Jedro

Podatki iz psihiatrovega izvedenskega mnenja o tožnikovem zdravljenju, diagnozi njegove duševne bolezni, osebnostnih lastnostih in siceršnjih osebnih in družinskih razmerah so zaupne narave. Njihova posebna zakonska opredelitev kot zaupnik v odnosu do posameznih uporabnikov zato niti ni potrebna. Ker tožena stranka ni imela pooblastila niti v zakonu niti v tožnikovem privoljenju za posredovanje psihiatrovega izvedenskega mnenja tretjim osebam, je s takim ravnanjem posegla v tožnikovo pravico do zasebnosti kot eno od temeljnih človekovih pravic iz 35. člena Ustave RS.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka grobo posegla v tožnikove osebnostne pravice, ker je v maju 1993 poslala Komisiji za vloge in pritožbe M. L. v vednost izvedeniško mnenje psihiatra o tožniku ter tako raznašala stvari iz osebnega in družinskega življenja tožnika, kar je škodovalo tožnikovemu dobremu imenu. Zato je toženi stranki naložilo, da sodbo brez obrazložitve pošlje komisiji za vloge in pritožbe M. L., da sodbo brez obrazložitve prebere na svojem delavskem svetu in da tako sodbo za 8 dni izobesi na svoji oglasni deski. Glede na ugotovljeni obseg prizadejanih duševnih bolečin je dolžniku prisodilo 1,200.000,00 SIT odškodnine in presežni denarni zahtevek zavrnilo. Pritožbi tožene stranke je sodišče druge stopnje le delno ugodilo in izpodbijano sodbo prve stopnje tako delno spremenilo, da je prisojeno denarno odškodnino znižalo na 900.000,00 SIT. V preostalem je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava, predlaga pa tako spremembo izpodbijane sodbe, da se tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa razveljavitev obeh sodb nižjih sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče ni zavzelo stališča do nekaterih odločilnih dejstev, dejanje tožene stranke, ki je tako ravnala v obrambi svojih pravic, pa je materialnopravno napačno opredelilo kot protipravno. Tožena stranka je psihiatrovo izvedeniško mnenje, do katerega je prišla na javni glavni obravnavi kot stranka v postopku pri takratnem sodišču združenega dela zaradi prenehanja tožnikovega delovnega razmerja, poslala v obrambi svojih pravic. Tožnik je namreč že sam svojo vlogo za povrnitev stanovanjskega kredita, ki je vsebovala tudi očitek o nezakonitem vodenju disciplinskega postopka, kar naj bi izhajalo iz odločbe sodišča združenega dela, poslal v vednost komisiji za vloge in pritožbe pri M. L.. Očitek o nezakonitem vodenju disciplinskega postopka pomeni napad na dobro ime in ugled tožene stranke kot pravne osebe. Zato je tožena stranka imela resen in upravičen interes seznaniti komisijo z dejanskim stanjem, ugotovljenim v sodnem postopku in zato je tudi upravičeno predložila v tem postopku pridobljeno izvedeniško mnenje psihiatra, ki niti ni bilo označeno kot poklicna ali drugačna skrivnost. V kolikor je za vsebino izvedela le komisija, ravnanje tožene stranke ni protipravno, če pa je razloge pritožbenega sodišča razumeti kot da so informacijo posredovali naprej člani te komisije, pa je bila prekinjena eventualno obstoječa vzročna zveza. Tožena stranka posebej opozarja na 198. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju: ZOR), ki govori o resnem interesu tistega, ki je raznašal neresnične trditve, in na 200. člen ZOR.

Revizija je bila vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju: ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe je revizijsko sodišče ugotovilo, da v postopku pred nižjima sodiščema ni prišlo do bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, podana pa tudi ni v reviziji uveljavljana procesna kršitev iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP. Revizija zatrjuje le, da sodišče ni zavzelo stališča do nekaterih odločilnih dejstev. Tako zatrjevanje je neopredeljeno in nekonkretizirano, zato ga ni mogoče upoštevati.

