Jedro

Učinkovito sodno varstvo v razumnem roku lahko zagotovi le takšna ureditev revizijskega postopka, pri kateri je zagotovljena tako aktivnost sodišča kot tudi ustrezna aktivnost strank.

Dolžnost sodišča do opredelitve je treba razumeti na zrcalen način – kot odsev strankinih pravnih razčlenjevanj, argumentiranj, stališč in razlag. Ker obstoja samo kot odgovor na strankino aktivnost, te pa v konkretni zadevi bodisi ni bodisi je nebistvena ali nesmiselna, se revizijskemu sodišču ni bilo treba obširno ukvarjati z ugovori v reviziji in se v nadaljevanju omejuje le na tiste trditve, ki niso popolnoma vsebinsko prazne in očitno neutemeljene.

Izrek

Revizija zoper odločitev o ničnosti 7. člena pogodbe, št. 412-255/85-M z dne 10. 12. 1985 ter 3. in 4. člena sporazuma, št. 412-255/87-M z dne 1. 6. 1987 se zavrže. Sicer se revizija zavrne.

Tožeča stranka A. A. mora toženi stranki Mestni občini ... v 15 dneh od vročitve te odločbe povrniti njene revizijske stroške v znesku 688,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo obstoj terjatve tožeče stranke oziroma tožene stranke po nasprotni tožbi (v nadaljevanju tožeča stranka) proti toženi stranki oziroma tožeči stranki po nasprotni tožbi (v nadaljevanju tožena stranka) v višini 2.229,20 EUR in da ne obstoji terjatev tožene stranke proti tožeči stranki v višini 9.393,98 EUR. Toženki je naložilo, da mora tožniku plačati 2.229,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov do plačila. Zahtevek za plačilo 53.282,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 6. 2000 je zavrnilo. Zavrnilo je tudi zahtevek za ugotovitev ničnosti določb 7. člena pogodbe, št. 412-255/85-M z dne 10. 12. 1985 ter določb 3. in 4. člena sporazuma, št. 412-255/87-M z dne 1. 6. 1987. Končno je zavrnilo še podrejeni tožbeni zahtevek za plačilo 70.915,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov do plačila. Tožniku je naložilo, da mora toženki plačati 10.979,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve nasprotne tožbe do plačila. Višji nasprotni tožbeni zahtevek je zavrnilo in odločilo o pravdnih stroških. Presodilo je, da pogodba oziroma sporazum v izpodbijanem delu nista nična. Zahtevek za povrnitev vlaganj je sicer zastaran, v vsakem primeru pa bi bil neutemeljen, tudi če bi bil pravočasen. Toženka tožniku ni dolžna povrniti vlaganj, ker je bil najemnik v skladu s pogodbo, potem ko so se vlaganja poračunala z najemnino, dolžan plačevati najemnino. Tožnik je upravičen le do povračila stroškov za nujno popravilo strehe ter primernih in upravičenih stroškov za plinsko napeljavo. Ker sta pravdni stranki po poteku pogodb soglašali z njenim podaljšanjem, tožnik dolguje najemnino (ne pa morda uporabnine) za čas do sklenitve pogodbe z novo najemnico na podlagi Odredbe o načinu oddajanja poslovnih prostorov v najem in določanju najemnin (Ur. l. RS, št. 14/99 in 16/99).

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi pravdnih strank zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z odločitvijo sodišča prve stopnje, da tožnikov zahtevek za povračilo vlaganj ni utemeljen, saj tožnik zaradi vlaganj v nepremičnino ni plačeval najemnine, dokler se vložena sredstva niso izenačila z vrednostjo neplačane najemnine. Zaradi dogovorjenega načina poračuna toženka ni bila obogatena, tožnik pa ne prikrajšan.

