Jedro

Okoliščine konkretnega primera (drugi odstavek 171. člena OZ), da je bil tožnik poučen o varstvu pri delu, da se je zavedal neprimernosti lestev, ki jih je imel na razpolago in potencialne nevarnosti zaradi njihove uporabe pri konkretnem fizično napornem delu na višini, pa ni zahteval lestev primerne višine oziroma ni odklonil dela z neprimernimi lestvami, ki jih je imel na razpolago, po presoji revizijskega sodišča utemeljujejo odločitev, da je treba tožniku odmerjeno odškodnino znižati, ter da znižanje za 10% ni v njegovo škodo (prvi odstavek 171. člena OZ).

Izrek

Revizija zoper sklep o stroških se zavrže. Sicer se revizija zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnik se je 3.3. 2003 telesno poškodoval na delu pri zavarovancu tožene stranke: stoje na zadnji prečki dvokrake lestve na višini 2,5 m je z uporabo velike sile na višini 4 m urezoval navoj zaradi namestitve cevi za komprimiran zrak ter pri tem izgubil ravnotežje in padel na tla. Sodišče prve stopnje mu je prisodilo 873,06 EUR odškodnine za premoženjsko škodo, za nepremoženjsko škodo pa je odškodnino odmerilo na 19.500,00 EUR. Vsoto navedenih dveh zneskov je nato zmanjšalo za 20%, kolikor po njegovi presoji znaša tožnikov soprispevek k nastanku škode, za katero sicer odgovarja tožena stranka krivdno in objektivno. Od tega je odštelo še pred izdajo sodbe plačano akontacijo odškodnine v valoriziranem znesku. Toženo stranko je zato zavezalo k plačilu še 5.399,70 EUR odškodnine za nepremoženjsko škodo in 698,45 EUR za premoženjsko škodo oziroma skupaj 6.098,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Višji zahtevek je zavrnilo.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo, tožnikovi pritožbi pa je delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je toženi stranki naložilo tožniku plačati 8.135,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od tega 7.349,70 EUR za nepremoženjsko škodo, ostalo pa za premoženjsko škodo. Sprememba sodbe v tožnikovo korist je bila posledica drugačne presoje o višini tožnikovega soprispevka k nastanku škode: ta po prepričanju pritožbenega sodišča ne more presegati 10%. Ni pa poseglo v (s pritožbo sicer izpodbijano) odločitev o višini odškodnine za posamezne oblike nepremoženjske škode.

3. Tožnik sodbo sodišča druge stopnje izpodbija z revizijo glede temelja zahtevka in glede višine odškodnine za nepremoženjsko škodo. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Pritrjuje stališču sodišč prve in druge stopnje, da je tožena stranka za tožnikovo škodo odgovorna tako objektivno kot krivdno, zavrača pa vsakršen soprispevek k nastanku škode. Navaja, da ni imel zagotovljenih osnovnih pogojev za varno delo. Ker se ob večjem naporu pri urezovanju navojev lestev nagnila nazaj, je tožnik izgubil ravnotežje in padel; to se ne bi zgodilo, če bi nadrejeni upoštevali njegovo zahtevo, naj mu dodelijo še enega delavca, ki bi lestev držal. Sodišči prve in druge stopnje sta sledili mnenju izvedenca s področja varstva pri delu, da prisotnost še ene osebe, ki bi držala lestev, ne bi preprečila izgube ravnotežja tožnika. Pri tem pa je pomembno, da je najprej prišlo do zdrsa lestve in šele nato (oz. prav zato) do izgube ravnotežja in padca, kar pomeni, da bi prisotnost drugega delavca, ki bi lestev držal in jo dodatno obtežil vendarle lahko preprečila zdrs lestve in izgubo tožnikovega ravnotežja. Tožnik je tako storil vse, kar je bilo v njegovi moči, tožena stranka pa se ni uspela ekskulpirati. Nadalje, meni, je neutemeljeno zavrnjen zahtevek za plačilo odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti, ter je prenizko odmerjena odškodnina za telesne bolečine, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in za strah. Pred zaključkom pravde izplačano akontacijo odškodnine za nepremoženjske škode je sodišče valoriziralo, čeprav je to v nasprotju z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o predpisani obrestni meri (v nadaljevanju ZPOMZO-1), ki je pričel veljati 28. 6. 2003 in je temeljno obrestno mero ukinil. Nazadnje izpodbija še odločitev o stroških.

4. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije (375. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, v besedilu, veljavnem o zaključku glavne obravnave).(1)

5. Revizija zoper odločitev o stroških postopka ni dovoljena.

6. Odločitev o stroških postopka se šteje za sklep (peti odstavek 128. člena ZPP). Zoper sklep je revizija dovoljena le, če gre za sklep sodišča druge stopnje, s katerim je postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 384. člena istega zakona). Sklep o stroških ni takšen sklep.(2)

7. Revizijo zoper stroškovno odločitev je zato Vrhovno sodišče zavrglo (377. člen ZPP).

8. V ostalem je revizija neutemeljena.

9. Revizijski očitek bistvene kršitve procesnih pravil je neutemeljen. Na procesne kršitve namreč revizijsko sodišče ne pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 371. člena ZPP), pač pa samo na zahtevo stranke, ki mora biti zato obrazložena: stranka mora konkretno navesti, s katerim ravnanjem ali opustitvijo je katero od sodišč nižjih stopenj kršilo procesna pravila. Tej zahtevi tožnik, ki je v reviziji zgolj uvodoma kot uveljavljan revizijski razlog navedel tudi bistvene kršitve procesnih pravil, ne da bi k temu v nadaljevanju izrednega pravnega sredstva karkoli dodal, ni zadostil. 10. Tudi revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan in sicer ne v zvezi z odločitvijo o temelju odškodninske odgovornosti tožene stranke, ne o višini tožniku prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo, pa tudi ne v zvezi z valorizacijo akontacije le-te.

11. Odločitev o tožnikovem prispevku k nastanku škode temelji na določbah prvega in drugega odstavka 171. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), po katerih ima oškodovanec, ki je tudi sam prispeval k nastanku škode ali povzročil, da je bila škoda večja, kot bi bila sicer, pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine (prvi odstavek); kadar ni mogoče ugotoviti, kateri del škode je posledica oškodovančevega dejanja, prisodi sodišče odškodnino ob upoštevanju okoliščin primera (drugi odstavek). Sodišče prve stopnje je tožniku 20%-no soodgovornost pripisalo na podlagi dejanske ugotovitve, da, čeprav usposobljen za varno delo, od delodajalca ni zahteval, naj mu zagotovi ustrezno lestev, če delodajalec ustrezne lestve ne bi zagotovil, pa bi moral delo odkloniti.(3) Pritožbeno sodišče je menilo, da je tožnikova soodgovornost le 10%-na, saj je s prošnjo za dodelitev še enega delavca, ki bi mu lestev držal, za varno izvedbo dela vsaj poskušal poskrbeti, da pa zaradi opustitve zahteve delodajalcu, naj mu izroči primerno lestev, tožniku ni mogoče pripisati več kot 10% soprispevka. Tožnik v reviziji s trditvami, da bi z dodelitvijo dodatnega delavca, ki bi držal lestev, delodajalec preprečil zdrs lestve, zaradi katere je lestev zanihala, tožnik pa je prav zato padel z nje, nedovoljeno izpodbija dejansko ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jo je drugostopenjsko sodišče sprejelo kot pravilno (to je, da prisotnost dodatnega delavca nezgode ne bi preprečila). Okoliščine konkretnega primera (drugi odstavek 171. člena OZ), da je bil tožnik poučen o varstvu pri delu, da se je zavedal neprimernosti lestev, ki jih je imel na razpolago in potencialne nevarnosti zaradi njihove uporabe pri konkretnem fizično napornem delu na višini, pa ni zahteval lestev primerne višine oziroma ni odklonil dela z neprimernimi lestvami, ki jih je imel na razpolago, po presoji revizijskega sodišča utemeljujejo odločitev, da je treba tožniku odmerjeno odškodnino znižati, ter da znižanje za 10% ni v njegovo škodo (prvi odstavek 171. člena OZ).

