Jedro

V nasprotju s pritožbo sodišče druge stopnje soglaša s stališčem prvostopenjskega sodišča, da je terjatev tožnice na povrnitev stroškov obravnavanega pravdnega postopka prenehala (296. člen ZFPPIPP). Nobenega dvoma ni, da bi sodne stroške tožnica morala pravočasno, v skladu s 3. točko drugega odstavka 60. člena ZFPPIPP, prijaviti v postopku insolventnosti, saj so ji nastali z uveljavljanjem terjatve v sodnem postopku pred začetkom postopka insolventnosti (odmera stroškov po sodišču na njihov nastanek ne vpliva). Tožnica se v pritožbi nepravilno sklicuje na 6. alinejo (pravilno točko) drugega odstavka 355. člena ZFPPIPP (tekoči stroški stečajnega postopka), ki se nanaša na stroške stečajnega dolžnika v postopkih iz oddelka 5.6 tega zakona. Gre za stroške, ki nastanejo stečajnemu dolžniku (in ne upnikom) v postopkih uveljavljanja ločitvenih in izločitvenih pravic, ko torej stečajni dolžnik nastopa v vlogi upnika. Če bo šlo za takšno situacijo, pa seveda ne pride v poštev uporaba pravila iz 3. točke drugega odstavka 60. člena ZFPPIPP.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in v točki II izreka potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II.Tožeča stranka sama krije stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v točki I izreka sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 162759/2009 z dne 10. 11. 2009 v naložitvenem delu razveljavilo in pravdni postopek ustavilo. V točki II izreka je zavrnilo zahtevek tožeče stranke (v nadaljevanju tožnice) za povrnitev stroškov pravdnega postopka. Enako odločitev je sprejelo glede stroškov tožene stranke (v nadaljevanju toženke). Tudi njen zahtevek je zavrnilo v točki III izreka. Glede stroškov tožnice, ki je vložila pritožbo, se je sklicevalo na 59., 60. in 296. člen Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP).

2. Tožnica v pritožbi poudarja, da je sodišče prve stopnje zmotno oziroma nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Prezrlo je, da je toženka vložila neutemeljen ugovor zoper sklep o izvršbi in tako dala povod za tožbo, v stečajnem postopku pa je terjatev tožnice brez ugovorov priznala. Vložitev tožbe je bila torej potrebna, stroški pa so v celoti nastali po krivdi toženke. Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo materialno pravo, predvsem določbi 60. in 296. člena ZFPPIPP. Tožnica je stroške izvršilnega postopka v stečaju pravočasno prijavila, ostali stroški (stroški pravdnega postopka) pa do trenutka prijave terjatve v stečajnem postopku še niso bili sodno odmerjeni in torej še niso nastali. Ker gre za tekoče stroške stečajnega postopka v smislu 6. alineje drugega odstavka 355. člena ZFPPIPP, ki nastanejo šele po začetku stečajnega postopka in jih zato prej ni bilo mogoče prijaviti, je sprejeta odločitev napačna. Sodišče prve stopnje je kršilo tudi določbe Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Tožnica je šele ob umiku tožbe pridobila pravico, da od toženke zahteva povrnitev pravdnih stroškov (sedmi odstavek 163. člena ZPP), šele tedaj pa je lahko sodišče o njih odločilo. Sodišče prve stopnje bi moralo uporabiti 156. člen ZPP in o stroških odločiti v korist tožnice.

3. Tožnica predlaga, da se njeni pritožbi ugodi, sklep v izpodbijanem delu „razveljavi in spremeni, tako da se zahtevku tožnice za povračilo stroškov postopka ugodi, toženki pa naloži še povračilo stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z obrestmi“.

4. Toženka v odgovoru na pritožbo soglaša s stališčem sodišča prve stopnje glede prijave terjatve (tudi sodnih stroškov) v stečaju in predlaga, da se sklep v izpodbijanem delu potrdi.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Po preizkusu zadeve v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti (drugi odstavek 355. v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP) sodišče druge stopnje ugotavlja, da v postopku na prvi stopnji ni bila storjena nobena procesna kršitev, pravilno so bile upoštevane določbe ZPP o povrnitvi stroškov postopka v povezavi z določbami ZFPPIPP, ki se nanašajo na prijavo terjatve (tudi stroškov sodnega postopka) v stečaju.

7. V nasprotju s pritožbo sodišče druge stopnje soglaša s stališčem prvostopenjskega sodišča, da je terjatev tožnice na povrnitev stroškov obravnavanega pravdnega postopka prenehala (296. člen ZFPPIPP). Nobenega dvoma ni, da bi sodne stroške tožnica morala pravočasno, v skladu s 3. točko drugega odstavka 60. člena ZFPPIPP, prijaviti v postopku insolventnosti, saj so ji nastali z uveljavljanjem terjatve v sodnem postopku pred začetkom postopka insolventnosti (odmera stroškov po sodišču na njihov nastanek ne vpliva). Tožnica se v pritožbi nepravilno sklicuje na 6. alinejo (pravilno točko) drugega odstavka 355. člena ZFPPIPP (tekoči stroški stečajnega postopka), ki se nanaša na stroške stečajnega dolžnika v postopkih iz oddelka 5.6 tega zakona. Gre za stroške, ki nastanejo stečajnemu dolžniku (in ne upnikom) v postopkih uveljavljanja ločitvenih in izločitvenih pravic, ko torej stečajni dolžnik nastopa v vlogi upnika. Če bo šlo za takšno situacijo, pa seveda ne pride v poštev uporaba pravila iz 3. točke drugega odstavka 60. člena ZFPPIPP.

8. Ker je torej terjatev tožnice iz naslova sodnih stroškov prenehala, njeni pritožbi ni mogoče ugoditi. Sodišče druge stopnje jo je zavrnilo in v točki II izreka izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP). V skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP na pritožbene navedbe, ki za sprejem odločitve niso bistvene, ni odgovarjalo.

9. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, ni upravičena do povrnitve stroškov pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Enako velja za toženko, saj so določbe ZFPPIPP v zvezi z povrnitvijo stroškov jasne, tako da navedbe v odgovoru na pritožbo niso v bistveni meri vplivale na sprejem odločitve. Njene stroške tako ni mogoče oceniti za potrebne v smislu 155. člena ZPP.