Navedbe revidenta

3. Zoper to sodbo v zvezi s prvostopenjsko sodbo je tožnik vložil revizijo, s katero izpodbija zavrnilni del odločitve o tožbenem zahtevku. Uveljavlja vse revizijske razloge in predlaga, naj Vrhovno sodišče Republike Slovenije reviziji ugodi ter sodbi sodišč prve in druge stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče druge stopnje bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, saj ima izpodbijana sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Njeni razlogi o odločilnih dejstvih so nejasni in med seboj v nasprotju. Kar nekaj izvedenih dokazov sodišče sploh ni upoštevalo. Namesto da bi pretehtalo in ovrednotilo vsak izvedeni dokaz posebej in vse dokaze skupaj, je pavšalno ugotovilo, da je tožnikova pritožba neutemeljena. Na ta način objektivne materialne resnice ni ugotovilo. Zaradi opustitve objektivnega odločanja v zadevi pomeni izpodbijana sodba v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje nedopustno in nesprejemljivo presenečenje za pravdni stranki. Iz uvodnega dela sodbe sodišča prve stopnje je mogoče razbrati, da sodišče ni korektno in celovito povzelo pisnih navedb pravdnih strank. To med drugim velja za pomembne trditve tožeče stranke glede neupravičene obogatitve tožene stranke. Zaradi opustitve bistvenega dokaza z zaslišanjem tožnika je ostalo dejansko stanje nepravilno in nepopolno ugotovljeno. Iz sodbe sodišča prve stopnje ni razvidno, katere listine je to prebralo v dokaznem postopku in katere dokazne predloge je zavrnilo. Sodišče prve stopnje je pripravljalno vlogo toženke tožniku vročilo šele 22. 5. 2009, torej po zaključku naroka za glavno obravnavo 21. 5. 2009. Ker bi lahko tožnik kadarkoli med pravdnim postopkom ali pa z novo tožbo uveljavljal ugotovitev ničnosti, je stališče sodišča, da je bil tožnik s predložitvijo sporazuma z dne 1. 6. 1987 prekludiran, napačno. Sporna določila pogodbe in sporazuma nasprotujejo moralnim načelom družbene ureditve, prisilnim predpisom in morali družbene ureditve, ki je veljala v času sklenitve pogodbe in sporazuma, zato so nična. Meni, da je stališče o zastaranju tožbenega zahtevka zmotno, in opozarja na odločbo Ustavnega sodišča U-I-108/01. Tožnik je opravil obsežna in koristna investicijska vlaganja, ki na podlagi 25. člena Stanovanjskega zakona bremenijo toženko kot lastnico poslovnega objekta. Prehod koristi nanjo je bil realiziran 9. 1. 2001, ko je tožnik izgubil posest. Nižji sodišči sta povsem ignorirali izvedenska mnenja izvedencev J. B., Z. Z., J. B. in B. P. Odgovor nasprotne stranke

4. Toženka v odgovoru na revizijo predlaga, naj jo Vrhovno sodišče zavrne, in priglaša revizijske stroške.

5. Revizija zoper odločitev o ugotovitvi ničnosti določil pogodbe oziroma sporazuma je nedovoljena, sicer pa je neutemeljena.

O nedovoljenosti revizije

6. Tožnik je zoper toženko s tožbo uveljavljal le denarni zahtevek. S pripravljalno vlogo z dne 18. 12. 2001 je tožbo spremenil tako, da je poleg denarnega zahtevka uveljavljal še nedenarni zahtevek za ugotovitev ničnosti 7. člena pogodbe, št. 412-255/85-M z dne 10. 12. 1985, s pripravljalno vlogo z dne 20. 8. 2007 pa še nadaljnji nedenarni zahtevek za ugotovitev ničnosti določb 3. in 4. člena sporazuma, št. 412-255/87-M z dne 1. 6. 1987. 7. Če je pristojnost sodišča ali pravica do revizije odvisna do vrednosti spornega predmeta, pa predmet tožbenega zahtevka ni denarni znesek, mora tožeča stranka v tožbi navesti tudi vrednost spornega predmeta (drugi odstavek 44. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju ZPP). Ker tožnik ni ravnal v skladu s citiranim določilom, toženka pa tej pomanjkljivosti ni pravočasno ugovarjala (primerjaj tretji odstavek 44. člena ZPP), revizija tožnika v delu, s katerim izpodbija odločitev o nedenarnem zahtevku, ni dovoljena. Nastalega položaja po ustaljeni sodni praksi ni mogoče sanirati z izpeljavo postopka po 108. členu ZPP.(1) O neutemeljenosti revizije

8. Revident na več mestih nižjima sodiščema očita, da sta „pavšalno in nekritično ter povsem po nepotrebnem zavrnili njegovo pritožbo, neprimerno favorizirali toženko, grobo poenostavili zadevo, zanemarili izkazana dejstva in se oprli le na pravno teorijo, s čimer sta tožniku zaradi diskriminatornega odnosa povzročili veliko škodo“. Izraža razočaranje in presenečenje nad izpodbijano sodbo in sodbo sodišča prve stopnje. Ne da bi se podrobneje spuščalo v oceno citiranih vrednostnih sodb, pa mora Vrhovno sodišče uvodoma vendarle pripomniti, da ton tovrstnega pisanja in vsebina revizije nasploh ne dosegata ravni, ki jo je utemeljeno mogoče pričakovati od kvalificiranega zastopanja v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi.

