Jedro

Ker je bila osnovna plača tožečih strank v pogodbi o zaposlitvi določena v odvisnosti od delovnega mesta, na katero sta bili razporejeni, mesečne realizacije prodaje ter odstotka provizije, je tožbeni zahtevek za plačilo celotne provizije glede na doseženi promet (poleg osnovne plače) neutemeljen.

Tožeči stranki za prevoz na teren nista uporabljali svojega osebnega avtomobila, ampak sta se vozili skupaj s sodelavci, tako da jima dejanski stroški v višini kilometrine niso nastajali. Iz tega razloga, pa tudi ker delo na terenu po pogodbi o zaposlitvi ne predstavlja službene poti, tudi tožbeni zahtevek za povračilo stroškov prevoza ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožeči stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Revizija v zvezi z zavrnitvijo tožbenega zahtevka za plačilo dnevnic in provizije za tožečo stranko D.S., se ne dopusti (2. odstavek, točke 3 in točke 6 izreka sodbe).

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo v delu, ki se glasi na ugotovitev, da je tožeča stranka S.P. v času od 1. 4. 2001 do vključno 31. 5. 2001 in od 1. 10. 2002 do vključno 9. 10. 2002 v delovnem razmerju pri toženi stranki, ter da je tožeča stranka D.S. od 1. 10. 2001 do vključno 31. 10. 2001 v delovnem razmerju pri toženi stranki (1. točka izreka sklepa). Zaradi delnega umika tožbe D.S. glede vračila potnih stroškov v znesku 2.967,00 EUR je v tem delu postopek ustavilo (2. točka izreka sklepa). Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožečo stranko S.P. za obdobje od 1. 4. 2001 do vključno 31. 5. 2001 in za obdobje od 1. 10. 2002 do vključno 9. 10. 2002 in tožečo stranko D.S. za obdobje od 1. 10. 2001 do vključno 31. 10. 2001 prijaviti v socialna zavarovanja, za oba plačati prispevke in jima izstaviti v podpis pisno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto zastopnik, ki je razvrščeno v I. tarifni razred na SM 3110, Splošno založništvo, Osebna prodaja ter jima vpisati delovno dobo v delovno knjižico ter iz naslova plače plačati tožnici S.P. 165.406,00 SIT bruto, od navedenega zneska obračunati in plačati davke in prispevke, neto znesek pa izplačati tožnici z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov razvidnih iz izreka sodbe, tožeči stranki D.S. pa znesek 71.251,00 SIT bruto, od navedenega zneska obračunati in plačati davke in prispevke, neto znesek pa izplačati tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 12. 2001 dalje do plačila, vse v roku osem dni pod izvršbo (točka 1 in 2 izreka sodbe). Zavrnilo je zahtevek tožečih strank S.P. za plačilo 1.466.500,00 SIT in D.S. v znesku 427.000,00 SIT iz naslova dnevnic z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posameznega v izreku navedenega zneska do plačila (3. točka izreka sodbe), kakor tudi zahtevek tožeče stranke S.P. za znesek 3.132.181,00 SIT iz naslova potnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posameznih v izreku navedenih zneskov do plačila (4. točka izreka sodbe), kakor tudi zahtevek za plačilo tožečima strankama S.P. znesek 1.343.180,10 SIT in D.S. znesek 136.141,60 SIT iz naslova premalo izplačanih zneskov provizije z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posameznega v izreku navedenega zneska do plačila (5. in 6. točka izreka sodbe). Zavrnilo je tudi zahtevek tožečih strank, da jima je tožena stranka dolžna nerazdelno povrniti stroške postopka.

