Jedro

Oškodovanec ima pravico do rente, če je umrli prispeval k njegovemu preživljanju v času škodnega dogodka.

Izrek

Pritožba tožnice se zavrne kot neutemeljena in se v zavrnilnem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožbi tožene stranke se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi glede odločitve o renti (tč. 2. izreka) in glede odločitve o pravdnih stroških in se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Pritožbeni stroški tožene stranke so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v tretjem odločanju odločilo, da sta toženi stranki dolžni nerazdelno plačati tožnici 784.316,50 SIT z zamudnimi obrestmi od zneska 240,50 SIT od 20.12.1987 dalje ter od zneska 784.076,00 SIT od 25.9.1995 dalje. Nadalje je odločilo, da sta toženi stranki dolžni od 1.3.1995 dalje tožnici plačevati mesečno rento v znesku 10.000,00 SIT z ustreznimi zamudnimi obrestmi. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo ter toženima strankama naložilo povrnitev pravdnih storškov v znesku 150.854,50 SIT.

Zoper zavrnilni del sodbe in odločitev o pravdnih stroških se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnica, ki v pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njeni pritožbi ter v zavrnilnem delu sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da stroškovno ugodi tožbenemu zahtevku. V pritožbi tožnica navaja, da je bilo sodišču prve stopnje naloženo, da z zaslišanjem R.Ž. ugotovi ali sta s pokojnim sinom tožnice skupaj pila alkohol, vendar sodišče omenjene priče ni zaslišalo, pa kljub temu ugotovilo, da znaša soodgovornost tožničinega sina 20 %. Sodišče v spremenjeni sestavi ni moglo ugotoviti drugačnega dejanskega stanja, če ni imelo na razpolago nobenih novih ugotovitev. Glede na to, da gre za objektivno odškodninsko odgovornost, leži na toženi stranki dokazno breme razbremenitve. Prejšnje izpovedi R.Ž. kažejo, da je večkrat spreminjal izpovedi. Napačna je presoja sodišča, ko se je oprlo na tako nezanesljivo izpoved. Nasprotno, priči P.R., N.U. nista potrdili, da bi tožničin sin in R.Ž. skupaj pila. Tožnici pripada popolna odškodnina. Tožnica je zahtevala pravično odškodnino in ne preveč. Zahtevana renta ne dosega višine izgubljene podpore, kar je dokazano z listinami in stroški v domu, kakor tudi s predpisi o višini dodatka za pomoč in postrežbo. Tožnica je odvisna od pomoči in posojil drugih. Akontacije so upoštevane v nasprotju z določili člena 312 ZOR. Tožnici pripada še vsa razlika gmotne škode in celotna odškodnina za negmotno škodo in vsi pravdni stroški. Stroški so nastali le glede temelja zahtevka s katerimi je tožnica uspela 80 %.

Zoper odločitev o prisojeni renti se iz vseh pritožbenih razlogov pritožujeta toženi stranki, ki v pritožbi predlagata, da pritožbeno sodišče ugodi njeni pritožbi in jo spremeni tako, da zavrne zahtevek v tem delu in spremeni tudi odločitev o stroških, podrejeno pa, da v tem delu sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in v tem obsegu zadevo vrne v ponovno odločanje. V pritožbi toženi stranki navajata, da pokojni sin tožnice ni nikoli preživljal ali redno prispeval k njenemu preživljanju in slednji zaradi tega ne gre pravica do rente.

Sodišče v tej smeri ni izvajalo dokazov, ugotavljalo je le tožničine potrebe. Tožnica bi od umrlega imela pravico zahtevati preživljanje le, če ne bi imela dovolj sredstev za življenje, to je, da ne bi bila preskrbljena. Osebni dohodek 100.000,00 SIT bi zadoščal le za preživljanje tožničinega sina in njegove družine, ne pa tudi tožnice.

Sodišče je tudi prezrlo, da gre v konkretnem primeru za deljeno odgovornost. Pritožba tožnice je neutemeljena, pritožba tožene stranke pa utemeljena.

