Jedro

Do škodnega dogodka je prišlo med obveznim služenjem vojaškega roka, ko je vojaka pri opravljanju vojaških obveznosti, poškodoval drug vojak. Zato je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo določbi 170. in 171. čl. ZOR.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se v odločitvi o stroških postopka delno u g o d i in se odločitev sodišča prve stopnje v tem delu s p r e m e n i tako, da znašajo stroški postopka 130.841,00 SIT. V preostalem še izpodbijanem delu pa se pritožba tožene stranke z a v r n e in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Pritožnik sam trpi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo zahtevku tožeče stranke za plačilo nepremoženjske škode in tožniku prisodilo za poškodbe, ki jih je utrpel med služenjem vojaškega roka 03.11.1997, ko je utrpel zlom vogala leve spodnje čeljustnice brez premika ulomkov, brez dislokacije s subjektivnimi težavami, za fizične bolečine in neugodnosti zdravljenja 900.000,00 SIT odškodnine, za strah 150.000,00 SIT in za psihične bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 420.000,00 SIT odškodnine. V presežnem delu pa je zahtevek za znesek 645.632,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi zavrnilo. Ugotovilo je, da je tožena stranka odškodninsko odgovorna, na podlagi 170. člena ZOR, ker je D. D. kot vojak pri opravljanju vojaške dolžnosti oz. v zvezi z njo poškodoval tožnika. Sodišče je še ugotovilo, da na strani tožnika ni našlo sokrivde za nastali škodni dogodek in je v celoti odgovoren D., ki je takrat služil vojaški rok. O višini imaterialne škode je odločilo na podlagi čl. 200 in 203 ZOR. O stroških postopka je odločilo glede na uspeh v pravdi in tožeči stranki priznalo stroške po stroškovniku, nato pa te stroške pobotalo. Tožena stranka se je zoper sodbo pravočasno pritožila in v pritožbi uveljavlja pritožbena razloga napačne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Izpodbija odločitev sodišča prve stopnje tako glede temelja odškodninske odgovornosti, kot tudi glede primerne višine odškodnine. Meni, da je tožeča stranka sokriva za nastali dogodek. Sodišče ne bi smelo verjeti samo priči S. D. in je izpovedbo te priče presodilo enostransko ter ni podalo popolne dokazne ocene, zlasti pa ni napravilo pravilnih zaključkov na osnovi pisnih izjav tožnika z dne 04.11.1997 ter D.. D. je v izjavi napisal, da mu je tožnik odgovarjal in se postavljal pred tem pa pritiskal nanj naj pohiti s čiščenjem. Hkrati je zahteval naj na mesto z mokro krpo briše s suho. S. je opravil razgovor z obema takoj po škodnem dogodku in je povedal, da je bil tožnik videti iz sebe in da je bil tudi D. vznemirjen. To pa po njenem mnenju potrjuje navedbe v izjavi D., da ga je tožnik tudi izzval, s tem ko mu je odgovarjal in se postavljal in da je šlo za obojestranski konflikt, ki je sprožil, sicer neprimerno reakcijo D.. Glede na takšno stanje pa meni, da je tožnik vsaj 50 % sokriv. Sodišče je tudi spregledalo, da je D. sicer opravljal svoje delo, ko je čistil z mokro krpo in da mu je tožnik naložil, naj čisti s suho krpo, čeprav je očitno, da je z mokro krpo čiščenje bolj temeljito. Tožnik je torej posredoval ukaz, ki ni utemeljen, njegov namen pa je bil, da bi šli vojaki čim hitreje spat. Do teh okoliščine se sodišče ni opredelilo, zato je svojo odločitev napačno oprlo na določbo o izključni odgovornosti tožene stranke. Sodišče pa je prisodilo tudi previsoko odškodnino. Iz obvestila zdravnika izhaja, da je tožnik utrpel lahko