Jedro

Način obračunavanja in izplačevanja plač, ki je bil za zastopnike v veljavi pri toženi stranki, bi bil lahko sporen le, če bi bil tožnici zaradi njegove uporabe kršen minimum pravic, ki so določene v delovnopravni zakonodaji in kolektivnih pogodbah. Takšna kršitev v tem primeru ni podana. Tožnica tega niti ne zatrjuje, za njeno prepričanje, da je poleg dogovorjene osnovne bruto plače glede na doseženi promet upravičena še do celotne provizije, pa ni pravne podlage.

Tožnica je prejela potne stroške in dnevnice v takšni višini, kot jih je mesečno obračunala in priglasila toženi stranki. Že ta ugotovitev zadošča za zavrnitev tožbenega zahtevka za plačilo stroškov v zvezi z delom.

Izrek

Revizija se zavrže v delu, ki se nanaša na plačilo plače v skupnem znesku 690,23 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Sicer se revizija zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo v delu, v katerem je tožeča stranka (tožnica in tožnik D. S., ki je med postopkom umrl in je v pravdo namesto njega vstopila tožnica), zahtevala ugotovitev obstoja delovnega razmerja, in sicer tožnica za obdobje od 1. 4. 2001 do 31. 5. 2001 in od 1. 10. 2002 do 9. 10. 2002, pokojni tožnik pa od 1. 10. 2001 do 31. 10. 2001 (1. točka izreka sklepa), in posledično zavrnilo nadaljnje zahtevke v zvezi s tem, vključno z zahtevkom za plačilo plače – tožnica je iz tega naslova v skupnem znesku zahtevala 690,23 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pokojni tožnik pa 297,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (1. in 2. točka izreka sodbe). Zavrnilo je tudi zahtevke iz naslova dnevnic, potnih stroškov in provizije, vključno z zakonskimi zamudnimi obrestmi (3., 4., 5. in 6. točka izreka sodbe) ter zahtevek za povrnitev stroškov postopka. Presodilo je, da tožnica in pokojni tožnik nista upravičena niti do vtoževanih dnevnic - iz tega naslova je tožnica zahtevala 6.119,60 EUR, pokojni tožnik pa 1.781,84 EUR, niti do vtoževanih potnih stroškov - iz tega naslova je tožnica zahtevala 13.070,36 EUR, pokojni tožnik pa je v delu, ki se nanaša na plačilo njegovih potnih stroškov, tožbo umaknil in je zato sodišče v tem delu postopek ustavilo (2. točka izreka sklepa), niti do vtoževane provizije - iz tega naslova je tožnica zahtevala 4.574,24 EUR, pokojni tožnik pa 568,11 EUR.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in v izpodbijanem delu (3., 4., 5. in 6. točka izreka sodbe ter odločitev o stroških postopka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Glede pritožbenih stroškov je odločilo, da tožeča stranka sama nosi svoje, sklenilo pa je tudi, da se revizija v delu, ki se nanaša na odločitev o tožbenem zahtevku za plačilo dnevnic in provizije za pokojnega tožnika, ne dopusti. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo iz revizijskih razlogov zmotne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Navaja, da je bil njen tožbeni zahtevek neutemeljeno zavrnjen, saj sodišči druge in prve stopnje določil (predvsem 8. člena) pogodbe o zaposlitvi nista upoštevali in razlagali tako, kot so zapisana oz. se glasijo. Plača je obvezna sestavina vsake pogodbe o zaposlitvi in mora biti tudi jasno, določno in brezpogojno opredeljena, način njenega obračunavanja pa zato ne more biti v pristojnosti oseb, ki so bile kot priče zaslišane v tem postopku in je sodišče na njihove izpovedbe oprlo svojo odločitev. Tožnica vztraja, da ji na podlagi 8. člena pogodbe o zaposlitvi poleg dogovorjene osnovne bruto plače glede na doseženi promet pripada še celotna provizija. Za metodologija t. i. provizijskega načina obračunavanja plače, ki je v nasprotju s tožničino pogodbo o zaposlitvi in tudi kogentnimi delovnopravnimi predpisi, tožena stranka namreč ni imela pravne podlage. Po mnenju revidentke mesečna realizacija ne more biti pogoj za doseganje osnovne bruto plače, pač pa je lahko zgolj osnova za izračun stimulacije oz. provizije. V zvezi s tem sodišču druge stopnje očita tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji), ker se le-to ni „neposredno opredelilo“ do pritožbenih navedb o nedopustnosti metode obračunavanja plače na način, da naj bi bila osnovna bruto plača tožnice odvisna od mesečne realizacije in odstotka provizije ter tudi ni obrazložilo, zakaj naj bi bil način plačevanja zastopnikov pri toženi stranki v skladu s Splošno kolektivno pogodbo za gospodarske dejavnosti (SKPgd - Ur. l. RS, št. 40/97 in nadaljnji) in Kolektivno pogodbo časopisnoinformativne, založniške in knjigotrške dejavnosti (v nadaljevanju panožna kolektivna pogodba – Ur. l. RS, št. 43/00 in nadaljnji), ki načina obračunavanja plač ne urejata na način, kot ga je izvajala tožena stranka; zatrjuje tudi kršitev več ustavnih pravic. Vztraja pri stališču, da je bila na podlagi 11. člena pogodbe o zaposlitvi upravičena do povračila dejanskih potnih stroškov v obliki kilometrine in dnevnic, ne pa do kakšnih netipičnih potnih stroškov, kot zmotno zaključuje sodišče druge stopnje. Ureditev, po kateri naj bi bili potni stroški priznani oz. določeni v odstotku od provizije, po njenem mnenju nima podlage niti v sklenjenih pogodbah o zaposlitvi niti ne v Zakonu o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/02) in kolektivnih pogodbah. Če bi sodišče upoštevalo določila SKPgd in panožne kolektivne pogodbe, bi moralo njenim zahtevkom za plačilo potnih stroškov in dnevnic ugoditi. Le-ti pripadajo delavcu kot strošek v zvezi z delom in njihova višina ne more biti odvisna od višine provizije. Graja tudi zaključke sodišča, da tožnica ni bila na službeni poti, pač pa je opravljala delo na terenu, da zgolj na podlagi njenega teoretičnega izračuna opravljenih kilometrov, ki ga je sestavila na podlagi izpolnjenih naročilnic, ni mogoče šteti, da je do povrnitve potnih stroškov in dnevnic upravičena ter da ji vtoževani potni stroški sploh niso nastali. Tudi v zvezi z odločitvijo o zahtevkih za plačilo potnih stroškov in dnevnic sodišču druge stopnje očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339 člena ZPP, ker sodba v tem delu ni obrazložena.

