Jedro

Toženkin zavarovanec za nastanek škodnega dogodka odgovarja tako objektivno kakor tudi krivdno. V konkurenci s tako odgovornostjo delodajalca se pokaže tožnikova opisana "delna" opustitev skrbi za lastno varnost (zgolj predlog, naj mu kdo lestev drži, ne pa tudi bolj varen predlog, naj se mu da daljša lestev), manjšega pomena in jo je mogoče glede na ugotovljeno dejansko stanje ob pravilni uporabi materialnega prava oceniti zgolj kot 10% soprispevek k škodnemu dogodku.

Pri prisoji denarne odškodnine je potrebno upoštevati tudi invalidnino, ki jo tožnik mesečno prejema. Vendar pa je invalidnina le ena od večih okoliščin primera, ki vplivajo na prisojo pravične denarne odškodnine. Glavno vodilo pri oceni invalidnine je korist, ki jo bo oškodovanec od njenega prejemanja imel. Pri oceni, ali in koliko invalidnina vpliva na odmero pravične denarne odškodnine, se poleg individualnih značilnosti oškodovanca, njegove prizadetosti in višine mesečne invalidnine, uporabi pravilo po prostem preudarku, ne pa matematični izračun.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v zvezi s sklepom o popravi v izpodbijanem zavrnilnem delu (2. odstavek izreka) spremeni tako, da sedaj sodba sodišča prve stopnje v 1. in 2. odstavku izreka v celoti glasi: "1. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki še 8.135,45 (osem tisoč sto petintrideset 45/100) EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjih zneskov: * od zneska 7.349,70 EUR od 22.4.2004 dalje do plačila, * od zneska 10,51 EUR od 24.3.2004 dalje do plačila, * od zneska 495,75 EUR od 24.3.2004 dalje do plačila, * od zneska 48,82 EUR od 8.11.2003 dalje do plačila, * od zneska 230,67 EUR od 13.4.2004 dalje do plačila, * od zneska 256,30 EUR od 13.4.2004 dalje do vključno 27.1.2005, * od zneska 8.763,14 EUR od 22.4.2004 do vključno 27.1.2005, * ter plačati obresti v višini 6,19 EUR (od glavnice 560,99 EUR za čas od 1.1.2005 do vključno 27.1.2005) vse ob omejitvah iz člena 376 Obligacijskega zakonika, v 15 dneh pod izvršbo.

2. V presežku se tožbeni zahtevek zavrne." V ostalem še izpodbijanem in nespremenjenem delu se pritožba tožeče stranke ter v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se v tem obsegu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki njene stroške pritožbenega postopka v višini 55,52 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi ki tečejo s prvim dnem po preteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da je dolžna plačati tožeči stranki še 6.098,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov ter od datumov, kot so le-ti podrobneje navedeni v 1. točki izreka izpodbijane sodbe, vse ob omejitvah iz 376. člena Obligacijskega zakonika - OZ (1. odstavek izreka). Presežni tožbeni zahtevek za plačilo nadaljnjih 17.726,00 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.4.2004 dalje in tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 134.435,00 SIT od 16.12.2004 do 31.12.2004 je kot neutemeljenega zavrnilo (2. odstavek izreka). Toženi stranki je nadalje naložilo, da je dolžna tožeči stranki v 15 dneh povrniti pravdne stroške v višini 2.511,75 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od poteka paricijskega roka dalje do plačila (3. odstavek izreka).

