Jedro

V izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi delodajalec sicer ni dolžan navesti pravne kvalifikacije kaznivega dejanja, mora pa očitano kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja opredeliti tako, da iz opisa kršitve izhajajo znaki kaznivega dejanja, ki jih vsebuje ta kršitev.

Manko 265 pnevmatik in neupravičeno popravilo za odpis predvidenega vozila pomenita hujši kršitvi obveznosti iz delovnega razmerja, storjeni naklepno oziroma iz hude malomarnosti, po 2. alineji 1. odstavka 110. člena ZDR-1, po kateri lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 25. 4. 2012 nezakonita in se razveljavi, ter da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo, z njim skleniti pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, ga brez prekinitve prijaviti v zavarovanje in mu čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja vpisati v delovno knjigo in obračunati in izplačati prikrajšanje iz naslova plače, v pripadajočih neto zneskih po predhodnem odvodu davkov in prispevkov, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne mesečne plače dalje do plačila, ter mu priznati in obračunati ter izplačati vse ostale z zakonom določene pravice iz dela in po delu, vse v roku 8 dni pod izvršbo (I. izreka). Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (II. izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov, pri tem pa poudarja, da se očitana bistvena kršitev določb postopka nanaša predvsem na 14. in 15. točko drugega odstavka 339. člena ZPP-D. V pritožbi navaja, da je tožena stranka kršila postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ker tožniku pred odpovedjo ni omogočila zagovora. Tožena stranka ni upoštevala zdravniškega potrdila tožnika, s tem pa je tožniku odvzela pravico do zagovora (obrambe), ki izhaja iz 29. člena Ustave RS. Ugotovitev sodišča, da je bila tožena stranka kot delodajalec primorana odkloniti predložitev zagovora iz razloga varovanja pravočasne podaje izredne odpovedi, je protispisna. S tem pa je podana tudi kršitev po 15. točki 339. člena ZPP-D. Sodišče ni upoštevalo, da je tožena stranka za očitano kršitev v zvezi z avtomobilom Fiat Panda zvedela že v mesecu maju in juniju. Tožena stranka v zvezi s pnevmatikami v izredni odpovedi z dne 23. 9. 2013 tudi ni razmejila kritičnega dogajanja na čas pred iztekom subjektivnega oziroma objektivnega prekluzivnega roka po 2. odstavku 109. člena ZPP-D in je opredelila kršitev v času od oktobra 2011 do avgusta 2013. Tožena stranka je za primanjkljaj zvedela že na podlagi inventur za leto 2011 in 2012, ki izkazujeta stanje primanjkljaja pnevmatik v zatrjevanih 13.250,00 EUR ter nesporno seznanitev s stanjem zadeve. Sodišče je bilo dolžno po uradni dolžnosti ugotoviti navedeno stanje. Sodišče prve stopnje je v 16. točki obrazložitve izpodbijane sodbe ugotovilo, da je tožena stranka podala tožniku izredno odpoved po 1. alineji 1. odstavka 110. člena ZDR‑1 zaradi kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ki ima vse znake kaznivega dejanja, čeprav kaznivega dejanja, ki naj bi ga tožnik storil, ni navedla oziroma opredelila. Gre za vprašanje ustreznosti pravne kvalifikacije, saj mora delodajalec navesti znake kaznivega dejanja, česar pa tožena stranka, izvzemši navedbo „protipravno prilastitev“, ni navedla. Tožnik je sodišče in toženo stranko ves čas postopka opozarjal na to pomanjkljivost, v posledici česar je tožena stranka vložila zoper tožnika kazensko ovadbo, ki pa jo je Okrožno državno tožilstvo v Mariboru dne 5. 6. 