Jedro

Tožnik s primerljivimi klavzulami splošnih pogojev drugih zavarovalnic in razlago splošnih pogojev ne omaje logične in sistematične presoje sodišča druge stopnje, da je „tretji“ v smislu splošnih pogojev lahko le oseba, ki ni imela zveze z delanim procesom na gradbišču.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo razsodilo, da je tožbeni zahtevek po temelju utemeljen.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi toženke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da se tožbeni zahtevek zavrne.

Navedbe revidenta

3. Tožnik je zoper pravnomočno sodbo vložil revizijo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Navaja, da tožnika ni mogoče šteti za delavca in ga je zato posledično šteti za tretjega, kar podrobno obrazloži (tožnik je delo izvajal v primarnem gospodarskem interesu svojega delodajalca, glavni investitor in podizvajalec nista bili povezani osebi). Obrazloži, da glede na opredelitev delavca v prvi točki 2. člena in glede na določbo 3. člena Splošnih pogojev, tožnik ne šteje za delavca in da škodni dogodek ne spada v okvir kritja po posebni klavzuli delodajalčeve odgovornosti. Primarno meni, da določila splošnih pogojev niso nejasna, saj iz njih izhaja, da tožnik ni delavec. V nadaljevanju poudari, da razlagalno pravilo nejasnih pogodbenih določb ne dopušča razlage, kot jo je zavzelo sodišče druge stopnje, kar podrobneje argumentira in se pri tem sklicuje na primere iz sodne prakse. S pravočasnim sklicevanje na določbe Splošnih pogojev drugih zavarovalnic je po njegovem mnenju izkazano, da opredelitve izrazov iz konkretnih splošnih pogojev niso samoumevne in splošno znane. Ker pritožbeno sodišče ni odgovorilo na obširne pritožbene očitke tožnika v zvezi s pojmom „tretjega“, sodba sodišča druge stopnje ne dosega standarda obrazloženosti. Predlaga, da Vrhovno sodišče pravnomočno sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku po temelju v celoti ugodi, podredno pa, da sobi sodišč druge (in prve) stopnje razveljavi in vrne zadevo sodišču druge (prve) stopnje v novo odločanje.

4. Sodišče je revizijo vročilo nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Pred sodiščem prve stopnje je bilo v dokaznem postopku ugotovljeno, da se je tožnik 20. 11. 2009 poškodoval pri delu na gradbišču stadiona v Športnem parku ..., ko je padel z gradbenega odra z višine približno sedem metrov. Delal je na delovnem mestu gradbenega delavca, pogodbo o zaposlitvi za določen čas je imel sklenjeno z družbo A., d. o. o., ki je bila v razmerju do zavarovanca toženke (B., d. o. o.,) podizvajalec gradbenih del na navedenem gradbišču. Tožnik je svoje delo preko svojega delodajalca opravljal zaradi gospodarskega interesa zavarovanca toženke. Tožnik je delo opravljal na višini, kar predstavlja nevarno dejavnost. 7. Podjetje B., d. o. o., je imelo pri toženki sklenjeno gradbeno zavarovanje (ki krije uničenje ali poškodbo zavarovanih stvari ali/in gradbenih objektov) in zavarovanje odgovornosti izvajalca gradbenih del v času gradnje za škodo, povzročeno tretjim osebam oziroma njihovim stvarem (polica ..., priloga A3).

8. Iz Splošnih pogojev za zavarovanje odgovornosti 01-ODG-01/06 (priloga B2, v nadaljevanju Splošni pogoji) izhaja, da opisano zavarovanje krije škodo zaradi civilnopravnih odškodninskih zahtevkov, ki jih tretje osebe uveljavljajo proti zavarovancu zaradi nenadnega in presenetljivega škodnega dogodka (nesreče), ki izvira iz nevarnostnega vira, navedenega na polici in ima za posledico poškodovanje oseb ali/in poškodovanje stvari (1. točka 1. člena Splošnih pogojev). Samo če je v zavarovalni pogodbi posebej dogovorjeno in obračunana premija za dodatna kritja, je v zavarovanje v okviru zavarovalne vsote, navedene na polici, vključeno tudi kritje po posamezni dodatni klavzuli za delodajalčevo odgovornost - za odškodninske zahtevke zaradi telesnih poškodb, obolenja ali smrti delavcev ali poškodovanja stvari delavcev, pri čemer za delavce štejejo osebe, ki so z zavarovancem v delovnem razmerju na podlagi pogodbe o zaposlitvi, učne pogodbe ali napotnice (lastni zaposleni delavci, vajenci, študentje) ter druge osebe, ki delajo za zavarovanca (tudi na podlagi napotitve s strani svojega delodajalca - izposojena delovna sila) - 1. točka 2. člena Splošnih pogojev. Zavarovanec tožene stranke dodatnega kritja ni imel dogovorjenega.

