Jedro

Ustavno sodišče je v več odločbah opozorilo, da 25. člen Ustave uveljavlja načelo instančnosti, ki pritožniku zagotavlja višjestopenjski preizkus izpodbijane odločbe z vidika vseh vprašanj, ki so pomembna za odločitev o pravici oziroma obveznosti, kar pomeni, da mu je treba omogočiti uveljavljanje dejanskih, materialnopravnih in postopkovnih napak pri sojenju pred sodiščem prve stopnje. Pravica do pritožbe stranki ne zagotavlja, da mora biti vsaka dokazna in vsaka pravna ocena izpostavljena presoji dveh sodišč. Razumeti jo je treba kot pravico, da je zadeva kot celota obravnavana na dveh instancah in da o njej dokončno odloči sodišče, ki je hierarhično nad sodiščem prve stopnje. Le če pravega sojenja na prvi stopnji ni, ni mogoče šteti, da je bila zadeva kot celota resnično obravnavana na dveh instancah sojenja.

Prav za takšen primer pa gre v obravnavani zadevi. Zaradi napačne odločitve, da so izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe, sodišče prve stopnje tožbenih zahtevkov v zvezi s skupnim premoženjem sploh ni obravnavalo, kar pomeni, da bi bili prvič obravnavani pred sodiščem druge stopnje. V tem primeru pa bi bilo kršeno načelo instančnosti, saj bi sodišče višje stopnje prvič odločalo o vprašanjih, ki pomenijo samostojno pravno celoto in ne v dejanskem in ne v pravnem pogledu niso bila predmet presoje sodišča prve stopnje. Tako je pravilna ocena sodišča druge stopnje, da bi bilo tako ravnanje v neskladju z ustavno varovanim bistvom pravice do pritožbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča druge stopnje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožnik je s tožbo uveljavljal pet tožbenih zahtevkov. Pod točko 1 je zahteval, naj sodišče ugotovi, da v tožbi navedene premičnine v stanovanju na naslovu toženke in avtomobil, spadajo v skupno premoženje pravdni strank. Pod točko 2 je zahteval, naj sodišče ugotovi, da imata pravdni stranki na tem premoženju vsaka ½ delež. Pod točko tri je zahteval, naj se delitev opravi tako, da mu toženka na račun vrednosti njegovega polovičnega deleža na skupnem premoženju plača 6.687,50 EUR. Pod točko 4 je zahteval, naj sodišče ugotovi, da LCD televizor znamke LG 32 inch spada v njegovo posebno premoženje. Pod točko pet pa je zahteval, naj sodišče toženki naloži, da mu mora televizor izročiti.

2. Sodišče prve stopnje je glede prvih treh tožbenih zahtevkov, ki se nanašajo na skupno premoženje, izdalo zamudno sodbo, glede zadnjih dveh zahtevkov, ki se nanašajo na posebno premoženje tožnika, pa sodbo na podlagi pripoznave.

3. Toženka se je pritožila le zoper zamudno sodbo in sodišče druge stopnje je pritožbi ugodilo in zamudno sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču v novo sojenje. Odločilo je, da je napačna ocena sodišča prve stopnje, da so podani pogoji za izdajo zamudne sodbe. Opozorilo je, da toženka v odgovoru na tožbo res ni ugovarjala trditvam tožnika v tožbi glede obsega in deležev na skupnem premoženju, da pa je zahtevku nasprotovala iz procesnih razlogov. Sodišče druge stopnje je poudarilo, da mora sodišče tudi o procesnih ugovorih odločiti na podlagi ustnega, neposrednega in javnega obravnavanja (prvi odstavek 4. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Zato pravna domneva, da tožena stranka pripoznava tožbene trditve ne pride v poštev, saj je toženka računala, da do obsodilne sodbe ne bo prišlo. Sodišče druge stopnje je ugotovilo tudi, da toženki ni bila vročena prva pripravljalna vloga tožeče stranke z dne 12. 7. 2017, da pa se je sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi oprlo tudi na to vlogo, saj jo je povzelo v 8. točki obrazložitve. Ocenilo je, da gre za takšne kršitve, ki jih sodišče druge stopnje ne more samo odpraviti, saj bi se z vročanjem vloge in odločanjem sojenje preneslo na sodišče druge stopnje in ne bi bilo upoštevano ustavno načelo dvostopenjskega sojenja (25. člen Ustave).

