Jedro

Iz predloženega zdravniškega potrdila ni izhajalo, da se tožnik ni sposoben zagovarjati, zato tožena stranka utemeljeno datuma zagovora ni preložila.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 9. 2013, za vrnitev na delo in za priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja od prenehanja dalje. Ugotovilo je, da tožnik sam, brez predhodne odobritve pristojnega vodje področja globalne logistike, vozila Fiat Panda, odobrenega za odpis, ne bi smel zamenjati z novim vozilom, nato pa na vozilu, ki je bilo odobreno za odpis, odrediti popravila v skupni vrednosti 2.322,42 EUR. Presodilo je, da bi moral za zamenjavo vozila pridobiti soglasje in ker tega ni storil, kršitev predstavlja ravnanje v nasprotju z dolžnostjo spoštovanja delodajalčevih navodil in prepovedi škodljivega ravnanja. Ugotovilo je tudi, da je odgovoren za manjko 265 pnevmatik v vrednosti 13.250 EUR.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je s presojo, da je podana kršitev pogodbenih oziroma drugih obveznosti iz delovnega razmerja naklepno oziroma najmanj iz hude malomarnosti, tako v zvezi z zamenjavo vozila Fiat Panda kot tudi v zvezi z manjkom pnevmatik.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je pravočasno revizijo vložil tožnik, ki uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da mu je bila prepoved opravljanja dela vročena 27. 8. 2013, zato naj bi bil to datum, od katerega teče rok za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Meni, da je za obe kršitvi, za kateri naj bi bil odgovoren, prekluzivni rok začel teči že prej in naj bi tožena stranka zanju vedela izven „subjektivnega prekluzivnega roka iz drugega odstavka 109. člena ZPP-D“. V zvezi s kršitvijo, ki se nanaša na pnevmatike, nasprotuje interpretaciji sodišča, da hujši kršitvi obveznosti iz delovnega razmerja ustreza abstrakten opis. Meni, da opis iz odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne zadošča za opredelitev odpovednega razloga po 1. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS št. 21/2013). Da je Okrožno državno tožilstvo v Mariboru kazensko ovadbo zoper tožnika v zvezi s tem zavrglo, je tožnik sodišče opozoril pred izdajo sodbe, vendar se do tega ni opredelilo. Zato očita bistveno kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji). Navaja tudi, da mu tožena stranka ni omogočila zagovora. Opozarja na neurejeno poslovanje in nepravilnosti v zvezi z evidenco pnevmatik, o čemer pričajo ugotovitve notranje revizije, ki jo je v spis vložil pravočasno pred prvim narokom za glavno obravnavo. Sodišče prve stopnje tega dokaza v obrazložitvi sploh ne omenja, kakor tudi ne sodišče druge stopnje, čeprav gre za ključni dokaz. Zato uveljavlja kršitev iz 8. člena ZPP in predlaga spremembo izpodbijane sodbe sodišča prve in druge stopnje ter ugoditev tožbenemu zahtevku, podredno pa razveljavitev in vrnitev zadeve v ponovno sojenje.

4. Tožena stranka v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. V zvezi s pravočasnostjo podane odpovedi pogodbe o zaposlitvi je revizijski ugovor nerazumljiv. Zlasti kar se tiče (zmotnega) stališča, da na prekluzivni rok za podajo odpovedi pazi sodišče po uradni dolžnosti (takega stališča v sodbi sodišča druge stopnje sploh ni) in sklicevanja na drugi odstavek 109. člena ZPP-D, ki rokov za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne določa. V kolikor gre za napako in ima revizija v mislih drugi odstavek 109. člena ZDR-1, pa je treba poudariti, da je revizijsko sodišče vezano na dejansko ugotovitev, da je tožena stranka šele po razgovoru, ki sta ga opravila 26. 8. 2013 A. A. in B. B., ugotovila razloge za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Navedba, da je tožena stranka za tožnikova dejanja v zvezi z avtomobilom Fiat Panda in pnevmatikami vedela že prej, pomeni nasprotovanje ugotovljenemu dejanskemu stanju, kar pa v reviziji ni dovoljeno.