telesno poškodbo, pa tudi iz izvedeniškega mnenja ne izhaja drugačna kvalifikacija. V primeru lahke telesne poškodbe pa se prizna odškodnina le v primeru, če so telesne bolečine večje intenzivnosti in trajajo dalj časa. Tožnik je sicer res utrpel zlom, vendar brez premika, zdravljenje ni bilo dolgotrajno, zato je prisojena odškodnina previsoka. Tudi odškodnina za strah je previsoka in ni utemeljena. Odškodnina za psihične bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je prav tako previsoka, saj je izvedenec ocenil, da gre za 3 % zmanjšanje življenjskih aktivnosti, vendar pa je ugotovil, da pri tožniku ni zaznati niti bolečnosti niti nestabilnosti čeljusti. Prav tako ni nevroloških izpadov v področju obraza. Pojavljajo se le občasne težave pri grizenju trde hrane in zbadanju pri tresljajih. Primerna odškodnina bi bila 200.000,00 SIT, pri čemer je treba upoštevati še sokrivdo tožnika. Tožena stranka pa izpodbija tudi izrek o stroških, saj je sodišče priznalo odvetniške stroške tožnikovega pooblaščenca za odškodninski zahtevek ministrstvo v višini 100 točk, s katerim pa tožena stranka ne razpolaga. Sporno je tudi podvajanje stroškov za zahtevek pravobranilstvu z dne 15.01.1998 ter sestavo tožbe, ki je popolni povzetek odškodninskega zahtevka. Predlagajo, da se njihovi pritožbi ugodi in da se sodba razveljavi in zadeva vrne v ponovno obravnavanje, ali do se jo spremeni in ob ugotovljeni sokrivdi tožnika zniža obsojeno odškodnino ter tožeči stranki naloži plačilo sorazmernega dela pravdnih stroškov. Priglašajo tudi stroške pritožbenega postopka. Tožeča stranka je vložila odgovor na pritožbo, v kateri ponavlja dosedanje navedbe in predlaga, da se pritožba zavrne. Pritožba glede odločitve o glavni stvari, o temelju odškodninske odgovornosti in višini prisojene odškodnine ni utemeljena, delno pa je utemeljena v stroškovnem delu sodbe. Sodišče prve stopnje je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje. Do škodnega dogodka je prišlo 03.11.1997 okrog 22. ure med služenjem vojaškega roka v vojašnici na V.. Priča D. S. je bil tega dne dežurni častnik, odgovoren za red in čistočo v četi, v kateri sta bila tožnik in D.. Tožnik je bil pomočnik S.. S. je kritičnega dne okrog 10. ure zvečer ukazal vsem redarjem, med katerim je bil tudi D. D., da dobro opravijo svoje delo, ker pred tem ni bilo dobro opravljeno. Za D. je to pomenilo, da počisti predprostor pred WC in umivalnico, kar bi moral storiti že prej. Tožniku je S. ukazal, da mora nadzirati vojake in skrbeti,da bodo opravili to delo ter pričo o vsem seznaniti. Ko je tožnik zahteval od D., da opravi delo, ga je D. udaril in ga poškodoval po čeljusti. Sodišče je še ugotovilo, da iz pravnomočne sodbe Okrajnega sodišča na Vrhniki, opr. št. K 4/98 z dne 14.01.2000 izhaja, da je bil D. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja na škodo tožnika. To dejstvo se pritožbeno ne izpodbija. Kadar temelji tožbeni zahtevek na istem dejanskem stanju, na podlagi katerega je bilo že odločeno v kazenskem postopku, je sodišče vezano na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku, samo glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca. Glede na to, da je bil D. spoznan za krivega kaznivega dejanja na škodo tožnika, je za zaključiti, da je D. tudi povzročil takšno kaznivo dejanje. