Jedro

Tožnik je svoje delo preko svojega delodajalca opravljal zaradi gospodarskih interesov zavarovanca toženke. Vrhovno sodišče RS je že v več odločbah povedalo, da delavcu za škodo pri delu ni odgovoren le njegov delodajalec, temveč tudi naročnik oziroma glavni izvajalec gradbenih del, v čigar gospodarskem interesu je delavec, sicer preko svojega delodajalca, opravljal svoje delo. V konkretnem primeru je tožnik delo opravljal na višini, ki predstavlja nevarno dejavnost. Z nevarno dejavnostjo se je ukvarjal zavarovanec toženke (kot investitor gradnje). Tožnik je bil torej poškodovan pri delu, ki ga je šteti za dejavnost toženke (kot to ugotavlja tudi sodišče prve stopnje). Svoje delo je torej opravljal v gospodarskem interesu zavarovanca toženke. Zato ga, četudi kot delavca podizvajalca, ni mogoče šteti kot tretjo osebo v smislu določbe 1. točke 1. člena Splošnih pogojev, temveč za delavca v smislu 1. točke 2. člena le-teh, torej za delavca oziroma drugo osebo, ki dela za zavarovanca.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: „1. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati 403.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 11. 2009 dalje do plačila, v roku 15, pod izvršbo.

2. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v roku 15 dni, po poteku tega roka pa tudi zakonske zamudne obresti, ki tečejo od prvega dne od izteka roka dalje do plačila, pod izvršbo.“

II. Tožnik je dolžan toženki povrniti 51,00 EUR pravdnih stroškov pred sodiščem prve stopnje in 5.535,00 EUR pravdnih stroškov pred sodiščem druge stopnje, oboje v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Svoje pritožbene stroške pa nosi sam.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano vmesno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožbeni zahtevek po temelju utemeljen.

2. Zoper sodbo je toženka vložila pravočasno pritožbo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, obakrat s stroškovno posledico. Izpostavlja, da delavec na gradbišču, ne glede na to, ali je bil zaposlen pri naročniku, izvajalcu ali podizvajalcu, ni tretja oseba, zato zavarovalno kritje za nastali škodni dogodek ni podano. O tem se je izrekla tudi obstoječa sodna praksa. Zavarovanec toženke je imel v času škodnega dogodka 20. 11. 2009 sklenjeno le zavarovanje odgovornosti izvajalca gradbenih del v času gradnje samo za škodo, povzročeno tretjim osebam. Tožnik kot delavec pa ni tretja oseba. Tudi tožnik je izrecno navedel, da se spor nanaša na terjatev delavca iz delovnega razmerja. Zavarovalni pogoji 01ODG-01/06 res ne opredeljujejo pojma tretja oseba, kar tudi ni potrebno, saj temeljijo na zakonskih določbah Obligacijskega zakonika (OZ) o zavarovanju odgovornosti (964. in 965. člen), ki določajo, da zavarovalnica napram tretjemu odgovarja le v mejah svojih obveznosti, kot so določene v zavarovalni pogodbi. Tretja oseba je samo tista oseba, ki ne predstavlja „delovnega substrata“ zavarovanca. Tožnik pa je kot delavec zaposlen pri podizvajalcu zavarovanca toženke, to predstavljal, saj je delal v njegovem interesu. To ugotavlja tudi sodišče prve stopnje pri presoji objektivne odgovornosti, ko izpostavlja, da so se dela izvajala v interesu zavarovanca toženke. Zavarovalno kritje je bilo podano le za škodo, ki bi jo delavci na gradbišču med gradnjo povzročili tretjim osebam zaradi gradnje in v zvezi z gradnjo, kot so na primer telesne poškodbe, smrt mimoidočih (ki ne delajo na gradbišču). To je ratio legis zavarovanja odgovornosti, ki ga je imel sklenjenega zavarovanec. Zavarovanec bi moral imeti sklenjeno posebno klavzulo delodajalčeve odgovornosti, ki vključuje kritje za škodo, povzročeno delavcem, ki delajo za zavarovanca ne glede na pravno podlago. Člen 2 zavarovalnih pogojev (dodatna kritja) jasno določa, da je zavarovalno kritje za delodajalčevo odgovornost podano samo, če je v zavarovalni pogodbi posebej določena in obračunana premija za dodatno kritje. To v konkretni zavarovalni pogodbi ni določeno. Tožnik je bil sicer zaposlen pri podizvajalcu, delal pa je posredno tudi za zavarovanca toženke kot investitorja oziroma glavnega izvajalca del, zato ne predstavlja tretje osebe. Dejstvo, da je tožnik delal tudi v interesu zavarovanca toženke, je izrecno potrdil tudi tožnik pri trditvah glede objektivne odgovornosti. Sicer pa zavarovancu tožene stranke ni mogoče očitati odgovornosti za nastalo nezgodo, saj je bil v skladu s pogodbo za zagotovitev varnosti pri delu odgovoren tožnikov delodajalec. Tudi je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da tožniku varnostni pas ni bil na razpolago, bil mu je in če si ga tožnik ne bi odpel, do nezgode ne bi prišlo. Tudi ni bilo nobenih nepravilnosti v zvezi z gradbenim odrom. Najmanj kar je, je podan velik soprispevek tožnika k nastanku škode.