Zoper zavrnilni del prvostopne sodbe se po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje tožnik. V okviru pritožbenih razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava tožnik graja prvostopni zaključek o njegovem 20% soprispevku k nastanku škodnega dogodka. Sodišče prve stopnje naj bi sicer pravilno ugotovilo, da je tožnik opravljal objektivno nevarno delo, zmoten pa je zaključek, da je tožnik kakorkoli soprispeval k škodnemu dogodku. Opozarja, da bi moral zavarovanec toženke delo organizirati na drugačen način ter zagotoviti še enega delavca, ki bi mu, medtem ko je opravljal kritično delo, držal lestev. Tožnik meni, da ni z ničemer soprispeval k nastanku škodnega dogodka, saj mu delodajalec ni zagotovil varnih pogojev za delo, na kar je sicer tožnik svoje nadrejene večkrat opozarjal, tudi iz mnenja izvedenca iz varstva pri delu pa izhaja, da so opustitve na strani delodajalca takšne, da v celoti odgovarja za tožnikovo škodo. Povsem neutemeljen naj bi bil prvostopni očitek, da bi moral tožnik naloženo mu delo odkloniti, kakor tudi zaključek, da prisotnost še enega delavca ne bi preprečila nezgode. Pri prisoji odškodnine za premoženjsko škodo, ki je bila sicer pravilno odmerjena, sodišče prve stopnje zaradi izključne odgovornosti tožnikovega delodajalca ne bi smelo upoštevati 20% soprispevka tožnika. Tožniku prisojena odškodnina iz vseh postavk nepremoženjske škode pa naj bi bila po njegovem prepričanju tudi prenizka. Tako bi mu moralo sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi materialnega prava iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti glede na ugotovitve izvedenskega menja in tožnikovo izpovedbo, pa tudi upoštevaje sodno prakso v podobnih primerih, prisoditi vseh zahtevanih 14.605,24 EUR. Podobno naj bi bila glede na ugotovljeno dejansko stanje prenizko prisojena tudi odškodnina iz naslova strahu, povsem neutemeljeno pa v celoti zavrnjena zahtevana odškodnina in naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti, saj je poškodba levega ramena pri tožniku zapustila trajne posledice, ki so navzven zelo dobro vidne, okolica mu postavlja neprijetna vprašanja, zaradi katerih tožnik duševno trpi. Pri delni zavrnitvi zahtevka iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti (razlika med zahtevanimi 14.605,24 EUR in prisojenimi 9.600,00 EUR), je sodišče prve stopnje očitno prezrlo tožnikovo starost v času škodnega dogodka (50 let) in posledično dolgotrajnost rehabilitacije, kakor tudi intenziteto posledic poškodbe, kot se le-te odražajo v tožnikovem vsakodnevnem življenju. Sodišče prve stopnje naj bi nadalje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je neutemeljeno valoriziralo plačani nesporni del odškodnine. Končno tožnik graja še odločitev o pravdnih stroških ter priglaša pritožbene stroške.

Toženka prvostopno sodbo (smiselno njen obsodilni del) graja iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Sprejema prvostopni zaključek v zvezi s temeljem tožnikovega tožbenega zahtevka, kot previsoko pa graja višino tožniku prisojene odškodnine iz naslova nepremoženjske škode (telesnih bolečin in duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti), ki po prepričanju toženke od prisojenih odškodnin v primerljivih primerih odstopa navzgor. Glede na ugotovljeno stopnjo in trajanje telesnih bolečin in neugodnosti tožnika bi namreč pravična denarna odškodnina iz tega naslova po mnenju toženke znašala največ 6.500,00 EUR. Tudi iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, kot le-to izhaja iz soglasno pridobljenega izvedenskega mnenja, naj bi sodišče prve stopnje tožniku prisodilo previsok znesek odškodnine, saj pravična denarna odškodnina iz tega naslova znaša največ 5.000,00 EUR, od česar je potrebno odšteti tudi pravilno ovrednoten znesek invalidnine. Zmotno je prvostopno stališče, da ni utemeljeno vštevanje invalidnine v odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, ker invalidnina nima odškodninske narave. Pri določanju odškodnine je namreč potrebno upoštevati vse okoliščine, tudi dejstvo, da je tožniku zaradi poškodb v obravnavani nesreči priznana invalidnina, ki enako kot denarna odškodnina pomeni zadoščenje in je namenjena temu, da olajša tožnikov premoženjski položaj. Sodišče prve stopnje bi moralo po prostem preudarku ugotoviti, v kolikšni meri priznana invalidnina vpliva na višino denarne odškodnine za to obliko nepremoženjske škode. Znesek pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo bi ob upoštevanju 20% soprispevka znašal manj kot znaša pravilno valoriziran znesek po toženki že plačane odškodnine, zato toženka smiselno predlaga spremembo izpodbijanega dela prvostopne sodbe v smeri zavrnitve nadaljnjega tožbenega zahtevka iz tega naslova. Pritožbenih stroškov ne priglaša. Pravdni stranki na pritožbo nasprotne stranke nista odgovorili.

Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožba toženke pa ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje ob uradnem preizkusu zadeve po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP ter v okviru v pritožbah uveljavljanih pritožbenih razlogov ugotavlja in zaključuje, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih niti v tožnikovi pritožbi zgolj pavšalno uveljavljanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Na prvi stopnji je bilo tudi pravilno ugotovljeno pravno relevantno dejansko stanje, nanj pa je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je tožniku pripisalo previsok soprispevek k nastanku škode.

Tožnik je v obravnavani zadevi od toženke terjal plačilo odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo, ki jo je utrpel pri delu na svojem delovnem mestu pri zavarovancu toženke, ko je v proizvodni hali na zadnji prečki A lestve na višini 3 metre montiral cevi za komprimiran zrak, pri tem pa se mu je lestev nenadoma nagnila nazaj in je padel z višine 3 m na tla. Za utrpelo škodo naj bi po prepričanju tožnika toženka odgovarjala tako po pravilih o objektivni kakor tudi krivdni odgovornosti, toženka pa je nasprotno zatrjevala izključno odgovornost tožnika oz. vsaj njegov znatni soprispevek k nastanku škodnega dogodka. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je v konkretnem primeru šlo za opravljanje dela s povečano stopnjo nevarnosti, saj je tožnik delo opravljal na dvokraki lestvi na višini 2,5 m, pri tem pa z uporabo velike sile montiral navoj na višini 4 m, te posebne okoliščine dela na višini 2,5 m (uporaba velike sile, stoja na zadnji prečki dvokrake lestve) pa omogočajo zaključek, da je bilo delo, ki ga je tožnik opravljal na dan škodnega dogodka, delo s povečano nevarnostjo (stran 6 obrazložitve prvostopne sodbe). Sicer pa bi bila v konkretnem primeru po zaključku sodišča prve stopnje podana tudi krivdna odgovornost toženke, saj je bila po ugotovitvah izvedenca iz varstva pri delu za izvedbo dela, ki ga je v konkretnem primeru opravljal tožnik, sicer primerna dvokraka A lestev, ki jo je kot delovno sredstvo za izvedbo tega dela tožniku odredil zavarovanec toženke oz. njegov sin, vendar pa bi morala biti tožniku taka lestev na voljo v primerni dolžini, da bi mu zagotavljala varno izvedbo montaže. Z lestvijo ustrezne dolžine (pri kateri mu ne bi bilo treba stati na zadnjem klinu) bi bilo namreč težišče tožnika bistveno drugačno, zaradi česar bi bila lestev stabilnejša, hkrati pa bi imel tožnik tudi oprijem z drugo roko ob konstrukcijo lestve, za katero bi se lahko med vrezovanjem navojev z eno roko držal. Krivda zavarovanca toženke za obravnavani škodni dogodek naj bi tako po zaključku sodišča prve stopnje izvirala iz napačne izbire delovnega sredstva, kakor tudi iz opustitve občasnega nadzora in preveritve, kako tožnik opravlja delo oz. ali ima zagotovljena ustrezna delovna sredstva za varno izvedbo odrejenega mu dela (obrazložitev na strani 7).