2015 zavrglo. Tožnik je ne glede na sklicevanje obstoja prekluzije podal zagovor v zvezi s kršitvami in sicer, da je redno in ustrezno sledil internim in drugim navodilom, res pa je tudi, da od planiranja do same nabave vozil preteče tudi več kot pol leta in zaradi tega je v PE A. in tudi pri ostalih PE tožene stranke veljalo sicer nenapisano pravilo med skrbniki voznih parkov, odgovornimi vodje B. ter ostalimi na področju globalne logistike na upravi družbe (C.C., D.D., E.E.), da se lahko skrbnik (referent) voznega parka sam odloči, katero vozilo je potrebno zamenjati, ne glede na plan ob sočasnem izpolnjevanju kriterijev za odpis. V tem smislu je tožnik sprejel odločitev, da je bilo vozilo ... v neprimerno boljšem stanju za nadaljnjo uporabo in je bil zato strošek popravila v znesku 2.322,42 EUR upravičen. Ta strošek pa je bil v nadaljevanju višji zaradi dejstva okvare na podvozju, saj je delavec Pošte F. s tem vozilom močno udaril ob rob cestišča, kar je bilo ugotovljeno na diagnostičnem centru G. in pooblaščenem servisu. Prav tako so se pnevmatike naročale na obrazcu, katerega si je vsak skrbnik voznega parka pripravil sam, nasvet za izvedbo naročila pa je bil posredovan v elektronski obliki vsem skrbnikom s strani glavnega skrbnika H.H.. Pnevmatike so bile ves čas shranjene na lokaciji Poslovne enote A., I. ulica 54, A., v prostoru zraven vratarnice, kontrola je bila stalna in dosledna. Na dan 31. 12. 2011 se je naredila inventura in vse pnevmatike, katere niso bile montirane na vozilih za zimo 2011 oziroma 2012 so se prenesle v centralno skladišče pod šifro dobavitelja in pod šifro posamezne pnevmatike. Po tem datumu je tožnik pričel voditi izdajo pnevmatik v excelovi tabeli in jo je pošiljal v centralno skladišče za razknjiženje. Pnevmatike pa je pošiljal po posameznih poštnih poslovalnicah Poslovne enote A., na podlagi naročila popravila avtomobila, katerega je poslal upravnik Poslovne enote A. v odobritev in podpis skrbniku voznega parka, vodji oddelka, namestniku direktorja in direktorju Poslovne enote A.. To je bila stalna praksa od leta 2006 naprej. Izredna inventura 27. 8. 2013 je izkazala stanje 266 kosov pnevmatik, to je razlika 16 kosov pnevmatik med 31. 7. 2013 in 27. 8. 2013, te pnevmatike pa so bile na računih direktno razbremenjene na stroškovna mesta pošt. Vozniki - uporabniki avtomobilov v posameznih poštnih poslovalnicah Poslovne enote A. so pnevmatike monitrali v avtopralnicah J. (K. s.p.), L. (M. d.o.o.), N. (O. d.o.o.) pa tudi pri svojih poznanih vulkanizerjih v svojih dostavnih rajonih in sami plačali montažo, kar pa se ni beležilo kot strošek pošte. Sicer pa se tožnik sklicuje na ugotovitve notranje revizije pri toženi stranki na področju upravljanja s pnevmatikami, opr. št. ..., št. poročila ..., podpisane s strani P.P., ki ga je tožnik pridobil in v dokazne namene vložil v predmetni sodni spis. To poročilo namreč, v nasprotju z ugotovitvami tožene stranke, ugotavlja številne nepravilnosti in pomanjkljivosti poslovanja tožene stranke. Tožnik je ves čas postopka izpostavljal, da je bilo pri toženi stranki področje uporabe, planiranja, naročanja, montaže, hrambe ter evidentiranja pnevmatik povsem neurejeno in prepuščeno improvizaciji odgovornih oseb. Kot dokaz je tožnik predložil poročilo o notranji reviziji na področju uporabljanja s pnevmatikami iz meseca septembra 2013, z dopolnitvijo z internim navodilom „vsem PE“ z dne 4. 11. 2013, kjer je zapisano, da bodo glede na ugotovitve notranje revizije sledila navodila, ki bodo podrobneje opredelila dolžnosti v zvezi z pnevmatikami. V zapisniku Komisije R. pri toženi stranki pa je zapisano: „ugotovljeno je bilo, da pri toženi stranki trenutno ni evidence, iz katere bi nedvoumno izhajalo, koliko pnevmatik, po tipih in dimenzijah, je tožena stranka v določenem obdobju nabavila; razpoložljiv je le podatek o vrednosti nabave oziroma podatek o višini nabavljenih pnevmatik. Zapisnika torej dokazujeta, da se pri toženi stranki določena dokumentacija v zvezi s pnevmatikami, ne arhivira ter da ugotovljene napake kažejo na sistemsko neurejenost oziroma odsotnost notranjih kontrol. Sodišče prve stopnje pa je tudi storilo bistveno kršitev postopka iz 14. in 15. točke 339. člena ZPP-D s tem, ko je zavrnilo dokazni predlog tožnika, da se pritegne izvedenca, ki bi pregledal stanje (prakso in normativno podlago) ter podal izvid in mnenje o ustreznosti, urejenosti področja upravljanja s pnevmatikami pri toženi stranki.

3. Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo in prerekala trditve tožnika v pritožbi ter navedla, da se tožena stranka v celoti strinja z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, razen v točki 7, ko sodišče prve stopnje napačno ugotavlja, da se je tožena stranka seznanila z razlogi za izredno odpoved dne 26. 8. 2013. Tega dne sta s tožnikom opravila razgovor P.P., direktorica službe za notranjo revizijo in S.S., direktor področja za korporativno varnost in nadzor, ki pa nimata pooblastila za vodenje in odločanje v delovnopravnih postopkih, zato subjektivni rok ni pričel teči tega dne, temveč kasneje. Pooblastilo za vodenje in odločanje v delovnopravnih postopkih ima direktorica PE A. T.T. in njen namestnik U.U. in se pooblastila nahajata tudi v spisu. Priglaša materialne stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami - ZPP) preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni kršilo določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in ne tistih, ki jih uveljavlja pritožba. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Neutemeljena je pritožbena trditev, da je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi bili razlogi sodbe nejasni oziroma sodbe ni mogoče preizkusiti ter ker je sodišče prve stopnje zavrnilo dokazni predlog tožnika, da se pritegne izvedenca, ki naj pregleda stanje zadev (prakso in normativne podlage) tožene stranke in na tej osnovi poda izvid in mnenje o ustreznosti urejenosti področja upravljanja s pnevmatikami pri toženi stranki. Pritožbene navedbe sicer izražajo nestrinjanje tožnika z ugotovljenim dejanskim stanjem in pravnimi stališči sodišča prve stopnje, kar pa ne predstavlja pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Dokazni predlog tožnika, da naj sodišče postavi izvedenca, ki naj bi pregledal stanje zadeve (prakso in normativne podlage tožene stranke) in podal izvid in mnenje o ustreznosti urejenosti področja upravljanja s pnevmatikami, je t.i. informativni dokaz, ki pa ga je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo. Z dokazi se ugotavlja obstoj zatrjevanih dejstev. Manjkajoče trditvene podlage ne more nadomestiti izvedba nobenega dokaza, tako tudi ne postavitev izvedenca ustrezne stroke. Dokazi s postavitvijo izvedencev ali zaslišanjem strank so namenjeni zgolj ugotavljanju obstoja že prej pravočasno zatrjevanih pravnorelevantnih dejstev, ne šele njihovemu odkrivanju. Informativni ali poizvedovalni dokazi, pri katerih manjkajo navedbe in ki naj se izvedejo zato, da bo šele njihova izvedba dala podlago za trditve, niso dovoljeni. Sodišče mora na podlagi navedb strank ugotoviti, katera pravnorelevantna dejstva so med strankama sporna in nato ob uporabi pravil o dokaznem bremenu odločiti, ali so ta dejstva dokazana ali ne. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo dokaz tožnika o postavitvi izvedenca (ni navedel katere stroke). Ker je sodišče prve stopnje na podlagi vseh izvedenih dokazov pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, zato izvedba dodatnih dokazov ni bila potrebna.