4. Revizija je bila v skladu z 375. členom ZPP vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija v delu, ki se nanaša na plačilo plače v skupnem znesku 690,23 EUR, ni dovoljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno drugostopenjsko sodno odločbo. To pomeni, da jo lahko vloži le pravdna stranka, ki je s pritožbo izpodbijala sodno odločbo sodišča prve stopnje. Za pravdno stranko, ki sodne odločbe, izdane na prvi stopnji, s pritožbo ni izpodbijala, je postala pravnomočna že prvostopenjska sodna odločba. V delu, ki se nanaša na plačilo plače v skupnem znesku 690,23 EUR, tožnica ni vložila pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje, zato z revizijo zoper drugostopenjsko sodbo v tem delu preskakuje pravna sredstva, kot jih določa ZPP. Zoper odločbo sodišča prve stopnje se je namreč tožeča stranka pritožila le glede odločitve v 3., 4., 5. in 6. točka izreka sodbe ter glede odločitve o stroških postopka. Po povedanem je glede na določbo drugega odstavka 374. člena ZPP revizija tožnice v delu, ki se nanaša na plačilo plače v skupnem znesku 690,23 EUR, nedovoljena, zaradi česar jo je revizijsko sodišče po določbi 377. člena ZPP zavrglo.

7. Revizije v delu, v katerem je dovoljena (zahtevki za plačilo dnevnic, potnih stroškov in provizije), ni utemeljena.

8. Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, v katerem se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava. Pri materialno pravni presoji izpodbijane sodbe je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje. Po izrecni določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato ni mogoče upoštevati vseh tistih navedb v reviziji, iz katerih izhaja le, da se tožnica ne strinja z ugotovljenim dejanskim stanjem in dokazno oceno sodišča. 9. Tožnica v reviziji sodišču druge stopnje očitata, da se ni „neposredno opredelilo“ do vseh trditev pritožbe in je zato podan revizijski razlog po 2. točki prvega odstavka 370. člena ZPP v zvezi s 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpostavlja pritožbene navedbe o nedopustnosti metode obračunavanja plače zastopnikov na način, kot ga je izvajala tožena stranka, ter navedbe, da je bil takšen način plačevanja zastopnikov pri toženi stranki v neskladju s SKPgd in panožno kolektivno pogodbo, ki načina obračunavanja plač ne urejata na način, kot ga je izvajala tožena stranka. Obseg obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje določa 360. člen ZPP, po katerem mora sodišče presoditi (le tiste) navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena. Standard obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje je torej drugačen od tistega, ki velja za odločbe sodišča prve stopnje. Zato zadošča, da iz obrazložitve sodbe druge stopnje izhaja, da se je sodišče druge stopnje seznanilo z argumenti pritožnika in se opredeli do bistvenih, pri čemer pa se lahko sklicuje tudi na razloge, ki jih je navedlo že sodišče prve stopnje. Sodbi sodišča prve in druge stopnje namreč tvorita logično celoto in zato podrobno argumentiranje tistih zaključkov sodišča prve stopnje, s katerimi se sodišče druge stopnje strinja, ni ponovno potrebno. S tem ko je sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe navedlo, da soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da je bila ureditev plačevanja zastopnikov pri toženi stranki v skladu z določbo 3. točke 43. člena SKPgd oz. 3. točko 46. člena panožne kolektivne pogodbe, je v obravnavanem primeru zadostilo zahtevanemu standardu obrazloženosti. O teh navedbah tožnice se je namreč izreklo že sodišče prve stopnje in svoje stališče v razlogih sodbe tudi ustrezno obrazložilo (str. 10, drugi odstavek).