Opisani zaključek o temelju odškodninske odgovornosti obe pravdni stranki smiselno sprejemata, tožnik pa v svoji pritožbi graja nadaljnje prvostopno stališče, da naj bi bil v obravnavani zadevi vendarle podan tožnikov 20% soprispevek k nastanku škode, ki izvira iz tega, da bi lahko tožnik, ki je bil usposobljen za varno delo, svoje nadrejene pred pričetkom del opozoril na premajhnost in neustreznost lestve kot delovnega orodja ter od njih zahteval, da mu zagotovijo ustrezno lestev, v kolikor pa njegova opozorila ne bi zalegla, bi lahko tožnik delo v skladu s 33. členom Zakona o varnosti in zdravju pri delu odklonil. Tožnik je po zaključku sodišča prve stopnje uspel dokazati le, da je svojega nadrejenega prosil za še eno osebo, ki naj bi lestev držala, kar pa v skladu z mnenjem izvedenca za varstvo pri delu še ne bi preprečilo, da ne bi delavec, ki je stal na vrhu lestve, izgubil ravnotežja in padel z nje; da bi delodajalca na neprimernost lestve opozarjal, pa tožnik v postopku na prvi stopnji ni niti zatrjeval (obrazložitev sodbe sodišča prve stopnje na strani 7). Sodišče druge stopnje sicer sprejema smiselni prvostopni zaključek, da prvenstveno vendarle vsakega posameznika zavezuje skrb za lastno varnost, ki je vzporedna s skrbjo delodajalca za varnost njegovih delavcev. V obravnavani zadevi pa ni mogoče spregledati, da je tožnik s prošnjo za dodelitev še enega delavca, ki bi mu lestev držal, za (po svoji presoji) varno izvedbo dela vsaj poskušal poskrbeti. Neutemeljena je sicer pritožbena graja prvostopnega zaključka, da prisotnost še enega delavca nezgode ne bi preprečila. Tako je bilo namreč mnenje izvedenca iz varstva pri delu, ki ga tožnik v postopku na prvi stopnji ni uspel izpodbiti, sodišče prve stopnje pa ni imelo nobenega razloga, da taki strokovni oceni izvedenca ne bi sledilo. Čeprav po drugi strani tožnik svojega delodajalca ni opozoril na neprimerno dolžino lestve, ki naj bi jo pri montaži uporabil, in ni zahteval daljše lestve, z uporabo katere bi se lahko izognil nastanku škodnega dogodka, tožnik s tako opustitvijo skrbi za lastno varnost po prepričanju sodišča druge stopnje k nastanku škodnega dogodka ni soprispeval več kot 10%. Ni namreč mogoče spregledati prvostopnega zaključka, da je toženkin zavarovanec za nastanek škodnega dogodka tako objektivno kakor tudi krivdno odgovoren. V konkurenci s tako odgovornostjo delodajalca se pokaže tožnikova zgoraj opisana "delna" opustitev skrbi za lastno varnost (zgolj predlog, naj mu kdo lestev drži, ne pa tudi bolj varen predlog, naj se mu da daljša lestev), manjšega pomena in jo je mogoče po prepričanju sodišča druge stopnje glede na ugotovljeno dejansko stanje ob pravilni uporabi materialnega prava oceniti zgolj kot 10% soprispevek k škodnemu dogodku. Opisano spremenjeno odločitev glede temelja odškodninske odgovornosti je bilo potrebno upoštevati pri na prvi stopnji sicer pravilno odmerjeni odškodnini iz naslova premoženjske in nepremoženjske škode.

Neutemeljeni sta namreč pritožbeni graji zmotne uporabe materialnega prava, ki naj bi jo sodišče prve stopnje zagrešilo pri odmeri denarne odškodnine po posameznih postavkah nepremoženjske škode, pri čemer tožnik prisojeno odškodnino graja kot prenizko, toženka pa kot po določenih postavkah previsoko. Nasprotno pa je tožniku za telesne bolečine, pretrpele v posledici obtolčenine glave, izpaha levega ramena z raztrganjem tetive supraspinatusa, naloma 8. rebra ter obtolčenine in odrgnine po obeh golenih (hude telesne bolečine 4-5 ur, srednje hude 10-12 dni, zmerne 3-4 tedne ter še vedno prisotne zmerne občasne telesne bolečine), kakor tudi za nevšečnosti med dolgotrajnim zdravljenjem (kot jih je sodišče prve stopnje podrobneje opisalo na strani 9 obrazložitve), po prepričanju sodišča druge stopnje s prisojo 8.700,00 EUR (od zahtevanih 14.605,24 EUR) prisojena pravična denarna odškodnina. Le-ta bistveno ne odstopa od sodne prakse v podobnih primerih, česar tožnik s pritožbeno navedbo višje prisojene celotne odškodnine za nepremoženjsko škodo v dveh primerih iz sodne prakse ne more izpodbiti. Pri tem je potrebno opozoriti, da je odmera denarne odškodnine v skladu z načelom individualizacije odškodnine glede na konkretnega oškodovanca in konkretne okoliščine primera s sodno prakso v podobnih primerih omejena, ne pa tudi enoznačno determinirana. Po obrazloženem je neutemeljena tudi toženkina pritožbena graja, da naj bi bila tožniku iz tega naslova prisojena odškodnina odmerjena previsoko.