Pravica do zasebnosti je ena temeljnih človekovih pravic, ki je varovana v 35. členu Ustave Republike Slovenije, v katerem je zagotovljena nedotakljivost človekove telesne in duševne celovitosti, njegove zasebnosti ter osebnostnih pravic. Varovana je tudi v mednarodnih aktih, med drugim v 8. členu Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Ul. RS, Mednarodne pogodbe št. 7/94), po katerem ima vsak pravico do spoštovanja svojega osebnega in družinskega življenja, svojega doma in dopisovanja. Pravica do osebnega življenja obsega tudi pravico do skritosti osebnega življenja, torej pravico do varovanja podatkov o njem. Tako Finžgar (Osebnostne pravice, Ljubljana, 1985, stran 121) navaja, naj bo skrito vse, kar spada v osebno in družinsko življenje in za kar posameznik ne želi, da se odkrije ali ima interes na tem, da se ne odkrije. Kršitev pravice do osebnega življenja, katere segment je tudi pravica do zasebnosti, je podana, če se brez privolitve prizadetega raznašajo dogodki in dejstva iz njegovega osebnega in družinskega življenja, ne glede na to, ali to lahko škodi njegovemu ugledu ali časti. Zaradi pravice do zasebnosti so opredeljene tudi dolžnosti varovanja poklicne skrivnosti, ki veljajo na primer za zdravnike, odvetnike, duhovnike, psihologe itd. in kar je posebej urejeno v ustreznih zakonih in kodeksih poklicne etike. Tudi če te dolžnosti niso posebej zakonsko urejene, je možno uveljavljanje sodnega varstva pravice do zasebnosti v skladu z določbama prvega in četrtega odstavka 15. člena neposredno na podlagi same Ustave RS ali ustrezne ratificirane in objavljene mednarodne konvencije.

Izvedeniško mnenje psihiatra, do katerega je tožena stranka prišla v sodnem postopku zaradi prenehanja tožnikovega delovnega razmerja, vsebuje poleg osnovnih osebnih podatkov, ki omogočajo samo identifikacijo tožnika, tudi podatke o njegovi zdravstveni dokumentaciji o preteklem in sedanjem zdravljenju, osebne podatke iz večkratnih razgovorov izvedenca s tožnikom, iz razgovora s tožnikovo ženo o družinskih razmerah in tožnikovih lastnostih ter obnašanju v času obolelosti, rezultate več psiholoških testov in laboratorijskih preiskav in izvedenčevo mnenje o diagnozi tožnikove duševne bolezni ter njegovih različnih sposobnostih v času pregleda in pred njim. Vse to so podatki zaupne narave, za mnoge od njih velja tudi dolžnost varovanja poklicne skrivnosti za zdravnika. Do varovanja teh podatkov je tožnik upravičen v okviru svoje pravice do zasebnosti. Narava navedenih podatkov sama po sebi terja od drugih tako skrbnost, kot jo lahko drugi terjajo zase. Zaradi same narave navedenih podatkov posebna zakonska opredelitev teh podatkov kot zaupnih v odnosu do posameznih uporabnikov podatkov niti ni potrebna. Samo dejstvo, da je tožena stranka prišla do njih kot stranka v sodnem postopku, narave teh podatkov ni spremenilo. Zato niso upoštevni ugovori tožene stranke, da podatki niso bili posebej označeni kot poklicna ali drugačna skrivnost. Ti podatki so zaupni sami po sebi, po naravi stvari same. Poseg vanje pomeni poseg v temeljno človekovo pravico do zasebnosti. Poseg predstavlja že samo nepooblaščeno zbiranje takih podatkov, toliko bolj pa gre za poseg pri nepooblaščenem razširjanju takih podatkov, in sicer ne glede na dejstvo, kako so bili pridobljeni (Ada Polajner Pavčnik: Temeljne pravice kot osebnostne pravice; v delu več avtorjev: Temeljne pravice, Ljubljana, 1997, stran 167). Tožena stranka ni imela pooblastila niti v zakonu niti v tožnikovem privoljenju za posredovanje psihiatrovega izvedeniškega mnenja tretjim osebam. Zato je materialnopravno pravilna ugotovitev obeh nižjih sodišč, da je ravnanje tožene stranke predstavljalo grob poseg v tožnikovo temeljno človekovo pravico do zasebnosti.

