Jedro

Očitki obdolžencu, da je mladoletnega sina med drugim ob treh priložnostih (pre)tepel s pasom, od tega enkrat čez odejo, pod katero se je sin skril, ob eni priložnosti pa je, prav tako čez odejo, pod katero se je sin skril, po njem udarjal z vodniki za vžiganje avtomobila, tudi po presoji pritožbenega sodišča predstavljajo konkretizacijo izvršitvene oblike surovega ravnanja ali trpinčenja mladoletne osebe kot ene izmed izvršitvenih oblik kaznivega dejanja po drugem odstavku 192. člena KZ-1. Teza zagovornika, da dejanje po opisu ni kaznivo dejanje po drugem odstavku 192. člena KZ-1, ker v obtožnem predlogu niso opisane posledice obdolženčevih ravnanj za razvoj mladoletnega oškodovanca oziroma morebitne poškodbe, ki bi jih slednji utrpel, je zmotna. Posledice, ki jih navaja zagovornik, sicer lahko - poleg same vsebine storilčevih ravnanj - predstavljajo eno izmed okoliščin, na podlagi katerih se ocenjuje, ali so ravnanja storilca dosegla takšno stopnjo intenzivnosti, da je storilcu dokazana izvršitvena oblika surovega ravnanja ali trpinčenja, vendar pa niso zakonski znak kaznivega dejanja iz drugega odstavka 192. člena KZ-1. V skrajšanem postopku pred okrajnim sodiščem lahko sodnik v fazi glavne obravnave iz razloga stvarne nepristojnosti obtožni akt zavrže.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

II. Obdolženi je dolžan plačati sodno takso v znesku 100,00 EUR kot strošek pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Cerknici je z izpodbijanim sklepom v skladu s petim odstavkom 443. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zavrglo obtožni predlog zoper obdolženega A. A. zaradi kaznivega dejanja zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja po drugem1 odstavku 192. člena KZ-1. Odločilo je, da na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki in nagrada zagovornika, potrebni izdatki oškodovanca in njegove zakonite zastopnice ter nagrada in potrebni izdatki njegovih pooblaščencev, bremenijo proračun.

2. Zoper sklep se je pritožil zagovornik obdolženca zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona. Pritožbenemu sodišču je smiselno predlagal, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi.

3. Zagovornik je pritožbo uvodoma naslovil tudi kot zahtevo za navzočnost na seji Višjega sodišča. Ker zahteve v nadaljevanju pritožbe ni obrazložil, je sodišče druge stopnje ni moglo preizkusiti. Poleg tega je naslovno sodišče že v sklepu V Kp 13340/2017 z dne 5. 12. 2018 pojasnilo pritožniku, da se določba 445. člena ZKP o obveščanju strank o seji senata nanaša le na pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje, izdano po skrajšanem postopku, pod pogojem, če predsednik senata ali senat spozna, da bi bila navzočnost strank koristna za razjasnitev stvari. V predmetni zadevi je bila pritožbenemu sodišču v odločanje predložena pritožba zoper sklep sodišča prve stopnje, o čemer se odloča na nejavni seji. Zahtevi zagovornika, da se ga obvesti o seji senata, pritožbeno sodišče zato ni sledilo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po preizkusu razlogov izpodbijanega sklepa v okviru pritožbenih navedb sodišče druge stopnje ugotavlja, da je odločitev prvostopenjskega sodišča pravilna in zakonita.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da konkretni del opisa kaznivega dejanja v obtožnem predlogu vsebuje zakonske znake kvalificirane oblike kaznivega dejanja zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja po drugem in ne po prvem odstavku 192. člena KZ-1. Na to dejstvo je sicer prvostopenjsko sodišče, kot izhaja iz dopisa z dne 15. 5. 2020 na list. št. 204, opozorila že državna tožilka, ki ji je bila zadeva predodeljena v delo. Očitki obdolžencu, da je v času od 1. 4. 2016 do 10. 12. 2016 mladoletnega sina, rojenega leta 2005, med drugim ob treh priložnostih (pre)tepel s pasom, od tega enkrat čez odejo, pod katero se je sin skril, ob eni priložnosti pa je, prav tako čez odejo, pod katero se je sin skril, po njem udarjal z vodniki za vžiganje avtomobila, tudi po presoji pritožbenega sodišča brez dvoma predstavljajo konkretizacijo izvršitvene oblike surovega ravnanja ali trpinčenja mladoletne osebe kot ene izmed izvršitvenih oblik kaznivega dejanja po drugem odstavku 192. člena KZ-1. Opisano ravnanje predstavlja globlji, grob poseg v telesno ali duševno celovitost oškodovanca oziroma ravnanje storilca, ki je zaradi svoje grobosti in intenzivnosti vzgojne ukrepe proti otroku že preseglo (primerjaj VSRS Sodba I Ips 84687/2010-110 z dne 23. 7. 2015 (tč. 6), VSRS Sodba I Ips 39/2005 z dne 13. 4. 2006).