Tožeči stranki vlagata zoper zavrnilni del izreka sodbe od točke 1.3 do 1.6 ter zoper točko 2 izreka sodbe glede zahtevanih stroškov pravdnega postopka pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov, navedenih v 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) in pritožbenemu sodišču predlagata, da njuni pritožbi v celoti ugodi, razveljavi izpodbijano sodbo ter vrne zadevo v ponovno obravnavanje sodišču prve stopnje, toženi stranki pa naloži povrnitev pravdnih stroškov. Navajata, da se sodba izpodbija le v delu, s katerim je sodišče prve stopnje zavrnilo njun zahtevek za plačilo dnevnic, potnih stroškov in razlike provizije od prodaje in posledično v delu, ko je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek za plačilo stroškov postopka. Menita, da je dejansko stanje v predmetni zadevi zmotno ugotovljeno in sodišče prve stopnje ni sodilo na podlagi določil pogodbe o zaposlitvi in podjetniške kolektivne pogodbe za gospodarstvo, ampak je nepravilno sledilo neutemeljenim navedbam tožene stranke o internih pravilih in pravilnikom o plačah. Nedopustno je sklicevanje sodišča prve stopnje, da so poseben način obračunavanja prejemkov iz delovnega razmerja obrazložili R.R., G.Č. in T.D.. Njihove izpovedbe ni mogoče upoštevati, ker glede plače velja predvsem in edino pogodba in kolektivna pogodba. Prav tako ni točna ugotovitev sodišča, da je navedena ugotovitev, ki jo je uporabljala in v pravdi zagovarjala tožena stranka skladna s 3. točko 43. člena SKPgd ter 3. točko 46. člena panožne kolektivne pogodbe. Sodišče prve stopnje tudi povsem zgrešeno razlaga določbo 8. člena pogodbe o zaposlitvi z dne 27. 9. 2002 in z dne 17. 6. 2002. Nepravilen je zaključek, da je provizija zajeta že v osnovni plači, ker je moral delavec že z osnovno plačo doseči plan (normo). Mesečna realizacija ne more biti element za doseganje osnovne plače, pač pa je skladno s pogodbo in splošno znanimi dejstvi element izračuna stimulacija (provizija). Nedopustno je tudi, da se sodišče pri ugotavljanju dejanskega stanja odloča na podlagi „vedenja sodišča o specifiki urejanja tega področja na splošno na založniških hišah“. Dejansko stanje zaradi tega, ker je sodišče zmotno presodilo oziroma upoštevalo „sistem in metodologijo obračunavanja plač iz zaslužka zastopnika“ pa ni ugotovilo samo pri plačah, temveč tudi pri potnih stroških in pri dnevnicah za službena potovanja. Zavrnitev zahtevka za plačila razlike provizije oziroma stimulacije pa sodišče sploh ni obrazložilo, s čimer je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Tudi obračunani potni stroški so bili fiktivni in nestvarni, saj so bili izdelani naknadno in niso odražali dejanskih poti vsakega od zastopnikov. Stališče sodišča prve stopnje, da tožena stranka dejanskih potnih stroškov ni obračunavala, ker ni mogla kontrolirati poslovnih poti zastopnikov, ne more biti razlog, da je tožena stranka potne stroške obračunavala na način kot so ga pojasnile priče. Nepravilen pa je tudi zaključek sodišča, da gre v spornem primeru za netipične potne stroške. S tem ravnanjem je sodišče povsem neutemeljeno in brez ustrezne pravne podlage izločilo prodajne zastopnike na terenu iz okrilja določb kolektivne pogodbe o povračilu stroškov v zvezi z delom. Potni stroški, do povračila katerih je delavec upravičen, so namreč zgolj taki, kot so določeni v pogodbi o zaposlitvi in kolektivni pogodbi. Sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi ni uporabilo materialnega prava, kar pomeni, da ni sodilo po predpisih, temveč je arbitrarno odločalo po merilih, ki pri sojenju ne bi smela priti v poštev. Tožeča stranka je svojo prisotnost v določenem času za vsak posamezni dan dokazovala z naročilnicami in izpiski, zato sodišče neutemeljeno navaja, da predložena dokazila niso preverljiva. Sodišče bi moralo vpogledati v navedene dokaze in po posameznih dneh ugotoviti, kje se je tožeča stranka nahajala. Priglašata pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, tudi ne tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožba neutemeljeno uveljavlja obstoj bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, češ da izpodbijana sodba nima razlogov o tem, zakaj ni možno upoštevati veljavno sklenjenih pogodb o zaposlitvi. Takšna trditev je protispisna, saj sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe kar na dveh mestih kar obsežno utemeljuje, da je bil način obračunavanja plače pri toženi stranki skladen s pogodbo o zaposlitvi. Tako sodišče prve stopnje na 10. strani obrazložitve utemeljuje, da je bil način obračunavanja provizije skladen z določbami 8. člena pogodbe o zaposlitvi, pri čemer se primeroma sklicuje na pogodbo z dne 27. 9. 2002 (pravilno 27. 12. 2001).

Tožeči stranki obstoj iste bistvene kršitve določb pravdnega postopka utemeljujeta tudi z navedbo, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njunih argumentov v zvezi z obračunom potnih stroškov in dnevnic. Absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP je podana, če v izpodbijani sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. Sodišče prve stopnje je na 11. do 14. strani obrazložitve podrobno pojasnilo, zakaj šteje, da zahtevek tožečih strank za plačilo potnih stroškov in dnevnic ni utemeljen. Pri tem se sodišče prve stopnje ni sklicevalo le na to, da sta se tožeči stranki v času delovnega razmerja strinjali s pri toženi stranki uveljavljanim načinom plačila potnih stroškov in dnevnic, temveč tudi to, da se je skupina zastopnikov na teren peljala z enim vozilom, zaradi česar ni podlage, da bi se vsakemu od njih dejanske potne stroške priznalo v celoti. Očitno je, da se tožeče stranke ne strinjajo s stališčem sodišča prve stopnje, vendar to še vedno ne pomeni, da je podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