Tudi za na prvi stopnji ugotovljen strah, ki ga je tožnik utrpel v posledici škodnega dogodka (hud primarni strah med samim padcem ter vse do pregleda v bolnišnici v skupnem trajanju 1 uro, nadaljnje 3 ure srednje hud primarni strah, sekundarni strah v obliki zaskrbljenosti zaradi posledic poškodbe najprej 7 dni, nato pa še nadaljnjih 6-7 mesecev, kot vse izhaja iz obrazložitve prvostopne sodbe na straneh 9 in 10) je sodišče prve stopnje z odmero 1.200,00 EUR (od zahtevanih 1.669,17 EUR) prisodilo povsem primerno odškodnino, ki ustreza kriterijem iz 179. člena Obligacijskega zakonika - OZ. Le-ta ni prenizka, kot se v svoji pritožbi neuspešno zavzema tožnik.

Kot denarno satisfakcijo za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je sodišče prve stopnje tožniku od zahtevanih 14.605,24 EUR prisodilo 9.600,00 EUR, kar tožnik graja kot prenizko odškodnino in se zavzema za prisojo celotnega vtoževanega zneska, toženka pa tako odmerjeno odškodnino pojmuje kot previsoko in se zavzema za njeno znižanje na največ 5.000,00 EUR. Kot je pravilno (in v pritožbah negrajano) ugotovilo sodišče prve stopnje, je zaradi posledic poškodbe (za 27% normalne gibljivosti zmanjšana gibljivost leve rame; za 12% zmanjšana gibljivost vratnega dela hrbtenice, pri čemer je le 50% pripisati škodnemu dogodku) tožnik omejen pri poklicnem delu, vseh domačih opravilih, rekreativnih in prostočasnih dejavnostih kakor tudi pri osebni negi. Slednje se nanaša na vse tiste fizične aktivnosti, pri katerih je potrebno glavo do konca nagniti ali zasukati v levo (npr. vožnja avtomobila), dalj časa gledati v levo ali držati glavo nagnjeno v levo, tožnik pa je tudi zmanjšano sposoben za nošenje bremen v levici, njihovo dvigovanje nad višino ramen ali poseganje z obema rokama nad glavo (obrazložitev prvostopne sodbe na straneh 10 in 11). Ob upoštevanju obsega navedenih življenjskih omejitev, zaradi katerih tožnik duševno trpi, je sodišče prve stopnje v času škodnega dogodka 50-letnemu tožniku po prepričanju sodišča druge stopnje prisodilo povsem primerno odškodnino, ki ustreza kriterijem iz 179. člena OZ in ne odstopa od sodne prakse v primerljivih primerih. Neutemeljeno je zato tožnikovo pritožbeno zavzemanje za njeno zvišanje kakor tudi toženkino zavzemanje za njeno znižanje. Toženka pa utemeljeno opozarja, da je potrebno ob pravilni uporabi materialnega prava pri prisoji denarne odškodnine upoštevati tudi invalidnino, ki jo tožnik mesečno prejema. Vendar pa je invalidnina le ena od večih okoliščin primera, ki vplivajo na prisojo pravične denarne odškodnine. Glavno vodilo pri oceni invalidnine je korist, ki jo bo oškodovanec od njenega prejemanja imel. Pri oceni, ali in koliko invalidnina vpliva na odmero pravične denarne odškodnine, se poleg individualnih značilnosti oškodovanca, njegove prizadetosti in višine mesečne invalidnine, uporabi pravilo po prostem preudarku, ne pa matematični izračun. Tako pravilo je v obravnavani zadevi ob pravilni uporabi materialnega prava uporabilo sodišče druge stopnje in zaključilo, da invalidnina, katero med pravdnima strankama nesporno kot nadomestilo za telesno okvaro mesečno prejema tožnik (7.987,67 SIT oz. 33,33 EUR - list. št. 25 in priloga A15), po višini ne predstavlja znatne koristi oškodovanca, in zato ob ugotovljenem obsegu škode ne narekuje znižanja iz tega naslova na prvi stopnji odmerjene denarne odškodnine. Po oceni sodišča druge stopnje odmerjena višina odškodnine tožniku, upoštevaje pri tem dejstvo, da tožnik prejema mesečno invalidnino v navedeni višini, predstavlja primerno odškodnino iz tega naslova v okviru pravnega standarda pravične denarne odškodnine iz 179. člena OZ v zvezi s 182. členom OZ.

Iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti sodišče prve stopnje tožniku ni priznalo odškodnine. V okviru objektivnih kriterijev skaženosti je na podlagi tožnikove izpovedbe in zdravstvene dokumentacije sicer ugotovilo, da je njegova leva roka malenkostno tanjša (leva nadlaket tanjša za 1,5 cm). Upoštevaje ugotovitve iz izvedenskega mnenja medicinske stroke, da je obravnavani škodni dogodek pri tožniku zapustil zgolj posledice v anatomskem smislu v obliki defekta in brazgotine v področju tetitve supraspinatusa ter blage atrofije leve deltoidne mišice, ni pa zapustil trajnih posledic v estetskem smislu, kakor tudi splošno znano dejstvo, da leva polovica telesa ni nikoli enaka desni polovici telesa, nenazadnje pa tudi, da tožnik ni izkazal intenzitete subjektivne prizadetosti zaradi nekoliko tanjšega zgornjega dela levice, je prvostopno sodišče zahtevano odškodnino iz tega naslova v celoti zavrnilo. Neutemeljena je pritožbena graja materialnopravne nepravilnosti takega prvostopnega zaključka, v okviru katere tožnik ponovno izpostavlja, da mu je obravnavana poškodba vendarle zapustila trajne posledice v obliki defekta in brazgotine v področju tetive supraspinatusa. Pravilno je namreč prvostopno stališče, da je za priznanje duševnih bolečin zaradi skaženosti potrebna ne le ugotovitev zunanje prizadetosti oškodovanca kakor tudi njegovega negativnega subjektivnega doživljanja objektivnih sprememb v zunanjosti, ampak tudi podanost teh okoliščin take stopnje, da prisojo odškodnine iz tega naslova v skladu s kriteriji iz 179. člena OZ sploh opravičujejo. Slednjega pa sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru pri tožniku utemeljeno ni ugotovilo. Ob tem sodišče druge stopnje le še dodaja, da je subjektivno trpljenje tožnika ostalo na ravni zatrjevanega, saj tožnik duševnega trpljenja zaradi spremenjenega obsega leve nadlahti v svoji izpovedbi (list. št. 65) niti ni izrecno potrdil. Po vsem obrazloženem je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožniku po vseh postavkah nepremoženjske škode skupaj odmerilo pravično denarno odškodnino v višini 19.500,00 EUR. Ker pa po spremembi prvostopne sodbe na drugi stopnji soprispevek tožnika k nastanku škode znaša le 10% (in ne na prvi stopnji določenih 20%, kot je bilo obrazloženo že zgoraj), obveznost toženke iz naslova odškodnine za tožnikovo nepremoženjsko škodo znaša 17.550,00 EUR. Od tega je bilo potrebno odšteti valoriziran znesek med postopkom že plačane odškodnine iz tega naslova, ki na dan izdaje prvostopne sodbe znaša 10.200,30 EUR (obrazložitev prvostopne sodbe na strani 12). Neutemeljena je tožnikova pritožbena graja zmotne uporabe materialnega prava, da naj namreč za valorizacijo akontacije med postopkom plačane odškodnine zaradi razveljavitve Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri z dne 28.6.2003 ne bi več obstajala pravna podlaga. Odškodnino po vseh postavkah nepremoženjske škode je namreč sodišče prve stopnje odmerilo po merilih na dan izdaje svoje sodbe. Denarna odškodnina za negmotno škodo ni čista denarna terjatev, ampak predstavlja denarno satisfakcijo za pravno priznane oblike nepremoženjske škode. Zato je moralo sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine upoštevati tudi realno vrednost med postopkom že plačane akontacije, kar je omogočila valorizacija že plačane odškodnine na trenutek njenega odmerjanja ob izdaji prvostopne sodbe. Same metode valorizacije in višine valorizirane vrednosti že plačane odškodnine pa tožnik ni grajal. Po vsem obrazloženem je dolžna po spremembi prvostopne sodbe na drugi stopnji iz naslova odškodnine za nepremoženjsko škodo toženka tožniku plačati še nadaljnjih 7.349,70 EUR odškodnine skupaj z zakonskimi zamudnimi obresti, kot so bile le-te prisojene na prvi stopnji in v pritožbah niso grajane (22.4.2004).