8. Neupošteven je nadalje očitek, da pomanjkljiva navedba v odpovedi pogodbe o zaposlitvi glede kršitve v zvezi s pnevmatikami ne zadošča za „opredelitev odpovedi kot odpovedi iz odpovednega razloga po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1“. Sodišče prve stopnje namreč ni ugotovilo odpovednega razloga iz 1. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1, saj je obrazložilo, da znaki kaznivega dejanja niso podani (zato ne drži, da se do obstoja znakov kaznivega dejanja ni opredelilo). Ob takšni presoji se do predlaganega dokaza v zvezi z zavrženo kazensko ovadbo ni bilo dolžno opredeljevati. Sodišče prve stopnje je ugotovilo obstoj odpovednega razloga iz 2. alineje drugega odstavka 110. člena ZDR-1 (18. točka obrazložitve) in ga je kot takega presojalo tudi sodišče druge stopnje. V zvezi s to materialnopravno presojo pa revizija ne navaja ničesar.

9. Materialno pravo v zvezi z zagovorom ni bilo zmotno uporabljeno. Tožena stranka je tožniku zagovor omogočila, vendar te pravice ni izkoristil. Dan pred napovedanim zagovorom sta se oba s pooblaščencem opravičila. Tožnik je predložil zdravniško potrdilo. Kot je poudarilo že sodišče druge stopnje, iz predloženega zdravniškega potrdila ni izhajalo, da se ni sposoben zagovarjati, zato tožena stranka utemeljeno datuma zagovora ni preložila. Za preložitev zagovora (če to dopušča kratek čas, v katerem mora delodajalec podati izredno odpoved) je potrebno konkretno pojasnilo zdravstvenih težav in predložitev ustrezne medicinske dokumentacije, saj dejstvo bolniškega staleža samo po sebi še ne pomeni, da se delavec zagovora pred odpovedjo ne more udeležiti, ali da ne more podati pisnega zagovora (1). Da bi bil rok za pripravo na zagovor (šest dni) prekratek, pa tudi ni bilo ugotovljeno. V čem je protispisnost ugotovitve sodišča, da je bila tožena stranka zaradi kratkih rokov za podajo pravočasne odpovedi pogodbe o zaposlitvi primorana odkloniti preložitev, ni pojasnjeno.

10. Neutemeljeno se sodiščema druge in prve stopnje očita tudi, da nista upoštevali ključnega dokaza v zvezi z neurejenostjo evidenc na področju upravljanja s pnevmatikami, to je poročila o notranji reviziji. Sodišče prve stopnje je do tožnikovih trditev in ugotovitev notranje revizije zavzelo stališče v 14. in 15. točki obrazložitve in ugotovilo, da je notranja revizija sicer res pokazala sistemsko neurejenost evidenc, vendar pa je hkrati ta dokaz primerjalo z drugimi (ročne evidence, narejene po podatkih, pridobljenih iz arhiva, zaslišanje tožnika, zaslišanje priče A. A.) in na tej podlagi naredilo zaključek, da je manjko 265 pnevmatik dokazan. Presodilo je, da je zanj odgovoren tožnik kot skrbnik voznega parka, ki je bil zadolžen za menjavo letnih pnevmatik z zimskimi. Sodišče druge stopnje je sprejelo dokazne zaključke sodišča prve stopnje kot pravilne. V zvezi s predlogom za postavitev sodnega izvedenca pa je sodišče druge stopnje ustrezno pojasnilo tudi, da sodišče prve stopnje predlogu utemeljeno ni sledilo, ker ni bil dovolj substanciran. Zato kršitve iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP ni mogoče ugotoviti. Očitek kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi bili podani zaradi zavrnitve dokaznega predloga, ni konkretiziran, zato se do njega vsebinsko niti ni mogoče opredeliti.

11. Ker niso podani z revizijo uveljavljeni razlogi, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.

(1) Enako VIII Ips 128/2015 z dne 27. 10. 2015