9. Učinkovito sodno varstvo v razumnem roku lahko zagotovi le takšna ureditev revizijskega postopka, pri kateri je zagotovljena tako aktivnost sodišča kot tudi ustrezna aktivnost strank. Določbi o mejah preizkusa sodb sodišč prve in druge stopnje (350. in 371. člen ZPP), v skladu s katerima sodišče druge stopnje oziroma revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi oziroma reviziji, sodišče druge stopnje pa po uradni dolžnosti pazi še na nekatere absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka in na pravilno uporabo materialnega prava (primerjaj drugi odstavek 350. člena ZPP), temeljita na realnem pričakovanju, da bo pritožnik oziroma revident konkretizirano in popolno navedel dejstva, ki mu gredo v korist. Šele če in ko stranka izpolni svojo dolžnost procesne skrbnosti, je mogoče govoriti o obveznosti (pritožbenega oziroma revizijskega) sodišča do opredelitve.

10. Če stranka v reviziji opredeljeno in konkretno ne pove, v čem naj bi bila kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP; katerih „prepotrebnih“ dokazov sodišče ni izvedlo; katere so tiste navedbe strank, ki jih nižji sodišči nista v celoti oziroma korektno povzeli, potem tudi ni dolžnosti revizijskega sodišča, da stranki odgovarja na nekaj, česar sploh ni zatrjevala. Glede na razporeditev dolžnega aktivnega ravnanja v pravdnem postopku Vrhovno sodišče ni dolžno sámo iskati, katere so tiste pomanjkljivosti, zaradi katerih se izpodbijana sodba ne more preizkusiti, kateri razlogi v njej so nejasni ali v medsebojnem nasprotju, katerih dokazov sodišče prve stopnje ni izvedlo, pa čeprav bi jih moralo, ali katerih navedb strank nižje sodišče ni povzelo korektno.

11. Dolžnost sodišča do opredelitve je treba razumeti na zrcalen način – kot odsev strankinih pravnih razčlenjevanj, argumentiranj, stališč in razlag. Ker obstoja samo kot odgovor na strankino aktivnost, te pa v konkretni zadevi bodisi ni bodisi je nebistvena ali nesmiselna, se revizijskemu sodišču ni bilo treba obširno ukvarjati z ugovori v reviziji in se v nadaljevanju omejuje le na tiste trditve, ki niso popolnoma vsebinsko prazne in očitno neutemeljene.

12. Na tožnikovo stališče, da je sodišče prve stopnje zagrešilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker ni zaslišalo tožnika in ker ni navedlo, katere dokazne predloge je zavrnilo in zakaj, je izčrpno in pravilno odgovorilo že sodišče druge stopnje. Revizijsko sodišče soglaša z zapisanim, da sodišče sámo odloča o tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe pojasnilo, da je predlagane dokaze, ki jih ni izvedlo, zavrnilo, ker je ocenilo, da niso potrebni in se je pri tem sklicevalo na prvi odstavek 11. člena ZPP. To pomeni, da je zavrnilo vse dokaze, ki jih ni izvedlo, katere dokaze je predlagal, pa ve tožnik sam.

13. Res je, da je sodišče prve stopnje pripravljalno vlogo toženke z dne 7. 5. 2009 tožniku vročilo šele 22. 5. 2009, torej po glavni obravnavi 21. 5. 2009. Ker pa v njej ni bilo trditev, ki bi terjale odgovor tožnika (toženka je v vlogi podajala pripombe na izvedensko mnenje), tožnikova pravica do izjave s tem ni bila kršena.

14. Razglabljanja o tem, ali je tožnikov obogatitveni zahtevek zastaral ali ne, so brezpredmetna, saj za zavrnitev tožbenega zahtevka na tej pravni podlagi zadošča že ugotovitev, da ni bilo obogatitve na strani toženke oziroma prikrajšanja na strani tožnika.

15. Končno Vrhovno sodišče ni bilo dolžno vsebinsko proučiti navedb v reviziji, ki so nedopustne, ker se nanašajo na nepopolno in nepravilno ugotovljeno dejansko stanje (npr. da je sodišče ignoriralo izvedenska mnenja izvedencev J. B., J. B., Z. Z. in B. P.).

16. Vrhovno sodišče je neutemeljeno revizijo tožeče stranke zavrnilo (378. člen ZPP).

17. Stroškovni izrek temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožnik mora toženki povrniti njene stroške odgovora na revizijo, ki so odmerjeni v skladu z Odvetniško tarifo (Ur. l. RS, št. 67/03) in obsegajo nagrado za sestavo odgovora na revizijo v znesku 688,50 EUR.

Op. št. (1): Primerjaj sklep II Ips 346/2006 z dne 13. 7. 2006 in številne druge odločbe.