3. Tožnik je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožnik se je dne 20. 11. 2009 poškodoval pri delu na gradbišču stadiona v Š., ko je padel z gradbenega odra z višine približno sedmih metrov. Delal je na delovnem mestu gradbenega delavca, pogodbo o zaposlitvi za določen čas je imel sklenjeno z D. d.o.o., ki je bila v razmerju do zavarovanca toženke (G. d.o.o.), podizvajalec gradbenih del na navedenem gradbišču. V tem postopku je sodišče prve stopnje zoper zavarovanca toženke že izdalo (delno) zamudno sodbo in v njej, med drugim, ugotovilo njegovo objektivno odgovornost za tožniku nastalo škodo. V nadaljevanju postopka je tako ostalo odprto le še vprašanje, ali za tožniku nastalo škodo odgovarja tudi zavarovalnica na podlagi predložene zavarovalne pogodbe ali ne.

6. Podjetje G. d.o.o. je imelo pri toženki sklenjeno gradbeno zavarovanje (ki krije uničenje ali poškodbo zavarovanih stvari ali/in gradbenih objektov) in zavarovanje odgovornosti izvajalca gradbenih del v času gradnje, za škodo povzročeno tretjim osebam oziroma njihovim stvarem (polica 0470946, priloga A3). Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je tožnik v razmerju do zavarovanca toženke tretja oseba in je v posledici, potem, ko je ugotovilo tudi vse ostale predpostavke odškodninskega delikta, izdalo vmesno sodbo, da je zahtevek zoper toženko v celoti utemeljen. Odločitev je materialnopravno zmotna.

7. Iz Splošnih pogojev za zavarovanje odgovornosti 01-ODG-01/06 (priloga B2; v nadaljevanju Splošni pogoji) je razvidno, da opisano zavarovanje krije škodo zaradi civilnopravnih odškodninskih zahtevkov, ki jih tretje osebe uveljavljajo proti zavarovancu zaradi nenadnega in presenetljivega škodnega dogodka (nesreče), ki izvira iz nevarnostnega vira, navedenega na polici in ima za posledico poškodovanje oseb ali/in poškodovanje stvari (1. točka 1. člena Splošnih pogojev). Samo če je v zavarovalni pogodbi posebej dogovorjeno in obračunana premija za dodatna kritja, je v zavarovanje v okviru zavarovalne vsote navedene na polici, vključeno tudi kritje po posamezni dodatni klavzuli za delodajalčevo odgovornost – za odškodninske zahtevke zaradi telesnih poškodb, obolenja ali smrti delavcev ali poškodovanja stvari delavcev, pri čemer za delavce štejejo osebe, ki so z zavarovancem v delovnem razmerju na podlagi pogodbe o zaposlitvi, učne pogodbe ali napotnice (lastni zaposleni delavci, vajenci, študentje) ter druge osebe, ki delajo za zavarovanca (tudi na podlagi napotitve s strani svojega delodajalca – izposojena delovna sila) – 1. točka 2. člena Splošnih pogojev. Kaj takšnega v konkretni zavarovalni pogodbi ni bilo dogovorjeno. Odgovoriti je bilo torej treba na vprašanje, ali je tožnik v smislu Splošnih pogojev tretja oseba ali delavec, pri čemer v tem zadnjem primeru delodajalčeva odgovornost z zavarovalno pogodbo ni krita.