9. Bistveno vprašanje v tej zadevi je, ali tožnik predstavlja tretjo osebo, kot jo opredeljujejo določbe Splošnih pogojev sklenjene zavarovalne police, oziroma ali opredelitev izraza „delavec“ v Splošnih pogojih vključuje delavce podizvajalcev.

10. Glede na to, da je bila pogodba sklenjena po vnaprej natisnjeni vsebini se zastavlja vprašanje, ali gre v konkretnem primeru za nejasno pogodbeno določilo(1), ki ga je treba razlagati v korist druge stranke (83. člen Obligacijskega zakonika; v nadaljevanju OZ)?(2)

11. Pravilna je presoja sodišča druge stopnje, da pogodbena določila Splošnih pogojev niso nejasna in da tožnik predstavlja „drugo osebo, ki dela za zavarovanca“. Tožnik s primerljivimi klavzulami splošnih pogojev drugih zavarovalnic in razlago splošnih pogojev ne omaje logične in sistematične presoje sodišča druge stopnje, da je „tretji“ v smislu Splošnih pogojev lahko le oseba, ki ni imela zveze z delovnim procesom na gradbišču. Dosedanja sodna praksa je ravno v primerih skupnih delovišč odškodninsko odgovornost razširila prek okvirja delodajalca v formalnem smislu na t. i. dejanskega delodajalca, in sicer 1.) v primerih, ko je delavec opravljal vnaprej nekonkretizirana dela na podlagi atipične pogodbe o delu, pri kateri predmet izpolnitvenega ravnanja ni bila vnaprej dogovorjena izdelava stvari, pač pa gola storitev, zaradi česar ima takšno razmerje zunanje znake delovnega razmerja, v katerem je nosilec dejavnosti naročnik del in ne dejanski izvajalec posla, ter 2.) na naročnike del, ki so organizirali delovni proces na skupnem gradbišču in odgovarjali za nadzor glede varnosti pri delu tudi v razmerju do delavcev svojih podizvajalcev.(3) Nobenega dvoma ni, da je tožnik izvajal delo preko svojega delodajalca zaradi gospodarskih interesov zavarovanca tožene stranke. V primeru, da bi imel zavarovanec toženke sklenjeno dodatno klavzulo o delodajalčevi odgovornosti, bi tožnik ustrezal pojmu delavca v smislu 1. točke 2. člena Splošnih pogojev, za katerega bi odgovarjal zavarovanec toženke. V 8. točki obrazložitve sodbe sodišče druge stopnje se nahaja odgovor na pritožbene očitke v zvezi s pojmom „tretjega“, zato zatrjevana kršitev določb ZPP ni podana.

12. Ker zavarovanec toženke ni imel sklenjenega dodatnega zavarovanja za kritje delodajalčeve odgovornosti (1. točka 2. člena Splošnih pogojev), tožbeni zahtevek zoper toženo stranko ni utemeljen.

13. Ker niso podani zatrjevani revizijski razlogi, je bilo treba revizijo tožnika na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.

(1) Sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 45/2012: „Iskanje skupnega namena pogodbenikov prihaja v poštev le pri razlagi spornih pogodbenih določil (drugi odstavek 82. člena OZ). Da bi stranka dosegla ugotavljanje dejanskega stanja v tej smeri, mora zato najprej ustrezno izkazati "spornost" pogodbenega določila: le golo sklicevanje nanjo, ki ni hkrati podprto z ustrezno kvalitetnim trditvenim gradivom, ne zadošča; pogodbeno določilo namreč lahko postane sporno, če stranka z ustreznimi navedbami zaseje dvom o jasnosti pogodbenih določil.“

(2) Sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 313/2014 z dne 12.5.2016 .

(3) Sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 207/2014.