Spremenjeno odločitev glede temelja tožbenega zahtevka je bilo potrebno upoštevati tudi pri na prvi stopnji prisojeni odškodnini za premoženjsko škodo, katere višina sicer ni predmet pritožbenih graj. Na prvi stopnji tožniku pravilno odmerjeno odškodnino iz tega naslova v višini 873,06 EUR (obrazložitev prvostopne sodbe na strani 13) je bilo potrebno ob upoštevanju spremenjenega odstotka soprispevka tožnika zmanjšati zgolj za 10% in tako obveznost toženke iz tega naslova znaša 785,75 EUR (oz. po posameznih postavkah: za zdravniško potrdilo 10,51 EUR (prvotno zahtevano 11,68 EUR), za nevrokirurški pregled in potrdilo 48,82 EUR (prvotno zahtevano 54,25 EUR), za kopališke storitve v Zdravilišču Laško 495,75 EUR (prvotno zahtevano 550,83 EUR), za preostanek potnih stroškov 230,67 EUR (prvotno zahtevano 256,30 EUR)). Vse skupaj z na prvi stopnji prisojenimi in v pritožbah negrajanimi zamudnimi obrestmi (obrazložitev prvostopne sodbe na strani 14). Sodišče druge stopnje le še dodaja, da pravilnosti omejitve teka zamudnih obresti v skladu z določili 376. člena OZ, kot jo je v izreku izpodbijane sodbe določilo prvostopno sodišče, ob odsotnosti pritožbene graje tega dela prvostopne odločitve ni moglo preizkušati. Enako velja za tek zamudnih obresti od med postopkom na prvi stopnji že plačanih zneskov odškodnine (zadnje tri alineje 1. odstavka izreka prvostopne sodbe).

Po spremembi prvostopne sodbe na drugi stopnji znaša tako skupni znesek odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo, ki jo je dolžna toženka tožniku še plačati po že med postopkom na prvi stopnji opravljenem delnem plačilu 8.135,45 EUR.

Opisana odločitev sodišča druge stopnje temelji na 4. točki prvega odstavka 358. člena ZPP.

Neutemeljena je tudi tožnikova pritožbena graja prvostopne odmere pravdnih stroškov v delu, ko sodišče prve stopnje tožniku ni priznalo povračila stroškov po posameznih v pritožbi izpostavljenih postavkah. Res je sicer, da je tožnik utemeljeno priglasil stroške končnega poročila stranki v višini 50 točk, vendar pa ni mogoče spregledati, da je tožnik tudi v pritožbi priglasil poročilo o prejeti sodbi, kar je po vsebini isto opravilo, zato mu bo slednje priznano le enkrat - pač v okviru pritožbenih stroškov. Pravilno pa je prvostopno stališče, da pripravljalni spis z dne 6.6.2006 za pravdo ni bil potreben, saj bi lahko o skoraj dve leti prej izdani odločbi ZPIZ-a tožnik sodišče prve stopnje obvestil že s predhodno vloženimi pripravljalnimi vlogami. Ker Odvetniška tarifa - OT nagrade za nadzorstveno pritožbo ne predvideva, je sodišče prve stopnje utemeljeno ni priznalo. Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da pravdni stroški izvedenin delijo usodo ostalih pravdnih stroškov in se v skladu z drugim odstavkom 154. člena ZPP priznajo ob upoštevanju pravdnega uspeha. Neutemeljena je pritožbena graja, da bi se morali ti pravdni stroški tožniku priznati v celoti, saj naj bi bili za pravdo potrebni. Kriterij potrebnosti pravdnih stroškov je pogoj, ki mora biti izpolnjen, da se pravdni stroški sploh povrnejo pravdni stranki (prvi odstavek 155. člena ZPP). V kolikšnem obsegu se potrebni stroški pravdni stranki povrnejo, pa je odvisno od uspeha te stranke v postopku (154. člen ZPP). Opisano je tudi prevladujoče stališče sodne prakse in teorije. Čeprav je v praksi mogoče najti tudi sodne odločbe, ki pritrjujejo nasprotnemu stališču tožnika, pa za povrnitev stroškov izvedenin v celotnem obsegu ne glede na pravdni uspeh stranke vendarle ni mogoče najti prepričljivih materialnopravnih razlogov.