4. Zoper odločitev sodišča druge stopnje tožnik vlaga pritožbo. Opozarja, da toženka v odgovoru na tožbo ni prerekala tožbenih navedb ampak je ugovarjala le, da tožnik za tožbo nima pravnega interesa, tega ugovora pa ni obrazložila. Meni, da je napačno stališče sodišča druge stopnje, da tak ugovor zadošča, da ni mogoče izdati zamudne sodbe. Pri tem se sklicuje na odločbe Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1614/2015, Vrhovnega sodišča II Ips 253/2004 in III Ips 106/2001. Tožnik navaja, zakaj ni utemeljen toženkin ugovor, da nima pravnega interesa. Meni tudi, da glede na to, da je bil odgovor na tožbo neobrazložen, sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene kršitve določb pravdnega postopka, ker njegove prve pripravljalne vloge ni vročilo toženki. Navaja tudi, da lahko sodišče druge stopnje samo opravi to, kar je v 8. točki naložilo sodišču prve stopnje. Opozarja, da gre le za postopkovno vprašanje, ali tožnik ima pravni interes za vloženo tožbo glede skupnega premoženja. Obenem opozarja, da toženka ne v odgovoru na tožbo, ne v pritožbi ni utemeljila, zakaj ga ne bi imel. Meni, da je sodišče druge stopnje napačno ocenilo, da ne more samo odpraviti kršitve določb pravdnega postopka, oziroma je za svojo odločitev podalo pomanjkljive razloge. Predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

5. Sodišče je pritožbo vročilo toženki, ki nanjo ni odgovorila.

6. Pritožba ni utemeljena.

7. ZPP v 357. a členu določa, da je zoper sklep sodišča druge stopnje o razveljavitvi sodbe in vrnitvi zadeve sodišču prve stopnje dovoljena pritožba, o kateri odloča Vrhovno sodišče. Vrhovno sodišče uvodoma poudarja, da pri obravnavanju pritožbe po 357a. členu ZPP ne sme presojati, ali je pravilna odločitev sodišča druge stopnje, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Izhajati mora iz predpostavke, da je bila kršitev storjena in presoditi le, ali bi jo sodišče druge stopnje lahko samo odpravilo.1

8. Iz podatkov v spisu je razvidno, da je tožena stranka v zakonskem roku odgovorila na tožbo. V njej je pripoznala zahtevek glede posebnega premoženja, ni prerekala tožnikovih dejanskih navedb v zvezi s skupnim premoženjem, je pa ugovarjala, da tožnik za uveljavljanje ugotovitvenih zahtevkov nima pravnega interesa.

9. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da je odgovor na tožbo v delu, ki se nanaša na tožbene zahtevke v zvezi s skupnim premoženjem, neobrazložen in je izdalo zamudno sodbo. Sodišče druge stopnje pa je odločilo, da je bila presoja sodišča prve stopnje napačna, da niso bili izpolnjeni pogoji po 318. členu ZPP za izdajo zamudne sodbe in je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je s takšnim ravnanjem toženki odvzelo možnost obravnavanja pred sodiščem.

10. Pravica do pritožbe je v našem pravnem redu zagotovljena v 25. členu Ustave. Dopustnost posega v to pravico je zato treba presojati po strogem testu sorazmernosti. Dopusten je, če je nujen za varstvo drugih pravic, pri čemer pa ne sme biti prekomeren. Odločitev o dopustnosti posega v pravico do pritožbe je treba presojati zlasti z vidika pravice do učinkovitega sodnega varstva po 23. členu Ustave in 6. členu EKČP. 2

11. Ustavno sodišče je v več odločbah opozorilo, da 25. člen Ustave uveljavlja načelo instančnosti, ki pritožniku zagotavlja višjestopenjski preizkus izpodbijane odločbe z vidika vseh vprašanj, ki so pomembna za odločitev o pravici oziroma obveznosti, kar pomeni, da mu je treba omogočiti uveljavljanje dejanskih, materialnopravnih in postopkovnih napak pri sojenju pred sodiščem prve stopnje.3 Pravica do pritožbe stranki ne zagotavlja, da mora biti vsaka dokazna in vsaka pravna ocena izpostavljena presoji dveh sodišč. Razumeti jo je treba kot pravico, da je zadeva kot celota obravnavana na dveh instancah in da o njej dokončno odloči sodišče, ki je hierarhično nad sodiščem prve stopnje. Le če pravega sojenja na prvi stopnji ni, ni mogoče šteti, da je bila zadeva kot celota resnično obravnavana na dveh instancah sojenja.4

12. Prav za takšen primer pa gre v obravnavani zadevi. Zaradi napačne odločitve, da so izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe, sodišče prve stopnje tožbenih zahtevkov v zvezi s skupnim premoženjem sploh ni obravnavalo, kar pomeni, da bi bili prvič obravnavani pred sodiščem druge stopnje. V tem primeru pa bi bilo kršeno načelo instančnosti, saj bi sodišče višje stopnje prvič odločalo o vprašanjih, ki pomenijo samostojno pravno celoto in ne v dejanskem in ne v pravnem pogledu niso bila predmet presoje sodišča prve stopnje. Tako je pravilna ocena sodišča druge stopnje, da bi bilo tako ravnanje v neskladju z ustavno varovanim bistvom pravice do pritožbe.

13. Vrhovno sodišče je zato na podlagi šestega odstavka 357.a člena ZPP in 2. točke 365. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča druge stopnje.

14. Na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP je Vrhovno sodišče odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom pridržalo za končno odločbo.

1 A. Galič, Uvodna pojasnila k spremembam ZPP, Uradni list RS, Ljubljana 2017, str. 54. 2 Primerjaj z odločbo Ustavnega sodišča št. Up-115/95. 3 Tako na primer Ustavno sodišče v odločbi št. 455/13. 4 A. Galič, op. cit., str. 53.