornosti – upravičen do odškodnine v zahtevanem znesku. Njegova tožba torej ni sklepčna (tretja točka prvega odstavka 318. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP). Te pravilne presoje pritožbenega sodišča v reviziji ne izpodbija. Zato z revizijo ne bi uspel niti v primeru, če bi bile vse njegove revizijske trditve, ki se nanašajo na temelj toženčeve odgovornosti, utemeljene. To pa pomeni, da se revizijskemu sodišču z njimi ni bilo treba ukvarjati, ker na njegovo odločitev ne morejo vplivati.

11. Ker je revizija neutemeljena, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).