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbo 170. čl. ZOR, ki določa, da za škodo, ki jo povzroči delavec pri delu ali v zvezi z delom tretji osebi, odgovarja organizacija združenega dela, v kateri je delavec delal takrat, ko je bila škoda povzročena, razen če dokaže, da je delavec v danih okoliščinah ravnal tako, kot bi bilo treba. Sodišče je tudi pravilno uporabilo 171. čl. ZOR, ki določa, da se določba 170. čl. ZOR uporablja tudi za druge pravne osebe, glede odgovornosti za škodo, katero pri delu ali v zvezi z delom povzročijo delavci, ki delajo pri njih. Sodišče je tudi pravilno zaključilo, da je D. povzročil to škodo pri opravljanju vojaške dolžnosti oz. v zvezi z njo, zato tožena stranka tudi odškodninsko odgovarja. Pritožbeni očitki tožene stranke, da je tožeča stranka najmanj soodgovorna za nastali dogodek, niso utemeljeni. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe pravilno uporabilo določbo 192. člena ZOR, ki določa, da oškodovanec, ki je tudi sam kriv, da je nastala škoda, ali da je bila škoda večja, kot bi bila sicer, ima pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine. Sodišče je pravilno zaključilo, da v ravnanju tožnika ni moč zaslediti takšnega ravnanja, zaradi katerega bi bil sokriv. V razlogih sodbe je navedlo, da je D. priči S. po škodnem dogodku le na splošno zatrjeval, da ga je tožnik pri nadzoru njegovega dela žalil, vendar tega ni z ničemer konkretnim podkrepil, na obravnavo pa kljub vabljenju ni pristopil, v pisni izjavi pa le navedel, da ga je tožnik pri delu priganjal, nato pa se je začel pred njim postavljati. Sodišče je pravilno zaključilo, da takšne navedbe ne predstavljajo soprispevka za tožniku nastalo škodo. Ne držijo očitki pritožbe, da je sodišče izjavo S. presodilo zgolj enostransko in da ni podalo popolne dokazne ocene. S. D. je zaslišan kot priča povedal, da je sam od dežurnega izvedel, da je tožnik zahteval od D. naj izpolni njegovo naročilo, da počisti prostor za osebno higieno in da D. tega ni hotel počistiti ter da je Š. nekam poslal, nakar je Š. ponovno zahteval od D., da počisti prostor, kar je utemeljeno zahteval, nato pa ga je D. udaril v obraz. D. nato našel še vedno v prostorih WC in mu je le rekel, da mu je tožnik težil, češ da ni bil zadovoljen z njegovim delom in da mu je tudi rekel, da ne bo čistil WC-ja. Ker je bil D. razburjen, ga je poslal ven, da se pomiri, nato pa ga ponovno vprašal ali odbija povelje čiščenja, ki ga je izdal, nakar je D. prostor tudi počistil. S. je še povedal, da je tožniku osebno ukazal, da mora nadzirati vojake in skrbeti, da bodo storili to, kar morajo, povedal je še, da je bilo za D. znano, da je bil hitre jeze in da je imel probleme z disciplino. Tako ne držijo pritožbeni očitki o tem, da je sodišče izpovedbo priče S. enostransko ocenilo, saj iz njegove celotne izpovedbe izhaja, da je bil D. tisti, ki se je upiral ukazu in da je nato tožnika tudi udaril, čeprav je tožnik le izvrševal svojo nalogo. Tožnik je bil tisti, ki je bil takrat pooblaščen za to, da ukaže in da skrbi, da bo delo pravilno opravljeno, zato pritožbena razglabljanje o tem, kako naj bi se delo opravljalo in da je D. delal pravilno, pa mu je tožnik ukazal naj dela drugače, niso utemeljena, še manj pa bi se lahko iz njih zaključilo, da bi bil tožnik karkoli soodgovoren za nastali dogodek. Splošno znano dejstvo je, da morajo med služenjem vojaškega roka podrejeni pač ubogati ukaze nadrejenih, za kar je v konkretnem primeru tudi šlo. Pritožba pa tudi ni utemeljena v delu, ko sodišču očita, da je odmerilo previsoko odškodnino. Na prvi pogled je odškodnina za fizične bolečine in neugodnosti zdravljenja res morda nekoliko previsoka, vendar