7. Teza zagovornika, da dejanje po opisu ni kaznivo dejanje po drugem odstavku 192. člena KZ-1, ker v obtožnem predlogu niso opisane posledice obdolženčevih ravnanj za razvoj mladoletnega oškodovanca oziroma morebitne poškodbe, ki bi jih slednji utrpel, je zmotna. Posledice, ki jih navaja zagovornik, sicer lahko - poleg same vsebine storilčevih ravnanj - predstavljajo eno izmed okoliščin, na podlagi katerih se ocenjuje, ali so ravnanja storilca dosegla takšno stopnjo intenzivnosti, da je storilcu dokazana izvršitvena oblika surovega ravnanja ali trpinčenja, vendar pa niso zakonski znak kaznivega dejanja iz drugega odstavka 192. člena KZ-1. Opis kaznivega dejanja, v katerem se sicer kot posledica storilčevih ravnanj na mladoletniku navaja njegovo odklanjanje stikov z obdolžencem, je torej tudi brez navedbe drugih posledic obdolženčevih ravnanj za mladoletnega oškodovanca, popoln.

8. Ker je za kaznivo dejanje po drugem odstavku 192. člena KZ-1 predpisana kazen do pet let zapora, zaradi česar je podana stvarna pristojnost okrožnega sodišča, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je obtožni predlog z izpodbijanim sklepom na podlagi petega odstavka 443. člena ZKP zavrglo. Zagovornik nima prav, ko trdi, da bi lahko sodišče prve stopnje obtožni predlog zavrglo le v fazi predhodnega preizkusa po prejemu obtožnega predloga, v fazi glavne obravnave, v kateri je bil postopek ob izdaji izpodbijanega sklepa, pa bi moralo odločiti z meritorno odločbo, in sicer z izdajo zavrnilne sodbe. Peti odstavek 443. člena ZKP med drugim določa, da če sodnik med ali po končani glavni obravnavi spozna, da je za sojenje stvarno pristojno okrožno sodišče, zavrže s sklepom obtožni akt. Procesni zakon v skrajšanem postopku pred okrajnim sodiščem torej vsebuje izrecno določbo, po kateri sodnik iz razloga stvarne nepristojnosti v fazi glavne obravnave zavrže obtožni akt, kot je to pravilno storilo sodišče prve stopnje, ne pa izda zavrnilno sodbo, kot to napačno razlaga zagovornik.

9. Ker razlogi, s katerimi zagovornik izpodbija sklep sodišča prve stopnje, niso utemeljeni, pritožbeno sodišče pa pri preizkusu sklepa po uradni dolžnosti tudi ni ugotovilo kršitev iz petega odstavka 402. člena ZKP, je pritožbo zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno (tretji odstavek 402. člena ZKP).

10. Zagovornik s pritožbo ni uspel, zato mora obdolženi na podlagi prvega odstavka 98. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP in na podlagi tar. št. 7409 plačati sodno takso v znesku 100,00 EUR kot strošek pritožbenega postopka.

PRAVNI POUK: Zoper ta sklep ni pritožbe.

1 Državni tožilec je v obtožnem predlogu očitano dejanje – sicer zmotno – pravno opredelil kot kaznivo dejanje po prvem odstavku istega člena, zato bi se tako morala glasiti tudi pravna kvalifikacija v izreku izpodbijanega sklepa.