7. Iz dejanskih ugotovitev izhaja, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen na delovnem mestu „referent za vozni park“ in da je tožena stranka dne 23. 9. 2013 tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi kršitve pogodbene obveznosti po prvem in drugem odstavku 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 s spremembami - ZDR-1). V odpovedi pogodbe o zaposlitvi je tožniku očitala naklepno kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnih razmerij, ki ima vse znake kaznivega dejanja (znakov ni opredelila) in da je tožnik naklepoma oziroma iz hude malomarnosti huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja po 34. členu ZDR-1, 36. členu ZDR-1 in 14. členu pogodbe o zaposlitvi. V 14. členu pogodbe je določeno, da mora delavec delodajalca obveščati o bistvenih okoliščinah, ki vplivajo oziroma bi lahko vplivale na izpolnjevanje njegovih pogodbenih obveznosti. Tožena stranka je tožniku očitala, da je storil hujšo kršitev pogodbenih obveznosti v smislu 37. člena ZDR-1 in 15. člena pogodbe o zaposlitvi, da se je delavec dolžan vzdržati vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja pri delodajalcu, materialno ali moralno škodijo ali bi lahko škodila poslovnim interesom delodajalca. V izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi je tožena stranka tožniku očitala, da je načrtoval odpis vozila Fiat Panda ..., ki je bil potrjen s strani pristojne službe dne 10. 9. 2012 in je po odobritvi odpisa samovoljno, brez ustrezne odobritve odgovorne osebe iz področja globalne logistike, vozilo namenjeno za odpis, zamenjal z drugim vozilom Fiat Panda .... Na vozilu odobrenem za odpis je nato tožnik naročil popravilo v znesku 2.322,42 EUR in z opisanim ravnanjem delodajalcu povzročil škodo v višini plačanega popravila. Tožniku je tudi očitala, da je bil kot skrbnik zadolžen za količinski prevzem pnevmatik in potrjevanje računov ter za registracijo vseh posegov za vsako posamezno vozilo PE A., tudi za morebitne montaže pnevmatik, v elektronsko bazo podatkov (aplikacijo V.). Tožnik je 4. 10. 2011 naročil 1382 zimskih pnevmatik, medtem ko je iz aplikacije „V.“, na dan 21. 8. 2011 razvidno, da je bilo za potrebe montaže porabljenih 1000 pnevmatik. Po računih od oktobra 2011 do avgusta 2013 je bilo plačanih 1867 pnevmatik, od oktobra 2011 do 27. 8. 2013 pa je bilo nameščenih skupaj 1336 pnevmatik. Po izrednem popisu zalog dne 27. 8. 2013 se je v skladišču PE A. nahajalo 266 pnevmatik. Glede na število plačanih pnevmatik (1867), nameščenih pnevmatik (1336) in zalogo pnevmatik v skladišču (266), je bil ugotovljen manko 265 pnevmatik. Tožena stranka tožniku očita, da si je 265 pnevmatik protipravno prilastil. Tožnik je bil kot skrbnik zadolžen za menjavo letnih pnevmatik z zimskimi. Letne pnevmatike naj bi tožnik, po zamenjavi z zimskimi, poslal na ciljno pošto v vozilu, na katerem se je izvršila zamenjava. Na pošti Z. je dne 1. 12. 2011 upravnik pošte prevzel vozilo Renault Kangoo ..., vendar v vozilu ni bilo letnih pnevmatik in tudi v zapisniku o predaji vozila niso bile zavedene. Na Pošto N. je tožnik dne 16. 10. 2012 pripeljal novo vozilo Volkswagen Caddy ..., ki je ob predaji imelo nameščene zimske pnevmatike, letnih pa ni bilo v vozilu in pravtako teh pnevmatik ni hranil pooblaščeni servis O. d.o.o, kjer se je izvajala zamenjava pnevmatik. Na pošti a. je 20. 12. 2011 tožnik, ob predaji vozila Fiat Panda 4x4 ... zahteval, da se odstrani sovoznikov sedež in štiri letne pnevmatike. Iz zapisnika o prevzemu vozila je razviden zaznamek, da je letne pnevmatike shranil tožnik. Tožena stranka tožniku očita, da si je 12 letnih pnevmatik protipravno prilastil. 8. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da tožena stranka tožniku ni dokazala, da je storil hujšo kršitev delovnih obveznosti po 1. alineji 1. odstavka 110. člena ZDR, ki ima vse znake kaznivega dejanja. Pravilno je zaključilo, da pravne kvalifikacije kaznivega dejanja delodajalec v izredni odpovedi sicer ni dolžan navesti, mora pa očitano kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja opredeliti tako, da iz opisa kršitve izhajajo znaki kaznivega dejanja, ki jih vsebuje ta kršitev. Kljub temu pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da očitani kršitvi (manko 265 pnevmatik in neupravičeno popravilo za odpis predvidenega vozila) pomenita hujši kršitvi obveznosti iz delovnega razmerja, storjeni naklepno oziroma iz hude malomarnosti, po 2. alineji 1. odstavka 110. člena ZDR-1, po kateri lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja.

