Jedro

Ker ni bilo ugotovljeno, da bi bila volja pravdnih strank skleniti drugačno pogodbo od zapisane, je neutemeljen revizijski očitek o zmotni uporabi pravila o neučinkovanju navidezne pogodbe med pogodbenima strankama iz prvega odstavka 50. člena OZ.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 2.153,60 EUR stroškov revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da mora toženec tožniku plačati 103.090,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in mu povrniti pravdne stroške. Tako je odločilo zato, ker je ugotovilo, da sta tožnik kot posojilodajalec in toženec kot posojilojemalec 10. 12. 2007 sklenila posojilno pogodbo za znesek 100.000,00 EUR, ki bi ga moral posojilojemalec skupaj s pogodbenimi obrestmi posojilodajalcu vrniti do 31. 12. 2008. 2. Sodišče druge stopnje je ob obravnavanju toženčeve pritožbe sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo le v odločitvi o zamudnih obrestih: razsodilo je, da zakonske zamudne obresti tečejo od 6. 1. 2009 do 1. 3. 2009 od glavnice 100.000,00 EUR, od 2. 3. 2009 dalje pa od zneska 103.090,00 EUR; zavrnilo je torej zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 390.000,00 EUR za čas od 6. 1. 2009 do 1. 3. 2009, ker je tožnik do zakonskih zamudnih obresti od neplačanih pogodbenih obresti upravičen le od vložitve tožbe dalje.

3. Toženec sodbo pritožbenega sodišča izpodbija z revizijo. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi (pravilno: spremeni) in tožnikov zahtevek zavrne, podredno pa, naj ju razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Trdi, da je med pravdnima strankama obstajal dogovor o tem, da bo toženec za tožnika kupoval delnice družbe Gorica Holding., d. d. To izhaja tudi iz pogodbe o zastavi delnic, ki sta jo pravdni stranki 13. 12. 2007 sklenili v obliki notarskega zapisa. Iz te pogodbe nedvoumno izhaja obveza toženca, da, če ob zapadlosti ne poravna zavarovane terjatve in obresti, mora v roku in na način, opredeljen v pisnem pozivu tožnika, slednjemu izročiti zastavljene delnice v neposredno posest ali pa jih izročiti komu tretjemu. Tožnik lahko zastavljene delnice izvensodno proda, če mu jih toženec ne izroči v neposredno posest, pa lahko predlaga izvršbo za izročitev delnic ali izvršbo s prodajo delnic, kar izhaja iz drugega in tretjega odstavka 6. člena Pogodbe o zastavi delnic. Prav določba, da je dolžan toženec tožniku izročiti zastavljene delnice, če ob zapadlosti ne poravna zavarovane terjatve in obresti, pa dokazuje resničnost toženčevih trditev, da je bila pogodba o kratkoročnem kreditu z dne 10. 12. 2007, sklenjena med pravdnima strankama, zgolj navidezna. Po določbi prvega odstavka 50. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) pa navidezna pogodba nima pravnega učinka.

