Jedro

Presoja pravilnosti zavrnitve toženkinega ugovora o tožnikovem prispevku.

Presoja višine odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožnik je zahteval plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo, nastalo med služenjem vojaškega roka dne 3.11.1997. Takrat je kot dežurni voda od vojaka D. D. zahteval čiščenje predprostora pred straniščem in umivalnice, vojak pa ga je s pestjo udaril v obraz in mu zlomil čeljust. Sodišče prve stopnje je toženkino odgovornost utemeljilo z dejanskimi okoliščinami škodnega dogodka in s sklicevanjem na 170. člen v zvezi s 171. členom Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), zavrnilo je toženkin ugovor o tožnikovem prispevku ter odškodnino odmerilo na 1.470.000 SIT. Od tega zneska je odštelo 25.632 SIT valoriziranega plačila iz naslova nezgodnega zavarovanja. Zato je toženki naložilo, da mora plačati tožniku 1.444.368 SIT, presežni tožbeni zahtevek 645.632 SIT zavrnilo in še odločilo o pravdnih stroških.

Sodišče druge stopnje je delno ugodilo toženkini pritožbi tako, da je spremenilo stroškovno odločitev prvega sodišča, sicer pa je pritožbo zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

Toženka v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve pravdnega postopka, predlaga pa spremembo izpodbijane sodbe z znižanjem odškodnine. Revizija vztraja pri ugovoru o tožnikovem prispevku v višini 50 % in pri ugovoru previsoke odmere odškodnine, ki bi po njenem prepričanju lahko znašala 800.000 SIT oziroma glede na prispevek 400.000 SIT. Ne strinja se z razlogi pritožbenega sodišča o neizkazanih okoliščinah za tožnikov prispevek. Zato ponavlja pritožbene trditve, da je bil vojak D. deloma izzvan in da se je tožnik kot nadrejeni obnašal neprimerno, vedel pa je za vojakovo konfliktno obnašanje. Šlo je za obojestranski konflikt, kar izhaja iz izpovedi priče S., da sta bila oba udeleženca razburjena in da naj bi šlo za žalitev, tak zaključek pa izhaja tudi iz D. pisne izjave. Nespameten ukaz za čiščenje stranišča ob 22. uri je posegel v osebnostno sfero D., ki je ta poseg razumel kot šikaniranje. Nasprotje v razlogih pritožbenega sodišča vidi revizija v tem, da je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je odmerjena odškodnina previsoka, na drugi strani pa odločilo, da je primerna. Revizija trdi, da bi bila za telesne bolečine in nevšečnosti primerna odškodnina le 600.000 SIT, ker je šlo za lahko telesno poškodbo in je zdravljenje trajalo le od 4.11. do 28.11.1997. Tožniku ne gre odškodnina za strah, saj je prišlo do udarca tako nenadoma, da ogroženosti ni mogel dojeti in ni prišlo do primarnega strahu, sekundarni strah pa ni bil zadostne intenzivnosti, saj je bilo tožniku povedano, da bodo posledice poškodbe morda le v obliki bolečin. Za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti bi tožniku šlo le 200.000 SIT odškodnine, saj se 3 % zmanjšanje kaže le v občasnih težavah pri grizenju trde hrane in v zbadanju pri tresljajih.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožniku, ki nanjo ni odgovoril (375. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Za odločanje o reviziji so odločilne tiste dejanske okoliščine, ki jih je in kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, nato pa potrdilo sodišče druge stopnje. Zaradi prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena ZPP tistih dejanskih okoliščin, ki jih toženka sama izpeljuje iz svoje razlage izpovedi priče S. in pisne izjave vojaka D., ni mogoče upoštevati, saj z revizijo ni dovoljeno izpodbijati pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja. Iz dejanske podlage sodb obeh sodišč izhaja, da je do škodnega dogodka prišlo 3.11.1997, ko je tožnik kot dežurni voda in po predhodnem ukazu dežurnega častnika D. S. okoli 10. ure zvečer redarjem, med katerimi je bil tudi vojak D., naročil čiščenje predprostora pred WC in umivalnico, ker to delo pred tem ni bilo dobro opravljeno. Ko je D. delo odklonil, je tožnik ponovil ukaz, takrat pa ga je D. s pestjo udaril v obraz in ga poškodoval. Zaradi tega dejanja je bil D. tudi pravnomočno obsojen s sodbo kazenskega sodišča. Na taki dejanski podlagi sta sodišči ugotovili toženkino odškodninsko odgovornost in jo utemeljili s 170. in 171. členom ZOR. Toženka samemu obstoju svoje odškodninske odgovornosti že v postopku na prvi stopnji ni ugovarjala, saj je tako kot v reviziji uveljavljala le tožnikov 50 % prispevek, vendar nobeno od sodišč ni našlo razlogov za ugoditev temu ugovoru. Revizijsko sodišče se pridružuje razlogom pritožbenega sodišča za zavrnitev toženkinega ugovora. Razburjenost obeh udeležencev po škodnem dogodku ne kaže na to, da naj bi tožnik pred tem nepravilno ravnal. Toženkina izvajanja o nespametnosti in neprimernosti ukaza za čiščenje okoli 10. ure zvečer so le njena ocena, ki poleg tega izgubi vso težo ob dejanski ugotovitvi, da je bilo naročeno delo prej slabo opravljeno. Po samem dogodku ustno podana izjava D. S. in njegova pisna izjava, da naj bi ga tožnik žalil oziroma ga k delu priganjal in se pred njim postavljal, je presplošna, da bi lahko utemeljevala sklepanje o tožnikovem prispevku. Prvo sodišče je pričo dvakrat neuspešno vabilo, ko pa je toženko pozvalo za založitev predujma za stroške prisilne privedbe, je toženka ta dokazni predlog umaknila. Tudi po presoji revizijskega sodišča ugotovljena dejanska podlaga ne omogoča uporabe pravila o deljeni odgovornosti iz 192. člena ZOR.