9. Izhodišče in okvir materialne presoje izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi v sodnem postopku je presoja zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi v okviru obrazložitve odpovednih razlogov v izredni odpovedi. Delodajalec v sodnem postopku ne more širiti obsega prvotne obdolžitve in opredelitve (dejanskih) razlogov iz odpovedi oziroma delavcu poleg kršitev, ki v dejanskem opisu izhajajo iz odpovedi, še na druge kršitve. Tožena stranka je v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku očitala kršitve (neupravičena zamenjava in popravilo vozila odobrenega za odpis, brez predhodne odobritve pristojnega vodje s področja globalne logistike in manko 250 pnevmatik). Sodišče prve stopnje je ugotovilo manko 181 pnevmatik (in ne očitanih 250), za katere je tožnik trdil, da je bila montaža opravljena, ni pa montaža razvidna oziroma prikazana na računih serviserjev storitev. Sodišče prve stopnje utemeljeno ni verjelo tožniku, da bi gospodarska organizacija (servis) opravila storitev brezplačno oziroma zanjo ne bi izdala računa. Prav tako utemeljeno ni verjelo tožniku, da naj bi nekateri delavci sami, pri svojih znancih opravili premontažo pnevmatik in bi montažo sami plačali, saj gre za strošek, ki ga mora nositi tožena stranka. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnik za očitani manko pnevmatik ni izkazal, da so bile montaže opravljene, niso pa bili izdani računi. Nasprotno pa je tožena stranka dokazala manko pnevmatik z računi o nabavljenih pnevmatikah in z računi za opravljene storitve montaž, s tem pa je tožniku dokazala očitano kršitev.

10. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tožnik očitano kršitev storil iz hude malomarnosti in s tem kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja po 37. členu ZDR-1, ki določa, da se je delavec dolžan vzdržati vseh ravnanj, ki materialno ali moralno škodujejo poslovnim interesom delodajalca. Tožnik je z ugotovljenim mankom pnevmatik toženi stranki povzročil škodo, ki po oceni tožene stranke znaša 13.250,00 EUR. Navedena kršitev predstavlja tudi kršitev 34. člena ZDR-1, saj je tožnik tudi kršil navodila delodajalca in sicer Pravilnik o uporabi službenih avtomobilov glede vestnega vodenja evidenc in nadzorov nad uporabo službenih vozil in Pravilnik o izvajanju notranje kontrole na področju opravljanja prevozov v cestnem prometu.