Tožeči stranki neutemeljeno uveljavljata pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V skladu s 334. členom ZPP je zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja podana, če sodišče kako odločilno dejstvo napačno ugotovi, oziroma če ga ni ugotovilo. Glede na ugotovitve sodišča prve stopnje o načinu obračuna in plačevanja potnih stroškov za zastopnike (vožnja več zastopnikov z enim avtomobilom, priznavanje potnih stroškov v procentu od provizije, pri čemer so bili mesečni potni nalogi izstavljeni praktično brez omejitev in je bila stvar zastopnika, koliko potnih stroškov bo priglasil), odločilno dejstvo v tem sporu ne more biti izračun opravljenih kilometrov tožečih strank, ki sta ga naredili na podlagi izpolnjenih naročilnic. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da tožečim strankam dejanski stroški v višini kilometrine niso nastajali, saj se na teren nista vozili s svojim avtomobilom, ampak skupaj z drugimi zastopniki v enem avtomobilu. Prav tako soglaša z ugotovitvijo, da je glede na naravo dela zastopnika in ustaljeno prakso pri toženi stranki in drugih založnikih vsak zastopnik, in tako tudi tožeči stranki, pristali na takšne pogoje obračunavanja plače in potnih stroškov že ob sklepanju delovnega razmerja. Skladna z listinami v spisu je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da sta tožeči stranki v posameznih mesecih prejele več potnih stroškov, kot pa bi jima šlo glede na njune naknadno pripravljene obračune opravljenih službenih poti, kar dokazuje, da je med strankama dejansko veljal takšen način izplačila potnih stroškov, kot ga je opisala priča R.R..

Tudi glede domnevnega prikrajšanja pri plači je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva. Ob ugotovitvi, da sta tožeči stranki iz naslova plačila za opravljeno delo prejeli vse, kar je bilo s pogodbo dogovorjeno in kar je izhajalo iz pri toženi stranki uveljavljanega sistema plačevanja zastopnikov, sodišče prve stopnje ni bilo dolžno preverjati pravilnosti izračuna tožečih strank o domnevnem prikrajšanju pri plači, saj je ta temeljil na zgrešenem pravnem stališču, da sta tožeči stranki za sporno obdobje upravičeni do celotne osnovne plače, določene z vsakokratno pogodbo o zaposlitvi in do celotne provizije glede na opravljen promet, brez upoštevanja, da se je določen del plačila na podlagi ugotovljenega obsega dela izplačal v obliki potnih stroškov in brez upoštevanja, da je tudi osnovna plača tožečim strankam pripadala iz mase obračunane provizije.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zavrnilo zahtevek tožečih strank za plačilo razlike v plači iz naslova provizije. V pogodbah o zaposlitvi, ki sta jih tožeči stranki sklenili s toženo stranko, je bilo določeno, da osnovo za pridobivanje plače ter ugotavljanje in merjenje učinkovitosti dela delavke opredeljujejo razvrstitev v I. tarifni razred in plačilni razred I, nato mesečna realizacija prodaje in odstotek provizije. Te določbe ni mogoče razumeti tako, da bi tožečim strankam ob s pogodbo dogovorjeni osnovni plači za I. tarifni razred pripadala še celotna provizija glede na doseženi promet. Način izplačevanja plač zastopnikov, kakršen je bil uveljavljen pri toženi stranki, ni v nasprotju s takšno pogodbeno ureditvijo. Res je sicer, da pogodbeno določilo o tem, kaj je osnova za pridobivanje plače, ni do podrobnosti razdelano, vendar pa med takšnim abstraktnim določilom in dejanskim načinom izplačevanja plač ni nasprotja.

Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da je bila ureditev plačevanja zastopnikov pri toženi stranki v skladu z določbo 3. točke 43. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (SKPgd – Ur. l. RS, št. 40/97) oziroma določbo 3. točke 46. člena Kolektivne pogodbe časopisne, informativne, založniške in knjigotržke dejavnosti (Ur. l. RS, št. 43/2000, v nadaljevanju panožna kolektivna pogodba). V pogodbah o zaposlitvi navedeni bruto zneski, ki skupaj z neto mesečno realizacijo prodaje in odstotkom provizije predstavljajo osnovo za pridobivanje plače, delavcu ne pripadajo ne glede na opravljeno delo, temveč je ta znesek sestavni del plače, ki gre delavcu za pričakovani obseg dela, polni delovni čas in normalne delovne pogoje. Sodišče prve stopnje zato pravilno ugotavlja, da je po 1. odstavku 8. člena pogodbe o zaposlitvi navedena bruto plača tožečim strankama pripadala, če sta dosegali predvideni plan prodaje in da se je ta znesek lahko povečal za procent provizije izračunane od neto mesečne realizacije. Navedeno pomeni, da je način obračunavanja plač pri toženi stranki imel podlago v pogodbah o zaposlitvi, ki jih je tožena stranka sklepala z delavci, ki so bili razporejeni na delovno mesto zastopnika (priloga A6 – A11). Navedene pogodbe o zaposlitvi so vsebovale tudi določbo, da delavcu v skladu z zakonom in kolektivno pogodbo lahko preneha delovno razmerje, če tri mesece iz neupravičenih razlogov ne dosega pričakovanih oziroma planiranih rezultatov (10. člen pogodbe). Okoliščina, da je zastopnik, ki v posameznem mesecu ni dosegel načrtovanega prometa, kljub temu prejel osnovno plačo za I. tarifni razred oziroma I. plačilni razred s količnikom 1, ne pomeni tega, da je plačilo za opravljeno delo samo tisto, ki je izračunano na podlagi provizije in da bi tožena stranka k temu morala samo avtomatsko prešteti še znesek s pogodbo o zaposlitvi dogovorjene osnovne plače. S pogodbo o zaposlitvi je bila dogovorjena osnovna plača za I. plačilni razred in tudi plačilo za pričakovane delovne rezultate, torej za izpolnjevanje načrtovanega obsega dela. Ne pomeni pa tega, da bi se provizija začela obračunavati šele za obseg dela, ki bi pomenil preseganje plana. To je razvidno tudi iz izpovedbe priče R.R. in T.D., da bi za zastopnike v času, ko je bila osnovna plača določena v višini cca. 75.000,00 SIT in prodal za 1.000.000,00 SIT knjig, za takšen promet zaslužil okrog 300.000,00 SIT in ne le 75.000,00 SIT, v kar so bili vključeni tako potni stroški kot nadomestilo za dnevnice (ki jih sploh nista priglašali).

Glede na vse navedeno je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo zahtevek tožečih strank za plačilo provizije, saj zanje ni bilo dejanske in pravne podlage.

Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z razlogi, ki jih je sodišče prve stopnje navedlo v zvezi z zavrnitvijo zahtevka za plačilo potnih stroškov in dnevnic. Zgolj na podlagi teoretičnega izračuna, opravljenega na podlagi krajev, ki so navedeni na naročilnicah, ni mogoče šteti, da sta tožeči stranki opravičeni do povrnitve prevoznih stroškov od doma do navedenih krajev. Ne le, da je v spisu izkazano, da sta se tožeči stranki na teren vozili z drugimi zastopniki, običajno kot sopotnika vodje skupine, temveč sodišče prve stopnje tudi pravilno ugotavlja, da ne gre za tipične potne stroške nastale na službeni poti v smislu določbe 3. točke 52. člena SKPgd. Tožeči stranki kot zastopnici nista bili na službeni poti, temveč sta svoje delo redno opravljali na terenu. Res je, da je bil znesek potnih stroškov, kakršni sta ga dobivali, izračunan iz celotne provizije, in sicer v višini 60 % in sta šele potem podpisali obračun in prejem potnih stroškov, vendar to ne pomeni, da sta bili upravičeni še do povrnitve potnih stroškov, za katere sploh ni izkazano, da so jima v resnici nastali. Enako stališče je pritožbeno sodišče že zavzelo v sodbi opr. št. Pdp 1285/2007 z dne 16. 4. 2008. Sodišče prve stopnje je glede na vse navedeno utemeljeno zavrnilo tudi tisti del zahtevka, s katerimi sta zahtevali plačilo, in sicer S.P. znesek 1.466.500,00 SIT in D.S. znesek 427.000,00 SIT iz naslova dnevnic, ter tožeča stranka S.P. v višini 3.132.181,00 SIT iz naslova potnih stroškov.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje, ker je spoznalo, da niso podani razlogi, ki jih tožnica uveljavlja v pritožbi in tudi ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Tožeči stranki s pritožbo nista uspeli, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Pritožbeno sodišče je moralo odločati tudi o tem ali bo dopustilo revizijo v zvezi z odločitvijo za izplačilo dnevnic in provizije za tožečo stranko D.S., ker gre za zahtevke, v katerih revizija ni dovoljena že na podlagi samega zakona. Zato je moralo pritožbeno sodišče v skladu z 32. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1 – Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004) odločiti ali dopusti revizijo. Sodišče dopusti revizijo, če je od odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju (1. alinea 1. odstavka 32. člena ZDSS-1), ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo (2. alinea 1. odstavka 32. člena ZDSS-1). Ker ne gre za nobenega od naštetih primerov, je pritožbeno sodišče sklenilo, da revizije v tem delu ne dopusti.