Sprememba odločitve o glavni stvari bi imela za posledico tudi spremembo odločitve o pravdnih stroških (drugi odstavek 165. člena ZPP). Vendar pa ugotovitev sodišča druge stopnje, da je sodišče prve stopnje zmotno odločilo o stroških na prvi stopnji, ker je napačno ugotovilo odstotek uspeha tožnika v postopku na prvi stopnji v njegovo korist, tožnik pa se je tudi edini pritožil zoper prvostopno odločitev o pravdnih stroških, ne daje podlage za spremembo odločitve o pravdnih stroških. Sodišče prve stopnje je namreč v izpodbijani sodbi ugotovilo, da je znašal uspeh tožnika v postopku na prvi stopnji okoli 74%, pri čemer je upoštevalo tožnikov zadnji tožbeni zahtevek, v njegov uspeh pa vštelo tudi valoriziran znesek med postopkom tožniku že plačane akontacije odškodnine. Pri tem je sodišče prve stopnje očitno spregledalo, da je bil tožnikov tožbeni zahtevek med postopkom na prvi stopnji delno umaknjen prav zaradi po toženki opravljenega delnega plačila, zato le-tega v končni uspeh preostalega tožnikovega tožbenega zahtevka ne bi smelo upoštevati. Tako (pre)visoko odmerjenega pravdnega uspeha pa tožnik ni dosegel niti po spremenjeni odločitvi, ko je sodišče druge stopnje zaradi ugotovljenega manjšega soprispevka tožnika prisojeno odškodnino iz naslova nepremoženjske in premoženjske škode posledično zvišalo. Tožnik je namreč praktično tekom celotnega postopka na prvi stopnji (razen v tožbi, kateri je takoj sledilo toženkino delno plačilo in posledično znižanje tožbenega zahtevka z naslednjo pripravljalno vlogo tožnika) vtoževal 23.824,15 EUR, zato je ob dejstvu, da je po spremembi prvostopne sodbe na drugi stopnji uspel z 8.135,45 EUR, ugotoviti, da znaša njegov povprečni uspeh v postopku na prvi stopnji 34%, kar je še vedno manj, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje. Ker gre za dejansko ugotovitev sodišča prve stopnje (višina uspeha tožnika v pravdi), materialno pravo pa je bilo pri odmeri pravdnih stroškov uporabljeno pravilno (Odvetniška tarifa - OT ter veljavni Zakon o sodnih taksah - ZST), sodišče druge stopnje ob dejstvu, da se je zoper ta del prvostopne odločitve pritožil zgolj tožnik, pritožba toženke zoper odločitev o glavni stvari pa je bila v celoti zavrnjena, nima podlage za spremembo prvostopne stroškovne odločitve, ker bi v tem primeru razsodilo v škodo tožnika (v tem delu edinega pritožnika). Sodišče druge stopnje ne more odločiti v škodo stranke, ki se je pritožila, če se je pritožila samo ona, zato je pustilo v veljavi odločitev o stroških postopka (3. odstavek izreka prvostopne sodbe), kot je o njih odločilo sodišče prve stopnje (359. člen ZPP).

S pritožbo je uspel le tožnik, ki je tudi edini priglasil pritožbene stroške. Za tožnika je bilo v pritožbi sporno še 16.119,23 EUR (navedba sporne vrednosti v tožnikovi pritožbi), sodišče druge stopnje pa je pritožbi delno ugodilo in tožniku prisodilo še nadaljnjih 2.037,30 EUR (8.135,45 EUR - 6.098,15 EUR). Pritožbeni uspeh tožnika tako znaša 12,6%. V tem obsegu mu je v skladu z drugim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 154. člena istega zakona toženka dolžna povrniti njegove priglašene za pritožbo potrebne stroške. Le-ti po presoji sodišča druge stopnje znašajo: poročilo tožniku o prejeti sodbi 50 točk, pritožba 750 točk, kar znaša 800 točk, upoštevaje vrednost točke po veljavni OT in 20% DDV pa 440,64 EUR. Glede na pritožbeni uspeh je dolžna toženka tožniku povrniti 55,52 EUR pritožbenih stroškov skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.