Jedro

Izpodbijani sklep o zavrženju zaradi stvarne nepristojnosti je mogoče izdati, če sodnik med ali po končani glavni obravnavi spozna, da je za sojenje stvarno pristojno okrožno sodišče (443. člen ZKP). Ob smiselni uporabi določb, ki veljajo za zavrženje obtožnice v rednem kazenskem postopku (prvi odstavek 429. člen ZKP), se bo v obravnavani zadevi kazenski postopek smel nadaljevati pred stvarno pristojnim sodiščem, če bo upravičeni tožilec vložil zahtevo za začetek kazenskega postopka (drugi odstavek 408. člena ZKP).

To pomeni, da izpodbijani sklep - kljub temu, da je pravnomočen - nima učinkov prepovedi ponovnega sojenja. V tem se izpodbijani sklep bistveno razlikuje od končnih sklepov o ustavitvi postopka (sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 2457/2010-1646 z dne 22. 12. 2016) in od drugih končnih sklepov, ki imajo učinke prepovedi ponovnega pregona in sojenja v isti zadevi. Zato ni mogoče šteti, da je z izpodbijanim sklepom, četudi zoper njega ni več rednih pravnih sredstev, kazenski postopek že končan v pomenu, ki ga ureja prvi odstavek 420. člena ZKP.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrže.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Cerknici je na podlagi petega odstavka 443. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zaradi nepristojnosti zavrglo obtožni predlog, ki je bil vložen zoper A. T. z očitki kaznivega dejanja zanemarjenja mladoletne osebe in surovega ravnanja po prvem odstavku 192. člena Kazenskega zakonika (KZ-1). Višje sodišče v Ljubljani je zavrnilo pritožbo obdolženčevega zagovornika in potrdilo izpodbijani sklep.

2. Zoper pravnomočni sklep je zahtevo za varstvo zakonitosti vložil A. T. osebno. Zahtevo (smiselno) vlaga zaradi kršitev kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP. Predlaga, naj Vrhovno sodišče "zavzame stališče in razsodi ter kazenski postopek ustavi, podrejeno pa, naj vrne kazensko zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje in "obtožnico po drugem odstavku 192. člena KZ-1 ... kot nedovoljeno zavrže."

3. Na vloženo zahtevo je odgovoril vrhovni državni tožilec Hinko Jenull. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj zahtevo zavrže. Meni, da zoper izpodbijano odločbo zahteva ni dovoljena, ker ne gre za končno odločbo, s katero bi bilo meritorno odločeno o obtožbi, in ker z izpodbijanim pravnomočnim sklepom kazenski postopek (še) ni bil končan. Navaja, da gre za drugo odločbo iz prvega odstavka 420. člena ZKP, ki pa temelji na procesni pravni normi, ki je v veljavi že vrsto let, njena razlaga v praksi ni sporna, zato ne vidi potrebe po razvoju pravne misli glede njene uporabe. Poudarja, da pri zavrženju zaradi nepristojnosti okrajnega sodišča ni potrebna vsebinska presoja tožilčevih trditev, ampak zgolj primerjava konkretnega dejanskega stanja z abstraktno pravno normo.

4. Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bilo vročen v izjavo vložniku, ki pri svojih navedbah vztraja.

B.

Dovoljenost zahteve

5. Prvi odstavek 420. člena ZKP, med drugim, določa: "Zoper pravnomočno sodno odločbo, s katero je bil končan kazenski postopek, zoper drugo odločbo pa le, če je od odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo, se sme po pravnomočno končanem kazenskem postopku vložiti zahteva za varstvo zakonitosti [...]"

6. Z izpodbijanim sklepom je sodišče zavrglo obtožni predlog zato, ker je na podlagi (v postopku nespremenjenega) opisa dejanja v vloženem obtožnem predlogu ugotovilo, da je za sojenje pristojno okrožno sodišče. Sklep je izdalo po opravljenem predobravnavnem naroku in po razpisu glavne obravnave, ki ga je zaradi zaslišanja mladoletnega oškodovanca zunaj glavne obravnave preložilo za nedoločen čas. Izpodbijani sklep je odločba procesne narave, izdana po začetku kazenskega postopka, vendar še pred vsebinskim obravnavanjem obtožbenega očitka.

7. S pravnomočnostjo sklepa o zavrženju obtožnega akta prenehajo procesni učinki, ki jih ZKP pripisuje vloženemu obtožnemu aktu. To pomeni, da preneha temeljna predpostavka, po kateri sme kazenski postopek pred sodiščem teči le na podlagi obtožnega akta upravičenega tožilca (prvi odstavek 268. člen ZKP). To pomeni tudi, da je treba sklep o zavrženju obtožnega akta šteti kot končno odločbo, tj. odločbo, s katero se kazenski postopek konča. 8. Ni pomembno, ali je izpodbijani sklep končna ali pa t. i. druga odločba. Pomembno je, da je zahtevo mogoče vložiti le "po pravnomočno končanem kazenskem postopku" (prvi odstavek 420. člena ZKP; prim. stališče v sodbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 54545/2011-55 z dne 4. 10. 2012).