8. Zavarovanec toženke (prvotni drugi toženec) je bil investitor in glavni izvajalec del gradnje Š., delodajalec tožnika pa eden od ostalih izvajalcev oziroma podizvajalec zavarovanca toženke. Tožnik je svoje delo preko svojega delodajalca opravljal zaradi gospodarskih interesov zavarovanca toženke. Vrhovno sodišče RS je že v več odločbah povedalo, da delavcu za škodo pri delu ni odgovoren le njegov delodajalec, temveč tudi naročnik oziroma glavni izvajalec gradbenih del, v čigar gospodarskem interesu je delavec, sicer preko svojega delodajalca, opravljal svoje delo. V konkretnem primeru je tožnik delo opravljal na višini, ki predstavlja nevarno dejavnost. Z nevarno dejavnostjo se je ukvarjal zavarovanec toženke (kot investitor gradnje). Tožnik je bil torej poškodovan pri delu, ki ga je šteti za dejavnost toženke (kot to ugotavlja tudi sodišče prve stopnje). Svoje delo je torej opravljal v gospodarskem interesu zavarovanca toženke. Zato ga, četudi kot delavca podizvajalca, ni mogoče šteti kot tretjo osebo v smislu določbe 1. točke 1. člena Splošnih pogojev, temveč za delavca v smislu 1. točke 2. člena le-teh, torej za delavca oziroma drugo osebo, ki dela za zavarovanca. Splošni pogoji so dovolj jasni, da jih ni potrebno razlagati (83. člen OZ). Tudi, če bi bilo to potrebno in tudi ob upoštevanju razlage v korist šibkejše stranke, drugačno tolmačenje ni mogoče. Tretji v smislu Splošnih pogojev je nedvomno lahko le oseba, ki z delovnim procesom na gradbišču, ki je v celoti teklo v korist investitorja in glavnega izvajalca del (zavarovanca toženke), ni imela nobene zveze.

9. Zavarovanec toženke pa (žal) svoje odgovornosti za delavce ter druge osebe, ki so delale zanj, ni imel zavarovane, zato bi moralo sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zoper toženko (zavarovalnico) zavrniti.

10. Pritožbeno sodišče je glede na povedano pritožbi ugodilo in izpodbijano vmesno sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo (358. člen ZPP).

11. Ker je tožnik v pravdi propadel, je dolžan toženki povrniti njene pravdne stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP), ki jih je v postopku pred sodiščem prve stopnje tudi že priglasila. Toženki gre iz naslova kilometrine skupaj 14,80 EUR (štirikrat po 3,70 EUR), 20,00 EUR iz naslova materialnih stroškov, iz naslova pričnine pa enkrat 13,80 EUR in enkrat 2,40 EUR (priča B.J.). Skupaj je tožnik dolžan toženki povrniti 51,00 EUR pravdnih stroškov pred sodiščem prve stopnje, v roku 15 dni po prejemu sodbe sodišča druge stopnje.

12. Ker je toženka s pritožbo v celoti uspela, ji je tožnik dolžan povrniti tudi te stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP). Gre za stroške sodne takse za pritožbo v višini 5.535,00 EUR. Tudi te stroške ji je dolžan povrniti v roku 15 dni po prejemu sodbe sodišča druge stopnje. Ker s pritožbo ni uspel, stroške odgovora na pritožbo nosi sam.