pa je sodišče pravilno upoštevalo, da je tožnik utrpel zlom vogala leve spodnje čeljustnice in da je prestajal neprestane hude bolečine en dan, občasne hude tri dni, trajne srednje močne pet dni, občasne srednje močne pa en teden, medtem ko so bile zmerne bolečine prisotne do konca zdravljenja, ki je trajalo od 03.11.1997 pa do 28.11. istega leta. Sodišče je tudi upoštevalo, da je imel še kak mesec dni občasne zmerne bolečine nato pa še leto po poškodbi, in da bo še vedno imel občasne zmerne bolečine o spremembah vremena in ob uživanju trše hrane. Tožnik bo tako prenašal bodoče bolečine, glede nato pa, da je bil ob dogodku star 19 let, pa bo le-te prenašal še zelo dolgo. Razen teh bolečin pa je tožnik prenašal tudi številne neugodnosti, saj je imel tri tedne imobilizirano spodnjo čeljust in v tem času ni mogel odpirati ust, ni se mogel hraniti z normalno hrano, ampak je lahko užival le tekočo in pasirano hrano, neugodni so bili štirje pregledi pri kirurgu, trikratno rentgensko slikanje in jemanje protibolečinskih tablet. Primerna pa je tudi odškodnina za strah, saj je sodišče utemeljeno verjelo tožniku, da se je ob dogodku močno prestrašil in da ga je bilo še tri tedne strah, ker je imel imobilizirano spodnjo čeljust in ga je skrbelo za izid zdravljenja. To izhaja tudi iz mnenja izvedenca medicinske stroke. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe ugotovilo, pri tem pa se pravilno oprlo na mnenje izvedenca, da so se tožnikove življenjske aktivnosti, kot posledice vsega opisanega zmanjšale za 3 %. Kot posledice te poškodbe je sodišče ugotovilo, da ima tožnik bolečine ob grizenju trše hrane pri tresljajih, ki nastanejo pri teku in kolesarjenju in je ugotovilo, da so te bolečine za tožnika moteče, zato te aktivnosti težje opravlja. Sodišče je nadalje tudi ugotovilo, da je oviran tudi pri poklicnem delu, saj od poškodbe dalje kot steklopihalec ne piha več večjih kosov stekla, zaradi bolečin, pri velikih naporih. Tako iz ugotovitev sodišča izhaja, da je zaradi posledic te poškodbe prikrajšan tako pri vsakdanjem življenju, pri športnih aktivnostih, kjer se telo trese in pri opravljanju svojega dela, saj kot steklopihalec uporablja usta, oz. tudi čeljustni del. Zato je odškodnina za to obliko škode prej prenizka, iz tega razloga pa sodišče tudi ni zniževalo nekoliko previsoke odškodnine za fizične bolečine in neugodnosti zdravljenja. Odškodnina kot celota je v višini 1,470.000,00 SIT primerna za takšno obliko škode, ki jo je utrpel tožnik in za posledice, ki jih bo prenašal tudi v bodoče. Tako je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbe čl. 200 in 203 ZOR, ki so materialna podlaga za prisojo odškodnine za negmotno škodo. Utemeljena pa je tožnikova pritožba v delu, ko sodišču očita, da mu ne bi smelo priznati 100 točk za odškodninski zahtevek ministrstvu zato, ker tožena stranka s tem zahtevkom ne razpolaga. Iz podatkov v spisu izhaja, da tožnik tega stroška ni upravičil, saj takšnega zahtevka ni predložil. V ostalem še izpodbijanem delu glede odločitve o stroških postopka pa pritožba ni utemeljena, saj ima tožnik pravico zahtevati stroške za vložitev predpravdnega zahtevka zakonitemu zastopniku tožene stranke in tudi za sestavo tožbe v skladu s tarifo. Glede na to je v stroškovni odločitvi sodišče prve stopnje delno napačno odločilo in je bilo potrebno sklep o stroških spremeniti, kot izhaja iz izreka. Tožena stranka je uspela le z neznatnim delom zahtevka, zato sama nosi stroške tega pritožbenega postopka.