9. Nedvomno je kazenski postopek pravnomočno končan, če postane pravnomočna sodba, tj. odločba o obtožbi, ki preprečuje ponovni pregon in sojenje v isti zadevi (10. člen ZKP). Vrhovno sodišče pa je glede sklepov, s katerimi se konča kazenski postopek, sprejelo naslednja stališča, pomembna za odločitev v tej zadevi: - da je zahteva dovoljena zoper sklep o ustavitvi postopka, izdan na podlagi 293. člena ZKP (sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 2457/2010-1646 z dne 22. 12. 2016); - da zahteva ni dovoljena zoper sklep, s katerim je sodišče po preizkusu, opravljenim na podlagi 435. člena ZKP, na podlagi 437. člena ZKP (iz razlogov po 3. točki prvega odstavka 277. člena ZKP) zavrglo obtožni predlog (sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 9/2004 z dne 22. 1. 2004), ker (sodni) kazenski postopek (sploh) ni začel teči; - da je zahteva dovoljena zoper sklep o zavrnitvi zahteve za preiskavo, kadar ima takšen sklep učinke, primerljive prepovedi ponovnega sojenja v isti zadevi, torej kadar ne gre za zavrnitev iz razlogov, na katere se nanašata 408. in 409. člen ZKP (sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 94/2004 z dne 12. 1. 2006); in - da je zahteva dovoljena tudi, kadar pravnomočna odločba preprečuje uvedbo kazenskega postopka (prav tam), ne glede na to, da se sodni kazenski postopek še ni začel. 10. Izpodbijani sklep o zavrženju zaradi stvarne nepristojnosti je mogoče izdati, če sodnik med ali po končani glavni obravnavi spozna, da je za sojenje stvarno pristojno okrožno sodišče (443. člen ZKP). Ob smiselni uporabi določb, ki veljajo za zavrženje obtožnice v rednem kazenskem postopku (prvi odstavek 429. člen ZKP), se bo v obravnavani zadevi kazenski postopek smel nadaljevati pred stvarno pristojnim sodiščem, če bo upravičeni tožilec vložil zahtevo za začetek kazenskega postopka (drugi odstavek 408. člena ZKP).

11. To pomeni, da izpodbijani sklep - kljub temu, da je pravnomočen - nima učinkov prepovedi ponovnega sojenja. V tem se izpodbijani sklep bistveno razlikuje od končnih sklepov o ustavitvi postopka (sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 2457/2010-1646 z dne 22. 12. 2016) in od drugih končnih sklepov, ki imajo učinke prepovedi ponovnega pregona in sojenja v isti zadevi. Zato ni mogoče šteti, da je z izpodbijanim sklepom, četudi zoper njega ni več rednih pravnih sredstev, kazenski postopek že končan v pomenu, ki ga ureja prvi odstavek 420. člena ZKP. Zahteva za varstvo zakonitosti zato ni dovoljena.

12. Predpostavka pravnomočno končanega postopka in predpostavka glede vrste odločb, ki jih je dovoljeno izpodbijati z zahtevo, morata biti izpolnjeni hkrati. Ker v tem primeru ni mogoče šteti, da je postopek pravnomočno končan, Vrhovno sodišče preostalih predpostavk, ki jih zatrjuje in obsežno argumentira vložnik, ni dolžno presojati.

Prisotnost na seji Vrhovnega sodišča

13. Vložnik podaja zahtevo za prisotnost na seji Vrhovnega sodišča, ki pa je neutemeljena, saj ZKP navzočnosti strank oziroma vložnika zahteve na seji Vrhovnega sodišča ne predvideva. Tudi sicer so vložnikova izvajanja v tej smeri nerelevantna, saj vložnik zahtevo navezuje na vsebinsko obravnavanje zahteve za varstvo zakonitosti.

Oprostitev plačila sodne takse in stroškov kazenskega postopka

14. Vložnik podaja še predlog za oprostitev plačila sodne takse za vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti, o katerem pa Vrhovno sodišče ni odločalo, saj sodna taksa za obravnavani primer v Zakonu o sodnih taksah ni določena. Drugih stroškov, o oprostitvi katerih naj bi Vrhovno sodišče odločalo, vložnik ne navede.

C.

15. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da zahteva ni dovoljena, zato jo je v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP zavrglo.

16. Odločitev je bila sprejeta soglasno.