Ob vsem že obrazloženem ni odveč dodati, da gre v obravnavani zadevi za res grobo kršitev tudi zaradi dodatnega dejstva, da je bil tožnik pri toženi stranki v delovnem razmerju, torej v takem odnosu, ki je tudi zaupne narave. Delavec in delodajalec v takem razmerju prihajata do podatkov zaupne narave, do osebnih podatkov o delavčevem zdravstvenem stanju, družinskih razmerah, premoženjskih razmerah itd. na eni strani in do zaupnih podatkov o delovanju delodajalca, od katerih so nekateri lahko poslovna skrivnost. Teh podatkov tudi po prenehanju delovnega razmerja ne smeta nepooblaščeno posredovati tretjim osebam, in sicer ne glede na razloge in način prenehanja delovnega razmerja in ne glede na način pridobitve teh podatkov.

Tožena stranka, ki je prišla do podrobnih podatkov o tožnikovi duševni bolezni sicer po prenehanju delovnega razmerja v samem sodnem postopku, je poleg že prej obrazloženega kršila tudi razmerje zaupnosti, ki izvira iz same narave delovnega razmerja.

Tožena stranka je skušala svoje ravnanje opredeliti kot obrambo svojih upravičenih interesov zaradi zatrjevano neupravičenih tožnikovih trditev o nezakonito vodenem disciplinskem postopku. Na neutemeljenost takega ugovora sta obširno in pravilno odgovorili že obe nižji sodišči, med drugim tudi z ugotovitvijo, da bi tožena stranka zadostila potrebam svoje obrambe že s pošiljatvijo same odločbe sodišča združenega dela, da torej ni bilo prav nobene upravičene potrebe za pošiljanje samega psihiatrovega izvedeniškega mnenja. V reviziji na novo podana opredelitev, da je šlo za obrambo pravice tožene stranke do njenega ugleda in dobrega imena, stvari same prav nič ne spremeni. Odgovor obeh sodišč je tudi pri taki opredelitvi pravic tožene stranke še vedno pravilen in zadosten. Tožena stranka bi lahko in bi tudi morala svojo pravico do ugleda in dobrega imena braniti tako, da ne bi kršila tožnikove temeljne človekove pravice do zasebnosti. Njena obramba bi bila dovolj uspešna in zadostna, če bi jo izvedla na že opisani način. Zato niti ni potrebno opozarjati, da iz tožnikove vloge z dne 30.4.1993 jasno izhaja, da je očitek o nezakonitem vodenju disciplinskega postopka naslovljen na točno določenega posameznika in ne na samo toženo stranko. Sklicevanje tožene stranke na resen interes, kot je opredeljen v 198. členu ZOR, je materialnopravno zmotno, saj gre za drugačno dejansko podlago, kot je bila ugotovljena v tej pravdni zadevi in tudi za drugo vrsto škode, kot ugotavlja že sama tožena stranka v reviziji.

Iz razlogov izpodbijane sodbe ni mogoče povzeti, da naj bi podatke o tožnikovem osebnem in družinskem življenju ter zdravstvenem stanju razširjali člani komisije, kateri je tožena stranka poslala izvedeniško mnenje. Pritožbeno sodišče je le ob povzemanju pritožbenih trditev povzelo navedbo same tožene stranke o možnem drugem razlogu razširjanja teh podatkov. Zato je neupoštevna tudi sicer vprašljiva revizijska trditev o prekinitvi eventualne vzročne zveze. Pri tem tožena stranka očitno pozablja, da je sklep delavskega sveta o seznanitvi komisije za vloge in pritožbe takratne skupščine M. L. nabila na svojo oglasno desko.

Tožena stranka uveljavljanja zmotne uporabe materialnega prava pri sami odmeri višine denarne odškodnine ne obrazloži, saj le citira del zakonske določbe 200. člena ZOR. Revizijsko sodišče zato v okviru uradnega preizkusa pravilne uporabe materialnega prava ugotavlja, da je bilo po ugotovitvah, da so podani vsi potrebni elementi civilnega delikta in kakšen je dejanski obseg tožnikovih duševnih bolečin zaradi posega v tožnikovo pravico do zasebnosti, s prisojo 900.000,00 SIT odškodnine pravilno uprabljeno materialno pravo iz 200. člena ZOR.

Ker uradno upoštevni in v reviziji uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je bilo revizijo tožene stranke na podlagi določbe 393. člena ZPP zavrniti kot neutemeljeno.