V času škodnega dogodka je bil tožnik star 19 let. Po poklicu je steklopihač. Diagnoza njegove poškodbe je bila zlom vogala leve spodnje čeljustnice brez premika ulomkov. Samo zdravljenje in nevšečnosti med njim ter obseg in intenzivnost telesnih bolečin so podrobneje razvidni iz razlogov obeh sodb, v katerih sta obe sodišči poudarili tudi tožnikovo mladost in z njo predvideno trajanje bodočih telesnih bolečin. Za to obliko škode sta tožniku odmerili 900.000 SIT odškodnine.

Toženka s trditvijo, da se tožnik ob dogodku ni prestrašil, nedovoljeno posega v drugačno dejansko ugotovitev obeh sodišč, ki temelji na oceni tožnikove izpovedi in mnenju izvedenca. Zaskrbljenost za izid zdravljenja je glede na tožnikovo starost in tritedensko imobilizacijo čeljusti tudi po presoji revizijskega sodišča presegla prag za pravno priznano škodo. Sodišči sta tožniku iz tega naslova odmerili 150.000 SIT odškodnine.

Toženka pri upiranju odmeri 420.000 SIT odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti nekorektno povzema le nekatere tožnikove omejitve. V okvir 3 % zmanjšanja življenjske aktivnosti ne sodijo le občasne težave pri grizenju trše hrane ter bolečine pri tresljajih, zaradi česar tožnik težje teče in kolesari, pač pa tudi težave pri poklicnem delu. Ker tožniku večji napori povzročajo bolečine v poškodovani čeljusti, od poškodbe dalje piha samo manjše kose stekla, za katere ne potrebuje toliko sape in s tem manj obremenjuje mišice in poškodovano čeljust. Pravna podlaga za odločitev o pravični denarni odškodnini je v 200. in 203. členu ZOR, ki vsebujeta merila za njeno odmero. Revizijsko sodišče ugotavlja, da sta obe sodišči ta merila pravilno uporabili. Po ugotovljenem dejanskem stanju sta opravili širšo individualizacijo primera tako, da sta objektivno primerjali podobne primere poškodb v sodni praksi in določili razpon, ki ustreza takšnim škodam, nato pa sta opravili še ožjo individualizacijo in upoštevali konkretne značilnosti tožnikovega primera. Med njimi sta, kot je bilo že omenjeno, tožnikovo mladost in z njo povezano predvideno trajanje bodočih telesnih in duševnih bolečin ter omejitev delovnih sposobnosti v poklicu steklopihača. Odmera 1.470.000 SIT pomeni v času prvostopenjskega sojenja deset povprečnih plač in je tudi po primerjavi, ki jo je s pregledom podobnih primerov opravilo revizijsko sodišče, primerno uvrščena v razpon odškodnin za tako škodo. Drugačno toženkino revizijsko stališče je materialnopravno zmotno.

Končna revizija neutemeljeno očita pritožbenemu sodišču procesno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj iztrgano povzema le del razlogov pritožbene odločbe. Pritožbeno sodišče je pri telesnih bolečinah in nevšečnostih navedlo, da se morda zdi 900.000 SIT na prvi pogled nekoliko previsoka odškodnina, vendar je nato podrobno povzelo vse dejanske ugotovitve za to obliko nepremoženjske škode, pri tem poudarilo nevšečnosti med zdravljenjem zaradi imobilizacije čeljusti, pa tudi tožnikovo starost v zvezi z bodočimi bolečinami. Predvsem pa je v nadaljevanju poudarilo nizko prisojo odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti v znesku 420.000 SIT in presodilo, da je odškodnina kot celota primerna za ugotovljeno škodo. Taki razlogi ne samo, da niso v medsebojnem nasprotju, ampak so v skladu z utečeno sodno prakso, da se poleg prisoje odškodnine za posamezne oblike nepremoženjske škode upošteva tudi celotna prisoja za vso nepremoženjsko škodo.

Zato je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP neutemeljeno toženkino revizijo zavrnilo in z njo tudi njene priglašene revizijske stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).