Med strankama ni spora, da je pokojni sin tožnice R.P. kot sopotnik v osebnem avtomobilu, ki ga je upravljal 5.3.1995 R.Ž., izgubil življenje. Sporna tudi ni odgovornost toženih strank za škodo, ki jo uveljavlja tožnica. Sporno je samo, ali je podana sokrivda pokojnega tožničinega sina. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje, ki imajo podlago v obširnem dokaznem postopku izhaja, da sta se pokojni R.P. in R.Ž. kritičnega dne popoldne družila skupaj vse do 22. ure, ko se je pripetila nesreča ter skupaj uživala alkohol, saj sta imela v času nesreče v krvi - pokojni P. 1,74 promile, R.Ž. pa 1,34 promile alkohola. Ob teh ugotovitvah je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je podana soodgovornost pok. tožničinega sina za nastalo škodo v višini 20 %. Oškodovanec, ki pristane na vožnjo z avtomobilom, ki ga je vozil alkoholiziran voznik, pa je pri tem tudi sam vinjen in je pred tem skupaj z voznikom užival alkohol, soodgovarja za nastalo škodo, ker je prevzel tudi sam riziko za posledice takšne vožnje (3. odst. čl. 177 ZOR). S trditvami v pritožbi, da sopotnik ni vedel za vinjenost šoferja tožnice, izpodbija dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, v katere pritožbeno sodišče ne dvomi. Res sodišče v novem sojenju ni ponovno zaslišalo R.Ž., kot je bilo naloženo v zadnjem razveljavitvenem sklepu, vendar tega tudi ni moglo storiti, kljub prizadevanju, saj je pošta vrnila vse pošiljke, naslovljene na več naslovov nevročene.

Neutemeljeno se tožnica sklicuje, da sodišče na podlagi prejšnjih izvedenih dokazov ni moglo napraviti drugačnih zaključkov zlasti ob tem, ko so stranke soglašale, da se preberejo zapisniki o izvedenih dokazih. Neutemeljeno se tožnica sklicuje na izpoved N.U. in P.R., ki sta glede pitja alkoholnih pijač samo izpovedali, da tožničin sin ni zaudarjal po alkoholu (N.U.) oziroma se ne spominja koliko alkohola sta spila (P.R.). Sodišče prve stopnje je obrazložilo zakaj je oprlo svojo odločitev na izpoved R.Ž. in se pritožbeno sodišče v celoti strinja s temi razlogi ter nima nikakršnih pomislekov v tako sprejeto dokazno oceno, še zlasti ob tem, da sta imela tako pokojni tožničin sin kot R.Ž. kar precej alkohola v krvi po nesreči. S trditvami o nezanesljivosti in spreminjanju izpovedi R.Ž., tožnica izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje, v katere pravilnost kot že omenjeno, pritožbeno sodišče nima nikakršnih pomislekov.

Glede višine prisojene premoženjske in nepremoženjske škode je sodba pravnomočna, saj je tožena stranka ne izpodbija. Odškodnina za duševne bolečine zaradi izgube sina je prisojena v primernem znesku (1,200.000,00 SIT brez upoštevanja sokrivde in valoriziranje prejetih akontacij), tako da je sodišče prve stopnje pravilno v presežku zavrnilo tožbeni zahtevek.

Neutemeljena je pritožba tožnice, ko navaja, ob tem, ko ji je bila prisojena celotna materialna škoda, da je sodišče napačno upoštevalo prejeto akontacijo. Akontacija je upoštevana in obračunana na ustrezen način in se v izogib ponavljanja pritožbeno v celoti sklicuje na razloge izpodbijane sodbe.

Ker je pritožba tožnice neutemeljena, je bilo v zavrnilnem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje (čl. 368 ZPP).

Odločitev sodišča prve stopnje glede rente je vsaj preuranjena, če ne materialnopravno napačna. Pravna podlaga za prisoditev rente so določila čl. 194 ZOR. Pravico do rente ima oseba, ki jo je umrli preživljal in osebo, ki je imela po zakonu pravico zahtevati od njega preživljanje. To pomeni, da ZOR prizna pravico do povračila take škode samo v primeru, če je z zakonom predpisana obveznost preživljanja v času smrti oškodovanca. Ker iz razlogov izpodbijane sodbe ne izhaja ali je preživninska obveznost pok. tožničinega sina obstajala v času smrti, je pa ta okoliščina bistvena za prisojo rente, je bilo utemeljeni pritožbi tožene stranke ugoditi in v odločitvi o renti izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo v tem obsegu vrniti sodišču prve stopnje v ponovno odločanje (čl. 370 ZPP).

Sodišče prve stopnje bo moralo ugotoviti zgoraj navedeno okoliščino ter ponovno odločiti še o spornem delu. V kolikor bo ugotovilo, da tožnici renta pripada, jo bo moralo prisoditi z upoštevanjem sokrivde, kar v dosedanjem postopku ni bilo storjeno.

Izrek o stroških temelji na določilih čl. 166 ZPP.