4. Tožnik je na toženčevo revizijo odgovoril in Vrhovnemu sodišču obrazloženo predlagal, naj jo zavrne. Opozarja, da toženec ni pojasnil, kakšno pogodbo naj bi prikrivala po njegovih trditvah navidezna posojilna pogodba. Vsi dokazi so potrdili, da je toženec s posojilom kupil delnice na svoje ime. Če bi želel tožnik postati lastnik teh delnic, bi morali pravdni stranki skleniti še pogodbo o prenosu delnic, vendar toženec ni nikoli trdil, da bi šlo v zakritem poslu za morebitno predpogodbo o nakupu delnic med tožnikom in tožencem. Ker so bile imenske delnice kupljene na toženčevo ime, niso mogle avtomatsko postati tožnikova last. Posel o prenosu bi bil nujen, ker se lastništvo imenskih delnic ne pridobi z izročitvijo v posest, pač pa po določbi 236. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1) z indosamentom, poleg tega pa je bil po statutu družbe Gorica Holding, d. d., za prenos delnic potrebno dovoljenje družbe. Zato je lahko v pogodbi o zastavi delnic dogovorjena izročitev delnic lahko pomenila zgolj obliko zavarovanja posojilne terjatve, kar je bilo sicer iz vsebine pogodbe jasno razvidno. Nenazadnje pa ni razloga, zaradi katerega bi moral tožnik delnice kupovati skrivaj. Neučinkovitost pogodbe o zastavi delnic toženec uveljavlja neutemeljeno, saj v postopku niso bila ugotovljena (in tudi ne zatajevana) dejstva, ki bi omogočala zaključek o navideznosti pogodbe.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Dejanski substrat izpodbijane odločitve predstavljajo ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da sta pravdni stranki dne 10. 12. 2007 sklenili pogodbo o kratkoročnem posojilu za znesek 100.000,00 EUR, ki ga je toženec kot kreditojemalec potreboval za nakup delnic družbe Gorica Holding, d. d., da se je toženec že v posojilni pogodbi zavezal v zavarovanje posojilne terjatve dati (za posojilo kupljene) delnice, da sta pravdni stranki tri dni po sklenitvi posojilne pogodbe sklenili še pogodbo o zastavi delnic in da toženec ni uspel dokazati trditve, da bi delnice prodal tožniku (in se s tem razbremenil vrnitve posojila). Na te dejanske ugotovitve je revizijsko sodišče zaradi prepovedi vložitve revizije zaradi zmotnega ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja iz tretjega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vezano. To pa pomeni, da so neupoštevne vse tiste revizijske trditve, s katerimi toženec utemeljuje svojo tezo, da mu toženec denarja v resnici ni posodil, pač pa mu ga je izročil zato, da bi zanj (za tožnika) kupoval delnice že navedene družbe.

7. Skladno z določbo prvega odstavka 371. člena ZPP sme revizijsko sodišče preizkusiti izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Revident mora zato dovoljene revizijske razloge uveljavljati določno oziroma konkretizirano. Toženec je navedel, da uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava: zmotna je namreč, trdi, presoja v izpodbijani sodbi, da so določbe pogodbe o kratkoročnem posojilu, posebno določba 6. člena, jasne in jih je treba razlagati tako, kot se glasijo (prvi odstavek 82. člena OZ) in ker je ta presoja napačna, je napačna tudi nadaljnja presoja, da pogodba ni navidezna in s tem neučinkovita (prvi odstavek 50. člena OZ), pač pa velja tista pogodba, ki jo ta (navidezna) pogodba prikriva.

8. Po določbi prvega odstavka 82. člena OZ je treba pogodbe razlagati tako, kot se glasijo. Izpodbijana sodba se na to zakonsko določbo sklicuje v zvezi s presojo, da je 6. člen Pogodbe o kratkoročnem posojilu jasen; določa, da posojilodajalec daje kratkoročno posojilo za namen nakupa imenskih delnic v družbi G. H., d. d.. Vendar pa je ne glede na navedeno v nadaljevanju presojalo tudi toženčevo trditev, da dejansko ni šlo za posojilo, pač pa mu je tožnik denar izročil zato, da bi zanj kupoval delnice. Ugotavljalo je torej namen pogodbenih strank, kar je skladno z določbo drugega odstavka 82. člena OZ. Ta določa, da se pri razlagi spornih določil ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, temveč je treba iskati skupen namen pogodbenikov in določilo razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava, ki so določena v tem zakoniku. Toda dejstva, ki bi potrdila po tožencu zatrjevano vsebino dogovora med pravdnima strankama, niso bila ugotovljena. Vsebina volje pogodbenih strank pa je stvar dejanskega in ne materialnega prava.

9. Ker ni bilo ugotovljeno, da bi bila volja pravdnih strank skleniti drugačno pogodbo od zapisane, je neutemeljen tudi revizijski očitek o zmotni uporabi pravila o neučinkovanju navidezne pogodbe med pogodbenima strankama iz prvega odstavka 50. člena (pri čemer bi bilo glede na trditve o prikrivanju druge pogodbe ustreznejša graja, oprta na drugi odstavek istega člena OZ, po katerem tedaj, ko navidezna pogodba prikriva kakšno drugo pogodbo, velja da druga, če so izpolnjeni pogoji za njeno pravno veljavnost).

10. Revizija torej ni utemeljena in jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

11. Ker je v revizijskem postopku uspel tožnik, mu je toženec dolžan povrniti stroške tega postopka. Ti so nastali v zvezi z vložitvijo odgovora na revizijo. Vrhovno sodišče jih je odmerilo skladno z veljavno Odvetniško tarifo (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).