10. Ker je obseg preizkusa izpodbijanje sodbe z revizijo kot izrednim pravnim sredstvom v primerjavi s pritožbo ožji, revizijsko sodišče na bistvene kršitve pravdnega postopka ne pazi po uradni dolžnosti. Določene bistvene kršitve pravdnega postopka sicer predstavljajo revizijski razlog, vendar pa jih mora revident v reviziji jasno in konkretno opredeliti. Temu tožnica ni zadostila z revizijsko navedbo, da je izpodbijana sodba v zvezi z odločitvijo o zahtevkih za plačilo potnih stroškov in dnevnic neobrazložena. Takšen očitek je presplošen, da bi ga bilo mogoče obravnavati, saj tožnica ne pojasni, katere so tiste pritožbene navedbe, o katerih v izpodbijani sodbi ni dobila odgovora.

11. Revidentka zatrjuje tudi kršitev temeljnega ustavnega načela, da je Republika Slovenija pravna država, ter kršitev več ustavnih pravic. Ker so ti očitki zgolj formalno zatrjevani in vsebinsko niso pojasnjeni, jih revizijsko sodišče, razen v kolikor jih je mogoče obravnavati v okviru presoje pravilne uporabe materialnega prava, ni upoštevalo.

12. Tožničino prepričanje, na katerem utemeljuje svoj tožbeni zahtevek za plačilo provizije, in sicer da ji poleg dogovorjene osnovne bruto plače glede na doseženi promet pripada še celotna provizija, je, kot sta pravilno obrazložili že sodišči druge in prve stopnje, zmotno. Zaradi specifike narave dela zastopnikov je bil pri toženi stranki že leta v veljavi provizijski sistem nagrajevanja. Zastopnik je moral s skupno provizijo pokriti svojo osnovno plačo v bruto znesku ter stroške v zvezi z delom, šele v primeru, da je osnovni plan presegel, pa je bil upravičen tudi do dela provizije, in sicer v obliki dela plače za delovno uspešnost. V tem smislu je bilo v pogodbah o zaposlitvi, ki jih je tožnica sklenila s toženo stranko, določeno, da je delavka uvrščena v 1. plačni razred, s količnikom 1,00, kar predstavlja njeno osnovno plačo, in da osnovo za pridobivanje plače opredeljujejo razvrstitev v tarifni razred I., plačilni razred 1, neto mesečna realizacija prodaje in odstotek provizije (8. člen) ter da se višina mesečne planirane realizacije in stopnja provizije določajo kvartalno (10. člen). Glede na takšna pogodbena določila so revizijske navedbe, da tožena stranka za provizijski način obračunavanja plače ni imela pravne podlage, neutemeljene. Sodišči druge in prve stopnje pa sta jih po prepričanju revizijskega sodišča tudi pravilno razlagali. Zmotno je namreč prepričanje revidentke, da mesečna realizacija ne more biti pogoj za doseganje osnovne bruto plače, pač pa je lahko zgolj osnova za izračun stimulacije oz. provizije. Takšno stališče je v direktnem nasprotju s citiranim 8. členom pogodbe o zaposlitvi, pa tudi z določbo tretjega odstavka 43. člena SKPgd, ki osnovno plačo definira kot plačilo za polni delovni čas, normalne delovne pogoje in, kar je za predmetni spor ključno, vnaprej določene delovne rezultate. Povsem logično je, da se del plače za delovno uspešnost delavcu izplača le v primeru, če je delovno uspešen. Da bo delavno uspešen, pa mora najprej doseči vnaprej določene delovne rezultate.

13. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jih je kot pravilne sprejelo sodišče druge stopnje, izhaja, da so bili pri toženi stranki pričakovani delovni rezultati vnaprej določeni v obliki plana, za katerega tožnica ne zatrjuje, da ni bil realen in ga ni bilo mogoče doseči. Tožnica je bila že ob sami sklenitvi prve pogodbe o zaposlitvi pri toženi stranki tudi seznanjena s provizijskim sistemom nagrajevanja, kot je bil v veljavi pri toženi stranki. Vedela je torej, da je njena plača odvisna od doseganja plana, torej od dejanske prodaje, da je samo v primeru preseganja plana upravičena tudi do dela provizije v obliki dela plače za delovno uspešnost ter da se iz zneska skupne provizije izplačujejo vsi njeni prejemki iz delovnega razmerja (osnovna plača, del plače iz naslova delovne uspešnosti ter stroški v zvezi z delom). Da bi tožnici poleg dogovorjene osnovne bruto plače glede na doseženi promet pripadal še celotni znesek skupne provizije, ni bilo določeno v nobeni od pogodb o zaposlitvi, ki jih sklenila s toženo stranko, niti kaj takega ne izhaja iz kolektivnih pogodb. V podjetniški kolektivni pogodbi, ki je bila sklenjena 18. 12. 2000, sta se pogodbeni stranki le obvezali, da bosta najkasneje do 1. 7. 2001 sprejeli aneks k tej pogodbi, s katerim bosta uredili posebna pravila glede stimulativnega dela plače za nekatera delovna mesta, med njimi tudi za delovno mesto zastopnika, vendar tega dogovora očitno nista realizirali, zato so se po izrecni prehodni določbi te kolektivne pogodbe še naprej uporabljali dotedanji predpisi, način obračunavanja in veljavne stopnje provizij.

14. Neutemeljene so revizijske navedbe, da je bil provizijski način obračuna in izplačila plač, nezakonit in v nasprotju s SKPgd in panožno kolektivno pogodbo. Ob predpostavki, da je delavcu zagotovljen minimum pravic, ki so določene v delovnopravni zakonodaji in kolektivnih pogodbah, ni razloga za to, da delodajalec osnovne plače in drugih elementov plačila iz naslova opravljanja dela, ne bi smel vpeti v provizijski sistem. Način obračunavanja in izplačevanja plač, ki je bil za zastopnike v veljavi pri toženi stranki, bi bil tako lahko sporen le, če bi bil tožnici zaradi njegove uporabe kršen minimum pravic, ki so določene v delovnopravni zakonodaji in kolektivnih pogodbah, vendar takšna kršitev v tem primeru ni podana. Tožnica tega niti ne zatrjuje, za njeno prepričanje, da je poleg dogovorjene osnovne bruto plače glede na doseženi promet upravičena še do celotne provizije, pa kot že rečeno ni pravne podlage. Ob upoštevanju obrazloženega sta sodišči druge in prve stopnje utemeljeno zavrnili tožbeni zahtevek za plačilo provizije.

15. Utemeljeno je bil zavrnjen tudi zahtevek za plačilo potnih stroškov in dnevnic. Tožnica je pri toženi stranki opravljala delo na terenu. V skladu s tem ji je bila v pogodbi o zaposlitvi (11. člen) naložena obveznost, da zaradi povračila stroškov, ki nastajajo v zvezi z delom, redno oddaja potna poročila, obračunava potne naloge – kilometrino in dnevnice za vsak delovni dan, pri čemer obračuna oddaja enkrat mesečno. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jih je kot pravilne sprejelo sodišče druge stopnje, izhaja, da je tožnica prejela potne stroške in dnevnice v takšni višini, kot jih je mesečno obračunala in priglasila toženi stranki. Po presoji revizijskega sodišča že ta ugotovitev zadošča za zavrnitev tožbenega zahtevka za plačilo stroškov v zvezi z delom, drugi razlogi sodišča druge in prve stopnje v zvezi s tem (da tožnici potni stroški v višini, kot jih zatrjuje sploh niso nastali, ker je delo na terenu opravljala skupaj z drugimi zastopniki in so se vozili vsi skupaj z avtomobilom vodje skupine; da tožničina lastna evidenca opravljenih poti za 7 let nazaj ni prepričljiv dokaz; da je tožnica v posameznih mesecih iz naslova potnih stroškov prejela celo več, kot bi ji šlo po njeni lastni evidenci), pa pravilnost izpodbijane sodbe v tem delu le še potrjujejo.

16. Glede na navedeno revizijski razlogi niso podani. Zato je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo, v delu, v katerem je dovoljena, kot neutemeljeno zavrnilo.