12. Zahtevek za plačilo odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti je bil zavrnjen na podlagi presoje, da nebistvena razlika med tožnikovima levo in desno ramo in roko ni estetsko moteča (pri čemer sploh ni dokazano, da bi bila razlika posledica škodnega dogodka) in na tej ugotovitvi temelječe presoje o odsotnosti objektivnega elementa skaženosti, ter na podlagi ugotovitve, da „v zgornjem delu tanjša roka nikakor ni moteča v odnosu do ljudi“ in na njej temelječi presoji o odsotnosti subjektivne komponente skaženosti. Tožnikova revizija zavrnilno odločitev glede te oblike nepremoženjske škode graja neutemeljeno že zato, ker gradi na predpostavki o tožnikovem duševnem trpljenju, ki nima podlage v dejanskih zaključkih nižjih sodišč.

13. Tudi odločitev o višini denarne odškodnine za posamezne oblike nepremoženjske škode (179. člen OZ) tožnik graja neutemeljeno. V zvezi z revizijskim vnovičnim poudarjanjem okoliščin, ki po njegovem prepričanju opravičujejo odškodnino v celotnem zahtevanem znesku, Vrhovno sodišče poudarja, da je sodišče prve stopnje glede na ugotovitve o obsegu poškodb, intenziteti in trajanju posameznih oblik nepremoženjske škode in drugih relevantnih okoliščin primera odškodnino odmerilo v skladu z merili iz prvega in drugega odstavka 179. člena OZ. Pri tem je pravilno upoštevalo, da odmera odškodnine ne more odražati le oškodovančevega individualnega vrednotenja škodnih posledic, kar terja načelo individualizacije odškodnine, da pa to načelo predstavlja le korektiv drugemu – enako pomembnemu načelu objektivne pogojenosti višine odškodnine, na podlagi katerega je treba ugotovljene škodne posledice vrednotiti v primerjavi s škodnimi posledicami drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse, saj je le tako zadoščeno zahtevi za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanje odškodnin zanje v ustreznih razmerjih. Ta primerjava pa potrjuje ustreznost umeščenosti tožniku odmerjene odškodnine za nepremoženjsko škodo v okvir ostalih prisojenih odškodnin za primerljive škode.

14. Sodišči prve in druge stopnje sta tožniku pravilno pojasnili, da je treba med postopkom plačano valorizacijo akontacije odškodnine za nepremoženjsko škodo valorizirati. Pravno podlago za valorizacijo pred ali med pravdo že plačanega dela odškodnine predstavlja drugi odstavek 168. člena OZ. Z odmero odškodnine po cenah ob izdaji sodne odločbe se zagotavlja ohranitev njene realne vrednosti, pri čemer je treba na enak način, torej z valorizacijo, upoštevati tudi realno vrednost že izplačane akontacije,(4) valorizacijo delnih plačil terja pravilo, da z delnim plačilom denarna obveznost delno preneha (prvi odstavek 270. člena in drugi odstavek 285. člena OZ). Pri delnem plačilu ni pomembno le, kolikšen nominalni znesek je bil plačan, ampak predvsem, v kakšnem deležu je odškodninska obveznost s tem plačilom prenehala in v kakšnem deležu še obstaja in se valorizira dalje. Uveljavitev ZPOMZO-1 (28. 6. 2003), ki v obrestni meri zamudnih obresti ne določa več valorizacijskega dela, ne more biti ovira za valorizacijo akontacije odškodnine za nepremoženjsko škodo; njegova domena je le določitev obrestne mere zamudnih obresti, valorizacija akontacije odškodnine za nepremoženjsko škodo pa ni posledica zamude. Ustaljeno je stališče sodne prakse, da je mogoče valorizacijo (ki je matematična operacija in pomeni uporabo materialnega prava) opraviti na druge načine, na primer z upoštevanjem porasta življenjskih stroškov, drobno prodajnih cen in podobno. Načina valorizacije revizija ne izpodbija.

15. Ker je v dovoljenem delu revizija neutemeljena, jo je revizijsko sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

Op. št. (1): Po določbi drugega odstavka 130. člena zadnje novele zakona (ZPP-D) se postopek v zadevah, v katerih je bila sodba sodišča prve stopnje izdana pred uveljavitvijo novele, nadaljuje po dotedanjih predpisih.

Op. št. (2): Primerjaj Pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS z dne 15. 12. 1998, Pravna mnenja II/98, str. 4. Op. št. (3): Glej zadnji del drugega odstavka na 7. strani sodbe.

Op. št. (4): Primerjaj sodbo II Ips 128/2009.