11. Za očitane kršitve, da tožnik letnih pnevmatik ni poslal skupaj z vozilom pošti Z., pošti N. in a., je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so bile te kršitve storjene 1. 12. 2011 (pošta Z.), 16. 10. 2012 (pošta N.) in 20. 12. 2011 (pošta a.), kar izhaja iz zapisnikov o prevzemu vozil. Zato je za navedene kršitve odpoved pogodbe o zaposlitvi podana prepozno, saj tožena stranka ni dokazala, da so kršitve vsebovale znake kaznivega dejanja. V skladu z drugim odstavkom 109. člena ZDR-1 mora delodajalec izredno odpoved podati najkasneje v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. Neutemeljena pa je pritožbena trditev, da bi moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi prepozna tudi za ostale očitane kršitve. Pravilno je zaključilo, da je za prvo in drugo očitano kršitev tožena stranka podala izredno odpoved pravočasno, torej v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved. Tožena stranka se je namreč šele po razgovoru, ki sta ga opravila P.P., direktorica službe na notranjo revizijo in S.S., direktor področja za korporativno varnost in nadzor, seznanila z očitanimi kršitvami.

12. Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dokazala tožniku, da je samovoljno, brez ustrezne odobritve odgovorne osebe s področja globalne logistike, vozilo Fiat Panda, ki je bilo namenjeno za odpis, zamenjal z drugim vozilom Fiat Panda ... ter naročil, da se na tem vozilu izvede več popravil. Neutemeljena je pritožbena trditev, da ni storil očitane kršitve, ker so šele na pregledu v diagnostičnem centru G., ugotovili okvaro na podvozju vozila, kar je bistveno podražilo popravilo vozila. Tožnik se kot skrbnik voznega parka ni mogel sam odločati, katero vozilo bo odpisano, saj je o tem odločala pristojna služba. Zato je vsekakor kršil pravila tožene stranke in s tem delovne obveznosti.

13. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita že zato, ker mu tožena stranka ni omogočila zagovora, in da bi morala tožena stranka upoštevati opravičilo tožnikovega zagovornika kot tudi zdravniško potrdilo, ki ga je predložil tožnik. Tožnik meni, da mu je tožena stranka kršila pravico do obrambe, ki izhaja iz 29. člena Ustave RS. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožena stranka spoštovala postopkovne določbe glede podaje izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in je tožniku omogočila zagovor v skladu z drugim odstavkom 85. člena ZDR-1. Tožena stranke je dne 17. 9. 2013 tožnika pisno seznanila z očitanimi kršitvami ter mu določila čas in kraj, kjer lahko poda zagovor. Po drugem odstavku 85. člena ZDR-1 mora delodajalec pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi delavca pisno seznaniti z očitanimi kršitvami in mu omogočiti zagovor v razumnem roku, ki ne sme biti krajši od treh delovnih dni, razen če obstajajo okoliščine, zaradi kateri bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči. Pooblaščenec tožnika se je opravičil, da se zagovora ne more udeležiti, tožnik pa je toženi stranki posredoval zdravniško opravičilo, iz katerega izhaja, da je tožnik v bolniškem staležu. Namen zakonske zahteve po zagovoru pomeni pravico delavca, da se izjasni o očitkih in eventuelno pojasni svoja ravnanja. Zdravniško potrdilo, ki ga je predložil tožnik, ne dokazuje, da se tožnik kljub bolniškemu staležu zagovora ni mogel udeležiti, prav tako pa zakon ne določa, da mora biti zagovor izključno usten, tožnik bi lahko podal tudi pisni zagovor. Ker tega ni storil, toženi stranki ne more očitati, da mu ni omogočila obrambe in da je s tem kršila 29. člen Ustave.

14. Ker niso podani pritožbeni razlogi, niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Ostalih pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ni presojalo, saj niso odločilnega pomena za odločitev o pritožbi. V skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP mora namreč sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe oziroma sklepa presoditi le tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti.

15. Ker gre za spor o prenehanju delovnega razmerja, krije tožena stranka kot delodajalec, glede na določbo petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004) sama svoje stroške odgovora na pritožbo, ne glede na uspeh v postopku.